(1)

Komisija je 11. decembra 2019 sprejela sporočilo z naslovom „Evropski zeleni dogovor“, v katerem je pripravila načrt, ki določa novo strategijo rasti za Evropo ter ambiciozne cilje za boj proti podnebnim spremembam in varstvo okolja. V skladu s ciljem, da se doseže podnebni cilj Unije do leta 2030, kot je določen v Uredbi (EU) 2021/1119 Evropskega parlamenta in Sveta (4), ter da se v Uniji najpozneje do leta 2050 učinkovito in družbeno pravično doseže podnebna nevtralnost, je bil v okviru evropskega zelenega dogovora napovedan Mehanizem za pravični prehod, ki bo zagotavljal sredstva za soočanje z izzivom postopka prehoda na podnebni cilj Unije do leta 2030 in cilj podnebne nevtralnosti v Uniji do leta 2050, tako da pri tem ne bo nihče prezrt. Najbolj ranljive regije in ljudje so najbolj izpostavljeni škodljivim učinkom podnebnih sprememb in degradacije okolja. Prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo je vir novih gospodarskih priložnosti z znatnim potencialom za ustvarjanje delovnih mest, zlasti na območjih, ki so trenutno odvisna od fosilnih goriv. Prispeva lahko tudi k večji energetski varnosti in odpornosti. Vendar pa lahko prehod povzroči tudi kratkoročne socialne in ekonomske stroške na območjih, kjer poteka razogljičenje v velikem obsegu in ki so zaradi škodljivih gospodarskih in socialnih posledic krize zaradi COVID-19 že tako v slabem stanju.

(2)

Za upravljanje prehoda bodo potrebne znatne strukturne spremembe na nacionalni in regionalni ravni. Da bi bil prehod uspešen, mora zmanjšati neenakosti, ustvariti neto učinek na zaposlovanje z novimi visokokakovostnimi delovnimi mesti ter biti pošten in socialno sprejemljiv za vse, obenem pa krepiti konkurenčnost. V zvezi s tem je ključnega pomena, da se lahko območjem, na katera prehod najbolj negativno vpliva, zlasti premogovniške regije, nudi podpora za diverzifikacijo in oživitev njihovega lokalnega gospodarstva ter ustvarjanje trajnostnih zaposlitvenih možnosti za prizadete delavce.

(3)

Komisija je 14. januarja 2020 sprejela sporočilo z naslovom „Naložbeni načrt za trajnostno Evropo – Naložbeni načrt za evropski zeleni dogovor“, v katerem je predlagala mehanizem za pravični prehod, ki se osredotoča na regije in sektorje, ki so najbolj prizadeti zaradi prehoda zaradi njihove odvisnosti od fosilnih goriv, kot so premog, šota in naftni skrilavec, ali zaradi njihove odvisnosti od industrijskih postopkov z visoko intenzivnostjo toplogrednih plinov, imajo pa manjše zmogljivosti za financiranje potrebnih naložb. Oblikovanje Mehanizma za pravični prehod je potrdil tudi Evropski svet v sklepih z dne 21. julija 2020. Mehanizem za pravični prehod sestavljajo trije stebri: Sklad za pravični prehod (SPP), ki se bo izvajal v okviru deljenega upravljanja, namenski Program za pravični prehod v okviru InvestEU in instrument za posojila v javnem sektorju za mobilizacijo dodatnih naložb v zadevne regije. Ti trije stebri zagotavljajo dodatno podporo tem regijam, da bi spodbudili prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo do leta 2050.

(4)

Za boljše načrtovanje in izvajanje SPP bodo vzpostavljeni območni načrti za pravični prehod, ki določajo ključne korake in časovnico procesa prehoda ter opredeljujejo tista območja, na katera prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo najbolj negativno vpliva in imajo manj zmogljivosti za spopadanje z izzivi, ki jih prinaša prehod. Načrti za pravični prehod se pripravijo skupaj z ustreznimi lokalnimi in regionalnimi organi ter vključujejo vse ustrezne partnerje v skladu s členom 8 Uredbe (EU) 2021/1060 Evropskega parlamenta in Sveta (5). Skupaj z ustreznimi programi, ki jih podpira SPP, se lahko spremenijo v skladu z členom 24 navedene uredbe tako, da se vključijo nova območja, ki bi jih prehod močno prizadel, in sicer na način, ki ni bil predviden ob njihovem začetnem sprejetju.

(5)

Vzpostaviti bi bilo treba instrument za posojila v javnem sektorju (v nadaljnjem besedilu: Instrument). Ta tvori tretji steber Mehanizma za pravični prehod, katerega cilj je podpirati naložbe subjektov javnega sektorja, saj ima javni sektor ključno vlogo pri odpravljanju nepravilnega delovanja trga. Take naložbe bi morale ustrezati razvojnim potrebam, ki so posledica izzivov, ki jih prinaša prehod in so opisani v območnih načrtih za pravični prehod, ki jih je odobrila Komisija. Dejavnosti, predvidene za podporo v okviru Instrumenta, bi morale ustrezati dejavnostim, ki jih podpirata druga dva stebra Mehanizma za pravični prehod, in jih dopolnjevati. Instrument bi bilo treba vzpostaviti za obdobje sedmih let, da se njegovo trajanje uskladi z obdobjem večletnega finančnega okvira od 1. januarja 2021 do 31. decembra 2027 (v nadaljnjem besedilu: večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027) iz Uredbe Sveta (EU, Euratom) 2020/2093 (6).

(6)

Da bi okrepili kohezijo in gospodarsko diverzifikacijo območij, ki so prizadeta zaradi prehoda, bi moral Instrument zajemati širok nabor trajnostnih naložb, če take naložbe prispevajo k zadovoljevanju razvojnih potreb teh območij, ki jih povzroči prehod na podnebni cilj Unije do leta 2030, kot je določen v Uredbi (EU) 2021/1119, in podnebno nevtralno gospodarstvo v Uniji najpozneje do leta 2050, kakor je opisano v območnih načrtih za pravični prehod. Da bi povečali učinkovitost Instrumenta, bi ta moral imeti možnost podpirati upravičene projekte, ki so se začeli izvajati še preden je upravičenec do Instrumenta predložil vlogo. Instrument ne bi smel podpirati naložb, ki zajemajo dejavnosti, ki so izvzete v skladu s členom 9 Uredbe (EU) 2021/1056 Evropskega parlamenta in Sveta (7), lahko pa bi podpiral naložbe v obnovljivo energijo in zeleno in trajnostno mobilnost, vključno s spodbujanjem zelenega vodika, učinkovita omrežja za daljinsko ogrevanje, javne raziskave, digitalizacijo, okoljsko infrastrukturo za pametno ravnanje z odpadki in gospodarjenje z vodnimi viri, ter bi lahko podpiral ukrepe za trajnostno energijo, energetsko učinkovitost in vključevanje, vključno z obnovami in prenovami stavb, prenovo in regeneracijo mest, prehod na krožno gospodarstvo, sanacijo in dekontaminacijo tal in ekosistemov, ob upoštevanju načela „onesnaževalec plača“, biotsko raznovrstnost, pa tudi izpopolnjevanje in prekvalificiranje, usposabljanje in socialno infrastrukturo, vključno z zmogljivostmi za oskrbo in socialnimi stanovanji.

(7)

Razvoj infrastrukture bi lahko vključeval tudi čezmejne projekte in rešitve, ki omogočajo večjo odpornost na ekološke nesreče, zlasti nesreče, ki so zaradi podnebnih sprememb še hujše. Prednost bi bilo treba dati celovitemu naložbenemu pristopu, zlasti pri območjih, ki imajo pri prehodu večje potrebe. Podpreti bi bilo mogoče tudi naložbe v druge sektorje, če ustrezajo odobrenim območnim načrtom za pravični prehod. S podpiranjem naložb, ki ne ustvarjajo zadostnih tokov prihodkov za kritje svojih stroškov naložb, bi moral biti cilj Instrumenta subjektom javnega sektorja zagotoviti dodatna sredstva, potrebna za obravnavanje teritorialnih, socialnih, gospodarskih in okoljskih izzivov, ki bodo posledica prilagoditve na prehod. Da bi lažje opredelili naložbe, ki so upravičene v okviru Instrumenta in imajo velik pozitivni učinek na okolje, vključno v zvezi z biotsko raznovrstnostjo, bi morala Komisija pri ocenjevanju Instrumenta upoštevati taksonomijo EU za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti. Vsi finančni partnerji bi morali, kjer je ustrezno, uporabljati taksonomijo EU za okoljsko trajnostne gospodarske dejavnosti, vključno z načelom, da se ne škoduje bistveno, za zagotovitev preglednosti v zvezi s trajnostnimi projekti.

(8)

Med celotno pripravo, ocenjevanjem, izvajanjem in spremljanjem upravičenih projektov v okviru Instrumenta bi bilo treba zagotoviti spoštovanje temeljnih pravic in skladnost z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, kot je ustrezno, ter zlasti enakost spolov. Enako bi morali upravičenci in Komisija med celotnim izvajanjem Instrumenta preprečevati tudi kakršno koli diskriminacijo na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Cilji Instrumenta bi se morali uresničevati v skladu s cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov, evropskim stebrom socialnih pravic, načelom „onesnaževalec plača“, Pariškim sporazumom, sprejetim v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (8) (v nadaljnjem besedilu: Pariški sporazum) in načelom, da se ne škoduje bistveno.

