3.12.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 315/1

(1)

Člen 16 Pogodbe potrjuje položaj, ki ga imajo službe splošnega gospodarskega pomena v okviru skupnih vrednot Unije.

(2)

Člen 86(2) Pogodbe določa, da podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ravnajo po pravilih iz Pogodbe, zlasti pa po pravilih o konkurenci, kolikor uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene.

(3)

Člen 73 Pogodbe je lex specialis glede na člen 86(2). Ta člen določa pravila o nadomestilih za opravljanje javne službe v kopenskem prometu.

(4)

Glavni cilji bele knjige Komisije z dne 12. septembra 2001„Evropska prometna politika za leto 2010: Čas za odločitev“ so zagotoviti varne, učinkovite in visoko kakovostne storitve potniškega prevoza s pomočjo regulirane konkurence, ki naj zagotavlja tudi preglednost in delovanje storitev javnega potniškega prevoza ob upoštevanju socialnih, okoljskih in regionalnih razvojnih dejavnikov, ali ponuditi posebne tarifne pogoje določenim kategorijam potnikov, kot so upokojenci, ter odpraviti razlike med prevoznimi podjetji iz različnih držav članic, ki lahko povzročajo bistveno izkrivljanje konkurence.

(5)

Številnih storitev kopenskega prevoza potnikov, ki so nujne zaradi splošnega gospodarskega pomena, trenutno ni mogoče komercialno opravljati. Pristojni organi držav članic morajo imeti možnost ukrepanja za zagotovitev opravljanja takšnih storitev. Mehanizmi, ki jih lahko uporabijo, da se zagotovi opravljanje storitev javnega potniškega prevoza, vključujejo zlasti dodelitev izključnih pravic in finančnega nadomestila izvajalcem javne službe ter opredelitev splošnih pravil na področju opravljanja javnega prevoza, ki naj se uporabljajo za vse izvajalce. Če se države članice v skladu s to uredbo odločijo, da iz njenega področja uporabe izključijo določena splošna pravila, bi se morala uporabljati splošna ureditev za državno pomoč.

(6)

Številne države članice so uvedle zakonodajo, ki na podlagi preglednih in za konkurenco odprtih postopkov določa dodelitev izključnih pravic in sklenitev pogodb o izvajanju javne službe vsaj za del svojega trga javnega prevoza. Zato se je trgovanje med državami članicami zelo povečalo in več izvajalcev javne službe sedaj opravlja storitve javnega potniškega prevoza v več kot eni državi članici. Vendar je razvoj nacionalnih zakonodaj privedel do uporabe različnih postopkov in ustvaril pravno nejasnost glede pravic izvajalcev javne službe in obveznosti pristojnih organov. Uredba Sveta (EGS) št. 1191/69 z dne 26. junija 1969 o ukrepanju držav članic glede obveznosti javne službe v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh (4) ne obravnava načina za sklepanje pogodb o izvajanju javne službe v Skupnosti in zlasti ne obravnava okoliščin, v katerih je za njihovo sklenitev potreben za konkurenco odprt razpis. Zato bi bilo treba pravni okvir Skupnosti posodobiti.

(7)

Opravljene študije in pridobljene izkušnje držav članic, v katerih je konkurenca v sektorju javnega prevoza prisotna že nekaj let, kažejo, da lahko uvedba z ustreznimi varovali regulirane konkurence med izvajalci naredi storitve privlačnejše, inovativnejše in cenejše, ne da bi to izvajalce javne službe oviralo pri izpolnjevanju posebnih nalog, ki so jim dodeljene. Ta pristop je Evropski svet potrdil v okviru tako imenovanega lizbonskega procesa dne 28. marca 2000, ki je Komisijo, Svet in države članice pozval, da v okviru svojih pristojnosti „pospešijo liberalizacijo na področjih, kot je (…) prevoz“.

(8)

Dereguliranim trgom potniškega prevoza, na katerih ni izključnih pravic, bi bilo treba dovoliti, da ohranijo svoje posebnosti in način delovanja, kolikor so združljivi z določbami Pogodbe.

