(1)

Vsak državljan Unije ima temeljno pravico do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic ob upoštevanju omejitev in pogojev, določenih s Pogodbama in ukrepi, ki so bili sprejeti za njuno uveljavitev. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES (3) določa podrobna pravila za uveljavljanje te pravice.

(2)

Generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je 30. januarja 2020 zaradi svetovnega izbruha koronavirusa hudega akutnega respiratornega sindroma 2 (SARS-CoV-2), ki povzroča koronavirusno bolezen 2019 (COVID-19), razglasil izredne razmere mednarodnih razsežnosti v javnem zdravju. SZO je v svoji oceni z dne 11. marca 2020 COVID-19 opredelila kot pandemijo.

(3)

Države članice so za omejitev širjenja SARS-CoV-2 sprejele nekatere ukrepe, ki so vplivali na uveljavljanje pravice državljanov Unije do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, kot so omejitve vstopa ali zahteve, da čezmejni potniki prestanejo karanteno ali samoosamitev ali opravijo test na okužbo s SARS-CoV-2.

(4)

Svet je 13. oktobra 2020 sprejel Priporočilo (EU) 2020/1475 (4), s katerim je bil uveden usklajen pristop k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19 na naslednjih ključnih področjih: uporaba skupnih meril in pragov pri odločanju, ali naj se uvedejo omejitve prostega gibanja, kartiranje tveganih območij za prenos SARS-CoV-2 na podlagi dogovorjenih barvnih kod in usklajen pristop k vsem ustreznim ukrepom, ki bi se lahko uporabljale za osebe, ki potujejo na tvegana območja ali z njih, odvisno od stopnje tveganja za prenos SARS-CoV-2 na teh območjih. Glede na njihov specifičen položaj je v priporočilu je poudarjeno, da bi potniki, ki opravljajo nujno funkcijo ali morajo nujno potovati, kot so navedeni v točki 19 Priporočila, ter osebe, ki živijo v obmejnih regijah in ki potujejo čez mejo vsak dan ali pogosto za namene dela, poslovanja, izobraževanja, družine, zdravstvene oskrbe ali nege, katerih življenja so še posebej prizadeta zaradi takih omejitev, zlasti tisti, ki izvajajo kritične funkcije ali so bistveni za kritično infrastrukturo, morali biti na splošno izvzeti iz omejitev potovanj, povezanih s pandemijo COVID-19.

(5)

Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) z uporabo meril in pragov iz Priporočila (EU) 2020/1475 tedensko objavlja zemljevid držav članic s podatki o stopnji poročanja, testiranja in pozitivnih testov v zvezi s COVID-19, razčlenjen po regijah, da državam članicam pomaga pri odločanju.

(6)

Države članice lahko v skladu s pravom Unije omejijo temeljno pravico do prostega gibanja zaradi javnega zdravja. Vse omejitve prostega gibanja oseb znotraj Unije, uvedene zaradi omejevanja širjenja SARS-CoV-2, bi morale temeljiti na konkretnih in omejenih razlogih javnega interesa, in sicer varovanje javnega zdravja, kot je poudarjeno v Priporočilu (EU) 2020/1475. Take omejitve se morajo uporabljati v skladu s splošnimi načeli prava Unije, zlasti načeli sorazmernosti in nediskriminacije. Vsi sprejeti ukrepi bi morali zato biti strogo omejeni glede področja in časa uporabe v skladu s prizadevanji za ponovno vzpostavitev prostega gibanja znotraj Unije in ne bi smeli presegati tistega, kar je nujno potrebno za varovanje javnega zdravja. Poleg tega bi taki ukrepi morali biti skladni z ukrepi, ki jih je Unija sprejela za zagotovitev nemotenega prostega pretoka blaga in osnovnih storitev na notranjem trgu, vključno s prostim pretokom medicinske opreme ter prostim gibanjem medicinskega in zdravstvenega osebja prek mejnih prehodov z „zelenimi voznimi pasovi“ iz Sporočila Komisije z dne 23. marca 2020 o izvajanju zelenih voznih pasov iz Smernic glede ukrepov za upravljanje meja za zaščito zdravja in zagotovitev razpoložljivosti blaga in bistvenih storitev.

(7)

Glede na sedanje znanstvene dokaze, ki se še vedno razvijajo, se zdi tveganje, da bi osebe, ki so bile cepljene ali so nedavno prejele negativen rezultat testa na COVID-19, in osebe, ki so v predhodnih šestih mesecih prebolele COVID-19, okužile druge s SARS-CoV-2, manjše. Prosto gibanje oseb, ki glede na trdne znanstvene dokaze ne predstavljajo znatnega tveganja za javno zdravje, na primer zato, ker so imune in ne morejo prenašati SARS-CoV-2, ne bi smelo biti omejeno, saj take omejitve ne bi bile potrebne za dosego cilja varovanja javnega zdravja. Kadar epidemiološke razmere to dopuščajo, za take osebe ne bi smele veljati dodatne omejitve prostega gibanja, povezane s pandemijo COVID-19, kot je s potovanjem povezano testiranje na okužbo s SARS-CoV-2 ali s potovanjem povezana karantena ali samoosamitev, razen če so take dodatne omejitve na podlagi najnovejših razpoložljivih znanstvenih dokazov in v skladu s previdnostnim načelom potrebne in sorazmerne za namen varovanja javnega zdravja ter so nediskriminatorne.

(8)

Številne države članice so začele ali nameravajo začeti pobude za izdajo potrdil o cepljenju proti COVID-19. Da pa bi se lahko taka potrdila o cepljenju učinkovito uporabljala v čezmejnem okviru, ko državljani Unije uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja, morajo biti popolnoma interoperabilna, usklajena, varna in preverljiva. Potreben je skupen pristop med državami članicami glede vsebine, oblike, načel, tehničnih standardov in ravni varnosti takih potrdil o cepljenju.

(9)

Enostranski ukrepi za omejitev širjenja SARS-CoV-2 lahko močno ovirajo uveljavljanje pravice do prostega gibanja ter onemogočajo ustrezno delovanje notranjega trga, vključno s turističnim sektorjem, saj bi se lahko nacionalni organi in izvajalci storitev potniškega prevoza, kot so letalski, železniški, avtobusni in trajektni prevozniki, srečevali z dokumenti raznoraznih oblik, ne le glede potrdila imetnikov o cepljenju proti COVID-19, temveč tudi o njihovih rezultatih testa in preboleli bolezni.

(10)

Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 25. marca 2021 o oblikovanju strategije EU za trajnostni turizem pozval k harmoniziranemu pristopu k turizmu po vsej Uniji, in sicer z izvajanjem skupnih meril za varno potovanje prek protokola Unije za zdravstveno varnost v zvezi z zahtevami glede testiranja in karantene, skupnemu potrdilu o cepljenju, ko bo na voljo dovolj znanstvenih dokazov, da cepljene osebe SARS-CoV-2 ne prenašajo, in vzajemnemu priznavanju postopkov cepljenja.

(11)

Člani Evropskega sveta so v svoji izjavi z dne 25. marca 2021 pozvali k začetku priprav za skupni pristop k postopni odpravi omejitev prostega gibanja za zagotovitev, da bodo prizadevanja usklajena, ko bodo epidemiološke razmere dopuščale omilitev obstoječih ukrepov, ter k nujnemu nadaljevanju dela v zvezi z interoperabilnimi in nediskriminatornimi digitalnimi potrdili v zvezi s COVID-19.

(12)

Da bi se olajšalo uveljavljanje pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, bi bilo treba vzpostaviti skupen okvir za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni v zvezi s COVID-19 (v nadaljnjem besedilu: digitalno COVID potrdilo EU). Ta skupni okvir bi moral biti zavezujoč in bi se moral neposredno uporabljati v vseh državah članicah. Olajšati bi moral, da države članice, na podlagi znanstvenih dokazov kadar je to mogoče, na usklajen način postopno odpravijo omejitve, pri čemer se upošteva odprava omejitev na njihovem lastnem ozemlju. Z Uredbo (EU) 2021/954 Evropskega parlamenta in Sveta (5) je ta skupni okvir razširjen tudi na državljane tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali prebivajo na schengenskem območju brez nadzora na notranjih mejah, in se uporablja kot del schengenskega pravnega reda brez poseganja v posebna pravila o prehajanju notranjih meja iz Uredbe (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta (6). Omogočanje svobode gibanja je eden od ključnih predpogojev za začetek gospodarskega okrevanja.

(13)

Čeprav ta uredba ne posega v pristojnost držav članic, da v skladu s pravom Unije uvedejo omejitve prostega gibanja za omejitev širjenja SARS-CoV-2, bi morala prispevati k lažjemu postopnemu odpravljanju takih omejitev na usklajen način, kadar je to mogoče, v skladu s Priporočilom (EU) 2020/1475. Iz takih omejitev bi lahko bile izvzete zlasti cepljene osebe v skladu s previdnostnim načelom, kolikor bodo znanstveni dokazi o učinkih cepljenja proti COVID-19 vedno bolj dostopni in bolj dosledno prepričljivi v zvezi s prekinitvijo verige prenosa.