(9)

Za to uredbo se uporabljajo horizontalna finančna pravila, ki sta jih sprejela Evropski parlament in Svet na podlagi člena 322 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Ta pravila so določena v Uredbi (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta (9) (v nadaljnjem besedilu: finančna uredba), pri čemer določajo zlasti postopek za pripravo in izvrševanje proračuna prek nepovratnih sredstev, nagrad, javnih naročil, posrednega upravljanja, finančnih instrumentov, proračunskih jamstev, finančne pomoči in povračila zunanjim strokovnjakom ter urejajo nadzor odgovornosti finančnih udeležencev. Pravila, sprejeta na podlagi člena 322 PDEU, vključujejo tudi splošni režim pogojenosti za zaščito proračuna Unije.

(10)

Instrument bi moral zagotavljati podporo v obliki nepovratnih sredstev, ki jih zagotovi Unija, v kombinaciji s posojili, ki jih zagotovi finančni partner v skladu s svojimi pravili, politiko dajanja posojil in postopki. Finančna sredstva v delu nepovratnih sredstev, ki ga izvaja Komisija z neposrednim upravljanjem, bi morala biti zagotovljena v obliki financiranja, ki ni povezano s stroški, v skladu s členom 125 finančne uredbe. Ta oblika financiranja bi morala biti v pomoč pri spodbujanju nosilcev projektov k sodelovanju ter bi prispevala k učinkovitemu doseganju ciljev Instrumenta glede na obseg posojila. Posojilni del bi morala zagotoviti Evropska investicijska banka (EIB). Instrument bi moralo biti mogoče razširiti, da bi se omogočilo drugim finančnim partnerjem, da zagotovijo posojilni del, kadar bi bila na voljo dodatna sredstva v delu nepovratnih sredstev ali kadar bi bilo to potrebno za pravilno izvajanje Instrumenta. Komisija bi morala v takih primerih obvestiti države članice in Evropski parlament o tem, da namerava razširiti Instrument in izbrati dodatne finančne partnerje, ob upoštevanju njihove zmogljivosti, da izpolnijo cilje Instrumenta, prispevajo svoja lastna sredstva in zagotovijo ustrezno geografsko pokritost.

(11)

Komisija in finančni partnerji bi morali podpisati upravne sporazume. V teh sporazumih bi bilo treba določiti izvedbene ureditve za ocenjevanje in spremljanje projektov ter pravice in obveznosti posamezne pogodbenice, vključno s podrobnimi ureditvami o revizijah, poročanju in komuniciranju. Ureditve o komuniciranju bi morale vključevati zlasti obveznost objave informacij o vsakem posameznem projektu ali shemi posojil, ki se podpirajo v okviru Instrumenta.

(12)

Instrument bi moral z zadovoljevanjem potreb po naložbah območij, na katera prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo najbolj negativno vpliva, zagotoviti ključni prispevek k vključevanju podnebnih ukrepov. Sredstva v delu nepovratnih sredstev Instrumenta bodo zato prispevala k doseganju podnebnih ciljev v enaki meri kot SPP.

(13)

250 000 000 EUR v delu nepovratnih sredstev Instrumenta bi se moralo financirati iz proračuna Unije v skladu z Uredbo (EU, Euratom) 2020/2093, ta znesek pa bi moral za Evropski parlament in Svet pomeniti prednostni referenčni znesek v letnem proračunskem postopku v smislu točke 18 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 16. decembra 2020 med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju ter novih virih lastnih sredstev, vključno s časovnim načrtom za uvedbo novih virov lastnih sredstev (10).

(14)

275 000 000 EUR v delu nepovratnih sredstev Instrumenta bi se moralo financirati iz povračil, ki izhajajo iz finančnih instrumentov, vzpostavljenih v okviru programov, navedenih v Prilogi I k tej uredbi. Taki prejemki izhajajo iz že končanih programov, ki so neodvisni od Instrumenta, in bi jih bilo treba šteti za zunanje namenske prejemke z odstopanjem od točke (f) člena 21(3) finančne uredbe na podlagi člena 322(1) PDEU.

(15)

1 000 000 000 EUR v delu nepovratnih sredstev Instrumenta bi bilo treba financirati iz predvidenih presežkov rezervacij za jamstvo EU, vzpostavljeno z Uredbo (EU) 2015/1017 Evropskega parlamenta in Sveta (11). Zato bi bilo treba določiti odstopanje od točke (a) člena 213(4) finančne uredbe, ki predvideva, da se morebitni presežki rezervacij za proračunsko jamstvo vrne v proračun, da bi se ta presežek namenil Instrumentu. Te namenske prejemke bi bilo treba šteti za zunanje namenske prejemke z odstopanjem od točke (f) člena 21(3) finančne uredbe na podlagi člena 322(1) PDEU.

(16)

V skladu s točko (c) člena 12(4) finančne uredbe bi se lahko odobritve, ki ustrezajo zunanjim namenskim prejemkom, samodejno prenesle na naslednike zadevnega programa ali ukrepa. Navedena določba omogoča uskladitev večletnega načrta namenskih prejemkov s potekom izvajanja projektov, ki se financirajo iz Instrumenta.

(17)

Zagotoviti bi bilo treba tudi sredstva za svetovalno podporo, da se spodbudijo priprava, razvoj in izvajanje upravičenih projektov ter zgodnja priprava projektov preden upravičenec do Instrumenta predloži vlogo. Del teh sredstev bi moral biti namenjen podpiranju lastnih zmogljivosti upravičencev, da bi zagotovili trajnost upravičenih projektov.

(18)

Da bi se vsem državam članicam omogočilo, da imajo koristi iz dela nepovratnih sredstev, bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za predhodno dodelitev nacionalnih deležev v prvi fazi, kot je določeno v Prilogi I k Uredbi (EU) 2021/1056. Da pa bi ta cilj uskladili s potrebo po optimizaciji gospodarskega učinka Instrumenta in njegovega izvajanja, taki nacionalni deleži ne bi smeli biti predhodno dodeljeni za obdobje po 31. decembru 2025. Nato bi bilo treba preostala sredstva, ki bodo na razpolago v delu nepovratnih sredstev, zagotavljati brez kakršnega koli predhodno dodeljenega nacionalnega deleža in na konkurenčni osnovi na ravni Unije, pri tem pa zagotoviti predvidljivost za naložbe in slediti pristopu, ki temelji na potrebah, in pristopu regionalne konvergence.

(19)

V programu dela in razpisu za zbiranje predlogov bi bilo treba določiti pogoje za upravičenost in merila za dodelitev. V navedenih pogojih za upravičenost in merilih za dodelitev bi bilo treba upoštevati pomen projekta v okviru razvojnih potreb, opredeljenih v območnih načrtih za pravični prehod, splošni cilj spodbujanja regionalne in območne konvergence ter pomen dela nepovratnih sredstev za vzdržnost projekta. V programih dela bi bilo treba tudi določiti merila za primere, kadar sredstva ne bi zadostovala za podporo upravičenih projektov. Prednost bi bilo treba dati projektom iz manj razvitih regij, projektom, ki neposredno prispevajo k doseganju podnebnih ciljev Unije, in projektom, ki jih spodbujajo subjekti javnega sektorja, ki so sprejeli načrte za razogljičenje, po potrebi ob upoštevanju te ustrezne hierarhije meril. Podpora Unije v okviru Instrumenta bi morala biti tako na voljo le državam članicam, ki imajo vsaj en odobren območni načrt za pravični prehod. V programu dela in razpisih za zbiranje predlogov bi bilo treba upoštevati tudi območne načrte za pravični prehod, ki so jih predložile države članice, da se zagotovi skladnost med različnimi stebri mehanizma. Da bi optimizirali učinek Instrumenta, posamezni projekti, ki se podpirajo v okviru Instrumenta, ne bi smeli prejemati podpore iz drugih programov Unije, razen v zvezi s pripravo projektov. Vendar pa lahko pri operacijah, sestavljenih iz opredeljivih ločenih projektov, ti projekti prejemajo podporo iz različnih programov Unije v skladu z veljavnimi pravili o upravičenosti.

(20)

Da bi optimizirali učinkovitost pomoči Unije in preprečili nadomestitev morebitne podpore in naložb iz alternativnih virov, bi bilo treba podporo v okviru Instrumenta zagotavljati le projektom, ki ne ustvarjajo zadostnih tokov prihodkov za kritje svojih stroškov naložb. Ti prihodki bi morali ustrezati prihodkom, razen proračunskih prerazporeditev, ki izvirajo neposredno iz dejavnosti, ki se izvajajo v okviru projekta, kot so prodaja, pristojbine ali cestnine, in dodatni prihranki zaradi nadgradnje obstoječih sredstev.

(21)

Ker naj bi del nepovratnih sredstev upošteval različne razvojne potrebe regij v državah članicah, bi bilo treba tako podporo prilagoditi v korist manj razvitih regij. Ob upoštevanju dejstva, da imajo subjekti javnega sektorja v manj razvitih regijah na splošno manjše zmogljivosti za javne naložbe, bi morale biti stopnje nepovratnih sredstev pri posojilih takim subjektom sorazmerno višje.

(22)

Da bi zagotovili učinkovito izvajanje Instrumenta, bo morda treba zagotoviti svetovalno podporo za pripravo, razvoj in izvajanje projektov. Tako podporo bi moralo zagotavljati svetovalno vozlišče InvestEU, in sicer za upravičene projekte in za pripravo projektov pred predložitvijo vlog, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti upravičencem, ki imajo manjšo upravno zmogljivost ali ki so v manj razvitih regijah. Takšno podporo bi moralo biti mogoče dodeliti tudi v okviru drugih programov Unije.