(9)

Da bi bila organizacija storitev javnega potniškega prevoza kar se da prilagojena potrebam prebivalcev, morajo imeti vsi pristojni organi možnost proste izbire izvajalca javne službe ob upoštevanju interesov malih in srednje velikih podjetij in pod pogoji, določenimi s to uredbo. Za zagotovitev uporabe načel preglednosti, enakega obravnavanja konkurenčnih izvajalcev in sorazmernosti pri dodeljevanju nadomestil ali izključnih pravic je bistvenega pomena, da se v pogodbi o izvajanju javne službe med pristojnim organom in izbranim izvajalcem javne službe opredeli naravo obveznosti javne službe in dogovorjeno plačilo. Oblika ali poimenovanje te pogodbe je lahko v pravnih sistemih držav članic različno.

(10)

V nasprotju z Uredbo (EGS) št. 1191/69, katere področje uporabe vključuje tudi storitve javnega potniškega prevoza po celinskih plovnih poteh, se šteje, da ni primerno, da se v tej uredbi uredi sklepanje pogodb o izvajanju javne službe v tem specifičnem sektorju. Za organizacijo storitev javnega potniškega prevoza po celinskih plovnih poteh in, kolikor ni to že zajeto v posebni zakonodaji Skupnosti, po nacionalnih morskih vodah torej veljajo splošna načela Pogodbe, razen če se države članice odločijo, da bodo v teh specifičnih sektorjih uporabljale to uredbo. Določbe te uredbe ne preprečujejo vključitve celinskih plovnih poti in nacionalnih morskih voda v širše mestno, predmestno ali regionalno omrežje javnega potniškega prevoza.

(11)

V nasprotju z Uredbo (EGS) št. 1191/69, katere področje uporabe vključuje tudi storitve tovornega prevoza, se šteje, da ni primerno, da se v tej uredbi uredi sklepanje pogodb o izvajanju javne službe v tem specifičnem sektorju. V treh letih po začetku veljavnosti te uredbe bi tako za organizacijo storitev tovornega prevoza morala veljati splošna načela Pogodbe.

(12)

Z vidika prava Skupnosti ni pomembno, ali storitve javnega potniškega prevoza opravljajo javna ali zasebna podjetja. Ta uredba temelji na načelu nevtralnosti iz člena 295 Pogodbe glede lastninskopravne ureditve, na načelu svobode držav članic, da opredelijo službe splošnega pomena iz člena 16 Pogodbe, in na načelih subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe.

(13)

Nekatere storitve, ki so pogosto povezane s specifično infrastrukturo, se opravljajo predvsem zaradi zgodovinskega ali turističnega pomena. Ker namen teh storitev očitno ni opravljanje javnega potniškega prevoza, ni treba, da se zanje uporabljajo pravila in postopki, ki se uporabljajo za javne službe.

(14)

Kadar so pristojni organi odgovorni za organizacijo javnega prometnega omrežja, ta ureditev lahko poleg dejanskega izvajanja prevozne storitve vključuje tudi vrsto drugih dejavnosti in nalog, za katere morajo pristojni organi imeti možnost, da jih opravljajo sami ali da jih v celoti ali deloma zaupajo tretji osebi.

(15)

Dolgoročne pogodbe lahko povzročijo zaprtje trga za nepotrebno dolgo obdobje, s čimer zmanjšajo pozitivne učinke pritiska konkurence. Trajanje pogodb o izvajanju javne službe bi moralo biti omejeno, da bi se čim manj izkrivljalo konkurenco in hkrati ohranilo kakovost storitev. Podaljševanje takšnih pogodb bi se lahko pogojevalo z ugodnim odzivom uporabnikov. V tem okviru bi bilo treba predvideti možnost podaljšanja pogodb o izvajanju javne službe za največ polovico začetnega obdobja trajanja, kadar mora izvajalec javne službe vlagati v sredstva z izredno dolgo amortizacijsko dobo, in v primeru najbolj oddaljenih regij, kot so opredeljene v členu 299 Pogodbe, spričo njihovih posebnih značilnosti in omejitev. Če izvajalec javne službe poleg tega izredno investira v infrastrukturo ali železniški vozni park in vozila – v smislu, da gre pri obeh investicijah za visoke zneske – in če je pogodba sklenjena na podlagi in za konkurenco odprtega razpisnega postopka, bi moralo biti mogoče podaljšanje tudi za dlje časa.