(14)

Ta uredba je namenjena olajšanju uporabe načel sorazmernosti in nediskriminacije v zvezi z omejitvami prostega gibanja med pandemijo COVID-19 ob zagotavljanju visoke ravni varovanja javnega zdravja. Ne bi se je smelo razumeti, kot da olajšuje ali spodbuja sprejemanje omejitev prostega gibanja ali omejitev drugih temeljnih pravic v odziv na pandemijo COVID-19, saj imajo te omejitve škodljive posledice za državljane in podjetja Unije. Kakršno koli preverjanje potrdil, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, ne bi smelo voditi v dodatne omejitve svobode gibanja znotraj Unije ali omejitve potovanj znotraj schengenskega območja. Še naprej bi se morala uporabljati izvzetja iz omejitev prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19 iz Priporočila (EU) 2020/1475, upoštevati pa bi bilo treba tudi poseben položaj čezmejnih skupnosti, ki so jih te omejitve še posebej prizadele. Hkrati je okvir digitalnega COVID potrdila EU namenjen zagotavljanju, da so interoperabilna potrdila na voljo tudi potnikom, ki opravljajo nujno funkcijo ali morajo nujno potovati.

(15)

Uvedba skupnega pristopa k izdajanju, preverjanju in priznavanju interoperabilnih potrdil v zvezi s COVID-19 temelji na medsebojnem zaupanju. Uporaba ponarejenih potrdil v zvezi s COVID-19 pomeni znatno tveganje za javno zdravje. Organi v eni državi članici potrebujejo zagotovilo, da so informacije na potrdilu, izdanem v drugi državi članici, verodostojne, da potrdilo ni bilo ponarejeno, da potrdilo pripada osebi, ki ga predloži, in da ima vsak, ki potrdilo preverja, dostop le do najmanjšega obsega potrebnih informacij.

(16)

Europol je 1. februarja 2021 izdal obvestilo za zgodnje opozarjanje o nezakoniti prodaji ponarejenih potrdil o testu na COVID-19 z negativnim rezultatom. Glede na razpoložljivost in lahek dostop do tehnologije, kot so tiskalniki visoke ločljivosti in programska oprema za urejanje grafike, lahko goljufi izdajo visokokakovostna ponarejena potrdila v zvezi s COVID-19. Poroča se o primerih nezakonite prodaje ponarejenih potrdil o testu na COVID-19, ki vključuje organizirane skupine ponarejevalcev in oportunističnih posameznikov, ki na spletu in izven njega prodajajo ponarejena potrdila v zvezi s COVID-19.

(17)

Pomembno je, da so na voljo zadostna sredstva za izvajanje te uredbe in za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon goljufij in nezakonitih praks v zvezi z izdajanjem in uporabo potrdil, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU.

(18)

Za zagotovitev interoperabilnosti potrdil, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, in enakega dostopa do njih za vse državljane Unije, tudi za ranljive osebe, kot so invalidi, in za osebe z omejenim dostopom do digitalnih tehnologij, bi morale države članice ta potrdila izdajati v digitalni ali papirni obliki ali v obeh oblikah. Prosilci za potrdilo bi morali imeti pravico, da potrdila prejmejo v obliki, ki jo sami izberejo. To bi jim omogočilo, da zahtevajo prejem izvoda potrdila v papirni obliki ali da ga prejmejo v digitalni obliki, ki se lahko shrani in prikaže na mobilni napravi, ali v obeh oblikah. Potrdila bi morala vsebovati interoperabilno, digitalno berljivo črtno kodo, ki omogoča dostop le do podatkov v zvezi s potrdili. Države članice bi morale z uporabo elektronskih žigov zagotoviti verodostojnost, veljavnost in celovitost potrdil. Za zagotovitev visoke ravni zaupanja v verodostojnost, veljavnost in celovitost potrdil bi morale države članice, kadar je to mogoče, dati prednost uporabi naprednih elektronskih žigov, kot je opredeljen v točki 26 člena 3 Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (7). Informacije na potrdilu, bi morale biti prikazane tudi v človeku berljivi obliki, natisnjene ali prikazane v golem besedilu. Oblika potrdil bi morala biti lahko razumljiva, enostavna in prijazna do uporabnika. Da bi se preprečilo oviranje prostega gibanja, bi bilo treba potrdila izdajati brezplačno, državljani Unije in njihovi družinski člani pa bi morali imeti pravico, da se jim potrdila izdajo. Da se prepreči zloraba ali goljufija, bi moralo biti v primeru večkratne izgube potrdila mogoče zaračunati ustrezne pristojbine za izdajo novega potrdila. Države članice bi morale potrdila, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, izdajati samodejno ali na zahtevo, pri čemer bi morale zagotoviti, da jih je mogoče pridobiti enostavno in hitro. Države članice bi morale po potrebi zagotoviti tudi potrebno podporo za zagotovitev enakega dostopa vsem državljanom Unije. Za vsako cepljenje, rezultat testa ali prebolelo bolezen bi se moralo izdati ločeno potrdilo, ki ne bi smelo vsebovati podatkov iz predhodnih potrdil, razen kadar je drugače določeno v tej uredbi.

(19)

Verodostojna potrdila, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, bi moralo biti mogoče individualno identificirati z edinstveno oznako potrdila, pri čemer se upošteva, da se lahko imetnikom med pandemijo COVID-19 izda več kot eno potrdilo. Edinstvena oznaka potrdila je sestavljena iz alfanumeričnega niza, države članice pa bi morale zagotoviti, da ne vsebuje nobenih podatkov, ki bi ga povezovali z drugimi dokumenti ali oznakami, na primer s številko potnega lista ali osebne izkaznice, da se prepreči neposredna identifikacija imetnika. Edinstvena oznaka potrdila bi se morala uporabljati samo za predvidene namene, ki vključujejo zahtevke za izdajo novega potrdila, če potrdilo imetniku ni več na voljo, in preklic potrdil. Poleg tega se z uporabo edinstvene oznake potrdila izogne obdelavi drugih osebnih podatkov, ki bi sicer bila potrebna za identifikacijo posameznih potrdil. Zaradi zdravstvenih razlogov in javnega zdravja ter v primeru z goljufijo izdanih ali pridobljenih potrdil bi morale države članice za namene te uredbe imeti možnost, da sestavijo sezname preklicanih potrdil in jih v omejenih primerih izmenjati z drugimi državami članicami, zlasti da bi se preklicala potrdila, ki so bila napačno izdana, so bila izdana kot posledica goljufije ali so bila izdana po preklicu serije cepiva proti COVID-19, za katero je bilo ugotovljeno, da ima napako. Seznami preklicanih potrdil razen edinstvenih oznak potrdil ne bi smeli vsebovati nobenih drugih osebnih podatkov. Imetnike preklicanih potrdil bi bilo treba nemudoma obvestiti o preklicu njihovih potrdil in razlogih za preklic.

(20)

Izdaja potrdil na podlagi te uredbe ne bi smela voditi v diskriminacijo na podlagi posedovanja posebne kategorije potrdila.

(21)

Splošen, pravočasen in cenovno sprejemljiv dostop do cepiv proti COVID-19 in testov na okužbo s SARS-CoV-2, na podlagi katerih se lahko izdajo potrdila, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, je ključnega pomena v boju proti pandemiji COVID-19 in bistven za ponovno vzpostavitev prostega gibanja v Uniji. Države članice se spodbuja, naj zagotovijo, da bodo možnosti testiranja cenovno in široko dostopne, da bi se olajšalo uveljavljanje pravice do prostega gibanja, ob upoštevanju, da do datuma začetka uporabe te uredbe celotna populacija ne bo bila imela možnosti cepljenja.

(22)

Varnost, verodostojnost, veljavnost in celovitost potrdil, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, ter njihova skladnost s pravom Unije o varstvu podatkov so ključnega pomena za njihovo priznavanje v vseh državah članicah. Zato je treba vzpostaviti okvir zaupanja, ki bo določal pravila in infrastrukturo za zanesljivo in varno izdajanje ter preverjanje potrdil v zvezi s COVID-19. Razviti bi bilo treba infrastrukturo, ki bi delovala na različnih večjih operacijskih sistemih in bila obenem zaščitena pred kibernetskimi grožnjami, pri čemer bi bilo treba dati prednost uporabi odprtokodne tehnologije. Z okvirom zaupanja bi se moralo zagotoviti, da je preverjanje potrdil v zvezi s COVID-19 mogoče izvesti brez spletne povezave in tako, da izdajatelj ali katera koli tretja oseba ni obveščena o preverjanju. Okvir zaupanja bi moral temeljiti na infrastrukturi javnih ključev, pri kateri bi veriga zaupanja potekala od zdravstvenih ali drugih zaupanja vrednih organov držav članic do posameznih subjektov, ki izdajajo potrdila v zvezi s COVID-19. Okvir zaupanja bi moral omogočiti odkrivanje goljufij, zlasti ponarejanja. Okvir zaupanja za digitalno COVID potrdilo EU bi moral temeljiti na okviru zaupanja opisa interoperabilnosti zdravstvenih spričeval z dne 12. marca 2021 mreže eZdravje, sprejetem na podlagi člena 14 Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta (8).

