Pojdi na vsebino

Dinastija Šang

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Šang
商
𗴂
ok. 1600 pr. n. št.–ok. 1045 pr. n. št.
Približno ozemlje dinastije Šang na zemljevidu sedanje Kitajske
Približno ozemlje dinastije Šang na zemljevidu sedanje Kitajske
Glavno mesto
Skupni jezikistara kitajščina
Religija
čaščenje prednikov, prerokovanje
Vladamonarhija
Kralj 
• ok. 1250 – 1191 pr. n. št.
Vu Ding
• ok. 1075 – 1046 pr. n. št.
Di Šin
Zakonodajalecdinastija
Zgodovinska dobabronasta doba
• ustanovitev
ok. 1600 pr. n. št.
• zmaga Džova
ok. 1045 pr. n. št.
Površina
1122 pr. n. št. est[1]1.250.000 km2
Valuta
Predhodnice		 Naslednice
dinastija Šja
dinastija Džov
Danes delZastava Ljudske republike Kitajske Ljudska republika Kitajska
Shang
"Šang" v pisavi orakeljski kosti (zoraj levo), bronasti pisavi (zgoraj desno), pečatni pisavi (spodaj levo) in sodobni kitajski pisavi (spodaj desno
Kitajsko商
Hanju pinjinShāng
Alternativna kitajska imena
Kitajsko殷
Hanju pinjinYīn

Dinastija Šang (kitajsko: 商朝; pinjin: Shāng Cháo), znana tudi kot dinastija Jin (kitajsko: 殷代; pinjin: Yīn Dài), je bila kitajska vladarska dinastija. Ustanovil jo je Tang iz Šanga (Čeng Tang), ki je vladal v dolini Rumene reke v 2. tisočletju pr. n. št. Dinastija Šang je nasledila dinastijo Šja, njo samo pa je nasledila dinastija Zahodni Džov. Klasična poročila o Šangu izhajajo iz besedil, kot so Knjiga dokumentov, Bambusni letopisi in Zapisi velikega zgodovinarja. Sodobna stroka datira dinastijo Šang med 16. in 11. stoletje pr. n. št., pri čemer je končni datum bolj zanesljiv kot začetni.

Bronasta skleda za vodo z vzorcem zvijajočega se zmaja; pozna dinastija Šang okoli 14. - sredina 11. stoletja pr. n. št.

Dinastija Šang je najzgodnejša dinastija tradicionalne kitajske zgodovine, trdno podprta z arheološkimi dokazi. Izkopavanja v ruševinah Jina blizu današnjega Anjanga, ki je bil opredeljen kot zadnja prestolnica Šanga, so odkrila enajst večjih kraljevih grobnic ter temelje palač in obrednih krajev, kjer so odkrili orožje in ostanke tako živalskih kot človeških žrtvovanj. Najdenih je bilo več deset tisoč predmetov iz brona, žada, kamna, kosti in keramike.

Na najdišču Anjang so odkrili najzgodnejše znane kitajske zapise, namenjene večinoma vedeževanju, zapisane na kosteh, oklepih želv, volovskih lopaticah ali drugih kosteh. V prvih znanstvenih izkopavanjih v 20. in 30. letih dvajsetega stoletja so odkrili več kot 20.000 predmetov, od takrat pa še več kot štirikrat več. Napisi nudijo kritičen vpogled v številne teme od politike, gospodarstva in verskih praks do umetnosti in medicine te zgodnje stopnje kitajske civilizacije.[2]

Tradicionalni zapisi

[uredi | uredi kodo]

Številni dogodki v zvezi z dinastijo Šang so omenjeni v različnih kitajskih klasikah, vključno s Knjigo dokumentov, Mencijem in Dzuo Džuanom. Na podlagi vseh razpoložljivih dokumentov je zgodovinar dinastije Han Sima Čjan (ok. 145 – ok. 86 pr. n. št.) sestavil poročilo o dinastiji Šang kot del svojih Zapisov velikega zgodovinarja. Njegova zgodovina nekatere dogodke opisuje podrobno, v drugih primerih pa je navedeno le ime kralja.[3] Zelo sorodno, a nekoliko drugačno poročilo je v Bambusnih letopisih. Letopisi so bili leta 296 pr. n. št. pokopani. Besedilo ima zapleteno zgodovino, avtentičnost ohranjenih različic pa je sporna. [4]

Ime Jin (殷) za dinastijo Šjan uporabljajo samo Sima Čjan in obstoječa različica Bambusnih letopisov. Slednja tako imenujejo tudi zadnjo prestolnico dinastije. Skozi zgodovino je bilo v rabi ime Šang. Od Zapisov o cesarjih in kraljih Huangfu Mija (3. stoletje n. št.) se to ime pogosto uporablja še posebej za opis druge polovice dinastije Šang. Na Japonskem, v Koreji in Vietnamu se za Šang še vedno skoraj izključno uporablja ime Jin. Na kosteh za prerokovanje se država imenuje Šang (商), njeno glavno mesto pa Daji Šang (大邑商, Veliko naselje Šang).

Mit o ustanovitvi

[uredi | uredi kodo]

Mit o ustanovitvi dinastije Šang opisuje Sima Čjan v Letopisih Jina. Besedilo omenja, da je gospa Džjandi (簡狄), druga žena cesarja Kuja, pogoltnila jajce, ki ga je izlegla črna ptica (玄鳥) in nato čudežno rodila Šjeja (偰), ki se pojavlja tudi kot Či (契). Šje naj bi pomagal Juju Velikemu pri obvladovanju velike poplave in za svoje zasluge dobil v fevd mesto Šang.[5]

Dinastija

[uredi | uredi kodo]

Sima Čjan v Letopisih Jina piše, da je bila dinastija ustanovljena trinajst generacij po Šjeju, ko je Šjejev potomec Tang v bitki pri Mingtiau strmoglavil brezbožnega in krutega zadnjega vladarja dinastije Šja . Zapisi Velikega zgodovinarja opisujejo dogodke v obdobjih vladavin Tanga, Taj Džija, Taj Vuja, Pan Genga, Vu Dinga, Vu Jija in izprijenega zadnjega kralja Di Šina. Drugi vladarji Šanga so omenjeni le po imenu. V prejšnjem stoletju je Vang Guovej pokazal, da se dedovanje prestola Šanga ujema s seznamom kraljev v Zapisih velikega zgodovinarja Sima Čjana. Po Zapisih velikega zgodovinarja je Šang petkrat preselil svojo prestolnico, nazadnje v Jin v času vladavine Pan Genga, s čimer se je začela zlata doba dinastije.[6]

Di Šin, zadnji kralj Šanga, naj bi storil samomor, potem ko je njegovo vojsko premagal Vu iz Džova. Legende pravijo, da so ga njegova vojska in njegovi oboroženi sužnji izdali, ko so se pridružili upornikom Džova v odločilni bitki pri Mujeju. Po Ji Džov Šuju (Izgubljena knjiga Džova) in Menciju je bila bitka zelo krvava.