(16)

Kadar je s sklenjeno pogodbo o izvajanju javne službe predvideno, da lahko pride do zamenjave izvajalca javne službe, bi morali imeti pristojni organi možnost, da od izbranega izvajalca javne službe zahtevajo uporabo določb Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (5). Ta direktiva državam članicam ne preprečuje, da ohranijo pogoje prenosa pravic zaposlenih poleg tistih, ki jih zajema Direktiva 2001/23/ES, in tako po potrebi upoštevajo socialne standarde, ki jih določajo nacionalni zakoni in drugi predpisi ali kolektivne pogodbe ali druge pogodbe med socialnimi partnerji.

(17)

V skladu z načelom subsidiarnosti lahko pristojni organi določijo socialna merila in merila kakovosti, da bi ohranili in zvišali kakovostne standarde za obveznosti javnih služb, na primer glede minimalnih delovnih pogojev, pravic potnikov, potreb oseb z omejeno mobilnostjo, varstva okolja, varnosti potnikov in zaposlenih, in tudi za obveznosti kolektivnih pogodb ter drugih pravil in sporazumov v zvezi z delovnimi mesti in socialno zaščito tam, kjer se storitve opravljajo. Da se zagotovijo pregledni in primerljivi konkurenčni pogoji med izvajalci ter da se prepreči socialni damping, bi morali pristojni organi imeti možnost predpisati posebne socialne standarde in standarde kakovosti storitve.

(18)

Ob upoštevanju ustreznih določb nacionalne zakonodaje se lahko vsak lokalni organ ali, če tega ni, vsak organ na nacionalni ravni odloči, da bo sam opravljal storitve javnega potniškega prevoza na svojem ozemlju ali jih zaupal notranjemu izvajalcu brez za konkurenco odprtega razpisa. Vendar pa mora biti ta možnost samozagotavljanja zaradi zagotovitve enakih pogojev strogo nadzorovana. Zahtevani nadzor bi moral izvajati pristojni organ ali skupina organov, ki kolektivno ali prek svojih članov opravlja integrirane storitve javnega potniškega prevoza. Poleg tega bi bilo treba pristojnemu organu, ki sam opravlja storitve prevoza, ali notranjemu izvajalcu prepovedati udeležbo v za konkurenco odprtih razpisnih postopkih zunaj ozemlja zadevnega organa. Organu, ki nadzira notranjega izvajalca, bi bilo prav tako treba dovoliti, da temu izvajalcu prepove sodelovanje v za konkurenco odprtih razpisih, organiziranih na njegovem ozemlju. Omejitve dejavnosti notranjega izvajalca ne posegajo v možnost neposredne sklenitve pogodbe o izvajanju javne službe za prevoz po železnici, z izjemo ostalih vrst prevoza po tirih, kot je podzemna železnica ali tramvaj. Nadalje, neposredna sklenitev pogodbe o izvajanju javne službe za navadno železnico ne vpliva na možnost, da pristojni organi z notranjim izvajalcem sklenejo pogodbe o izvajanju javne službe glede storitev javnega potniškega prevoza za druge vrste prevoza po tirih, kot je podzemna železnica ali tramvaj.

(19)

Sklepanje pogodb s podizvajalci lahko prispeva k učinkovitejšemu javnemu potniškemu prevozu in omogoča sodelovanje drugih podjetij, ki niso izvajalci javne službe, s katerimi so bile sklenjene pogodbe o izvajanju javne službe. Da pa bi kar najbolje izkoristili javna sredstva, bi moralo biti pristojnim organom omogočeno, da določijo pogoje za sklepanje podizvajaskih pogodb o svojih storitvah javnega potniškega prevoza, zlasti v primeru storitev, ki jih izvaja notranji izvajalec. Poleg tega se podizvajalcu ne sme preprečiti sodelovanja na za konkurenco odprtih razpisih na ozemlju katerega koli pristojnega organa. Pristojni organ ali njegov notranji izvajalec mora podizvajalca izbrati v skladu s pravom Skupnosti.

(20)

Kadar se javni organ odloči, da opravljanje storitve v splošnem interesu zaupa tretji osebi, mora izvajalca javne službe izbrati v skladu s pravom Skupnosti o javnih naročilih in koncesijah, kot izhaja iz členov 43 do 49 Pogodbe, ter v skladu z načeli preglednosti in enakega obravnavanja. Še posebej določbe te uredbe ne bi smele posegati v obveznosti, ki se v skladu z direktivami o sklepanju pogodb o javnih naročilih uporabljajo za javne organe, če pogodbe o izvajanju javne službe sodijo v njihovo področje uporabe.