(23)

Na podlagi te uredbe bi morala potrdila, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, osebam iz člena 3 Direktive 2004/38/ES, in sicer državljanom Unije in njihovim družinskim članom, ne glede na njihovo državljanstvo, izdati država članica, v kateri je bilo izvedeno cepljenje ali opravljen test ali v kateri se nahaja oseba, ki je prebolela bolezen. Sklicevanje na izdajo, ki jo izvedejo države članice, bi bilo treba razumeti tako, da zajema tudi izdajo, ki jo v imenu držav članic izvedejo imenovani organi, tudi kadar se potrdila v zvezi s COVID-19 v imenu držav članic izdajo v čezmorskih državah in na čezmorskih ozemljih ali na Ferskih otokih. Kadar je ustrezno ali primerno, bi bilo treba potrdila izdati drugi osebi v imenu cepljene ali testirane osebe oziroma osebe, ki je prebolela bolezen, na primer zakonitemu skrbniku v imenu oseb, ki jim je bila odvzeta poslovna sposobnost, ali staršem v imenu njihovih otrok. Za potrdila ne bi smela biti potrebna legalizacija ali katere koli druge podobne formalnosti.

(24)

V skladu s Priporočilom (EU) 2020/1475 bi morale države članice posebno pozornost nameniti osebam, ki živijo v obmejnih regijah in potujejo čez mejo vsak dan ali pogosto za namene dela, poslovanja, izobraževanja, družine, zdravstvene oskrbe ali nege.

(25)

Moralo bi biti mogoče, da se potrdila, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, izdajo tudi državljanom ali prebivalcem Andore, Monaka, San Marina in Vatikana ali Svetega sedeža.

(26)

Sporazumi o prostem pretoku oseb, ki so jih sklenile Unija in države članice na eni strani in nekatere tretje države na drugi strani, omogočajo nediskriminatorno omejitev prostega gibanja iz razlogov javnega zdravja. Kadar tak sporazum ne vsebuje mehanizma za vključitev pravnih aktov Unije, bi bilo treba potrdila v zvezi s COVID-19, izdana upravičencem takih sporazumov, priznati pod pogoji iz te uredbe. Tako priznavanje bi moralo biti pogojeno z izvedbenim aktom, ki ga sprejme Komisija, ki določa, da takšna tretja država izdaja potrdila v zvezi s COVID-19 v skladu s to uredbo in je dala uradna zagotovila, da bo priznala potrdila v zvezi s COVID-19, ki so jih izdale države članice.

(27)

Uredba (EU) 2021/954 se uporablja za državljane tretjih držav, ki ne spadajo v področje uporabe te uredbe in ki se zakonito nahajajo ali prebivajo na ozemlju države članice, za katero se uporablja navedena uredba, in ki imajo v skladu s pravom Unije pravico potovati v druge države članice.

(28)

Namen okvira zaupanja, ki se bo vzpostavil za namene te uredbe, bi moral biti zagotoviti skladnost z globalnimi pobudami, zlasti z vključitvijo SZO in Mednarodne organizacije civilnega letalstva. Taka skladnost bi morala po možnosti vključevati interoperabilnost med tehnološkimi sistemi, vzpostavljenimi na svetovni ravni ali ki so jih vzpostavile tretje države, s katerimi je Unija tesno povezana, in sistemi, vzpostavljenimi za namene te uredbe, da se olajša uveljavljanje pravice do prostega gibanja znotraj Unije, vključno s sodelovanjem v infrastrukturi javnih ključev ali dvostransko izmenjavo javnih ključev. Da bi se olajšalo uveljavljanje pravice do prostega gibanja državljanov Unije in njihovih družinskih članov, ki so bili cepljeni ali testirani v tretjih državah ali v čezmorskih državah ali na ozemljih iz člena 355(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in iz Priloge II k PDEU ali na Ferskih otokih, bi morala ta uredba določati priznavanje potrdil v zvezi s COVID-19, ki jih tretje države ali čezmorske države ali ozemlja ali Ferski otoki izdajo državljanom Unije in njihovim družinskim članom, kadar Komisija ugotovi, da so ta potrdila v zvezi s COVID-19 izdana v skladu s standardi, ki se štejejo za enakovredna standardom, določenim na podlagi te uredbe.

(29)

Da bi se olajšalo prosto gibanje in da bi se lahko omejitve prostega gibanja, ki trenutno veljajo med pandemijo COVID-19, odpravile na usklajen način na podlagi najnovejših razpoložljivih znanstvenih dokazov ter smernic Odbora za zdravstveno varnost, vzpostavljenega s členom 17 Sklepa št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta (9), ECDC in Evropske agencije za zdravila (EMA), bi bilo treba vzpostaviti interoperabilno potrdilo o cepljenju. Tako potrdilo o cepljenju bi moralo služiti potrditvi, da je bil imetnik cepljen proti COVID-19 v državi članici, in bi moralo prispevati k postopni odpravi omejitev prostega gibanja. Potrdilo o cepljenju bi moralo vsebovati samo informacije, potrebne za jasno identifikacijo imetnika, in informacije o prejetem cepivu proti COVID-19, število odmerkov ter datum in kraj cepljenja. Države članice bi morale izdati potrdila o cepljenju osebam, ki so se cepile s cepivi proti COVID-19, za katera je bilo izdano dovoljenje za promet v skladu z Uredbo (ES) št. 726/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (10), osebam, ki so prejele cepiva proti COVID-19, za katera je pristojni organ države članice izdal dovoljenje za promet na podlagi Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta (11), in osebam, ki so prejele cepiva proti COVID-19, katerih distribucija je bila začasno dovoljena na podlagi člena 5(2) navedene direktive.

(30)

Osebe, ki so bile cepljene pred datumom začetka uporabe te uredbe, tudi v okviru kliničnega preskušanja, bi morale prav tako imeti pravico, da pridobijo potrdilo o cepljenju proti COVID-19 v skladu s to uredbo, saj digitalno COVID potrdilo EU omogoča vzajemno sprejet okvir za olajšanje uveljavljanja pravice do prostega gibanja. Kadar državljani Unije ali njihovi družinski člani nimajo potrdila o cepljenju, ki je skladno z zahtevami iz te uredbe, zlasti ker so bili cepljeni pred datumom začetka uporabe te uredbe, bi jim bilo treba dati vsako razumno možnost, da na drug način dokažejo, da bi morali biti upravičeni do izvzetja iz zadevnih omejitev prostega gibanja, ki ga država članica določa za imetnike potrdil o cepljenju, izdanih na podlagi te uredbe. To ne bi smelo vplivati na obveznost držav članic, da izdajajo potrdila o cepljenju, ki so skladna z zahtevami iz te uredbe, niti na pravico državljanov Unije ali njihovih družinskih članov, da od držav članic prejmejo takšna potrdila o cepljenju. Hkrati bi morale države članice še naprej imeti možnost, da izdajo dokazilo o cepljenju v drugih oblikah za druge namene, zlasti za zdravstvene namene.

(31)

Države članice lahko na zahtevo izdajo potrdila o cepljenju tudi osebam, ki so bile cepljene v tretji državi in ki v ta namen predložijo vse potrebne informacije, vključno z zanesljivim dokazilom. To je zlasti pomembno, da se zadevnim osebam omogoči, da pri uveljavljanju pravice do prostega gibanja v Uniji uporabijo interoperabilno in priznano potrdilo o cepljenju. To bi moralo veljati zlasti za državljane Unije in njihove družinske člane, cepljene v tretji državi, za katere zdravstveni sistem države članice dovoljuje izdajo digitalnega COVID potrdila EU in če je bilo državi članici predloženo zanesljivo dokazilo o cepljenju. Država članica ne bi smela biti primorana, da izda potrdilo o cepljenju, kadar gre za cepivo proti COVID-19, ki na njenem ozemlju ni odobreno za uporabo. Državam članicam potrdil o cepljenju ni treba izdajati na konzularnih predstavništvih.

(32)

Mreža eZdravje je 12. marca 2021 posodobila svoje smernice o preverljivih potrdilih o cepljenju – osnovni elementi interoperabilnosti. Te smernice, zlasti preferenčni standardi za oznake, bi morale biti podlaga za tehnične specifikacije, ki se sprejmejo za namene te uredbe.

(33)

Več držav članic je že pred datumom začetka uporabe te uredbe cepljene osebe izvzelo iz nekaterih omejitev prostega gibanja znotraj Unije. Kadar države članice dokazilo o cepljenju priznajo kot podlago za izvzetje iz omejitev prostega gibanja, uvedenih v skladu s pravom Unije, zaradi omejitve širjenja SARS-CoV-2, kot je zahteva za prestajanje karantene ali samoosamitve ali testiranje na okužbo s SARS-CoV-2, bi morale pod enakimi pogoji priznati tudi potrdila o cepljenju, ki jih izdajo druge države članice v skladu s to uredbo. Za tako priznavanje bi morali veljati enaki pogoji, kar pomeni, da bi morala na primer država članica, kadar meni, da zadostuje en sam odmerek prejetega cepiva, to priznati tudi imetnikom potrdila o cepljenju, na katerem je naveden en odmerek istega cepiva. Kadar države članice odpravijo omejitve prostega gibanja na podlagi dokazila o cepljenju, cepljenim osebam ne bi smele nalagati dodatnih omejitev prostega gibanja, povezanih s pandemijo COVID-19, kot je s potovanjem povezano testiranje na okužbo s SARS-CoV-2 ali s potovanjem povezana karantena ali samoosamitev, razen če so take dodatne omejitve na podlagi najnovejših razpoložljivih znanstvenih dokazov potrebne in sorazmerne za namen varovanja javnega zdravja ter so nediskriminatorne.