Po porazu Šanga je kralj Vu dovolil Di Šinovemu sinu Vu Gengu, da vlada v Šangu kot njegov vazal. V Šang je poslal tri svoje brate in vojsko kot zagotovilo, da se Vu Geng ne bo uprl.[7][8][9] Po Vujevi smrti se je Šang pridružil uporu treh stražarjev proti vojvodi Džova. Po treh letih je upor propadel in Džov je zasedel ozemlje Šanga.

Potomci kraljeve družine Šang

[uredi | uredi kodo]

Po propadu dinastije Šang so vladarji Džova člane vladarske družine Šang nasilno razselili po celem ozemlju Džova.[10] Nekateri preživeli člani so skupaj spremenili svoj priimek iz imena prednikov Dzi (子) v ime svoje propadle dinastije Jin (tj. Šang). Družina je ohranila aristokratski položaj in je pogosto opravljala upravne storitve uspešni dinastiji Džov. Kralj Vu iz Džova je Lin Džjana (林堅), sina princa Bigana, povzdignil v vojvodo Bolinga. Zapisi velikega zgodovinarja navajajo, da je kralj Čeng iz Džova s podporo svojega regenta in strica, vojvode Džova, imenoval Vejdzičija (微子啟) za vojvodo Songa s prestolnico pri Šangčiju. Ta običaj je bil znan kot 二王三恪, obdaritev treh generacij za dva kralja. Vojvode Songa so ohranili obrede v čast kraljev Šanga, dokler ni Songa leta 286 pr. n. št. osvojil Či. Konfucij je bil preko vojvod Songa verjetno potomec kraljev Šanga.[11][12][13]

Dinastija Vzhodni Han je Kong Anu (孔安) kot potomcu dinastije Šang podelila naslov vojvode Songa, "ki nadaljuje in spoštuje Jin" (殷紹嘉公).[14][15] Kunfucijeva veja družine je bila ločena od veje markiza Fengšenga in kasneje vojvode Janšenga.

Drugi ostanek Šangov je ustanovil vazalno državo Gudžu v današnjem Tangšanu, ki jo je uničil vojvoda Huan iz Čija.[16][17][18] Številni klani Šanga, ki so se po propadu dinastije preselili na severovzhod, so bili v obdobju Zahodnega Džova vključeni v kulturo jan. Ti klani so ohranili elitni status in še naprej prakticirali žrtvene in pogrebne običaje Šanga.[19]

Tako korejske kot kitajske legende, vključno s poročili v Knjigi dokumentov in Bambusnih letopisih, navajajo, da nezadovoljni princ Šanga po imenu Džidzi ni hotel prepustiti oblasti Džovu in je z majhno vojsko zapustil Kitajsko. Po teh legendah je v severozahodni Koreji ustanovil državo Gidža Džoseon. Znanstveniki še vedno razpravljajo o zgodovinski točnosti teh legend.

Arheologija zgodnje bronaste dobe

[uredi | uredi kodo]
Glavna arheološka najdišča iz 2. tisočletja pr. n. št. v severni in osrednji Kitajski

Pred 20. stoletjem je bila dinastija Džov (1046–256 pr. n. št.) najzgodnejša kitajska dinastija, ki jo je bilo mogoče preveriti iz lastnih zapisov. Med dinastijo Song (960–1279 n. š.) so antikvarji zbrali nekaj bronastih obrednih posod in jih pripisali obdobju dinastije Šang. Na nekaterih posodah so bili napisi.[20]

Dolina Rumene reke

[uredi | uredi kodo]

Leta 1899 je več učenjakov opazilo, da so kitajski farmacevti prodajali "zmajeve kosti", popisane z nenavadnimi in arhaičnimi znaki.[20] Leta 1928 so končno izsledili, da kosti izvirajo iz mesta, zdaj imenovanega Jinšu, severno od Rumene reke v sodobni provinci Henan. Academia Sinica je na tem mestu izvajala arheološka izkopavanja do japonske invazije leta 1937.[20]

Arheologi so se osredotočili na dolino Rumene reke v Henanu kot najverjetnejšem mestu držav, opisanih v tradicionalnih kitajskih zgodovinah. Po letu 1950 so v bližini Džengdžova odkrili ostanke obzidane naselbine iz obdobja dinastije Šang[20] in ugotovili, da je bilo zemljeno obzidje zgrajeno v 15. stoletju pr. n. št. Obzidje je bilo pri tleh široko 20 metrov in visoko do 8 metrov. Dolgo je bilo okoli 7 kilometrov.[21][22] Gradnja obzidij iz zbite zemlje je bila podedovana tradicija, saj so veliko starejše tovrstne utrdbe odkrili na kitajskih neolitskih najdiščih kulture longšan (okoli 3000 – okoli 2000 pr. n. št.).[21]

Leta 1959 je bilo južno od Rumene reke blizu Luojanga odkrito najdišče janšijske erlitovske kulture.[21] Radiokarbonsko datiranje kaže, da je erlitovska kultura cvetela od okoli 2100 pr. n. št. do 1800 pr. n. št. Velike palače kažejo na obstoj organizirane države.[23] Leta 1983 so 6 kilometrov severovzhodno od najdišča Erlitov odkrili mesto Janši Šang. Mesto, zgrajeno okoli leta 1600 pr. n. št., je imelo površino skoraj 200 hektarjev. V njem so odkrili keramiko, značilno za kulturo erligang.

Ostanke obzidanega mesta s površino približno 470 hektarjev so leta 1999 odkrili na bregu reke Huan nasproti dobro raziskanega najdišča Jinšu. Mesto, zdaj znano kot Huanbej, je bilo očitno naseljeno manj kot stoletje in uničeno malo pred izgradnjo kompleksa Jinšu.[24][25] Med letoma 1989 in 2000 so v bližini Šjaošuangčjaja, približno 20 km severozahodno od Džengdžova, izkopali pomembno naselbino Šang. Šang je iz vmesnega obdobja med najdiščem Džengdžov in poznimi prestolnicami ob reki Huan. V njem so odkrili žrtvene jame s okostji iz obdobja poznega Šanga.