(21)

Zagotoviti bi bilo treba učinkovito pravno varstvo, ne le za naročila, ki spadajo v področje uporabe Direktive 2004/17/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil naročnikov v vodnem, energetskem in transportnem sektorju ter sektorju poštnih storitev (6) in Direktive 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31. marca 2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (7), temveč tudi za druge pogodbe, sklenjene v skladu s to uredbo. Potreben je učinkovit revizijski postopek, ki bi moral biti primerljiv, kadar je to primerno, z ustreznimi postopki, določenimi v Direktivi Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje (8) in Direktivi Sveta 92/13/EGS z dne 25. februarja 1992 o uskladitvi zakonov in drugih predpisov o uporabi pravil Skupnosti za oddajo javnih naročil podjetij na vodnem, energetskem, transportnem in telekomunikacijskem področju (9).

(22)

V nekaterih javnih razpisih so pristojni organi dolžni opredeliti in opisati zapletene sisteme. Te organe bi bilo zato treba pooblastiti, da se v takih primerih v fazi po oddaji ponudb z nekaterimi ali z vsemi potencialnimi izvajalci javne službe pogajajo o podrobnostih sklenitve pogodb o izvajanju javne službe.

(23)

Javni razpisi za sklenitev pogodb o izvajanju javne službe ne bi smeli biti obvezni, kadar se pogodba nanaša na majhne zneske ali kratke razdalje. Tako bi morali višji zneski ali daljše razdalje pristojnim organom omogočiti, da upoštevajo posebne interese malih in srednje velikih podjetij. Pristojnim organom ne bi smelo biti dovoljeno pogodb ali omrežij razdeliti na manjše segmente, da bi se tako izognili javnim razpisom.

(24)

V primeru, da grozi prekinitev opravljanja storitev, bi morali biti pristojni organi pooblaščeni za uvedbo kratkoročnih nujnih ukrepov, dokler se ne sklene nova pogodba o izvajanju javne službe, ki je v skladu z vsemi pogoji za sklenitev pogodbe iz te uredbe.

(25)

Glede javnega železniškega potniškega prevoza se zastavljajo posebna vprašanja bremena naložb in stroškov infrastrukture. Komisija je marca 2004 predstavila predlog za spremembo Direktive Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (10), v skladu s katero naj se za namene opravljanja mednarodnih prevoznih storitev vsem železniškim podjetjem Skupnosti zagotovi dostop do infrastrukture vseh držav članic. Namen te uredbe je vzpostaviti pravni okvir za nadomestila in/ali izključne pravice za pogodbe o izvajanju javne službe, ne pa nadaljnje odpiranje trga železniških storitev.

(26)

V primeru javne službe ta uredba vsakemu pristojnemu organu dovoljuje, da v okviru pogodbe o izvajanju javne službe izbere svojega izvajalca storitev javnega potniškega prevoza. Glede na razlike med državami članicami v načinih razdelitve njihovih ozemelj v zvezi z javnim potniškim prometom je upravičeno, da se pristojnim organom dovoli, da neposredno sklenejo pogodbe o izvajanju javne službe na področju železniškega prevoza potnikov.

(27)

Nadomestilo, ki ga pristojni organi dodelijo za pokritje stroškov, ki nastanejo zaradi izvajanja obveznosti javne službe, bi bilo treba izračunati tako, da ne pride do čezmerne kompenzacije. Kadar pristojni organ načrtuje sklenitev pogodbe o izvajanju javne službe brez za konkurenco odprtega razpisa, bi moral upoštevati tudi podrobna pravila, ki zagotavljajo ustreznost zneska nadomestila in odražajo skrb za učinkovitost in kakovost storitev.

(28)

Pristojni organ in izvajalec javne službe lahko z ustrezno preučitvijo vplivov, ki jih ima izvajanje obveznosti javne službe na povpraševanje po storitvah javnega potniškega prevoza v sistemu izračunavanja iz Priloge, dokažeta, da ni prišlo do čezmerne kompenzacije.