(23)

Da bi Komisija ocenila učinkovitost Instrumenta in njegovo zmogljivost za doseganje ciljev ter podprla pripravo njegovega morebitnega podaljšanja po letu 2027, bi morala izvesti vmesno in končno ocenjevanje, vključno z oceno možnosti sprejetja določb o oceni učinka na enakost spolov, če je ustrezno, ter bi morala poročili o ocenjevanju predložiti Evropskemu parlamentu in Svetu. Na podlagi odstavkov 22 in 23 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (12) bi bilo treba Instrument oceniti na podlagi informacij, zbranih v skladu s posebnimi zahtevami glede spremljanja, pri tem pa se izogibati nalaganju upravnega bremena, zlasti državam članicam, in pretiranemu urejanju.

(24)

Da bi pospešili izvajanje in zagotovili pravočasno uporabo sredstev, bi bilo treba v tej uredbi določiti posebne zaščitne ukrepe, ki se vključijo v sporazume o nepovratnih sredstvih. Glede na ta cilj bi morala imeti Komisija v skladu z načelom sorazmernosti možnost zmanjšati ali ukiniti vsako podporo Unije v primerih resnega pomanjkanja napredka pri izvajanju projekta. Za Instrument se uporablja finančna uredba. Za zagotovitev skladnosti pri izvajanju programov financiranja Unije bi se morala za del nepovratnih sredstev in sredstva za svetovalno podporo v okviru Instrumenta uporabljati finančna uredba.

(25)

V skladu s finančno uredbo in Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (13) ter uredbami Sveta (ES, Euratom,) št. 2988/95 (14), (Euratom, ES) št. 2185/96 (15) in (EU) 2017/1939 (16) se finančni interesi Unije zaščitijo s sorazmernimi ukrepi, ki vključujejo ukrepe v zvezi s preprečevanjem, odkrivanjem, popravljanjem in preiskovanjem nepravilnosti, tudi goljufij, z izterjavo izgubljenih, neupravičeno plačanih ali nepravilno porabljenih sredstev ter po potrebi z naložitvijo upravnih sankcij. Zlasti je v skladu z uredbama (EU, Euratom) št. 2185/96 in (Euratom, ES) št. 883/2013 Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) pooblaščen za izvajanje upravnih preiskav, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, da bi ugotovil, ali je prišlo do goljufije, korupcije ali kakršnega koli drugega nezakonitega ravnanja, ki škodi finančnim interesom Unije. Evropsko javno tožilstvo (EJT) je v skladu z Uredbo (EU) 2017/1939 pooblaščeno za preiskovanje in pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, kot je določeno v Direktivi (EU) 2017/1371 Evropskega parlamenta in Sveta (17). V skladu s finančno uredbo mora vsaka oseba ali subjekt, ki prejema sredstva Unije, v celoti sodelovati pri zaščiti finančnih interesov Unije, Komisiji, OLAF, Računskemu sodišču in, za tiste države članice, ki so vključene v okrepljeno sodelovanje na podlagi Uredbe (EU) 2017/1939, EJT podeliti potrebne pravice in dostop ter zagotoviti, da vse tretje strani, ki so vključene v izvrševanje sredstev Unije, podelijo enakovredne pravice.

(26)

Za spremembo nekaterih nebistvenih elementov te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte v zvezi s ključnimi kazalniki smotrnosti za spremljanje izvajanja in napredka Instrumenta. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(27)

Da bi zagotovili enotne pogoje za izvajanje te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila glede programov dela ter pogojev in postopkov za izbiro finančnih partnerjev, ki niso EIB. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (18).

(28)

Ker cilja te uredbe, in sicer koristiti območjem, na katera prehod na podnebno nevtralnost najbolj negativno vpliva, ob obravnavanju ustreznih razvojnih potreb preko vzvoda za javne naložbe, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi težav subjektov javnega sektorja pri podpiranju naložb, ki ne ustvarjajo zadostnih tokov prihodkov za kritje svojih stroškov naložb, temveč se zaradi potrebe po skladnem izvedbenem okviru v okviru neposrednega upravljanja lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja –

(1)

Uredba (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta (4) je bila večkrat bistveno spremenjena (5). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno uredbo kodificirati.

(2)

Za pravilno delovanje notranjega trga in da se poenostavi čezmejna trgovina v Uniji, je pomembno, da so stroški čezmejnih plačil v eurih enaki stroškom ustreznih plačil v državi članici.

(3)

Za plačilne instrumente, ki obstajajo predvsem ali izključno v papirni obliki, kot so čeki, ni priporočljivo uporabljati načela enakih stroškov, ker jih že zaradi njihove narave ni mogoče obdelovati tako učinkovito kot elektronska plačila.

(4)

Načelo enakih stroškov bi se moralo uporabljati za plačila, ki se odredijo ali zaključijo v papirni obliki ali v gotovini in ki se v plačilni verigi obdelujejo elektronsko, razen čekov, in za vsa nadomestila, neposredno ali posredno povezana s plačilno transakcijo, vključno z nadomestili, vezanimi na pogodbo. Posredna nadomestila vključujejo nadomestila za vzpostavitev trajnega plačilnega naloga oziroma nadomestila, povezana z uporabo bančne ali kreditne plačilne kartice, in bi morala biti enaka za nacionalne in čezmejne plačilne transakcije v Uniji.

(5)

Da bi preprečili drobitev plačilnih trgov, je ustrezno uporabiti načelo enakih stroškov. V ta namen bi bilo treba za vsako kategorijo čezmejnih plačil določiti nacionalno plačilo z enakimi ali podobnimi značilnostmi, kot jih ima čezmejno plačilo. Pri določitvi nacionalnega plačila, ki ustreza čezmejnemu plačilu, bi moralo biti med drugimi mogoče uporabiti naslednja merila: način odreditve, izvajanja in zaključka plačila, stopnja avtomatizacije, vsakršno jamstvo za plačilo, status stranke in razmerje s ponudnikom plačilnih storitev ali uporabljen plačilni instrument, kot je opredeljen v točki 14 člena 4 Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Ta merila se ne bi smela šteti kot izčrpna.

(6)

Pristojni organi bi morali izdati smernice za določitev ustreznih plačil, kadar menijo, da je to potrebno. Komisija, ki ji po potrebi pomaga Odbor za plačila, vzpostavljen s členom 85(1) Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta (7), bi morala pripraviti ustrezna navodila in pomagati pristojnim organom.

(7)

Da se olajša delovanje notranjega trga in preprečijo neenakosti med uporabniki plačilnih storitev v državah članicah euroobmočja in državah članicah zunaj euroobmočja v zvezi s čezmejnimi plačili v eurih, je treba zagotoviti, da bodo nadomestila za čezmejna plačila v eurih v Uniji usklajena z nadomestili za ustrezna nacionalna plačila, ki se izvedejo v nacionalni valuti države članice, v kateri se nahaja ponudnik plačilnih storitev uporabnika plačilnih storitev. Šteje se, da se ponudnik plačilnih storitev nahaja v državi članici, v kateri opravlja storitve za uporabnika plačilnih storitev.

(8)

Nadomestila za pretvorbo valut predstavljajo precejšen del stroškov čezmejnih plačil, kadar se v državi članici plačnika in državi članici prejemnika plačila uporabljata različni valuti. V skladu s členom 45 Direktive (EU) 2015/2366 morajo biti nadomestila in uporabljeni menjalni tečaj pregledni, točka 3 člena 52 navedene direktive določa zahteve glede informacij v zvezi s plačilnimi transakcijami, zajetimi v okvirni pogodbi, člen 59(2) navedene direktive pa določa zahteve glede informacij za pogodbene stranke, ki ponujajo storitve pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu. Treba je določiti dodatne ukrepe za zaščito potrošnikov pred pretiranimi nadomestili za storitve pretvorbe valut in za zagotovitev, da bodo potrošniki dobili informacije, ki jih potrebujejo, da bi izbrali najboljšo možnost pretvorbe valut.

(9)

Ukrepi, ki jih je treba izvajati, bi morali biti ustrezni, primerni in stroškovno učinkoviti. Hkrati bi morale zagotovljene informacije v primerih, ko ima plačnik na bankomatu ali prodajnem mestu na voljo več različnih možnosti pretvorbe valut, omogočati primerjavo, da se plačniku omogoči informirana izbira.

(10)

Da bi dosegli primerljivost, bi bilo treba nadomestila za pretvorbo valut pri vseh kartičnih plačilih izraziti na enak način, in sicer kot odstotne pribitke na zadnji razpoložljivi referenčni devizni tečaj eura, ki ga izda Evropska centralna banka (ECB). V primeru pretvorbe med dvema valutama, ki nista euro, bo pribitek morda moral temeljiti na obrestni meri, izpeljani iz dveh obrestnih mer ECB.