(34)

Uredba (ES) št. 726/2004 uvaja harmonizirane postopke za pridobitev dovoljenja za promet in nadzor zdravil na ravni Unije, ki veljajo za vse države članice, kar zagotavlja, da se povsod v Uniji v promet in ljudem dajejo samo visokokakovostna zdravila. Zato so dovoljenja za promet, ki jih Unija izda na podlagi navedene uredbe, vključno s povezano oceno zadevnega zdravila glede kakovosti, varnosti in učinkovitosti, veljavna v vseh državah članicah. Poleg tega se postopki spremljanja učinkovitosti in nadzora zdravil, odobrenih na podlagi navedene uredbe, izvajajo centralizirano za vse države članice. Pri oceni in odobritvi cepiv s centraliziranim postopkom se upoštevajo skupni standardi, izvajata pa se dosledno v imenu vseh držav članic. Sodelovanje držav članic pri pregledu in potrditvi ocene zagotavljajo različni odbori in skupine. Ocena upošteva tudi strokovno znanje evropske regulativne mreže za zdravila. Odobritev po centraliziranem postopku daje zaupanje, da se lahko vse države članice zanesejo na podatke o učinkovitosti in varnosti ter na skladnost serij, ki se uporabljajo za cepljenje. Zato bi morala obveznost, da se pod enakimi pogoji sprejmejo potrdila o cepljenju, ki so jih izdale druge države članice, veljati tudi za cepiva proti COVID-19, za katera je bilo izdano dovoljenje za promet na podlagi Uredbe (ES) št. 726/2004. Da bi se podprlo delo SZO in prizadevajoč si za boljšo globalno interoperabilnost, se države članice zlasti spodbuja, da sprejmejo potrdila o cepljenju, izdana za druga cepiva proti COVID-19, ki jih je SZO po zaključenem postopka uvrstila na seznam cepiv za nujno uporabo.

(35)

Harmonizirani postopki na podlagi Uredbe (ES) št. 726/2004 državam članicam ne bi smeli preprečiti, da se odločijo priznati potrdila o cepljenju, izdana za druga cepiva proti COVID-19, ki jim je pristojni organ države članice izdal dovoljenje za promet na podlagi Direktive 2001/83/ES, cepiva, za katera je bila distribucija začasno dovoljena na podlagi člena 5(2) navedene direktive, in cepiva, ki jih je SZO po zaključenem postopku uvrstila na seznam cepiv za nujno uporabo. Kadar se za tako cepivo proti COVID-19 naknadno izda dovoljenje za promet na podlagi Uredbe (ES) št. 726/2004, bi obveznost priznavanja potrdil o cepljenju pod enakimi pogoji veljala tudi za potrdila o cepljenju, ki jih izda država članica za navedeno cepivo proti COVID-19, ne glede na to, ali so bila potrdila izdana pred izdajo dovoljenja po centraliziranem postopku ali po njem.

(36)

Preprečiti je treba neposredno ali posredno diskriminacijo oseb, ki niso cepljene, na primer iz zdravstvenih razlogov, ker niso del ciljne skupine, za katero se cepivo proti COVID-19 trenutno uporablja ali je dovoljeno, kot so otroci, ali ker še niso imele priložnosti ali so se odločile, da se ne bodo cepile. Zato posedovanje potrdila o cepljenju ali posedovanje potrdila o cepljenju, na katerem je navedeno cepivo proti COVID-19, ne bi smelo biti predpogoj za uveljavljanje pravice do prostega gibanja ali za uporabo storitev čezmejnega potniškega prevoza, kot so letalski, železniški, avtobusni, trajektni ali drug prevoz. Poleg tega te uredbe ni mogoče razlagati, kot da določa pravico ali obveznost do cepljenja.

(37)

Številne države članice od oseb, ki potujejo na njihovo ozemlje, zahtevajo, da pred prihodom ali po njem opravijo test na okužbo s SARS-CoV-2. Na začetku pandemije COVID-19 so se države članice običajno zanašale na polimerazno verižno reakcijo z reverzno transkriptazo (RT-PCR), ki je diagnostika s pomnoževanjem nukleinske kisline (NAAT) za COVID-19, ki jo SZO ter ECDC štejeta za najzanesljivejšo metodologijo za testiranje primerov in stikov. Ko se je pandemija razvijala, je na trgu Unije postajala čedalje bolj dostopna nova generacija hitrejših in cenejših testov, tako imenovanih hitrih antigenskih testov, ki odkrivajo prisotnost virusnih beljakovin (antigenov) za odkrivanje aktivne okužbe s SARS-CoV-2. V Priporočilu Komisije (EU) 2020/1743 (12) so določene smernice za države članice glede uporabe takih hitrih antigenskih testov.

(38)

Priporočilo Sveta z dne 21. januarja 2021 (13) določa skupni okvir za uporabo in validacijo hitrih antigenskih testov ter vzajemno priznavanje rezultatov testov na COVID-19 v Uniji ter določa razvoj skupnega seznama hitrih antigenskih testov na COVID-19. Na podlagi navedenega priporočila se je Odbor za zdravstveno varnost 18. februarja 2021 dogovoril o skupnem seznamu hitrih antigenskih testov na COVID-19, izboru hitrih antigenskih testov, katerih rezultate bodo države članice vzajemno priznavale, in skupnem standardiziranem naboru podatkov, ki jih je treba vključiti v potrdila o testih na COVID-19.

(39)

Kljub tem skupnim prizadevanjem imajo državljani Unije in njihovi družinski člani, ki uveljavljajo svojo pravico do prostega gibanja, še vedno težave pri tem, da bi bili rezultati testov, pridobljeni v eni državi članici, priznani v drugi. Te težave so pogosto povezane z jezikom, v katerem se izda rezultat testa, ali s pomanjkanjem zaupanja v verodostojnost predloženega dokumenta. Pri tem je treba upoštevati tudi stroške testov. Še večje težave imajo osebe, ki se še ne morejo cepiti, zlasti otroci, za katere je rezultat testa lahko edina možnost, da potujejo, kadar veljajo omejitveni ukrepi.

(40)

Za izboljšanje ravni priznavanja rezultatov testov, opravljenih v drugi državi članici, ko se ti rezultati predložijo za namen uveljavljanja pravice do prostega gibanja, bi bilo treba uvesti interoperabilno potrdilo o testu, ki bi vsebovalo potrebne informacije za jasno identifikacijo imetnika ter vrsto, datum in rezultat testa na okužbo s SARS-CoV-2. Za zagotovitev zanesljivosti rezultatov testa bi se morala potrdila o testu na podlagi te uredbe izdajati samo za rezultate testov NAAT in hitrih antigenskih testov s seznama, sestavljenega na podlagi priporočila Sveta z dne 21. januarja 2021. Podlaga za tehnične specifikacije, sprejete za namene te uredbe, bi moral biti skupni standardizirani nabor podatkov, ki se vključijo v potrdila o testu, o katerih se je dogovoril Odbor za zdravstveno varnost na podlagi priporočila Sveta z dne 21. januarja 2021, zlasti preferenčni standardi za oznake.

(41)

Z uporabo hitrih antigenskih testov bi olajšali izdajo cenovno dostopnih potrdil o testu. Splošen, pravočasen in cenovno sprejemljiv dostop do cepiv proti COVID-19 in testov na okužbo s SARS-CoV-2, na podlagi katerih se lahko izdajo potrdila, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, je ključnega pomena v boju proti pandemiji COVID-19. Med drugim lahko enostaven dostop do poceni in hitrih antigenskih testov, ki izpolnjujejo merila kakovosti, prispeva k nižjim stroškom, zlasti za osebe, ki dnevno ali drugače pogosto prečkajo mejo zaradi dela ali izobraževanja, obiskovanja bližnjih sorodnikov, zdravstvene oskrbe ali skrbi za bližnje osebe, za druge potnike, ki opravljajo nujno funkcijo ali morajo nujno potovati, za ekonomsko prikrajšane osebe in za študente. Odbor za zdravstveno varnost je 11. maja 2021 sprejel posodobljen seznam hitrih antigenskih testov in število hitrih antigenskih testov, za katere je bilo ugotovljeno, da izpolnjujejo merila kakovosti, povečal na 83. Več držav članic je pred datumom začetka uporabe te uredbe svojim prebivalcem že zagotavljalo številne možnosti testiranja. V podporo zmogljivosti za testiranje držav članic je Komisija mobilizirala 100 milijonov EUR za nakup več kot 20 milijonov hitrih antigenskih testov. Na podlagi dogovora z Rdečim križem je bilo mobiliziranih še 35 milijonov EUR za povečanje zmogljivosti za testiranje v državah članicah prek mobilnih postaj za testiranje.