Kitajski zgodovinarji, navezani na idejo, da dinastijo nasledi druga dinastija, so najdišči Erligang in Erlitov zlahka povezali z zgodnjo dinastijo Šang in Šja tradicionalne kitajske zgodovine. Dejanske politične razmere v zgodnji Kitajski so bile verjetno bolj zapletene, saj sta bili Šja in Šang politični entiteti, ki sta obstajali sočasno, tako kot je znano, da je zgodnji Džov, ki je ustanovil državo naslednico Šanga, obstajal istočasno s Šangom.[19]

Druga najdišča

[uredi | uredi kodo]

Erliganška kultura s središčem na najdišču v Džengdžovu je bila razširjena po velikem delu Kitajske, celo na njenem severovzhodu na območja sodobnega Pekinga, kjer je vsaj en pokop vseboval tako bronasto posodo v slogu Erliganga kot zlat nakit v lokalnem slogu.[19] Odkritje bodala-sekire ge v čenggujskem slogu v Šjaohenanu dokazuje, da je že v tej zgodnji fazi kitajske zgodovine obstajalo nekaj vezi med oddaljenimi območji severne Kitajske.[19] Najdišče Panlongčeng v srednji dolini Jangceja je bilo pomembno regionalno središče erliganške kulture.[26]

Naključne najdbe drugje na Kitajskem, kot je obzidano mesto Sanšingduj v Sečuanu. so razkrile napredne civilizacije, ki so bile sočasne z naseljem v Anjangu, vendar kulturno drugačne. Zahodni znanstveniki jih kulturološko ne pripisujejo dinastiji Šang.[27] Za razliko od Šanga ni nobenih znanih dokazov, da je imela sanšingdujska kultura sistem pisave. Pozna država Šang v Anjangu zato na splošno velja za prvo preverljivo civilizacijo v kitajski zgodovini.[28]

V nasprotju s tem so najzgodnejše plasti najdišča Vučeng, starejše on Anjanga, prinesle fragmente keramike, na katerih so kratka zaporedja simbolov, ki kažejo, da gre morda za pisavo. Znaki se po obliki zelo razlikujejo od znakov na orakeljskih kosteh, vendar je vzorec premajhen, da bi se jih dalo dešifrirati.[29][30][31]

Leta 2022 so v grobnici visokega plemiča iz dinastije Šang našli 3000 let staro zlato pogrebno masko. Maska je starejša od podobne zlate maske, ki so jo leta 2021 odkrili na arheološkem najdišču Sanšingduj, in hkrati najstarejša na Kitajskem.

Maska je v celoti prekrivala obraz, da bi duh pokojnega ostal cel. V grobnicah v Šangčengu so odkrili še 200 drugih artefaktov, vključno z zlatimi lističi in ploščami, intarzijami s turkizom, denarjem iz školjk ter orožjem iz brona in žada.[32]

Genetske študije

[uredi | uredi kodo]

Študija mitohondrijske DNA posmrtnih ostankov oseb v grobovih v Jinšuju so pokazale podobnosti s sedanjimi severnimi Hani in značilne razlike od južnih Hanov.[33]

Absolutno datiranje

[uredi | uredi kodo]

Najzgodnejši zanesljivo datiran dogodek v kitajski zgodovini je začetek gonghejskega regentstva v zgodnji dinastiji Džov leta 841 pr. n. št. Datum je določil Sima Čjan, zgodovinar dinastije Han. Poskuse določitve zgodnejših datumov otežujejo dvomi o izvoru in prenosu tradicionalnih besedil ter težave pri njihovi razlagi. Novejši poskusi so primerjali tradicionalno zgodovino z arheološkimi in astronomskimi podatki.[34] Za konec dinastije je bilo predlaganih najmanj 44 datumov od leta 1130 pr. n. št. do 1018 pr. n. št.[35]

  • Tradicionalna datuma začetka in konca dinastije, leti 1766 pr. n. št. in 1122 pr. n. št., je izračunal Liu Šin med dinastijo Han.[36]
  • Izračun, ki temelji na "starem besedilu" Bambusnih letopisov, daje datuma 1523 pr. n. št. in 1027 pr. n. št.[36]
  • David Pankenier je s poskusom prepoznavanja astronomskih dogodkov, omenjenih v besedilih Džova, datiral začetek dinastije v leto 1554 pr. n. št. in njeno strmoglavljenje v leto 1046 pr. n. št.[36][37][38][39]
  • Kronološki projekt Šja–Šang–Džov je poistovetil ustanovitev dinastije Šang z ustanovitvijo obzidanega mesta Erligang v Janšiju, ki je datirana v približno 1600 pr. n. št.[40] Projekt je prišel tudi do datuma njenega konca leta 1046 pr. n. št. Datum je določen s kombinacijo astronomskih dokazov in radiokarbonskega datiranja arheoloških plasti.[41]
  • David Nivison in Edward Shaughnessy na podlagi analize Bambusnih letopisov trdita, da je končni datum leto 1045 pr. n. št.[42][43]
  • Radiokarbonsko datiranje orakeljskih kosti je dalo končni datum 1041 pr. n. št. z nezanesljivostjo približno 10 let.[44]

Pozni Šang v Anjangu

[uredi | uredi kodo]
Jama z orakeljskimi kostmi v Jinu

Najstarejši ohranjeni zapisi v Anjangu segajo približno v leto 1250 pr. n. št. in zajemajo vladavine zadnjih devetih kraljev Šanga. Šang je imel popolnoma razvit sistem pisanja, ohranjen na bronastih napisih in majhnem številu drugih zapisov na lončenini, žadu, kamnih, roževini itd. Najbogatejši vir besedil so orakeljske kosti.[45] Kompleksnost in prefinjenost pisnega sistema kažeta na dolgotrajen razvoj, vendar neposrednih dokazov zanj še vedno primanjkuje. Na napredek kažejo tudi iznajdba glasbil in opazovanja Marsa in kometov, ki so jih opravili Šangovi astronomi.