(11)

V skladu s splošnimi zahtevami glede informacij v zvezi z nadomestili za pretvorbo valut iz Direktive (EU) 2015/2366 bi morali ponudniki storitev pretvorbe valut še pred odreditvijo plačilne transakcije razkriti informacije o svojih nadomestilih za pretvorbo valut. Pogodbene stranke, ki ponujajo storitve pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu, bi morali na jasen in dostopen način zagotoviti informacije o svojih nadomestilih za te storitve, na primer tako, da jih prikažejo na okencu ali digitalno na terminalu, pri internetnih nakupih pa na zaslonu. Poleg informacij iz člena 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 bi morale te pogodbene stranke pred odreditvijo plačila predložiti jasne informacije o znesku, ki se plača prejemniku plačila v valuti, ki jo ta uporablja, in skupnem znesku, ki ga mora plačati plačnik v valuti plačnikovega računa. Znesek, ki ga je treba plačati v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila, bi moral izkazovati ceno kupljenega blaga ali storitev in bi lahko bil prikazan pred plačilom in ne na plačilnem terminalu. Valuta, ki jo uporablja prejemnik plačila, je načeloma lokalna valuta, vendar je to v skladu z načelom svobode sklepanja pogodb v nekaterih primerih lahko druga valuta Unije. Skupni znesek, ki ga plača plačnik v valuti plačnikovega računa, bi moral biti sestavljen iz cene blaga ali storitev in nadomestila za pretvorbo valut. Poleg tega bi bilo treba oba zneska dokumentirati na potrdilu ali na drugem trajnem nosilcu podatkov.

(12)

V zvezi s členom 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 bi moral plačnik, kadar se storitev pretvorbe valut ponudi na bankomatu ali prodajnem mestu, imeti možnost, da to storitev zavrne in plača v valuti, ki jo uporablja prejemnik plačila.

(13)

Da bi se plačnikom omogočila primerjava med nadomestili za različne možnosti pretvorbe valut na bankomatu ali prodajnem mestu, bi morali ponudniki plačilnih storitev plačnikov v pogoje okvirne pogodbe vključiti povsem primerljive informacije o veljavnih nadomestilih za pretvorbo valut, pa tudi zagotoviti, da bi bile te informacije na lahko razumljiv in dostopen način javne na splošno razpoložljivi in zlahka dostopni elektronski platformi, zlasti na spletnih mestih njihovih strank, na spletnih mestih bančništva na domu in na aplikacijah za mobilno bančništvo. To bi omogočilo razvoj spletnih mest za primerjavo, ki bi potrošnikom olajšala primerjavo cen pri potovanju ali nakupovanju v tujini. Poleg tega bi morali ponudniki plačilnih storitev plačnikov opozarjati plačnike na veljavna nadomestila za pretvorbo valut, ki se uporabljajo pri kartičnem plačilu v drugi valuti, prek splošno razpoložljivih in lahko dostopnih elektronskih komunikacijskih kanalov, kot so sporočila SMS, elektronska pošta ali potisna obvestila prek plačnikove aplikacije za mobilno bančništvo. Ponudniki plačilnih storitev bi se morali z uporabniki plačilnih storitev dogovoriti, prek katerega elektronskega komunikacijskega kanala jim bodo zagotavljali informacije o nadomestilih za pretvorbo valut, pri čemer bi morali upoštevati, kako plačnika najučinkoviteje doseči. Ponudniki plačilnih storitev bi morali sprejeti tudi zahtevke uporabnikov plačilnih storitev o odjavi od prejemanja elektronskih sporočil z informacijami o nadomestilih za pretvorbo valut.

(14)

Redni opomniki so ustrezni, kadar je plačnik dlje časa v tujini, na primer če je tja službeno napoten ali tam študira, ali kadar plačnik redno uporablja kartico za internetne nakupe v lokalni valuti. Obveznost zagotavljanja takšnih opomnikov bi zagotovila, da bi bil plačnik obveščen o različnih možnostih pretvorbe valut.

(15)

Pomembno je, da se poenostavi izvajanje čezmejnih plačil s strani ponudnikov plačilnih storitev. V zvezi s tem bi bilo treba spodbujati standardizacijo, zlasti glede uporabe mednarodne identifikacijske številke plačilnega računa (IBAN) in poslovne identifikacijske kode (BIC). Zato je ustrezno, da ponudniki plačilnih storitev uporabnikom plačilnih storitev zagotovijo IBAN in BIC za zadevni račun.

(16)

Za zagotovitev neprekinjenega, pravočasnega in učinkovitega zagotavljanja statističnih podatkov o plačilni bilanci v okviru enotnega območja plačil v eurih (SEPA) je priporočljivo, da se zagotovi nadaljnje zbiranje enostavno dostopnih plačilnih podatkov, kot so IBAN, BIC in znesek plačila ali osnovni zbirni plačilni podatki za različne plačilne instrumente, če postopek zbiranja ne ovira avtomatske obdelave plačil in je lahko popolnoma avtomatiziran. Ta uredba ne vpliva na obveznosti poročanja za namene drugih politik, na primer na poročanje zaradi preprečevanja pranja denarja ali financiranja terorizma oziroma za davčne namene.

(17)

Pristojni organi bi morali imeti ustrezna pooblastila za učinkovito izpolnjevanje svojih nalog v zvezi s spremljanjem ter za sprejetje vseh potrebnih ukrepov, s katerimi bi zagotovili, da ponudniki plačilnih storitev izpolnjujejo določbe te uredbe.

(18)

Da bi se zagotovila možnost uporabe pravnih sredstev v primerih nepravilne uporabe te uredbe, bi morale države članice določiti ustrezne in učinkovite pritožbene postopke in druga pravna sredstva za reševanje sporov med uporabnikom in ponudnikom plačilnih storitev. Pomembno je tudi, da se določijo pristojni organi in organi za izvensodno reševanje pritožb in drugih pravnih sredstev.

(19)

Za nemoteno in pravočasno reševanje čezmejnih sporov v zvezi s to uredbo je ključno v Uniji zagotoviti dejavno sodelovanje pristojnih organov in organov za izvensodno reševanje pritožb in drugih pravnih sredstev. Takšno sodelovanje bi moralo biti mogoče izvajati v obliki izmenjave informacij o zakonodaji ali pravni praksi iz njihove sodne pristojnosti ali, če je ustrezno, prenosa ali prevzetja pritožbenih postopkov in postopkov drugih pravnih sredstev.

(20)

Države članice bi morale v nacionalni zakonodaji določiti učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni za neupoštevanje določb te uredbe.

(21)

Razširitev uporabe te uredbe z eura še na druge valute bi imela očitne koristi, zlasti glede števila zajetih plačil. Da se državam članicam, ki nimajo eura za svojo valuto, omogoči razširitev uporabe te uredbe na čezmejna plačila v njihovih nacionalnih valutah, bi bilo treba določiti postopek priglasitve.

(22)

Komisija bi morala Evropskemu parlamentu, Svetu, ECB in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru predložiti poročilo o uporabi pravila o izenačitvi stroškov čezmejnih plačil v eurih in stroškov nacionalnih transakcij v nacionalnih valutah ter o učinkovitosti zahtev glede informacij o pretvorbi valut, določenih v tej uredbi. Komisija bi morala tudi preučiti dodatne možnosti in njihovo tehnično izvedljivost za razširitev pravil o enakih nadomestilih na vse valute Unije ter možnosti za nadaljnje izboljšanje preglednosti in primerljivosti nadomestil za pretvorbo valut, pa tudi možnost onemogočanja in omogočanja izbire sprejetja pretvorbe valut s strani pogodbenih strank, ki niso ponudnik plačilnih storitev plačnika.

(23)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev –

(1)

„čezmejno plačilo“ pomeni elektronsko plačilno transakcijo, ki jo odredi plačnik ali prejemnik plačila, pri čemer se ponudnik plačilnih storitev plačnika in ponudnik plačilnih storitev prejemnika plačila nahajata v različnih državah članicah;

(2)

„nacionalno plačilo“ pomeni elektronsko plačilno transakcijo, ki jo odredi plačnik ali prejemnik plačila oziroma se odredi prek njega, pri čemer se plačnikov ponudnik plačilnih storitev in prejemnikov ponudnik plačilnih storitev nahajata v isti državi članici;

(3)

„plačnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je imetnik plačilnega računa in odredi plačilni nalog v breme plačilnega računa, ali, če plačilni račun ne obstaja, fizično ali pravno osebo, ki izda plačilni nalog;

(4)

„prejemnik plačila“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki je predvideni prejemnik sredstev, ki so bila predmet plačilne transakcije;

(5)

„ponudnik plačilnih storitev“ pomeni katero koli od kategorij pravnih oseb iz člena 1(1) Direktive (EU) 2015/2366 ter fizične ali pravne osebe iz člena 32 navedene direktive, ne vključuje pa institucij iz točk 2 do 23 člena 2(5) Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8), ki jim je bila odobrena opustitev za države članice, ki se izvaja na podlagi člena 2(5) Direktive (EU) 2015/2366;

(6)

„uporabnik plačilnih storitev“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki uporablja plačilne storitve kot plačnik ali prejemnik plačila ali oboje;

(7)

„plačilna transakcija“ pomeni dejanje pologa, prenosa ali dviga sredstev, ki ga odredi plačnik ali prejemnik plačila oziroma se odredi prek njega, neodvisno od osnovnih obveznosti med plačnikom in prejemnikom plačila;

(8)

„plačilni nalog“ pomeni navodilo plačnika ali prejemnika plačila njegovemu ponudniku plačilnih storitev, s katerim zahteva izvedbo plačilne transakcije;

(9)