(42)

Države članice, ki zahtevajo dokazilo o testu na okužbo s SARS-CoV-2 kot podlago za izvzetje iz omejitev prostega gibanja, uvedenih za omejitev širjenja SARS-CoV-2, bi morale pod enakimi pogoji priznati potrdila o testu na COVID-19 z negativnim rezultatom, ki jih države članice izdajo v skladu s to uredbo. Kadar epidemiološke razmere to dopuščajo, za imetnike potrdila o testu z negativnim rezultatom ne bi smele veljati dodatne omejitve prostega gibanja, povezane s pandemijo COVID-19, kot je dodatno s potovanjem povezano testiranje na okužbo s SARS-CoV-2 ob prihodu ali s potovanjem povezana karantena ali samoosamitev, razen če so take dodatne omejitve na podlagi najnovejših razpoložljivih znanstvenih dokazov potrebne in sorazmerne za namen varovanja javnega zdravja ter so nediskriminatorne.

(43)

Glede na obstoječe znanstvene dokaze je lahko pri osebah, ki so prebolele COVID-19, test na SARS-CoV-2 še nekaj časa po nastopu simptomov pozitiven. Kadar se od teh oseb zahteva, da za uveljavljanje njihove pravice do prostega gibanja prej opravijo test, jim lahko to dejansko prepreči potovanje, čeprav niso več kužne. Za olajšanje prostega gibanja in za zagotovitev, da bi se lahko omejitve prostega gibanja, ki trenutno veljajo med pandemijo COVID-19, odpravile na usklajen način na podlagi najnovejših razpoložljivih znanstvenih dokazov, bi bilo treba uvesti interoperabilno potrdilo o preboleli bolezni, ki bi vsebovalo informacije, potrebne za jasno identifikacijo zadevne osebe, in datum predhodnega pozitivnega rezultata testa na okužbo s SARS-CoV-2. Potrdilo o preboleli bolezni bi bilo treba izdati ne prej kot 11 dni po datumu, ko je bil pri osebi prvič opravljen test NAAT, ki je pokazal pozitiven rezultat, in bi moralo veljati največ 180 dni. Po navedbah ECDC nedavni dokazi kažejo, da kljub trosenju živih SARS-CoV-2 med desetim in dvajsetim dnevom po nastopu simptomov prepričljive epidemiološke študije niso pokazale nadaljnjega prenašanja SARS-CoV-2 po desetih dneh. Na Komisijo bi bilo treba prenesti pooblastilo za spremembo tega obdobja na podlagi smernic Odbora za zdravstveno varnost ali ECDC, ki podrobno preučuje dokazno podlago za trajanje pridobljene imunosti po preboleli bolezni.

(44)

Več držav članic je že pred datumom začetka uporabe te uredbe izvzelo osebe, ki so bolezen prebolele, iz nekaterih omejitev prostega gibanja znotraj Unije. Kadar države članice dokazilo o preboleli bolezni priznajo kot podlago za izvzetje iz omejitev prostega gibanja, uvedenih v skladu s pravom Unije, zaradi omejitve širjenja SARS-CoV-2, kot je zahteva za prestajanje karantene ali samoosamitve ali testiranje na okužbo s SARS-CoV-2, bi morale pod enakimi pogoji priznati tudi potrdila o preboleli bolezni COVID-19, ki jih izdajo druge države članice v skladu s to uredbo. Mreža eZdravje je 15. marca 2021 v sodelovanju z Odborom za zdravstveno varnost pripravila smernice o interoperabilnih potrdilih o preboleli bolezni državljanov v zvezi s COVID-19 – minimalni niz podatkov. Kadar države članice odpravijo omejitve prostega gibanja na podlagi potrdila o preboleli bolezni, osebam, ki so prebolele bolezen ne bi smele nalagati dodatnih omejitev prostega gibanja, povezanih s pandemijo COVID-19, kot je s potovanjem povezano testiranje na okužbo s SARS-CoV-2 ali s potovanjem povezana karantena ali samoosamitev, razen če so take dodatne omejitve na podlagi najnovejših razpoložljivih znanstvenih dokazov potrebne in sorazmerne za namen varovanja javnega zdravja ter so nediskriminatorne.

(45)

Da bi Komisija lahko hitro oblikovala skupno stališče, bi morala imeti možnost, da zaprosi Odbor za zdravstveno varnost, ECDC ali EMA, da izda smernice o razpoložljivih znanstvenih dokazih o učinkih zdravstvenih dogodkov, dokumentiranih v potrdilih, uvedenih v skladu s to uredbo, vključno z učinkovitostjo in trajanjem imunosti, ki jo zagotavljajo cepiva proti COVID-19, o tem, ali cepiva preprečujejo asimptomatsko okužbo in prenos SARS-CoV-2, o položaju oseb, ki so prebolele COVID-19, in o učinkih novih različic SARS-CoV-2 na osebe, ki so bile cepljenje ali so že bile okužene.

(46)

Za zagotovitev enotnih pogojev uvedbe okvira zaupanja, vzpostavljenega s to uredbo, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (14).

(47)

Komisija bi morala sprejeti izvedbene akte, ki se začnejo uporabljati takoj, kadar je to potrebno iz izredno nujnih razlogov v ustrezno utemeljenih primerih, zlasti v zvezi s potrebo po zagotovitvi pravočasne uvedbe okvira zaupanja, ali če so na voljo novi znanstveni dokazi.

(48)

Za obdelavo osebnih podatkov pri izvajanju te uredbe se uporablja Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta (15). Ta uredba vzpostavlja pravno podlago za obdelavo osebnih podatkov v smislu točke (c) člena 6(1) in točke (g) člena 9(2) Uredbe (EU) 2016/679, ki je potrebna za izdajanje in preverjanje interoperabilnih potrdil iz te uredbe. Ne ureja obdelave osebnih podatkov v zvezi z dokumentacijo o cepljenju, testu ali preboleli bolezni za druge namene, na primer za namene farmakovigilance ali vodenja posameznih osebnih zdravstvenih evidenc. Država članica lahko osebne podatke obdela za druge namene, če je pravna podlaga za tovrstno obdelavo, vključno s povezanimi obdobji hrambe, določena v nacionalnem pravu, ki mora biti skladno s pravom Unije o varstvu podatkov ter z načeli učinkovitosti, nujnosti in sorazmernosti ter bi moralo vsebovati določbe, s katerimi bi bili jasno določeni področje uporabe in obseg obdelave, poseben namen, kategorije subjektov, ki lahko preverjajo potrdilo, ter ustrezni zaščitni ukrepi za preprečevanje diskriminacije in zlorab, pri čemer se upošteva tveganja za ogrožanje pravic in svoboščin posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki. Kadar se potrdilo uporablja za nezdravstvene namene, se osebni podatki, do katerih se dostopa med postopkom preverjanja, kot je določeno v tej uredbi, ne hranijo.

(49)

Kadar je država članica na podlagi nacionalnega prava sprejela oziroma sprejme sistem potrdil v zvezi s COVID-19 za nacionalne namene, bi morala zagotoviti, da se lahko v obdobju uporabe te uredbe za nacionalne namene uporabljajo in priznajo tudi potrdila, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, zato da osebam, ki potujejo v drugo državo članico in uporabljajo digitalno COVID potrdilo EU, ne bi bilo treba pridobiti dodatnega nacionalnega potrdila v zvezi s COVID-19.

(50)

V skladu z načelom najmanjšega obsega podatkov bi morala potrdila v zvezi s COVID-19 vsebovati le osebne podatke, ki so nujno potrebni za lažje uveljavljanje pravice do prostega gibanja v Uniji med pandemijo COVID-19. V tej uredbi bi bilo treba določiti posebne kategorije osebnih podatkov in podatkovnih polj, ki se vključijo potrdila v zvezi s COVID-19.

(51)

Za namene te uredbe osebnih podatkov na posameznih potrdilih ni treba prenašati ali izmenjevati prek meja. V skladu s pristopom infrastrukture javnih ključev je treba prenesti le javne ključe izdajateljev ali do njih dostopati čezmejno, kar bo zagotovljeno s portalom za interoperabilnost, ki ga vzpostavi in vzdržuje Komisija. Zlasti bi moralo potrdilo skupaj z javnim ključem izdajatelja omogočati preverjanje verodostojnosti, veljavnosti in celovitosti potrdila. Za preprečevanje in odkrivanje goljufij bi morale imeti države članice možnost, da izmenjajo sezname preklicanih potrdil. V skladu z načelom privzetega varstva podatkov bi bilo treba uporabljati tehnike preverjanja, ki ne zahtevajo prenosa osebnih podatkov na posameznih potrdilih.

(52)

Hrambo osebnih podatkov, ki jih s potrdilom pridobi ciljna ali tranzitna država članica ali izvajalci storitev čezmejnega potniškega prevoza in jih nacionalno pravo zahteva za izvajanje nekaterih javnozdravstvenih ukrepov med pandemijo COVID-19, bi bilo treba prepovedati. Ta uredba ne zagotavlja pravne podlage za vzpostavitev ali vodenje centralizirane zbirke podatkov, ki vsebuje osebne podatke, na ravni Unije.

(53)

V skladu z Uredbo (EU) 2016/679 upravljavci podatkov in obdelovalci osebnih podatkov sprejmejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za zagotovitev ravni varnosti, ki ustreza stopnji tveganja obdelave.

