Kitajsko-tibetanski jeziki
Videz
Kitajsko-tibetanski jeziki | |||
---|---|---|---|
Trans-himalajski | |||
Geografska porazdelitev | Severovzhodna Azija, Vzhodna Azija, Jugovzhodna Azija, Južna Azija, Srednja Azija | ||
Lingvistična klasifikacija | Ena izmed glavnih jezikovnih družin na svetu | ||
Prajezik | Kitajsko -tibetanski jeziki | ||
Podrazdelitve | |||
ISO 639-2 / 5 | sit | ||
Linguasphere | 79- (phylozone) | ||
Glottolog | sino1245 | ||
Glavne jezikovne skupine kitajsko -tibetanske družine jezikov:
|
Izraz kitajsko-tibetanski jeziki (tudi sino-tibetanski jeziki) označuje jezike iz družine več kot 400 jezikov, ki so po številu govorcev na drugem mestu za indo-evropskimi.[1] Kitajsko-tibetanski jeziki z največjim številom govorcev so kitajščina (1,3 milijarde), burmanščina (33 milijonov) in tibetanski jeziki (6 milijonov). Druge jezike iz te jezikovne družine govorijo v območju Himalaje, Jugovzhodnega azijskega masiva in na vzhodnem koncu Tibetanske planote. Večino sestavljajo manjše jezikovne skupnosti v odročnih hribovitih območjih in so relativno slabo dokumentirani.
Klasifikacija jezikov kitajsko-tibetanske družine
[uredi | uredi kodo]Viri
[uredi | uredi kodo]- ↑ Handel (2008), str. 422.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- James Matisoff, "Tibeto-Burman languages and their subgrouping"
- Sino-Tibetan Branches Project (STBP)
- Behind the Sino-Tibetan Database of Lexical Cognates: Introductory remarks
- Guillaume Jacques, "The Genetic Position of Chinese"
- Marc Miyake (2014), "Why Sino-Tibetan reconstruction is not like Indo-European reconstruction (yet)"
- Andrew Hsiu (2018), "Linking the Sino-Tibetan fallen leaves"