Civilizacija Šanga je temeljila na poljedelstvu, ki sta dopolnjevala lov in živinoreja.[46] V Šangu so prakticirali žrtvovanje ljudi.[47] V Anjangu izkopane školjke kauri kažejo na trgovanje z obalnimi prebivalci. Trgovanje po morju je bilo zelo omejeno, saj je bila Kitajska v obdobju Šanga izolirana od drugih velikih civilizacij.[48] Trgovinski odnosi in diplomatske vezi z drugimi močnimi državami preko svilne ceste in kitajskih potovanj v Indijski ocean niso obstajali vse do vladavine cesarja Vuja iz dinastije Han (206 pr. n. št. – 221 n. št.).[49][50]

Dvorno življenje

[uredi | uredi kodo]
Orakeljski oklep želve z napisi

V izkopani kraljevi palači v Jinšuju so našli velike kamnite postavke stebrov in temelje in ploščadi iz zbite zemlje, "trde kot beton".[20] [22] Ti temelji so prvotno podpirali 53 lesenih stebrov in tramov.[20] V neposredni bližini glavnega kompleksa palače so bile podzemne jame, ki so služile za skladišča, prostore za služabnike in bivalne prostore.[20]

Številne kraljeve grobnice Šanga so že v starih časih zasuli in opustošili roparji grobov.[51] Spomladi 1976 so kljub temu v Jinšuju odkrili grobnico kraljice Fu Hao, ki ni bila samo nedotaknjena, ampak tudi ena najbolj bogato opremljenih grobnic.[52] V njej so našli več kot 200 bronastih obrednih posod in 109 napisov z imenom gospe Fu Hao, najslavnejše žene kralja Vu Dinga. Kraljica je omenjena na 170 do 180 orakeljskih kosteh iz preročišča Šang. Kraljica je bila tudi vojaški general.[53] Ob bronastih in lončenih posodah so našli tudi bronasto orožje, kipce iz žada, glavnike in koščene lasnice.[54][55][56] Arheologi menijo, da je velik izbor orožja in obrednih posod v njeni grobnici v korelaciji s pripovedmi o njenih vojaških in obrednih dejavnostih.[57]

Bronasti predmeti iz grobnice kraljise Fu Hao

Prestolnica je bila središče dvornega življenja. V njej so se sčasoma razvili dvorni rituali za pomiritev duhov. Kralj je bil ob svojih posvetnih državniških dolžnostih tudi vodja kulta čaščenja prednikov. Pogosto je kar sam izvajal vedeževanje iz orakeljske kosti, zlasti ob koncu dinastije. Izkopanine iz kraljevih grobnic kažejo, da so kralje pokopavali skupaj z dragocenimi predmeti, domnevno za rabo v posmrtnem življenju. Morda iz istega razloga so skupaj s pokojnim kraljem pokopali tudi na stotine njegovih živih podložnikov, morda sužnjev.

Dedni kralji Šanga so vladali večini severne Kitajske. Njihove vojske so se pogosto vojskovale s sosednjimi mesti in nomadskimi plemeni iz notranjeazijskih step. Kralji Šanga so v prerokokbah na orakeljskih kosteh vedno znova kazali zaskrbljenost zaradi fangov, barbarov, ki so živeli zunaj civiliziranih območij dinastije Šang.[19]

Razen tega, da so bili vrhovni vojaški poveljniki, so kralji Šanga svojo družbeno nadvlado uveljavljali tudi tako, da so delovali kot visoki duhovniki družbe in osebno vodili slovesnosti vedeževanja.[58] Besedila na orakeljskih kosteh razkrivajo, da so kralji Šanga veljali za najbolj usposobljene člane družbe za žrtvovanje svojim kraljevim prednikom in visokemu bogu Diju, ki je bil po njihovem prepričanju odgovoren za dež, veter in grom.[58]

Kralj je imenoval uradnike za upravljanje določenih dejavnosti, običajno na določenem področju. Med njimi so bili uradniki, zadolženi za kmetijstvo (田), pašništvo (牧), (lovske) pse (犬) in stražarje (衛). Ti uradniki so imeli pri opravljanju svojih nalog lastno spremstvo. Obstajal je osnovni sistem birokracije, ki se je skliceval na položaje, kot so "Številni častniki za pse", "Številni častniki za konje", "Številni umetniki", "Številni lokostrelci" ali sodne nazive, kot je "mlajši služabnik za kultiviranje" ali "mlajši služabnik za delavce". Bolj oddaljeni vladarji so bili znani kot markizi (侯) ali grofi (伯), ki so kralju Šanga včasih plačevali davek in ga podpirali v zameno za vojaško pomoč in druge usluge. Ta zavezništva so bila nestabilna, na kar kažejo pogosta kraljeva vedeževanja o trajnosti takih odnosov.[59]

Obstoj zapisov o pobojih sovražnikov, ujetnikih in odvzetem plenu kaže na obstoj proto-birokracije pisnih dokumentov.[60]

Religija

[uredi | uredi kodo]
Bronaste obrazne maske dinastije Šang, 16.–14. stoletje pr. n. št.

Verski obredi Šanga so vključevali vedeževanje in žrtvovanje. Stopnja, do katere je bil osrednji vidik religije Šanga šamanizem, je predmet razprav.[61][62]

Žrtvovanja so bila namenjena šestim glavnim prejemikom: Diju (Visoki bog), naravnim silam, kot so sonce in gore, nekdanjim vladarjem, pokojnikom, ki so bili dodani v dinastični panteon, preddinastičnim prednikom, dinastičnim prednikom in kraljevim ženam, ki so bile prednice aktualnega kralja.[63]

Šangi so verjeli, da imajo njihovi predniki moč nad njimi in so izvajali obrede vedeževanja, da bi pridobili njihovo odobritev za načrtovana dejanja.[64] Vedeževanje je vključevalo razbijanje oklepa želve ali volovske lopatice, da bi dobili odgovor na aktualno vprašanje, in nato zapis odgovora na oklep ali kost.[61] Merila, po kakšnih so vedeževalci določali odgovore, niso znana, domneva pa se, da sta to bila zvok ali vzorec razpok na kosti.

Zdi se, da so Šangi verjeli v posmrtno življenje, kar dokazujejo dovršene grobnice, zgrajene za pokojne vladarje. Med grobnimi pridatki so bili pogosto vozovi, pripomočki, žrtvene posode in orožje.[65] Kraljev pokop je vključeval pokop do nekaj sto, v nekaterih primerih celo štiristo ljudi in konj, ki naj bi spremljali kralja v posmrtno življenje.[65] V grobnice so dodali tudi okrasne predmete, kot so predmeti iz žada, za katerega so Šangi morda verjeli, da ščiti pred razpadom ali daje nesmrtnost.

Religija Šanga je bila zelo birokratska in natančno urejena. Orakeljske kosti so vsebovale datum obreda, ime osebe in prednika in vprašanja, povezana z vedeževanjem.[61] V grobnicah so bile kosti urejene in okostnjaki vsi obrnjeni v isto smer.