(29)

Z izjemo nujnih ukrepov in pogodb, ki se nanašajo na opravljanje storitev na kratkih razdaljah, bi morali pristojni organi, kadar nameravajo skleniti pogodbo o izvajanju javne službe, sprejeti potrebne ukrepe za objavo te svoje namere vsaj eno leto vnaprej, s čimer naj omogočijo, da se potencialni izvajalci lahko odzovejo.

(30)

Pri neposrednem sklepanju pogodb o izvajanju javne službe bi morala biti preglednost postopkov še dodatno okrepljena.

(31)

Ker bodo pristojni organi in izvajalci javne službe potrebovali nekaj časa, da se prilagodijo določbam te uredbe, bi bilo treba predvideti prehodne ureditve. Za postopno sklepanje pogodb o izvajanju javne službe v skladu s to uredbo bi morale države članice v roku šestih mesecev po izteku prve polovice prehodnega obdobja Komisiji predložiti poročilo o napredku. Komisija lahko na podlagi teh poročil predlaga ustrezne ukrepe.

(32)

Pristojni organi lahko v prehodnem obdobju določbe te uredbe uporabijo v različnih trenutkih. Tako bo mogoče, da bodo izvajalci javnih služb s trgov, na katerih še ne bodo veljale določbe te uredbe, oddajali ponudbe za sklenitev pogodb o izvajanju javne službe na trgih, ki se bodo hitreje odprli regulirani konkurenci. Pristojnim organom bi bilo treba omogočiti, da s sorazmernimi ukrepi preprečijo morebitna neravnovesja pri odpiranju trga javnega prevoza, in jim dati možnost, da v drugi polovici prehodnega obdobja zavrnejo ponudbe, predložene s strani podjetij, katerih več kot polovica vrednosti opravljenih storitev javnega prevoza ni bila podeljena v skladu s to uredbo, pod pogojem, da pri tem ravnajo brez diskriminacije in da se o tem odločijo pred javnim razpisom.

(33)

Sodišče Evropskih skupnosti je v odstavkih 87 do 95 sodbe z dne 24. julija 2003 v zadevi C-280/00 Altmark Trans GmbH (11) odločilo, da nadomestilo za opravljanje javne službe ni korist v smislu člena 87 Pogodbe, če so kumulativno izpolnjeni štirje pogoji. Kadar ti pogoji niso izpolnjeni in če so izpolnjeni splošni pogoji za uporabo člena 87(1) Pogodbe, je nadomestilo za opravljanje javne službe državna pomoč, za katero veljajo členi 73, 86, 87 in 88 Pogodbe.

(34)

Nadomestilo za opravljanje javne službe se lahko izkaže kot potrebno v sektorju kopenskega prevoza potnikov, da bi podjetja, odgovorna za opravljanje javnih storitev, poslovala na podlagi načel in pod pogoji, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog. Takšno nadomestilo je v skladu s členom 73 Pogodbe pod določenimi pogoji združljivo s Pogodbo. Prvič, mora biti razlog za dodelitev nadomestila zagotovitev opravljanja storitev, ki so storitve splošnega gospodarskega pomena v smislu Pogodbe. In drugič, da se izogne neupravičenemu izkrivljanju konkurence, nadomestila ne smejo presegati neto stroškov, nastalih zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe, pri čemer se upoštevajo z javno službo ustvarjeni prihodki in primeren dobiček.

(35)

Nadomestilo, ki ga pristojni organi dodelijo v skladu z določbami te uredbe, je torej lahko izvzeto iz zahteve predhodnega obvestila iz člena 88(3) Pogodbe.

(36)

Ta uredba nadomešča Uredbo Sveta (EGS) št. 1191/69, ki jo je zato treba razveljaviti. Prehodno obdobje treh let bo za storitve javnega tovornega prevoza pripomoglo k postopni ukinitvi nadomestila, ki ga Komisija v skladu s členi 73, 86, 87 in 88 Pogodbe ni odobrila. Vsako nadomestilo, dodeljeno v zvezi z opravljanjem storitev javnega potniškega prevoza, ki ni zajeto v tej uredbi in ki utegne vključevati državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe, bi moralo biti v skladu z določbami členov 73, 86, 87 in 88 Pogodbe, vključno z vsemi ustreznimi razlagami Sodišča Evropskih skupnosti, zlasti pa z odločitvijo v zadevi C-280/00 Altmark Trans GmbH. Komisija bi morala torej pri obravnavanju takšnih zadev uporabljati načela, ki so podobna načelom, določenim v tej uredbi, ali po potrebi drugo zakonodajo s področja storitev splošnega gospodarskega pomena.