(54)

Organi ali druga imenovana telesa, pristojna za izdajo potrdil, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, so kot upravljavci v smislu Uredbe (EU) 2016/679 odgovorni za način obdelave osebnih podatkov s področja uporabe te uredbe. To vključuje zagotavljanje ravni varnosti, ki ustreza tveganjem, tudi z vzpostavitvijo postopka za redno preskušanje in ocenjevanje učinkovitosti tehničnih in organizacijskih ukrepov za zagotavljanje varnosti obdelave. Za zaščito fizičnih oseb pri obdelavi njihovih osebnih podatkov se v celoti uporabljajo pooblastila nadzornih organov, vzpostavljenih na podlagi Uredbe (EU) 2016/679.

(55)

Za zagotovitev usklajevanja bi bilo treba Komisijo in države članice obvestiti, kadar država članica zahteva, da morajo imetniki potrdil po vstopu na njeno ozemlje v karanteno ali samoosamitev ali na test na okužbo s SARS-CoV-2, oziroma če imetnikom takih potrdil naloži druge omejitve.

(56)

Jasna, celovita in pravočasna komunikacija z javnostjo, vključno z imetniki potrdil, o namenu izdajanja in priznavanja posameznih vrst potrdil, ki sestavljajo digitalno COVID potrdilo EU, je bistvena, da se zagotovi predvidljivost potovanj in pravna varnost. Komisija bi morala podpreti prizadevanja držav članic v zvezi s tem, na primer z dajanjem na voljo informacij, ki jih zagotovijo države članice, na spletni platformi „Re-open EU“.

(57)

Zagotoviti bi bilo treba obdobje postopnega uvajanja, da se državam članicam, ki od datuma začetka uporabe te uredbe ne morejo izdajati potrdil v obliki, ki je skladna s to uredbo, omogoči, da še naprej izdajajo COVID-19 potrdila, ki še niso skladna s to uredbo. V obdobju postopnega uvajanja bi morale države članice taka potrdila v zvezi s COVID-19 in potrdila v zvezi s COVID-19, izdana pred datumom začetka uporabe te uredbe, priznavati, če vsebujejo potrebne podatke.

(58)

V skladu s Priporočilom (EU) 2020/1475 bi bilo treba vse omejitve prostega gibanja oseb znotraj Unije, uvedene za omejitev širjenja SARS-CoV-2, odpraviti takoj, ko epidemiološke razmere to omogočajo. To velja tudi za zahteve po predložitvi dokumentov, razen tistih, ki jih zahteva pravo Unije, zlasti Direktiva 2004/38/ES, kot so potrdila iz te uredbe. Ta uredba bi se morala uporabljati za obdobje 12 mesecev od datuma začetka njene uporabe. Komisija bi morala štiri mesece po datumu začetka uporabe te uredbe Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo. Komisija bi morala najpozneje tri mesece pred koncem obdobja uporabe te uredbe in ob upoštevanju razvoja epidemioloških razmer v zvezi s pandemijo COVID-19 Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti drugo poročilo o izkušnjah, pridobljenih pri uporabi te uredbe, vključno z njenim učinkom na olajševanje prostega gibanja in varstvo podatkov.

(59)

Da bi se upošteval znanstveni napredek pri zajezitvi pandemije COVID-19 ali zagotovila interoperabilnost z mednarodnimi standardi, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za spremembo te uredbe s spremembo ali črtanjem podatkovnih polj, ki se vključijo v digitalno COVID potrdilo EU v zvezi z identiteto imetnika potrdila, informacijami o cepivi proti COVID-19, testom na okužbo s SARS-CoV-2, prejšnjimi okužbami s SARS-CoV-2 in metapodatki na potrdilu, z dodajanjem podatkovnih polj v zvezi z informacijami o cepivu proti COVID-19, testom na okužbo s SARS-CoV-2, prejšnjimi okužbami s SARS-CoV-2 in metapodatki na potrdilu, in s spremembo števila dni, po katerih je treba izdati potrdilo o preboleli bolezni. Da se upoštevajo prejete smernice, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo, da v skladu s členom 290 PDEU sprejme akte za spremembo določb te uredbe v zvezi s potrdilom o preboleli bolezni, tako da določi, da se izda na podlagi rezultata pozitivnega hitrega antigenskega testa, testa na protitelesa, vključno s serološkim testom na protitelesa za SARS-CoV-2, ali katere koli druge znanstveno zanesljive metode. V takih delegiranih aktih bi morala biti navedena potrebna podatkovna polja za kategorije podatkov, ki jih mora v skladu s to uredbo vsebovati potrdilo o preboleli bolezni. V njih bi morale biti navedene tudi posebne določbe o najdaljšem obdobju veljavnosti potrdila, ki bi lahko bilo odvisno od vrste opravljenega testa. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se to posvetovanje izvede v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje (16). Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(60)

V skladu z Uredbo (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (17) se Komisija pri pripravi delegiranih ali izvedbenih aktov, ki vplivajo na varstvo pravic in svoboščin posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, posvetuje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov. Komisija se lahko posvetuje tudi z Evropskim odborom za varstvo podatkov, kadar so taki akti posebnega pomena za varstvo pravic in svoboščin posameznikov v zvezi z obdelavo osebnih podatkov.

(61)

Ker cilja te uredbe, in sicer olajšati uveljavljanje pravice do prostega gibanja v Uniji med pandemijo COVID-19 z uvedbo okvira za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil v zvezi s COVID-19 o cepljenju proti COVID-19, rezultatu testa ali preboleli bolezni, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(62)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), vključno s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravico do varstva osebnih podatkov, pravico do enakosti pred zakonom in prepovedjo diskriminacije, svobodo gibanja in pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Države članice pri izvajanju te uredbe spoštujejo Listino.

(63)

Glede na nujnost razmer v povezavi s pandemijo COVID-19 bi morala ta uredba začeti veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

(64)

V skladu s členom 42 Uredbe (EU) 2018/1725 je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov in Evropskim odborom za varstvo podatkov, ki sta skupno mnenje podala 31. marca 2021 (18) –

(1)

„imetnik“ pomeni osebo, ki ji je bilo v skladu s to uredbo izdano interoperabilno potrdilo, ki vsebuje informacije o cepljenju, rezultatu testa ali preboleli bolezni te osebe v zvezi s COVID-19;

(2)

„digitalno COVID potrdilo EU“ pomeni interoperabilno potrdilo, ki vsebuje informacije o cepljenju, rezultatu testa ali preboleli bolezni imetnika, izdano v okviru pandemije COVID-19;

(3)

„cepivo proti COVID-19“ pomeni imunološko zdravilo, ki je indicirano za aktivno imunizacijo za preprečevanje COVID-19, ki ga povzroča SARS-CoV-2;

(4)

„test NAAT“ pomeni molekularni test za dokaz prisotnosti pomnožene nukleinske kisline, kot so polimerazna verižna reakcija z reverzno transkriptazo (RT-PCR), z zanko posredovano izotermno pomnoževanje (LAMP) in pomnoževanje s transkripcijo (TMA), ki se uporabljajo za odkrivanje prisotnosti ribonukleinske kisline SARS-CoV-2 (RNK);

(5)

„hitri antigenski test“ pomeni test, ki temelji na detekciji virusnih beljakovin (antigenov) z imunološkim preskusom na podlagi lateralnega vleka, ki pokaže rezultate v manj kot 30 minutah;

(6)

„test na protitelesa“ pomeni laboratorijski test, katerega namen je odkriti, ali ima oseba protitelesa za SARS-CoV-2, kar kaže, da je bil imetnik izpostavljen SARS-CoV-2 in da je razvil protitelesa, ne glede na to, ali je ta oseba imela simptome;

(7)

„interoperabilnost“ pomeni zmožnost sistemov preverjanja v državi članici za uporabo podatkov, ki jih kodira druga država članica;

(8)

„črtna koda“ pomeni metodo shranjevanja in predstavitve podatkov v vizualni, strojno berljivi obliki;

(9)

„elektronski žig“ pomeni elektronski žig, kakor je opredeljen v točki 25 člena 3 Uredbe (EU) št. 910/2014;

(10)

„edinstvena oznaka potrdila“ pomeni edinstveno oznako, ki se v skladu s skupno strukturo dodeli vsakemu potrdilu, izdanemu v skladu s to uredbo;

(11)

„okvir zaupanja“ pomeni pravila, politike, specifikacije, protokole, oblike zapisa podatkov in digitalno infrastrukturo, ki urejajo in omogočajo zanesljivo in varno izdajanje in preverjanje potrdil, da se zagotovi njihova zanesljivost s potrditvijo njihove verodostojnosti, veljavnosti in celovitosti, z uporabo elektronskih žigov.

(1)

V skladu s schengenskim pravnim redom se lahko državljani tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali prebivajo na ozemlju držav članic, v katerem koli 180-dnevnem obdobju 90 dni prosto gibljejo po ozemlju vseh drugih držav članic.

(2)

Generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je 30. januarja 2020 zaradi svetovnega izbruha koronavirusa hudega akutnega respiratornega sindroma 2 (SARS-CoV-2), ki povzroča koronavirusno bolezen 2019 (COVID-19), razglasil izredne razmere mednarodnih razsežnosti v javnem zdravju. SZO je v svoji oceni z dne 11. marca 2020 COVID-19 opredelila kot pandemijo.