„nadomestilo“ pomeni vsak znesek, ki ga ponudnik plačilnih storitev obračuna uporabniku plačilnih storitev in ki je neposredno ali posredno povezan s plačilno transakcijo, vsak znesek, ki ga ponudnik plačilnih storitev ali pogodbena stranka, ki zagotavlja storitve pretvorbe valut, obračuna uporabniku plačilnih storitev v skladu s členom 59(2) Direktive (EU) 2015/2366 za storitev pretvorbe valut, ali kombinacijo teh storitev;

(10)

„sredstva“ pomeni bankovce in kovance, knjižni denar in elektronski denar, kakor je opredeljen v točki 2 člena 2 Direktive 2009/110/ES Evropskega parlamenta in Sveta (9);

(11)

„potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki ne deluje v okviru svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti;

(12)

„mikro-podjetje“ pomeni podjetje, ki je ob sklenitvi pogodbe o plačilni storitvi podjetje, kot je opredeljeno v členu 1 ter členu 2(1) in (3) Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361/ES (10);

(13)

„pristojbina za izmenjavo“ pomeni pristojbino, plačano za vsako transakcijo z direktno bremenitvijo med ponudnikom plačilnih storitev plačnika in ponudnikom plačilnih storitev prejemnika plačila;

(14)

„direktna bremenitev“ pomeni plačilno storitev za bremenitev plačilnega računa plačnika, kadar plačilno transakcijo odredi prejemnik plačila na podlagi plačnikovega soglasja, ki ga plačnik da prejemniku plačila, ponudniku plačilnih storitev prejemnika plačila ali svojemu ponudniku plačilnih storitev;

(15)

„sistem direktne bremenitve“ pomeni skupni niz pravil, praks in standardov za izvajanje transakcij z direktno bremenitvijo, o katerih so se sporazumeli ponudniki plačilnih storitev.

(1)

Od sprejetja Uredbe (EU) 2019/833 Evropskega parlamenta in Sveta (3) je Organizacija za ribištvo severozahodnega Atlantika (NAFO) na 41. in 42. letnem zasedanju leta 2019 oziroma 2020 sprejela več pravno zavezujočih odločitev za ohranjanje ribolovnih virov v okviru svojih pristojnosti.

(2)

Te odločitve so naslovljene na pogodbenice NAFO, vsebujejo pa tudi obveznosti za upravljavce (na primer kapitana plovila). Veljati so začeli novi ukrepi NAFO za ohranjanje in izvrševanje, ki so zavezujoči za vse pogodbenice NAFO. Treba jih je vključiti v pravo Unije, kolikor še niso določeni v njem.

(3)

Uredbo (EU) 2019/833 bi bilo zato treba prilagoditi, da bi se uporabljali predpisi NAFO glede merjenja velikosti mrežnega očesa, uvedla opredelitev „ribiško plovilo“, ki jo uporablja NAFO, da bi nadzorni in izvršilni organi Unije lahko delovali skladno z drugimi pogodbenicami NAFO, ter izboljšal pretok informacij med organi držav članic, Komisijo in izvršnim sekretarjem NAFO.

(4)

V skladu s členom 3 Uredbe (EU) 2019/473 Evropskega parlamenta in Sveta (4) je naloga Evropske agencije za nadzor ribištva (EFCA) med drugim organizacija operativnega usklajevanja dejavnosti nadzora in inšpekcijskih pregledov ribištva s strani držav članic za izvajanje mednarodnih programov nadzora in inšpekcijskih pregledov, kot je sistem skupnih inšpekcijskih pregledov in nadzora NAFO, ter pomoč državam članicam pri posredovanju informacij o ribiških dejavnostih ter nadzornih in inšpekcijskih dejavnostih Komisiji in tretjim stranem. Zato je primerno, da je agencija EFCA organ, ki od držav članic prejme in izvršnemu sekretarju NAFO posreduje informacije glede nadzora in inšpekcijskih pregledov, kot so poročila o inšpekcijskih pregledih na morju in obvestila programa opazovanja za nadzor.

(5)

Postopek ukrepov za ohranjanje in izvrševanje, pri katerem pogodbenice posredujejo informacije spletišču NAFO za spremljanje, nadzor in sledenje, zdaj vključuje pošiljanje informacij, ki jih je treba posredovati izvršnemu sekretarju NAFO. Zato je treba v Uredbi (EU) 2019/833 posodobiti ustrezne določbe, da bodo odražale to spremembo, in pojasniti kanale, ki jih morajo države članice uporabiti za prenos ustreznih informacij.

(6)

Prav tako je treba uvesti določbe ukrepov za ohranjanje in izvrševanje za zaščito grenlandskega morskega psa (Somniosus microcephalus), uskladiti določbe sporazumov o zakupu s tistimi iz ukrepov za ohranjanje in izvrševanje ter določiti potrebo po soglasju, ki jo da pogodbenica, ki je država pristanišča, inšpektorjem druge pogodbenice za njihovo napotitev.

(7)

Nekatere določbe ukrepov za ohranjanje in izvrševanje bodo verjetno spremenjene na letnih zasedanjih NAFO zaradi uvedbe novih tehničnih ukrepov v zvezi s spremembo biomase staleža in revizijo območnih omejitev dejavnosti pridnenega ribolova. Da bi prihodnje spremembe ukrepov za ohranjanje in izvrševanje hitro prenesli v pravo Unije pred začetkom ribolovne sezone, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije sprejme akte v zvezi z ureditvijo velikosti mrežnih očes, izločevalnih mrež ali rešetk in zatičnih verig pri ribolovu severne kozice ter v zvezi z območnimi omejitvami dejavnosti pridnenega ribolova. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (5). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(8)

Uredbo (EU) 2019/833 bi bilo zato treba spremeniti –

(1)

člen 3 se spremeni:

(2)

člen 5 se spremeni:

(3)

v členu 6(1) se točki (d) in (e) nadomestita z naslednjim:

(4)

v členu 7(2) se točki (a) in (b) nadomestita z naslednjim:

(5)

vstavi se naslednji člen:

(6)

člen 10 se spremeni:

(7)

v členu 12 se dodata naslednja odstavka:

(8)

člen 13 se spremeni:

(9)

v členu 14 se vstavi naslednji odstavek:

(10)

člen 18 se nadomesti z naslednjim:

(11)

člen 23 se nadomesti z naslednjim:

(12)

člen 25 se spremeni:

(13)

člen 27 se spremeni:

(14)

člen 28 se spremeni:

(15)

člen 30 se spremeni:

(16)

člen 33 se spremeni:

(17)

člen 34 se spremeni:

(18)

člen 35 se spremeni:

(19)

člen 39 se spremeni:

(20)

člen 45 se nadomesti z naslednjim:

(21)

v členu 50(2) se dodajo naslednje točke:

(22)

Priloga se spremeni:

(1)

Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (3) določa pravila za zagotavljanje pravice do zasebnosti in zaupnosti v zvezi z obdelavo osebnih podatkov v izmenjavah podatkov v sektorju elektronskih komunikacij. Navedena direktiva podrobneje določa in dopolnjuje Uredbo (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (4).

(2)

Direktiva 2002/58/ES se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v zvezi z zagotavljanjem javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev. Do 21. decembra 2020 se je uporabljala opredelitev pojma elektronske komunikacijske storitve iz člena 2, točka (c), Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5). S tem datumom je Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta (6) razveljavila Direktivo 2002/21/ES. Opredelitev pojma elektronskih komunikacijskih storitev iz člena 2, točka 4, Direktive (EU) 2018/1972 zajema medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, v skladu z opredelitvijo iz člena 2, točka 7, navedene direktive. Zato so bile medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, med katere spadajo na primer storitve govornih klicev prek interneta, sporočanja in spletne elektronske pošte, 21. decembra 2020 vključene v področje uporabe Direktive 2002/58/ES.

(3)

Unija v skladu s členom 6(1) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Listina). Člen 7 Listine varuje temeljno pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij, kamor spada tudi zaupnost komunikacij. Člen 8 Listine določa pravico do varstva osebnih podatkov.

(4)

Člen 3(1) Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989 (v nadaljnjem besedilu: Konvencija o otrokovih pravicah) in člen 24(2) Listine določata, da se morajo pri vseh ukrepih organov javne uprave ali zasebnih institucij, ki se nanašajo na otroke, prednostno upoštevati najboljše koristi otroka. Člen 3(2) Konvencije o otrokovih pravicah in člen 24(1) Listine poleg tega določata, da imajo otroci pravico do takšnega varstva in skrbi, kot je potrebno za zagotovitev njihove dobrobiti.

(5)

Zaščita otrok tako zunaj spleta kot na spletu je ena od prednostnih nalog Unije. Spolna zloraba in spolno izkoriščanje otrok sta hudi kršitvi človekovih in temeljnih pravic, zlasti pravic otrok, da so zaščiteni pred vsemi oblikami nasilja, zlorabe in zanemarjanja, trpinčenja ali izkoriščanja, vključno s spolno zlorabo, kot je določeno v Konvenciji o otrokovih pravicah in v Listini. Digitalizacija je prinesla veliko koristi za družbo in gospodarstvo, a je prinesla tudi izzive, med katerimi je naraščanje spolne zlorabe otrok na spletu. Komisija je 24. julija 2020 sprejela sporočilo z naslovom „Strategija EU za učinkovitejši boj proti spolni zlorabi otrok“ (v nadaljnjem besedilu: strategija). Cilj strategije je na ravni Unije zagotoviti učinkovit odziv na kaznivo dejanje spolne zlorabe otrok.