(37)

Ta uredba pokriva področje uporabe Uredbe Sveta (EGS) št. 1107/70 z dne 4. junija 1970 o dodeljevanju pomoči v železniškem in cestnem prevozu ter prevozu po celinskih plovnih poteh (12). Navedena uredba se šteje za obsoletno, saj omejuje uporabo člena 73 Pogodbe, ne da bi zagotovila primerno pravno podlago za odobritev sedanjih investicijskih shem, zlasti v zvezi z investicijami v prometno infrastrukturo v okviru javno-zasebnega partnerstva. Zato bi jo bilo treba razveljaviti, da se omogoči uporaba člena 73 Pogodbe na način, ki je prilagojen stalnim gibanjem v sektorju, brez poseganja v to uredbo in Uredbo Sveta (EGS) št. 1192/69 z dne 26. junija 1969 o skupnih pravilih za normalizacijo kontov železniških podjetij (13). Da bi se nadaljnje olajšala uporaba ustreznih predpisov Skupnosti, bo Komisija predlagala smernice o državni pomoči za investicije v železniškem prometu, vključno z investicijami v infrastrukturo v letu 2007.

(38)

Za ocenjevanje izvajanja te uredbe in razvoj na področju opravljanja javnega potniškega prevoza v Skupnosti, zlasti razvoja kakovosti storitev javnega potniškega prevoza in učinkov neposrednega sklepanja pogodb o izvajanju javne službe, bi morala Komisija pripraviti poročilo. Temu poročilu se lahko po potrebi priložijo ustrezni predlogi za spremembo te uredbe –

(a)

„javni potniški prevoz“ pomeni storitve potniškega prevoza v splošnem gospodarskem pomenu, ki so javnosti na voljo stalno in brez diskriminacije;

(b)

„pristojni organ“ pomeni vsak javni organ ali skupino javnih organov države članice ali držav članic, ki ima pristojnost za poseganje v javni potniški prevoz na zadevnem geografskem območju, ali vsak organ, ki mu je podeljeno takšno pooblastilo;

(c)

„pristojni lokalni organ“ pomeni vsak pristojni organ, katerega geografska pristojnost ne pokriva celotnega državnega ozemlja;

(d)

„izvajalec javne službe“ pomeni vsako javno ali zasebno podjetje ali združenje podjetij, ki opravlja storitve javnega potniškega prevoza, ali vsako javno telo, ki opravlja storitve javnega potniškega prevoza;

(e)

„obveznost javne službe“ pomeni zahtevo, opredeljeno ali določeno s strani pristojnega organa, da se zagotovijo storitve javnega potniškega prevoza v splošnem interesu, ki jih izvajalec, če bi upošteval svoje poslovne interese, ne bi opravljal ali jih ne bi opravljal v istem obsegu ali pod istimi pogoji brez plačila;

(f)

„izključna pravica“ pomeni pravico, ki izvajalcu javne službe zagotavlja možnost opravljanja določenih storitev javnega potniškega prevoza na izbrani liniji, omrežju ali območju, pri čemer izključuje vsakega drugega takšnega izvajalca;

(g)

„nadomestilo za opravljanje javne službe“ pomeni vsako korist, zlasti finančno, ki jo pristojni organ neposredno ali posredno dodeli iz javnih sredstev v obdobju izvajanja obveznosti javne službe ali v povezavi s tem obdobjem;

(h)

„neposredna sklenitev“ pomeni sklenitev pogodbe o izvajanju javne službe z določenim izvajalcem javne službe brez predhodnega, za konkurenco odprtega razpisnega postopka;

(i)

„pogodba o izvajanju javne službe“ pomeni enega ali več pravno zavezujočih aktov, ki potrjujejo dogovor med pristojnim organom in izvajalcem javne službe, da se izvajalcu javne službe zaupa upravljanje in izvajanje storitev javnega potniškega prevoza, za katere veljajo obveznosti javne službe; pogodba je lahko glede na pravo posamezne države članice tudi odločitev, ki jo sprejme pristojni organ:

(j)