(3)

Države članice so za omejitev širjenja SARS-CoV-2 sprejele nekatere ukrep, ki so vplivali na potovanja na ozemlje držav članic oziroma po njemu, kot so omejitve vstopa ali zahteve, da čezmejni potniki prestanejo karanteno ali samoosamitev ali opravijo test na okužbo s SARS-CoV-2. Te omejitve imajo škodljive posledice za osebe in podjetja, zlasti za osebe, ki živijo v obmejnih regijah in ki potujejo čez mejo vsak dan ali pogosto za namene dela, poslovanja, izobraževanja, družine, zdravstvene oskrbe ali nege.

(4)

Svet je 13. oktobra 2020 sprejel Priporočilo (EU) 2020/1475 (2), s katerim je bil uveden usklajen pristop k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19.

(5)

Svet je 30. oktobra 2020 sprejel Priporočilo (EU) 2020/1632 (3), v katerem je državam članicam, ki jih zavezuje schengenski pravni red, priporočil, naj uporabljajo splošna načela, skupna merila, skupne pragove in skupni okvir ukrepov, vključno s priporočili o usklajevanju in komuniciranju iz Priporočila (EU) 2020/1475.

(6)

Številne države članice so začele ali nameravajo začeti pobude za izdajo potrdil o cepljenju proti COVID-19. Da pa bi se lahko taka potrdila o cepljenju učinkovito uporabljala v povezavi s čezmejnim potovanjem znotraj Unije, morajo biti popolnoma interoperabilna, usklajena, varna in preverljiva. Potreben je skupen pristop med državami članicami glede vsebine, oblike, načel in tehničnih standardov ter ravni varnosti takih potrdil o cepljenju.

(7)

Več držav članic je že pred datumom začetka uporabe te uredbe cepljene osebe izvzelo iz nekaterih omejitev potovanja. Kadar države članice priznajo dokazilo o cepljenju kot podlago za izvzetje iz omejitev potovanja, uvedenih v skladu s pravom Unije, zaradi omejitve širjenja SARS-CoV-2, kot je zahteva za prestajanje karantene, samoosamitev ali testiranje na okužbo s SARS-CoV-2, bi morale pod enakimi pogoji priznati tudi potrdila o cepljenju, ki jih izdajo druge države članice v skladu z Uredbo (EU) 2021/953 Evropskega parlamenta in Sveta (4). Za tako priznavanje bi morali veljati enaki pogoji, kar pomeni, da bi morala na primer država članica, kadar meni, da zadostuje en sam odmerek prejetega cepiva, to priznati tudi imetnikom potrdila o cepljenju, na katerem je naveden en odmerek istega cepiva.

(8)

Harmonizirani postopki na podlagi Uredbe (ES) št. 764/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (5) državam članicam ne bi smeli preprečiti, da se odločijo priznati potrdila o cepljenju, izdana za druga cepiva proti COVID-19, ki jim je pristojni organ države članice izdal dovoljenje za promet na podlagi Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), cepiva, za katera je bila distribucija začasno dovoljena na podlagi člena 5(2) navedene direktive, in cepiva, ki jih je SZO po zaključenem postopku uvrstila na seznam cepiv za nujno uporabo. Kadar se za tako cepivo proti COVID-19 naknadno izda dovoljenje za promet na podlagi Uredbe (ES) št. 726/2004, bi obveznost priznavanja potrdil o cepljenju pod enakimi pogoji veljala tudi za potrdila o cepljenju, ki jih izda država članica za navedeno cepivo proti COVID-19, ne glede na to, ali so bila potrdila izdana pred izdajo dovoljenja po centraliziranem postopku ali po njem. Uredba (EU) 2021/953 določa okvir za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni v zvezi s COVID-19 (v nadaljnjem besedilu: digitalno COVID potrdilo EU) za olajšanje prostega gibanja med pandemijo COVID-19. Uporablja se za državljane Unije in državljane tretjih držav, ki so družinski člani državljanov Unije.

(9)

V skladu s členi 19, 20 in 21 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (7) se lahko državljani tretjih držav, ki jih zajemajo navedene določbe, prosto gibljejo po ozemljih držav članic.

(10)

Brez poseganja v skupna pravila o prehajanju notranjih meja za osebe, kot so določena v Uredbi (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta (8), in da se državljanom tretjih držav, ki imajo pravico do takega potovanja, olajša potovanje po ozemlju držav članic, bi se moral okvir za izdajanje, preverjanje in priznavanja interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni v zvezi s COVID-19, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/953, uporabljati tudi za državljane tretjih držav, ki niso zajeti že z navedeno uredbo, pod pogojem, da se zakonito nahajajo ali prebivajo na ozemlju države članice in imajo pravico do potovanja v druge države članice v skladu s pravom Unije.

(11)

Ta uredba je namenjena olajšanju uporabe načel sorazmernosti in nediskriminacije v zvezi z omejitvami potovanja med pandemijo COVID-19 ob zagotavljanju visoke ravni varovanja javnega zdravja. Ne bi se je smelo razumeti, kot da olajšuje ali spodbuja sprejemanje omejitev prostega gibanja ali omejitev drugih temeljnih pravic v odziv na pandemijo COVID-19. Poleg tega nobena zahteva po preverjanju potrdil, uvedenih z Uredbo (EU) 2021/953 does not as such justify the temporary reintroduction of border control at internal borders. Checks at internal borders should remain a measure of last resort, subject to sp, sama po sebi ni razlog za začasno ponovno uvedbo kontrol na notranjih mejah. Kontrole na notranjih mejah bi morale ostati skrajni ukrep, za katerega veljajo posebna pravila iz Uredbe (EU) 2016/399.

(12)

Ker se ta uredba uporablja za državljane tretjih držav, ki se že zakonito nahajajo ali prebivajo na ozemlju držav članic, se ne bi smela razumeti, kot da državljanom tretjih držav, ki želijo potovati v državo članico, zagotavlja pravico do digitalnega COVID potrdila EU iz te države članice pred prihodom na njeno ozemlje. Državam članicam potrdil o cepljenju ni treba izdajati na konzularnih predstavništvih.

(13)

Svet je 30. junija 2020 sprejel Priporočilo (EU) 2020/912 (9) o začasni omejitvi nenujnih potovanj v Unijo in morebitni odpravi take omejitve. Ta uredba ne zajema začasnih omejitev nenujnih potovanj v Unijo.

(14)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(15)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Irska v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (10) ne sodeluje; Irska tako ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Da se državam članicam omogoči, da v skladu s pogoji iz Uredbe (EU) 2021/953 sprejmejo potrdila v zvezi s COVID-19, ki jih je Irska izdala državljanom tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali prebivajo na njenem ozemlju, za namene lažjega potovanja znotraj ozemlja držav članic, bi morala Irska tem državljanom tretjih držav izdati potrdila v zvezi s COVID-19, ki so skladna z zahtevami okvira zaupanja digitalnega COVID potrdila EU. Irska in druge države članice bi morale na podlagi vzajemnosti priznati potrdila, izdana državljanom tretjih držav, za katere se uporablja ta uredba.

(16)

Ta uredba predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(1) Akta o pristopu iz leta 2003, člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2005 ter člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2011.

(17)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (11), ki spadajo na področje iz točke C člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (12).

(18)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (13), ki spadajo na področje iz točke C člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (14).

(19)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (15), ki spadajo na področje iz točke C člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (16).

(20)

Ker cilja te uredbe, in sicer olajšati potovanje državljanov tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali prebivajo na ozemlju držav članic, med pandemijo COVID-19 z uvedbo okvira za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil v zvezi s COVID-19 o cepljenju, rezultatu testa ali preboleli bolezni osebe v zvezi s COVID-19, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(21)

Glede na nujnost razmer v povezavi s pandemijo COVID-19 bi morala ta uredba začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

(22)

V skladu s členom 42 Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (17) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov in Evropskim odborom za varstvo podatkov, ki sta skupno mnenje podala 31. marca 2021 (18) –

(1)

Zagotoviti bi bilo treba, da so informacije, ki jih morajo pristojni organi objaviti na svojih spletnih mestih, o veljavnih nacionalnih zakonih, predpisih in upravnih določbah, ki urejajo zahteve glede trženja za alternativne investicijske sklade (AIS) in kolektivne naložbene podjeme za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), primerljive. Pristojni organi bi morali zato za objavo takšnih informacij uporabljati predloge.

(2)

Povzetki veljavnih nacionalnih zakonov, predpisov in upravnih določb, ki urejajo zahteve glede trženja za AIS in KNPVP, bi morali biti lahko dostopni. Pristojni organi bi morali zato te povzetke objaviti na isti spletni strani, na kateri so objavljeni navedeni veljavni nacionalni zakoni, predpisi in upravne določbe. Taki povzetki bi morali biti jasni, jedrnati in lahko razumljivi.

(3)

Upravitelji alternativnih investicijskih skladov (UAIS), upravitelji evropskih skladov tveganega kapitala (EuVECA), upravitelji evropskih skladov za socialno podjetništvo (EuSEF) in družbe za upravljanje KNPVP bi morali imeti možnost vnaprej oceniti skupne stroške čezmejnih dejavnosti v vsaki državi članici. Za zagotovitev primerljivosti pristojbin in dajatev, ki jih zaračunavajo pristojni organi za opravljanje svojih nalog v zvezi s takimi čezmejnimi dejavnostmi, bi bilo treba te pristojbine in dajatve ali bistvene elemente za izračun takih pristojbin ali dajatev predstaviti v obliki tabele.