Obdelava brona

[uredi | uredi kodo]
Bronast obredni kotel ding iz dinastije Šang

Kitajsko litje brona in lončarstvo sta med dinastijo Šang zelo napredovala. Bronasti predmeti so bili namenjeni predvsem obredju in ne vsakdanji rabi. Obsežna proizvodnja bronastih posod in orožja je potekala že okoli leta 1500 pr. n. št.ok. 1500 BC Zahtevala je veliko delavcev, ki so kopali, rafinirali in transportirali bakrovo, kositrovo in svinčevo rudo. Proizvodnja je posledično ustvarila aparat birokratov, ki so nadzirali delavce in izkušene obrtnike.[66] Kraljevi dvor Šanga in aristokrati so potrebovali ogromno različnih bronastih posod za različne obrede, verske dogodke in vedeževanja.[66] Ceremonialna pravila so določala, koliko bronastih posod posamezne vrste lahko poseduje plemič ali plemkinja določenega ranga. Povečana proizvodnja brona je omogočila boljšo opremljenost vojske s širšim izborom orožja. Bron so uporabljali tudi za opremo vozov s kolesi s naperami, ki so se pojavila na Kitajskem okoli leta 1200 pr. n. št.[58]

  • Bronast ding iz dinastija Šang
    Bronast ding iz dinastija Šang
  • Hovmuvu ding, najmasivnejši izdelek iz brona, najden na Kitajskem
    Hovmuvu ding, najmasivnejši izdelek iz brona, najden na Kitajskem
  • Bronast ding iz pozne dinastija Šang
    Bronast ding iz pozne dinastija Šang
  • Bronast gū, obredna posoda za vino
    Bronast gū, obredna posoda za vino
  • Bronasta posoda za napitke
    Bronasta posoda za napitke

Vojska

[uredi | uredi kodo]
Bronasta sekira iz dinastije Šang

Pehota Šanga je bila oborožena z različnim kamnitim in bronastim orožjem,[67] vključno s sulicami mao (矛), sekirami jue (鉞), sekirami-bodali ge (戈), nasajenimi na drogu, kompozitnimi loki ter bronastimi ali usnjenimi čeladami.[68][69]

Bojni vozovi so se na Kitajskem prvič pojavili okoli leta 1200 pr. n. št. v času vladavine Vu Dinga. Vozovi bi lahko prišli na Kitajsko skozi srednjo Azijo in severno stepo, kar morda kaže na stike z Indoevropejci.[70] Nedavne arheološke najdbe so pokazale, da so se v poznem Šangu uporabljali konji, bojni vozovi in loki in izvajal pokopi konj, podobne pokopom v stepskih ljudstvih na zahodu.[71] Orakeljski napisi na kosteh kažejo, da so Šangi uporabljali vozove na kraljevih lovih in v bitkah le kot mobilna poveljniška vozila.[72] V nasprotju z njimi so zahodni sovražniki Šanga, kot je bil Džov, proti koncu dinastije Šang začeli uporabljati omejeno število vozov tudi v bitkah.[73]

Čeprav so bili Šangi odvisni predvsem od vojaških veščin svojega plemstva, so njihovi vladarji lahko mobilizirali množice prebivalcev mest in podeželja kot nabornike in vojake za obrambne in osvajalske akcije.[74] Aristokrati in drugi državni funkcionarji so bili dolžni svoje lokalne garnizije opremiti z vso potrebno opremo, oklepi in orožjem. Kralj Šanga je v svoji prestolnici vzdrževal približno tisoč vojakov in jim osebno poveljeval v boju.[75] Osnovna vojaška birokracija je bila zadolžena tudi za zbiranje vojaških enot od tri do pet tisoč vojakov za obmejne akcije in do trinajst tisoč vojakov za zatiranje uporov.

Kralji

[uredi | uredi kodo]
Sekira dinastije Šang

Najzgodnejši zapisi o vladarjih Šanga so na orakeljskih kosteh iz obdobja kralja Vu Dinga.[76] Orakeljske kosti ne vsebujejo seznamov kraljev, vendar beležijo žrtvovanja prejšnjim kraljem in prednikom sedanjega kralja po standardnem seznamu, ki so ga rekonstruirali učenjaki. Iz teh zapisov so zgodovinarje sestavili implicitni seznam kraljev in rodoslovje ter ugotovili, da se precej ujemajo s kasnejšimi poročili, zlasti za poznejše kralje.[77] Po tem implicitnem seznamu kraljev je bil Vu Ding enaindvajseti kralj Šanga.[77]

Kralji Šanga so bili na orakeljskih kosteh zapisani z njihovimi posmrtnimi imeni. Zadnji znak vsakega imena je bil eno od 10 nebesnih stebel, ki je hkrati označeval tudi dan 10-dnevnega tedna Šanga, na katerega se je žrtvovalo temu predniku v okviru obrednega urnika. Ker je bilo kraljev več kot stebel, so imela imena razločevalne predpone, kot so da (大, večji), džong (中, srednj), šjao (小, manjši), bu (卜, zunanji), dzu (祖, prednik) in še nekaj drugih nejasnih predpon.[78]

Kralji v naslednji preglednici so razvrščeni po vrstnem redu in generacijah, rekonstruiranih z orakeljskih kosti. Kasnejše kralje je iz enakih virov po skupinah uredil Dong Dzuobin.[79]

Orakeljske kosti so bile radiokarbonsko datirane. V preglednici so navedeni tudi ti rezultati skupaj z intervali negotovosti, ki niso vladarska leta. To pomeni, da obstaja 80-90 odstotna verjetnost, da so bila zabeležena vedeževanja izvedena v danem časovnem intervalu.[44]