(6)

V skladu z Direktivo 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7) ta uredba ne ureja politik držav članic v zvezi s sporazumnimi spolnimi dejanji, ki lahko vključujejo otroke in ki se lahko štejejo za običajno spoznavanje spolnosti v okviru človeškega razvoja, ob upoštevanju različnih kulturnih in pravnih tradicij ter novih oblik vzpostavljanja in ohranjanja odnosov med otroki in mladostniki, vključno z informacijskimi in komunikacijskimi tehnologijami.

(7)

Nekateri ponudniki določenih medosebnih komunikacijskih storitev, neodvisnih od številke (v nadaljnjem besedilu: ponudniki), kot so storitve spletne pošte in sporočanja, že prostovoljno uporabljajo posebne tehnologije za odkrivanje spolne zlorabe otrok na spletu v svojih storitvah in te zlorabe prijavijo organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter organizacijam, ki delujejo v javnem interesu proti spolni zlorabi otrok, tako da pregledujejo bodisi vsebino, kot so slike in besedilo, bodisi komunikacijske podatke o prometu, pri čemer v nekaterih primerih uporabijo tudi pretekle podatke. Tehnologija, ki se uporablja za te dejavnosti, je lahko tehnologija zgoščevanja vsebin za slike in videoposnetke ter klasifikatorji in umetna inteligenca za analiziranje besedil ali podatkov o prometu. Pri uporabi tehnologije zgoščevanja se posnetki spolnih zlorab otrok na spletu naznanijo v primeru pozitivnega zadetka, ki pomeni ujemanje, ki je rezultat primerjave med sliko ali videoposnetkom in edinstvenim nerekonvertibilnim digitalnim podpisom („hash“), iz zbirke podatkov, ki jo vzdržuje organizacija, ki deluje v javnem interesu proti spolni zlorabi otrok, ki vsebuje preverjene posnetke spolnih zlorab otrok na spletu. Ti ponudniki se obrnejo na nacionalne točke za prijavljanje posnetkov spolnih zlorab otrok na spletu ter na organizacije, s sedežem v Uniji in tretjih državah, katerih namen je identificirati otroke, zmanjšati spolno izkoriščanje in spolno zlorabo otrok ter preprečevati viktimizacijo otrok. Take organizacije morda ne spadajo v področje uporabe Uredbe (EU) 2016/679. Take prostovoljne dejavnosti imajo skupaj pomembno vlogo pri omogočanju identifikacije in reševanja žrtev, katerih temeljni pravici do človekovega dostojanstva ter telesne in duševne celovitosti sta bili grobo kršeni. Take prostovoljne dejavnosti so tudi pomembne pri zmanjšanju nadaljnjega širjenja posnetkov spolnih zlorab otrok na spletu in prispevajo k identifikaciji ter preiskovanju storilcev kaznivega dejanja in preprečevanju, odkrivanju, preiskovanju ter pregonu kaznivih dejanj spolne zlorabe otrok.

(8)

Čeprav je cilj teh ukrepov legitimen, prostovoljne dejavnosti ponudnikov za odkrivanje spolne zlorabe otrok na spletu v njihovih storitvah in prijava te zlorabe posegajo v temeljni pravici spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter varstva osebnih podatkov vseh uporabnikov medosebnih komunikacijskih storitev, neodvisnih od številke (v nadaljnjem besedilu: uporabniki). Vsakršna omejitev izvajanja temeljne pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, vključno z zaupnostjo komunikacij, ne more biti upravičena zgolj na podlagi dejstva, da so ponudniki uporabljali nekatere tehnologije takrat, ko medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, še niso spadale v opredelitev pojma „elektronske komunikacijske storitve“. Take omejitve so mogoče samo pod določenimi pogoji. Na podlagi člena 52(1) Listine morajo biti take omejitve predpisane z zakonom in morajo spoštovati bistveno vsebino pravic do zasebnega in družinskega življenja ter do varstva osebnih podatkov ter morajo ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebno in dejansko služiti ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali potrebi zaščititi pravice in svoboščine drugih. Kadar take omejitve trajno vključujejo splošno in neselektivno spremljanje in analizo komunikacij vseh uporabnikov, posegajo v pravico do zaupnosti komunikacij.

(9)

Do 20. decembra 2020 je obdelavo osebnih podatkov s strani ponudnikov s prostovoljnimi ukrepi za odkrivanje spolne zlorabe otrok na spletu v njihovih storitvah in prijavo te zlorabe ter odstranitev posnetkov spolnih zlorab otrok na spletu iz njihovih storitev urejala izključno Uredba (EU) 2016/679. Z Direktivo (EU) 2018/1972, ki jo je bilo treba prenesti do 20. decembra 2020, so bili ponudniki vključeni v področje uporabe Direktive 2002/58/ES. Da bi lahko ponudniki te prostovoljne ukrepe uporabljali tudi po 20. decembru 2020, bi morali izpolnjevati pogoje iz te uredbe. Za obdelavo osebnih podatkov, ki se izvaja na podlagi teh prostovoljnih ukrepov, se bo še naprej uporabljala Uredba (EU) 2016/679.

(10)

Direktiva 2002/58/ES ne vsebuje posebnih določb glede obdelave osebnih podatkov s strani ponudnikov v zvezi z opravljanjem elektronskih komunikacijskih storitev za namene odkrivanja spolne zlorabe otrok na spletu v njihovih storitvah in prijavo te zlorabe ter odstranitev posnetkov spolne zlorabe otrok na spletu iz njihovih storitev. Na podlagi člena 15(1) Direktive 2002/58/ES pa lahko države članice sprejmejo zakonodajne ukrepe za omejitev obsega pravic in obveznosti, določenih med drugim v členih 5 in 6 navedene direktive, ki zadevajo zaupnost komunikacij in podatkov o prometu, za namene preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona kaznivih dejanj, povezanih s spolno zlorabo otrok. Brez takih nacionalnih zakonodajnih ukrepov in do sprejetja dolgoročnega pravnega okvira za boj proti spolni zlorabi otrok na ravni Unije se ponudniki po 21. decembru 2020 ne morejo več opreti na Uredbo (EU) 2016/679 za nadaljnjo uporabo prostovoljnih ukrepov za odkrivanje spolne zlorabe otrok na spletu v njihovih storitvah in prijavo te zlorabe ter odstranitev posnetkov spolne zlorabe otrok na spletu iz njihovih storitev. Ta uredba ne zagotavlja pravne podlage za obdelavo osebnih podatkov s strani ponudnikov samo za namene odkrivanja spolne zlorabe otrok na spletu v njihovih storitvah in prijavo te zlorabe ter odstranitev posnetkov spolne zlorabe otrok na spletu iz njihovih storitev, vendar določa odstopanje od nekaterih določb Direktive 2002/58/ES. Ta uredba določa dodatne zaščitne ukrepe, ki jih morajo ponudniki spoštovati, če se želijo opreti nanjo.

(11)

Obdelava podatkov za namene te uredbe bi lahko vključevala obdelavo posebnih kategorij osebnih podatkov iz Uredbe (EU) 2016/679. Obdelava slik in videoposnetkov s posebnimi tehničnimi sredstvi, ki omogočajo edinstveno identifikacijo ali avtentikacijo fizične osebe, se šteje za obdelavo posebnih kategorij osebnih podatkov.

(12)

Ta uredba določa začasno odstopanje od členov 5(1) in 6(1) Direktive 2002/58/ES, ki varujeta zaupnost komunikacij in podatkov o prometu. Prostovoljna uporaba s strani ponudnikov tehnologij za obdelavo osebnih in drugih podatkov v obsegu, ki je potreben za odkrivanje spolne zlorabe otrok na spletu v njihovih storitvah in prijavo te zlorabe ter odstranitev posnetkov spolne zlorabe otrok na spletu iz njihovih storitev, sodi v področje uporabe odstopanja, ki ga določa ta uredba, če je taka uporaba v skladu s pogoji iz te uredbe in zato zanjo veljajo zaščitni ukrepi in pogoji iz Uredbe (EU) 2016/679.

(13)

Direktiva 2002/58/ES je bila sprejeta na podlagi člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Poleg tega niso vse države članice sprejele zakonodajnih ukrepov v skladu z Direktivo 2002/58/ES za omejitev obsega pravic in obveznosti v zvezi z zaupnostjo komunikacij in podatkov o prometu iz navedene direktive, sprejetje takih ukrepov pa pomeni precejšnjo nevarnost drobljenja, ki bi škodljivo vplivalo na notranji trg. Zato bi morala ta uredba temeljiti na členu 114 PDEU.

(14)

Glede na to, da se podatki, povezani z elektronskimi komunikacijami, v katerih sodelujejo fizične osebe, običajno štejejo za osebne podatke, bi morala ta uredba temeljiti tudi na členu 16 PDEU, ki določa posebno pravno podlago za sprejetje predpisov v zvezi z varstvom posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah, organih, uradih in agencijah Unije ter v državah članicah pri izvajanju dejavnosti, ki spadajo v področje uporabe prava Unije, ter v zvezi s prostim pretokom takih podatkov.

(15)

Uredba (EU) 2016/679 se uporablja za obdelavo osebnih podatkov v zvezi z opravljanjem elektronskih komunikacijskih storitev s strani ponudnikov samo za namene odkrivanja spolne zlorabe otrok na spletu v njihovih storitvah in prijave te zlorabe ter odstranitve posnetkov zlorabe otrok na spletu iz njihovih storitev, v kolikor to obdelovanje sodi v področje uporabe odstopanja, ki ga določa ta uredba.