(4)

Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) bi moral imeti možnost preveriti, ali je prejel vse informacije o nacionalnih določbah, ki urejajo zahteve glede trženja za AIS in KNPVP, o njihovih povzetkih ter o pristojbinah in dajatvah, zaračunanih v zvezi s čezmejnimi dejavnostmi UAIS, upraviteljev EuVECA, upraviteljev EuSEF in družb za upravljanje KNPVP. ESMA bi moral imeti tudi možnost, da preveri, ali so te informacije popolne in posodobljene. Pristojni organi bi morali zato pri obveščanju ESMA o spletnih povezavah do spletnih mest, na katerih so te informacije na voljo, uporabljati standardizirane obrazce.

(5)

ESMA in pristojni organi bi morali določiti enotno kontaktno točko za pošiljanje in prejemanje informacij o spletnih povezavah do njihovih spletnih mest, na katerih so objavljene informacije o nacionalnih določbah, ki urejajo zahteve glede trženja za AIS in KNPVP.

(6)

V skladu s členom 12(1) Uredbe (EU) 2019/1156 mora ESMA na svojem spletnem mestu do 2. februarja 2022 objaviti centralno zbirko podatkov, ki vsebuje vse AIS, UAIS, upravitelje EuSEF, upravitelje EuVECA, KNPVP in družbe za upravljanje KNPVP, ki se tržijo v državi članici, ki ni matična država članica. V to centralno zbirko podatkov se vnašajo informacije, ki jih pristojni organi predložijo najpozneje pet delovnih dni po koncu vsakega četrtletja, ki se konča 31. marca, 30. junija, 30. septembra in 31. decembra. Zato se zahteve v zvezi z zagotavljanjem takih informacij v centralni zbirki podatkov s strani pristojnih organov ne bi smele začeti uporabljati pred 2. februarjem 2022.

(7)

Da bi portal za uradno obveščanje iz člena 13(2) Uredbe (EU) 2019/1156 deloval nemoteno, morajo tehnične ureditve vključevati možnost nalaganja spremnih podatkov na portal za uradno obveščanje. ESMA bi moral zagotoviti popolnost, celovitost in zaupnost informacij, vključenih v portal za uradno obveščanje.

(8)

Določbe te uredbe so tesno povezane, saj določajo standardizirane obrazce, predloge in postopke za uradno obveščanje ESMA o informacijah v zvezi s čezmejno distribucijo AIS in KNPVP ter objavo teh informacij s strani pristojnih organov na njihovih spletnih mestih. Da se zagotovi skladnost pri določanju standardiziranih obrazcev in zaradi vsebinskih povezav med določbami te uredbe, je primerno te določbe vključiti v eno uredbo.

(9)

Ta uredba temelji na osnutku izvedbenih tehničnih standardov, ki ga je ESMA predložil Komisiji.

(10)

ESMA je opravil odprta javna posvetovanja o določbah osnutka izvedbenih tehničnih standardov, na katerem temelji ta uredba, analiziral potencialne povezane stroške in koristi ter prosil za mnenje interesno skupino za vrednostne papirje in trge, ustanovljeno v skladu s členom 37 Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (2). Vendar se ESMA ni posvetoval o osnutku izvedbenih tehničnih standardov, ki določajo standardne obrazce, predloge in postopke za sporočanje informacij s strani pristojnih nacionalnih organov v zvezi z nacionalnimi določbami, ki urejajo zahteve glede trženja, ter v zvezi z regulativnimi pristojbinami in dajatvami, povezanimi s čezmejnimi dejavnostmi UAIS, upraviteljev EuVECA, upraviteljev EuSEF in družb za upravljanje KNPVP, niti o osnutku izvedbenih tehničnih standardov, ki določajo informacije, ki jih morajo sporočati pristojni organi, ter obrazce, predloge in postopke za sporočanje informacij s strani pristojnih organov ESMA za namene vzpostavitve in vodenja centralne zbirke podatkov o čezmejnem trženju AIS in KNPVP, niti o tehničnih ureditvah za delovanje portala za uradno obveščanje, saj bi bilo zelo nesorazmerno zaprositi za stališča deležnikov o določbah, ki vplivajo samo na ESMA in pristojne organe.

(11)

Uporabo določb te uredbe o objavi nacionalnih določb v zvezi z zahtevami glede trženja bi bilo treba uskladiti z datumom začetka uporabe členov 4 in 5 Uredbe (EU) 2019/1156, ki se nanašata na to obveznost. Uporabo določb te uredbe o informacijah, ki jih je treba sporočiti ESMA za namene vzpostavitve in vodenja centralne zbirke podatkov, bi bilo treba uskladiti z datumom iz člena 12(1) Uredbe (EU) 2019/1156, ki se nanaša na to obveznost –

(1)

Da bi se zagotovila enotna uporaba kombinirane nomenklature, priložene k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 (2), je treba sprejeti ukrepe za uvrstitev blaga iz Priloge k tej uredbi.

(2)

Uredba (EGS) št. 2658/87 določa splošna pravila za razlago kombinirane nomenklature. Ta pravila se uporabljajo tudi za vsako drugo nomenklaturo, ki v celoti ali delno temelji na kombinirani nomenklaturi ali pa uvaja dodatne pododdelke ter se s posebnimi določbami Unije predpiše zaradi uporabe tarifnih in drugih ukrepov v zvezi z blagovno menjavo.

(3)

Po teh splošnih pravilih bi bilo blago iz stolpca 1 razpredelnice iz Priloge treba uvrstiti pod oznako KN v stolpcu 2 na podlagi utemeljitve v stolpcu 3 navedene razpredelnice.

(4)

Primerno je določiti, da se lahko imetnik v skladu s členom 34(9) Uredbe (EU) št. 952/2013 še nekaj časa sklicuje na zavezujoče tarifne informacije, ki se izdajo za blago, na katero se nanaša ta uredba, in niso v skladu s to uredbo. To obdobje bi moralo biti omejeno na tri mesece.

(5)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

(1)

Da bi se zagotovila enotna uporaba kombinirane nomenklature, priložene k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 (2), je treba sprejeti ukrepe za uvrstitev blaga iz Priloge k tej uredbi.

(2)

Uredba (EGS) št. 2658/87 določa splošna pravila za razlago kombinirane nomenklature. Ta pravila se uporabljajo tudi za vsako drugo nomenklaturo, ki v celoti ali delno temelji na kombinirani nomenklaturi ali pa uvaja dodatne pododdelke ter se s posebnimi določbami Unije predpiše zaradi uporabe tarifnih in drugih ukrepov v zvezi z blagovno menjavo.

(3)

Po teh splošnih pravilih bi bilo blago iz stolpca 1 razpredelnice iz Priloge treba uvrstiti pod oznako KN v stolpcu 2 na podlagi utemeljitve v stolpcu 3 navedene razpredelnice.

(4)

Primerno je določiti, da se lahko imetnik v skladu s členom 34(9) Uredbe (EU) št. 952/2013 še nekaj časa sklicuje na zavezujoče tarifne informacije, ki se izdajo za blago, na katero se nanaša ta uredba, in niso v skladu s to uredbo. To obdobje bi moralo biti omejeno na tri mesece.

(5)

Ukrepi iz te uredbe so v skladu z mnenjem Odbora za carinski zakonik –

(1)

V skladu s členom 13(1)(d) Direktive (EU) 2019/904 morajo države članice sporočiti podatke o ribolovnem orodju, ki vsebuje plastiko, danem na trg, in o zbranem odpadnem ribolovnem orodju v državi članici, in sicer v obliki, ki jo določi Komisija.

(2)

Člen 13(2) Direktive (EU) 2019/904 določa, da je treba podatkom in informacijam, ki jih sporočijo države članice, priložiti poročilo o preverjanju kakovosti. Oblika poročila o preverjanju kakovosti bi morala zagotoviti, da so sporočene informacije in podatki zadostna podlaga za preverjanje točnosti, zanesljivosti in primerljivosti teh informacij in podatkov med državami članicami.

(3)

V skladu s členom 13(1) Direktive (EU) 2019/904 bi morale države članice Komisiji podatke in informacije sporočiti elektronsko v 18 mesecih po izteku leta poročanja, za katero so bili zbrani.

(4)

Da bi države članice lahko izpolnile svoje obveznosti poročanja iz Direktive (EU) 2019/904 ter zagotovile točnost in primerljivost sporočenih podatkov, je treba v skladu s členom 13(4) Direktive (EU) 2019/904 določiti obliko za poročanje podatkov o ribolovnem orodju, ki vsebuje plastiko, danem na trg, in zbranem odpadnem ribolovnem orodju v državi članici.

(5)

V skladu z obliko, določeno v Prilogi k temu sklepu, je treba količine ribolovnega orodja, danega na trg, in odpadnega ribolovnega orodja sporočiti po masi. Države članice bi zato morale sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev, da se poročanje lahko izvede v skladu z določeno obliko.

(6)

Ukrepi iz tega sklepa so v skladu z mnenjem Odbora za prilagoditev direktiv o odpadkih znanstvenemu in tehničnemu napredku ter za njihovo izvajanje, ustanovljenega s členom 39 Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta (2) –