Generacija Starejši bratje Glavna nasledstvena linija Mlajši bratje Stopnja božanskosti
1 Da Dži (大乙)[a] [b]
2 Da Ding (大丁)[c]
3 Da Džja (大甲) Bu Bing (卜丙)[d]
4 [e] Da Geng (大庚) Šjao Džja (小甲)[f]
5 Da Vu (大戊) Lu Dži (呂己)[g]
6 Džong Ding (中丁)[h] Bu Ren (卜壬)
7 Džjan Džja (戔甲) Dzu Ji (祖乙)
8 Dzu Šin (祖辛) Čjang Džja (羌甲)[i]
9 Dzu Ding (祖丁) Nan Geng (南庚)[j]
10 Šjang Džja (象甲) Pan Geng (盤庚) Šjao Šin (小辛) Šjao Ji (小乙)
11 Vu Ding (武丁) 1254-1197 pr. n. št. (I)
12 [k] Dzu Geng (祖庚) Dzu Džja (祖甲) 1206-1177 pr. n. št.(II)
13 Lin Šin (廩辛)[l] Geng Ding (康丁) 1187-1135 pr. n. št.(III)
14 Vu Ji (武乙) 1157–1110 pr. n. št. (IV)
15 Ven Ding (文武丁)
16 Di Ji (帝乙)[m] 1121–1041 pr. n. št. (V)
17 Di Šin (帝辛)[n]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Prvi kralj, znan iz Zgodovinskih zapisov, je Da Ji (Tang). Orakeljske kosti omenjajo tudi šest preddinastićnih prednikov: 上甲 (Šang Džja), 報乙 (Bao Ji), 報丙 (Bao Bing), 報丁 (Bao Ding), 示壬 (Ši Ren) in 示癸 (Ši Guj).
  2. ↑ Za vladarje pred Vu Dingom na orakeljskih kosteh ni trdnih dokazov.
  3. ↑ Po Zgodovinskih zapisih in Menciju je Da Ding (tam imenovan Tai Ding) umrl, preden se je lahko povzpel na prestol. Na orakeljskih kosteh je kljub temu prejemal rituale kot vsi drugi kralji.
  4. ↑ Po Zgodovinskih zapisih sta bila Bu Bing, tam imenovan Vaj Bing, in Džong Ren, ki na orakeljskih kosteh ni omenjen, Da Džjajeva mlajša brata. Po Menciju, Komentarjih Džova in Knjigi zgodovine je vladal po Da Džjaju, kar namigujejo tudi orakeljske kosti.
  5. ↑ Zgodovinski zapisi vključujejo kralja Vo Dinga, ki na orakeljskih kosteh ni omenjen.
  6. ↑ Zgodovinski zapisi štejejo Šjao Džjaja za Da Gengovega sina. V Letopisih Jina je omenjen kot Da Gengov sin Taj Geng, v Rodoslovni preglednici treh obdobij pa je omenjen kot njegov mlajši brat.
  7. ↑ Po Zgodovinskih zapisih se je imenoval Jing Dži in je vladal pred Da Vujem, tukaj imenovanim Taj Vu.
  8. ↑ Kralji od Džong Dinga do Nan Genga so razvrščeni v enakem zaporedju kot v Zgodovinskih zapisih in na orakeljskih kosteh. Vrstni red se v nekaterih rodoslovjih razlikuje od omenjenega.
  9. ↑ Čjang Šjajev status se spreminja glede na zgodovino orakeljskih kosti. Med vladavinami Vu Dinga, Di Jija in Di Šina ni bil vključen v glavno nasledstveno linijo potomcev, v vmesnih vladavinah pa je bil vključen kot neposredni prednik.
  10. ↑ Po Zgodovinskih zapisih je bil Nan Geng sin Čjang Šjaja, tam imenovan Vo Džja.
  11. ↑ Orakeljske kosti in Zgodovinski zapisi vključujejo starejšega brata Dzu Jija (祖己), ki ni vladal.
  12. ↑ Lin Šin je v Zgodovinskih zapisih in na orakeljskih kosteh omenjen kot kralj, zadnja dva kralja pa nista omenjena.[80]
  13. ↑ Zaradi padca Šanga na orakeljskih kosteh ni žrtvovanj prednikom zadnjih dveh kraljev. Njihova imena, vključno z znakom 帝, Dì, cesar, izvirajo iz veliko kasnejših Bambusnih letopisov in Zgodovinskih zapisov. [81]
  14. ↑ Omenja se tudi kot Džov (紂), Džov Šin (紂辛) ali Džov Vang (紂王) ali pa je pred njegovo ime dodana pismenka Šang (商).