(16)

Vrste tehnologije, uporabljene za namene te uredbe, bi morale čim manj posegati v zasebnost v skladu z najsodobnejšo tehnologijo v panogi. Te tehnologije se ne bi smele uporabljati za sistematično filtriranje in pregledovanje besedila v komunikacijah, razen če gre za odkrivanje vzorcev, ki kažejo na morebitne konkretne razloge za sum spolne zlorabe otrok na spletu, in ne bi smele biti zmožne razbrati vsebine komunikacij. V primeru tehnologije, ki se uporablja za prepoznavanje pridobivanja otrok, bi morali ti konkretni razlogi za sum temeljiti na objektivno opredeljenih dejavnikih tveganja, kot sta razlika v starosti in verjetna vključenost otroka v pregledanih komunikacijah.

(17)

Vzpostavljeni bi morali biti ustrezni postopki in mehanizmi pravnega varstva, da lahko posamezniki pri ponudnikih vložijo pritožbo. Taki postopki in mehanizmi so zlasti pomembni, kadar je bila vsebina, ki ne predstavlja spolne zlorabe otrok na spletu, odstranjena ali prijavljena organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali organizaciji, ki deluje v javnem interesu proti spolni zlorabi otrok.

(18)

Za zagotovitev čim večje natančnosti in zanesljivosti bi morala tehnologija, uporabljena za namene te uredbe, v skladu z najsodobnejšo tehnologijo v panogi čim bolj omejevati število in deleže napak (lažno pozitivnih primerov) in bi morala po potrebi brez odlašanja popraviti vse take napake, če bi do njih vendarle prišlo.

(19)

Obdelani podatki o vsebini in prometu ter osebni podatki, pridobljeni pri izvajanju dejavnosti, za katere velja ta uredba, ter obdobje hrambe podatkov v primeru ugotovljene domnevne spolne zlorabe otrok na spletu, bi morali ostati omejeni na to, kar je nujno potrebno za izvajanje teh dejavnosti. Vse podatke bilo treba nemudoma in dokončno izbrisati takoj, ko niso več nujno potrebni za enega od namenov, določenih v tej uredbi, tudi kadar ni bil ugotovljen sum spolne zlorabe otrok na spletu, v vsakem primeru pa ne pozneje kot 12 mesecev po ugotovljeni domnevni spolni zlorabi otrok na spletu. To ne bi smelo posegati v možnost hrambe ustreznih podatkov o vsebini in podatkov o prometu v skladu z Direktivo 2002/58/ES. Ta uredba ne vpliva na izpolnitev katere koli pravne obveznosti na podlagi prava Unije ali nacionalnega prava glede hrambe podatkov, ki se uporablja za ponudnike.

(20)

Ta uredba ponudniku, ki je organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj prijavil spolno zlorabo otrok na spletu, ne preprečuje, da od teh organov zahteva dokazilo o prijavi.

(21)

Za zagotovitev preglednosti in odgovornosti glede dejavnosti, izvedenih na podlagi odstopanja, ki ga določa ta uredba, bi morali ponudniki do 3. februarja 2022 in nato vsako leto do 31. januarja objaviti in predložiti poročila pristojnemu nadzornemu organu, imenovanemu na podlagi Uredbe (EU) 2016/679 (v nadaljnjem besedilu: nadzorni organ), ter Komisiji. Taka poročila bi morala zajemati obdelavo osebnih podatkov, ki spada v področje uporabe te uredbe, vključno z vrsto in količino obdelanih podatkov, posebno podlago, uporabljeno za obdelavo osebnih podatkov na podlagi Uredbe (EU) 2016/679, podlago, uporabljeno za prenos osebnih podatkov iz Unije na podlagi Poglavja V Uredbe (EU) 2016/679, kadar je to primerno, število ugotovljenih primerov spolne zlorabe otrok na spletu, pri čemer se razlikuje med posnetki spolne zlorabe otrok na spletu in pridobivanjem otrok, število primerov, v katerih je uporabnik vložil pritožbo prek notranjega mehanizma za pritožbe ali uveljavljal pravno sredstvo pred sodiščem ter izid takih pritožb in sodnih postopkov, število in deleže napak (lažno pozitivnih primerov) v različnih uporabljenih tehnologijah, ukrepe, sprejete za omejitev stopnje napak, in doseženo stopnjo napak, politiko hrambe podatkov in ukrepih, sprejetih za zaščito podatkov na podlagi Uredbe (EU) 2016/679, ter imena organizacij, ki delujejo v javnem interesu proti spolni zlorabi otrok, katerim so bili posredovani podatki na podlagi te uredbe.

(22)

V podporo nadzornim organom pri opravljanju njihovih nalog, bi morala Komisija Evropski odbor za varstvo podatkov zaprositi, da izda smernice o skladnosti obdelave, ki spada v področje uporabe odstopanja, določenega s to uredbo, z Uredbo (EU) 2016/679. Kadar nadzorni organi ocenijo, da je uveljavljena oziroma nova tehnologija, ki se bo uporabi, v skladu z najsodobnejšo tehnologijo v panogi, da najmanj posega v zasebnost in deluje na ustrezni pravni podlagi iz Uredbe (EU) 2016/679, bi morale biti te smernice nadzornim organom v pomoč zlasti pri svetovanju v okviru postopka predhodnega posvetovanja iz navedene uredbe.

(23)

Ta uredba omejuje pravico do varstva zaupnosti komunikacij in odstopa od odločitve na podlagi Direktive (EU) 2018/1972, da se za medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke, uporabljajo ista pravila, kot za vse druge elektronske komunikacijske storitve, kar zadeva zasebnost, izključno za namene odkrivanja spolne zlorabe otrok na spletu v teh storitvah in prijavo te zlorabe organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ali organizacijam, ki delujejo v javnem interesu proti spolni zlorabi otrok, ter odstranitve posnetkov spolne zlorabe otrok na spletu iz teh storitev. Zato bi moralo biti obdobje uporabe te uredbe omejeno na tri leta od datuma začetka njene uporabe, da se zagotovi dovolj časa za sprejetje novega dolgoročnega pravnega okvira. Če bo dolgoročni pravni okvir sprejet in se bo začel uporabljati že pred tem datumom, bi moral ta dolgoročni pravni okvir razveljaviti to uredbo.

(24)

V zvezi z vsemi drugimi dejavnostmi, ki spadajo v področje uporabe Direktive 2002/58/ES, bi morali biti ponudniki podvrženi posebnim obveznostim iz navedene direktive ter posledično nadzornim in preiskovalnim pooblastilom pristojnih organov, imenovanih na podlagi navedene direktive.

(25)

Šifriranje od konca do konca je pomembno orodje, da se zagotovi varnost in zaupnost komunikacij uporabnikov, tudi otrok. Vsako oslabitev šifriranja bi lahko zlorabile zlonamerne tretje strani. Zato ne bi smeli nobene določbe te uredbe razlagati kot prepoved ali oslabitev šifriranja od konca do konca.

(26)

Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, vključno z zaupnostjo komunikacij, je temeljna pravica, zagotovljena na podlagi člena 7 Listine. Zato je tudi predpogoj za varne komunikacije med žrtvami spolne zlorabe otrok in zaupanja vredno odraslo osebo ali organizacijami, ki so dejavne v boju proti spolni zlorabi otrok, ter za komunikacije med žrtvami in njihovimi odvetniki.

(27)

Ta uredba ne bi smela posegati v pravila o poklicni skrivnosti v skladu z nacionalnim pravom, kot so pravila o varovanju poklicnih komunikacij, med zdravniki in njihovimi pacienti, med novinarji in njihovimi viri ali med odvetniki in njihovimi strankami, zlasti ker je zaupnost komunikacij med odvetniki in njihovimi strankami ključna za zagotavljanje učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe kot bistvenega dela pravice do poštenega sojenja. Ta uredba prav tako ne bi smela posegati v nacionalna pravila o registrih javnih organov ali organizacij, ki posameznikom v stiski ponujajo svetovanje.

(28)

Ponudniki bi morali Komisiji sporočiti imena organizacij, ki delujejo v javnem interesu proti spolni zlorabi otrok, katerim na podlagi te uredbe prijavijo morebitno spolno zlorabo otrok na spletu. Čeprav so ponudniki, ki delujejo kot upravljavci, izključno odgovorni, da ocenijo, s katero tretjo stranjo lahko delijo osebne podatke na podlagi Uredbe (EU) 2016/679, bi morala Komisija zagotoviti preglednost v zvezi s prenosom morebitnih primerov spolne zlorabe otrok na spletu, tako da na svojem spletnem mestu objavi seznam organizacij, ki delujejo v javnem interesu proti spolni zlorabi otrok, ki ji je bil posredovan. Ta javni seznam bi moral biti lahko dostopen. Poleg tega bi morali imeti ponudniki možnost ta seznam uporabljati za identifikacijo ustreznih organizacij v svetovnem boju proti spolni zlorabi otrok na spletu. Ta seznam ne bi smel posegati v obveznosti ponudnikov, ki delujejo kot upravljavci na podlagi Uredbe (EU) 2016/679, vključno v zvezi z njihovo obveznostjo prenosa osebnih podatkov iz Unije na podlagi Poglavja V navedene uredbe in njihovo obveznostjo izpolnjevanja vseh obveznosti iz poglavja IV navedene uredbe.