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Turchin, Peter; Adams, Jonathan M.; Hall, Thomas D. (december 2006). »East-West Orientation of Historical Empires and Modern States«. Journal of World-Systems Research. 12 (2): 219–229. doi:10.5195/JWSR.2006.369. ISSN 1076-156X.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  2. ↑ Keightley (2000).
  3. ↑ Keightley (1999), str. ;233–235.
  4. ↑ Keightley (1978b).
  5. ↑ Keightley (1999), str. 233, with additional details from the Historical Records.
  6. ↑ Keightley (1999), str. 233.
  7. ↑ 邶、鄘二國考 Arhivirano 17 June 2011 na Wayback Machine. (Bei, Yong two national test)
  8. ↑ 周初"三监"与邶、鄘、卫地望研究 Arhivirano 26 July 2008 na Wayback Machine. (Bei, Yong, Wei – looking at the research)
  9. ↑ "三监"人物疆地及其地望辨析 ——兼论康叔的始封地问题 Arhivirano 9 May 2011 na Wayback Machine. (breaking ground on Kangshu problem)
  10. ↑ 一 被剥削者的存在类型.
  11. ↑ Xinzhong Yao (2000). An Introduction to Confucianism. Cambridge University Press. str. 23. ISBN 0521644305.
  12. ↑ Xinzhong Yao (1997). Confucianism and Christianity: A Comparative Study of Jen and Agape. Sussex Academic Press. str. 29. ISBN 1898723761.
  13. ↑ Lee Dian Rainey (2010). Confucius & Confucianism: The Essentials. John Wiley & Sons. str. https://archive.org/details/confuciusconfuci00rain/page/n83 66]. ISBN 978-1405188418.
  14. ↑ Rafe de Crespigny (28. december 2006). A Biographical Dictionary of Later Han to the Three Kingdoms (23–220 AD). BRILL. str. 389–. ISBN 978-90-474-1184-0.
  15. ↑ 《汉书·杨胡朱梅云传》：初，武帝时，始封周后姬嘉为周子南君，至元帝时，尊周子南君为周承休侯，位次诸侯王。使诸大夫博士求殷后，分散为十余姓，郡国往往得其大家，推求子孙，绝不能纪。时，匡衡议，以为"王者存二王后，所以尊其先王而通三统也。其犯诛绝之罪者绝，而更封他亲为始封君，上承其王者之始祖。《春秋》之义，诸侯不能守其社稷者绝。今宋国已不守其统而失国矣，则宜更立殷后为始封君，而上承汤统，非当继宋之绝侯也，宜明得殷后而已。今之故宋，推求其嫡，久远不可得；虽得其嫡，嫡之先已绝，不当得立。《礼记》孔子曰：'丘，殷人也。'先师所共传，宜以孔子世为汤后。"上以其语不经，遂见寝。
  16. ↑ 中国孤竹文化网 Arhivirano 1 April 2010 na Wayback Machine. (Chinese Guzhu Cultural Network)
  17. ↑ 解开神秘古国 ——孤竹之谜 (unlocking the ancient mystery of Guzhu)
  18. ↑ 孤竹析辨 (Guzhu analysis identified)
  19. ↑ 19,0 19,1 19,2 19,3 19,4 Sun (2006).
  20. ↑ 20,0 20,1 20,2 20,3 20,4 20,5 20,6 Fairbank & Goldman (2006), str. 33.
  21. ↑ 21,0 21,1 21,2 Fairbank & Goldman (2006), str. 34.
  22. ↑ Needham, Volume 4, Part 2, 43.
  23. ↑ Fairbank & Goldman (2006), str. ;34–35.
  24. ↑ Harrington, Spencer P. M. (Maj–junij 2000). »Shang City Uncovered«. Archaeology. Archaeological Institute of America. 53 (3).
  25. ↑ Tang, Jigen; Jing, Zhichun; Liu, Zhongfu; Yue, Zhanwei (2004). »Survey and Test Excavation of the Huanbei Shang City in Anyang« (PDF). Chinese Archaeology. 4: 1–20. doi:10.1515/CHAR.2004.4.1.1.
  26. ↑ Bagley (1999), str. ;168–171.
  27. ↑ Bagley (1999), str. ;124–125.
  28. ↑ Keightley (1999), str. 232.
  29. ↑ Wilkinson (2013), str. 669.
  30. ↑ Wagner (1993), str. 20.
  31. ↑ Cheung (1983).
  32. ↑ Dorian Batycka (24. september 2022). »A 3,000-Year-Old Gold Burial Mask Found in Shangcheng Dates to One of China's Earliest Recorded Dynasties«. artnet.
  33. ↑ Zeng, Wen; Li, Jiawei; Yue, Hongbin; Zhou, Hui; Zhu, Hong (2013). Poster: Preliminary Research on Hereditary Features of Yinxu Population. 82nd Annual Meeting of the American Association of Physical Anthropologists.
  34. ↑ Lee (2002), str. ;16–17.
  35. ↑ Lee (2002), str. 32.
  36. ↑ 36,0 36,1 36,2 Keightley (1999), str. 248.
  37. ↑ Pankenier (1981–1982), str. 23.
  38. ↑ Pankenier, David W. (2015). »The cosmo-political mandate«. Astrology and Cosmology in Early China: Conforming Earth to Heaven. Cambridge University Pressn. str. 197. ISBN 978-1107539013. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. septembra 2022. Pridobljeno 26. septembra 2023.
  39. ↑ Nivison (2018), str. 165.
  40. ↑ Lee (2002), str. 28.
  41. ↑ Lee (2002), str. ;31–34.
  42. ↑ Shaughnessy, Edward L. (1992). »The Date of the Zhou Conquest of Shang«. Sources of Western Zhou History: Inscribed Bronze Vessels. University of California Press. str. 217–236. ISBN 978-0520070288.
  43. ↑ Nivison, David S. (1983). »The Dates of Western Chou«. Harvard Journal of Asiatic Studies. Zv. 43. Harvard-Yenching Institute. str. 481–580. doi:10.2307/2719108. JSTOR 2719108.
  44. ↑ 44,0 44,1 Liu et al. (2021), str. ;165, 169.
  45. ↑ Qiu (2000), str. 60.
  46. ↑ Beck, Roger B.; Linda Black; Larry S. Krieger; Phillip C. Naylor; Dahia Ibo Shabaka (1999). World History: Patterns of Interaction. Evanston, IL: McDougal Littell. ISBN 0-395-87274-X.
  47. ↑ Flad, Rowan (28. februar 2010). »Shang Dynasty Human Sacrifice«. NGC Presents. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. decembra 2011. Pridobljeno 26. septembra 2023.
  48. ↑ Fairbank & Goldman (2006), str. 35.
  49. ↑ Sun (1989), str. ;161–167.
  50. ↑ Chen (2002), str. ;67–71.
  51. ↑ Thorp (1981), str. 239.
  52. ↑ Thorp (1981), str. 240.
  53. ↑ Thorp (1981), str. ;240, 245.
  54. ↑ Thorp (1981), str. ;242, 245.
  55. ↑ Li (1980), str. ;393–394.
  56. ↑ Lerner et al. (1985), str. 77.
  57. ↑ Thorp (1981), str. 245.
  58. ↑ 58,0 58,1 58,2 Ebrey, Walthall & Palais (2006), str. 14.
  59. ↑ Keightley (1999), str. ;272–273, 286.
  60. ↑ Keightley (1999), str. ;287.
  61. ↑ 61,0 61,1 61,2 Chang (1994).
  62. ↑ Keightley (1998).
  63. ↑ Keightley (1999), str. ;253–254.
  64. ↑ Keightley (2004).
  65. ↑ 65,0 65,1 Smith (1961).
  66. ↑ 66,0 66,1 Ebrey, Walthall & Palais (2006), str. 17.
  67. ↑ Sawyer & Sawyer (1994).
  68. ↑ Wang (1993).
  69. ↑ Sawyer & Sawyer (1994), str. 35.
  70. ↑ Shaughnessy (1988), str. 190.
  71. ↑ Mair (2011), str. 100.
  72. ↑ Shaughnessy (1988), str. ;213–221.
  73. ↑ Shaughnessy (1988), str. ;218–221.
  74. ↑ Sawyer & Sawyer (1994), str. 33.
  75. ↑ Sawyer & Sawyer (1994), str. 34.
  76. ↑ Wilkinson (2013), str. 684.
  77. ↑ 77,0 77,1 Keightley (1999), str. 235.
  78. ↑ Smith (2011), str. ;3–5.
  79. ↑ Keightley (1999), str. ;234–235, 240–241.
  80. ↑ Keightley (1978a), str. 187.
  81. ↑ Keightley (1978a), str. ;187, 207, 209.

Viri

[uredi | uredi kodo]
  • Allan, Sarah (1991), The Shape of the Turtle: Myth, Art, and Cosmos in Early China, SUNY Press, ISBN 978-0-7914-9449-3.
  • Robert Bagley (1999). Shang archaeology. Cambridge History of China. str. 124–231. 1999.
  • Chang, Kwang-Chih (1994), »Shang Shamans«, v Peterson, Willard J. (ur.), The Power of Culture: Studies in Chinese Cultural History, Hong Kong: Chinese University Press, str. 10–36, ISBN 978-962-201-596-8.
  • Chen, Yan (2002), Maritime Silk Route and Chinese-Foreign Cultural Exchanges, Beijing: Peking University Press, ISBN 978-7-301-03029-5
  • Cheung, Kwong-yue (1983), »Recent archaeological evidence relating to the origin of Chinese characters«, v Keightley, David N. (ur.), The Origins of Chinese Civilization, trans. Noel Barnard, University of California Press, str. 323–391, ISBN 978-0-520-04229-2.
  • Ebrey, Patricia Buckley; Walthall, Anne; Palais, James B. (2006), East Asia: A Cultural, Social, and Political History, Boston: Houghton Mifflin, ISBN 978-0-618-13384-0.
  • Fairbank, John King; Goldman, Merle (2006), China: A New History (2nd izd.), Harvard University Press, ISBN 978-0-674-03665-9.
  • Keightley, David N. (1978a), Sources of Shang History: The Oracle-Bone Inscriptions of Bronze Age China, Berkeley: University of California Press, ISBN 0-520-02969-0. A 1985 paperback 2nd edition is still in print, ISBN 0-520-05455-5.
  • ——— (1978b), »The Bamboo Annals and Shang-Chou Chronology«, Harvard Journal of Asiatic Studies, 38 (2): 423–438, doi:10.2307/2718906, JSTOR 2718906.
  • ——— (1998), »Shamanism, Death, and the Ancestors: Religious Mediation in Neolithic and Shang China (ca. 5000–1000 B.C.)«, Asiatische Studien, 52 (3): 763–831, doi:10.5169/seals-147432.
  • David N. Keightley (1999). The Shang: China's first historical dynasty. Cambridge History of China. str. 232–291.
  • ——— (2000), The Ancestral Landscape: Time, Space, and Community in Late Shang China (ca. 1200–1045 B.C.), China Research Monograph, zv. 53, Institute of East Asian Studies, University of California, Berkeley, ISBN 978-1-55729-070-0.
  • ——— (2004), »The Making of the Ancestors: Late Shang Religion and Its Legacy«, v Lagerwey, John (ur.), Chinese Religion and Society: The Transformation of a Field, Hong Kong: Chinese University Press, str. 3–63, ISBN 978-962-99612-3-7.
  • Lee, Yun Kuen (2002), »Building the chronology of early Chinese history«, Asian Perspectives, 41 (1): 15–42, doi:10.1353/asi.2002.0006, hdl:10125/17161, S2CID 67818363.
  • Lerner, Martin; Murck, Alfreda; Ford, Barbara B.; Hearn, Maxwell; Valenstein, Suzanne G. (1985), »Asian Art«, Recent Acquisitions (Metropolitan Museum of Art) (1985/1986): 72–88, doi:10.2307/1513695, JSTOR 1513695.
  • Li, Chu-tsing (1980), »The Great Bronze Age of China«, Art Journal, 40 (1/2): 390–395, doi:10.2307/776607, JSTOR 776607.
  • Liu, Kexin; Wu, Xiaohong; Guo, Zhiyu; Yuan, Sixun; Ding, Xingfang; Fu, Dongpo; Pan, Yan (2021), »Radiocarbon dating of oracle bones of late Shang period in ancient China«, Radiocarbon, 63 (1): 155–175, doi:10.1017/RDC.2020.90.
  • Mair, Victor H. (2011), »Religious formations and intercultural contacts in early China«, v Krech, Volkhard; Steinicke, Marian (ur.), Dynamics in the History of Religions between Asia and Europe: Encounters, Notions, and Comparative Perspectives, Brill Publishers, str. 85–110, ISBN 978-90-04-22535-0.
  • Nivison, David S. (2018), Schwartz, Adam C. (ur.), The Nivison Annals, De Gruyter Mouton, doi:10.1515/9781501505393, ISBN 978-1-5015-1454-8.
  • Pankenier, David W. (1981–1982), »Astronomical Dates in Shang and Western Zhou« (PDF), Early China, 7: 2–37, doi:10.1017/S0362502800005599, JSTOR 23351672, S2CID 163543848.
  • Qiu, Xigui (2000), Chinese writing, trans. by Gilbert L. Mattos and Jerry Norman, Berkeley: Society for the Study of Early China and The Institute of East Asian Studies, University of California, ISBN 978-1-55729-071-7. (English translation of Wénzìxué Gàiyào 文字學概要, Shangwu, 1988.)
  • Sawyer, Ralph D.; Sawyer, Mei-chün Lee (1994), Sun Tzu's The Art of War, New York: Barnes and Noble, ISBN 978-1-56619-297-2.
  • Shaughnessy, Edward L. (1988), »Historical Perspectives on The Introduction of The Chariot into China«, Harvard Journal of Asiatic Studies, 48 (1): 189–237, doi:10.2307/2719276, JSTOR 2719276.
  • Smith, Adam Daniel (2011), »The Chinese Sexagenary Cycle and the Ritual Origins of the Calendar«, v Steele, John M. (ur.), Calendars and Years II: Astronomy and time in the ancient and medieval world, Oxbow Books, str. 1–37, doi:10.7916/D8891CDX, ISBN 978-1-84217-987-1.
  • Smith, Howard (1961), »Chinese Religion in the Shang Dynasty«, International Review for the History of Religions, 8 (2): 142–150, doi:10.1163/156852761x00090, JSTOR 3269424.
  • Sun, Guangqi (1989), 中国古代航海史 [History of Navigation in Ancient China], Beijing: Ocean Press, ISBN 978-7-5027-0532-9.
  • Sun, Yan (2006), »Colonizing China's Northern Frontier: Yan and Her Neighbors During the Early Western Zhou Period«, International Journal of Historical Archaeology, 10 (2): 159–177, doi:10.1007/s10761-006-0005-3, S2CID 143815200.
  • Thorp, Robert L. (1981), »The Date of Tomb 5 at Yinxu, Anyang: A Review Article«, Artibus Asiae, 43 (3): 239–246, doi:10.2307/3249839, JSTOR 3249839.
  • Wagner, Donald B. (1993), Iron and Steel in Ancient China, BRILL, ISBN 978-90-04-09632-5.
  • Wang, Hongyuan 王宏源 (1993), 漢字字源入門 [The Origins of Chinese Characters], Beijing: Sinolingua, ISBN 978-7-80052-243-7.
  • Endymion Wilkinson (2013). Chinese History: A New Manual. Cambridge, MA. Harvard Univ Asia Center. ISBN 978-0-674-06715-8.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Dinastija_Šang&oldid=6336096«