(29)

Statistični podatki, ki ji morajo države članice zagotoviti na podlagi te uredbe, so pomembni kazalniki za vrednotenje politike, vključno z zakonodajnimi ukrepi. Poleg tega je pomembno, da se prizna učinek sekundarne viktimizacije, ki je neločljivo povezana z izmenjavo slik in videoposnetkov žrtev spolne zlorabe otrok, ki morda krožijo že leta in kar se v teh statističnih podatkih ne odraža v celoti.

(30)

V skladu z zahtevami iz Uredbe (EU) 2016/679, zlasti z zahtevo, da države članice zagotovijo, da imajo nadzorni organi na voljo človeške, tehnične in finančne vire, potrebne za učinkovito opravljanje svojih nalog in izvajanje pooblastil, bi morale države članice zagotoviti, da imajo nadzorni organi na voljo zadostna sredstva za učinkovito opravljanje svojih nalog in izvajanje pooblastil na podlagi te uredbe.

(31)

Kadar je ponudnik pred začetkom veljavnosti te uredbe v zvezi tehnologijo izvedel oceno učinka na varstvo podatkov in se posvetoval z nadzornimi organi v skladu z Uredbo (EU) 2016/679, na podlagi te uredbe ne bi smel biti obvezan, da izvede dodatno oceno učinka na varstvo podatkov ali posvetovanje, pod pogojem, da so nadzorni organi navedli, da obdelava podatkov s to tehnologijo ne bi povzročila velikega tveganja za pravice in svoboščine fizičnih oseb ali da je upravljavec sprejel ukrepe za ublažitev takega tveganja.

(32)

Uporabniki bi morali imeti pravico do učinkovitega pravnega sredstva, če so bile njihove pravice kršene zaradi obdelave osebnih in drugih podatkov za namene odkrivanja spolne zlorabe otrok na spletu v medosebnih komunikacijskih storitvah, neodvisnih od številke, in prijave te zlorabe ter odstranitve posnetkov spolne zlorabe otrok iz teh storitev, na primer kadar je bila vsebina ali identiteta uporabnika prijavljena organizaciji, ki deluje v javnem interesu proti spolni zlorabi otrok, ali organom preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, ali kadar je bila uporabnikova vsebina odstranjena ali je bil uporabnikov račun blokiran ali je bila storitev, ki je bila uporabniku ponujena, prekinjena.

(33)

Obdelava osebnih in drugih podatkov bi morala biti v skladu z Direktivo 2002/58/ES in načelom najmanjšega obsega podatkov še naprej omejena na podatke o vsebini in s tem povezane podatke o prometu, kolikor je to nujno potrebno za doseganje namena te uredbe.

(34)

Odstopanje, ki ga določa ta uredba, bi moralo zajemati kategorije podatkov iz členov 5(1) in 6(1) Direktive 2002/58/ES, ki se uporabljata za obdelavo osebnih in neosebnih podatkov, ki se obdelajo v okviru zagotavljanja medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke.

(35)

Cilj te uredbe je uvesti začasno odstopanje od nekaterih določb Direktive 2002/58/ES, ne da bi prišlo do drobljenja notranjega trga. Poleg tega je malo verjetno, da bi vse države članice lahko pravočasno sprejele nacionalne zakonodajne ukrepe. Ker cilja te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja. Uredba uvaja začasno in strogo omejeno odstopanje od uporabe členov 5(1) in 6(1) Direktive 2002/58/ES z nizom zaščitnih ukrepov za zagotovitev, da ne preseže tistega, kar je potrebno za dosego zadanega cilja.

(36)

V skladu s členom 42(1) Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (8) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 10. novembra 2020 –

(1)

„medosebna komunikacijska storitev, neodvisna od številke“ pomeni medosebno komunikacijsko storitev, neodvisno od številke, kot je opredeljena v členu 2, točka 7, Direktive (EU) 2018/1972;

(2)

„posnetki spolne zlorabe otrok na spletu“ pomeni:

(3)

„pridobivanje otrok“ pomeni vsako naklepno dejanje, ki je kaznivo dejanje na podlagi člena 6 Direktive 2011/93/EU;

(4)

„spolna zloraba otrok na spletu“ pomeni posnetke spolnih zlorab otrok na spletu in pridobivanje otrok.

(1)

Direktiva (EU) 2017/2397 Evropskega parlamenta in Sveta (3) določa prehodne ukrepe, da se zagotovi stalna veljavnost potrdil o usposobljenosti, pomorskih knjižic in ladijskih dnevnikov, izdanih pred koncem prehodnega obdobja direktive, ter da se usposobljenim članom posadke omogoči razumno obdobje, v katerem zaprosijo za potrdilo Unije o usposobljenosti ali drugo potrdilo, ki je priznano kot enakovredno. Vendar se razen za dovoljenja za plovbo po Renu iz člena 1(5) Direktive Sveta 96/50/ES (4) navedeni prehodni ukrepi ne uporabljajo za potrdila o usposobljenosti, pomorske knjižice in ladijske dnevnike, ki so jih izdale tretje države in ki jih države članice trenutno priznavajo v okviru nacionalnih zahtev ali mednarodnih sporazumov, ki so se uporabljali pred začetkom veljavnosti Direktive (EU) 2017/2397.

(2)

Člen 10(3), (4) in (5) Direktive (EU) 2017/2397 določa postopek in pogoje za priznavanje potrdil, pomorskih knjižic ali ladijskih dnevnikov, ki jih izdajo organi tretje države.

(3)

Glede na to, da postopek priznavanja dokumentov tretjih držav temelji na oceni sistemov potrjevanja v tretji državi, ki je predložila zaprosilo, da bi se ugotovilo, ali je izdaja potrdil, pomorskih knjižic ali ladijskih dnevnikov, navedenih v zaprosilu, pogojena z zahtevami, ki so enake zahtevam, določenim v Direktivi (EU) 2017/2397, je malo verjetno, da bo postopek priznavanja končan pred 17. januarjem 2022.

(4)

Za zagotovitev nemotenega prehoda na sistem priznavanja dokumentov tretjih držav, določen v členu 10 Direktive (EU) 2017/2397, je treba določiti prehodne ukrepe, ki bodo omogočili čas, potreben, da tretje države uskladijo svoje zahteve z zahtevami, določenimi v navedeni direktivi, ter da Komisija v skladu s členom 10(5) navedene direktive oceni njihove sisteme potrjevanja in po potrebi sprejme izvedbeni akt. Navedeni ukrepi bi tudi zagotovili pravno varnost posameznikom in gospodarskim subjektom, ki delujejo v sektorju prevoza po celinskih plovnih poteh. Glede na navedene cilje je ustrezno presečni datum, glede na katerega dokumenti tretjih držav spadajo na področje uporabe navedenih prehodnih ukrepov, določiti s sklicevanjem na obdobje za prenos navedene direktive, ki se podaljša za dve leti.

(5)

Za zagotovitev skladnosti s prehodnimi ukrepi, ki se uporabljajo za države članice na podlagi člena 38 Direktive (EU) 2017/2397, se prehodni ukrepi, ki se uporabljajo za potrdila o usposobljenosti, pomorske knjižice in ladijske dnevnike, ki so jih izdale tretje države in ki jih priznavajo države članice, ne bi smeli uporabljati po 17. januarju 2032. Poleg tega bi moralo biti priznavanje takšnih potrdil o usposobljenosti, pomorskih knjižic in ladijskih dnevnikov omejeno na celinske plovne poti Unije v zadevni državi članici.

(6)

Za zagotovitev skladnosti s prehodnimi ukrepi, ki se uporabljajo za potrdila o usposobljenosti, ki so jih izdale države članice, je ustrezno pojasniti, da v zvezi s potrdili tretjih držav zahteve iz člena 10(3) Direktive (EU) 2017/2397 vključujejo tudi zahteve za nadomestitev obstoječih potrdil iz člena 38(1) in (3) navedene direktive.

(7)

Zato bi bilo treba Direktivo (EU) 2017/2397 ustrezno spremeniti, da bi se družbam za prevoz po celinskih plovnih poteh in delavcem zagotovilo pravno jasnost in varnost.

(8)

V skladu s členom 39(4) Direktive (EU) 2017/2397 državam članicam, v katerih plovba po celinskih plovnih poteh tehnično ni izvedljiva, ni treba prenesti navedene direktive. To odstopanje bi smiselno moralo veljati tudi za to direktivo.

(9)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve prehodnih ukrepov za priznavanje potrdil tretjih držav, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(10)

Da bi se državam članicam omogočilo, da nemudoma začnejo prenos ukrepov, ki jih določa ta direktiva, bi morala začeti veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije –

(1)

v členu 10 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

(2)

v členu 38 se doda naslednji odstavek:

(1)

Svet je 15. junija 2018 Komisijo pooblastil za začetek pogajanj s Kraljevino Tajsko o sporazumu zvezi s spremembo koncesij za vse tarifne kvote, vključeneh na seznam EU CLXXV, zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Unije.

(2)

Pogajanja so se zaključila in Sporazum med Evropsko unijo in Kraljevino Tajsko na podlagi člena XXVIII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT) 1994 v zvezi s spremembo koncesij za vse tarifne kvote, vključene na seznam EU CLXXV, zaradi izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sporazum) je bil parafiran 7. januarja 2021.

(3)

V skladu s Sklepom Sveta (EU) 2021/373 (2) je bil Sporazum podpisan 7. maja 2021.

(4)

Sporazum bi bilo treba odobriti –