„notranji izvajalec“ pomeni pravno ločen subjekt, nad katerim pristojni lokalni organ ali, v primeru skupine organov, vsaj en pristojni lokalni organ izvaja nadzor, ki je podoben nadzoru, ki ga izvaja nad svojimi službami;

(k)

„vrednost“ pomeni vrednost storitve, linije, pogodbe o izvajanju javne službe, sistema nadomestil za javni potniški prevoz, ki ustreza celotnemu prejemku izvajalca ali izvajalcev javne službe brez DDV, vključno z nadomestili kakršne koli vrste, ki jih izplačajo javni organi, in s prihodki od prodaje vozovnic, ki se ne povrnejo zadevnemu pristojnemu organu;

(l)

„splošno pravilo“ pomeni ukrep, ki se uporablja brez diskriminacije za vse storitve javnega potniškega prevoza iste vrste na zadevnem geografskem območju, za katerega je odgovoren pristojni organ;

(m)

„integrirane storitve javnega potniškega prevoza“ pomenijo medsebojno povezane storitve prevoza znotraj določenega geografskega območja z enotno informacijsko službo, sistemom vozovnic in voznim redom.

(a)

jasno opredeljujejo obveznosti javne službe, ki jih mora izvajalec javne službe izpolniti, in zadevno geografsko področje;

(b)

vnaprej na objektiven in pregleden način določajo

tako, da se prepreči čezmerna kompenzacija. V primeru pogodb o izvajanju javne službe, sklenjenih v skladu s členom 5(2), (4), (5) in (6), se ti parametri določijo tako, da nobeno nadomestilo ne more preseči zneska, potrebnega za kritje neto finančnega učinka na stroške in prihodke, nastale zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe, pri čemer se upoštevajo s tem povezani prihodki, ki jih izvajalec javne službe obdrži, in tudi primeren dobiček;

(c)

določajo ureditve za razporeditev stroškov, povezanih z opravljanjem storitev. Ti stroški lahko vključujejo zlasti stroške za zaposlene, stroške energije, uporabnine za infrastrukturo, stroške vzdrževanja in popravila vozil javnega prevoza, železniškega voznega parka in objektov, potrebnih za opravljanje storitev potniškega prevoza, ter fiksne stroške in ustrezno obrestovanje kapitala.

(a)

da bi ugotovili, ali pristojni lokalni organ izvaja nadzor, se upošteva elemente, kot so stopnja prisotnosti v upravnih in vodstvenih organih ali nadzornih organih, s tem povezane specifikacije v statutih, lastništvo, dejanski vpliv in nadzor nad strateškimi odločitvami in posameznimi upravljavskimi odločitvami. V skladu s pravom Skupnosti 100 % lastništvo s strani pristojnega javnega organa, zlasti v primeru javno-zasebnih partnerstev, ni nujni pogoj za vzpostavitev nadzora v smislu tega odstavka, če obstaja prevladujoč javni vpliv in če se ta nadzor lahko vzpostavi na podlagi drugih meril;

(b)

pogoj za uporabo tega odstavka je, da notranji izvajalec in vsak subjekt, nad katerim ima ta izvajalec še tako majhen vpliv, izvajata vse svoje dejavnosti javnega potniškega prevoza na ozemlju pristojnega lokalnega organa – ne glede na morebitne izhodne povezave ali druge pomožne elemente te dejavnosti, ki vstopajo na ozemlje sosednjih pristojnih lokalnih organov – in da ne sodelujeta v za konkurenco odprtih razpisih v zvezi z opravljanjem storitev javnega potniškega prevoza, organiziranih zunaj ozemlja pristojnega lokalnega organa;

(c)

ne glede na točko (b) lahko notranji izvajalec sodeluje v poštenih, za konkurenco odprtih razpisih, začenši dve leti pred iztekom svoje neposredno sklenjene pogodbe o izvajanju javne službe, pod pogojem, da je bila sprejeta dokončna odločitev za oddajo storitev javnega potniškega prevoza, ki so predmet pogodbe z notranjim izvajalcem, v poštenem, za konkurenco odprtem razpisu in da notranji izvajalec ni sklenil nobene druge neposredno sklenjene pogodbe o izvajanju javne službe;

(d)

če pristojni lokalni organ ne obstaja, se pododstavki (a), (b) in (c) uporabljajo za nacionalni organ v korist geografskega območja, ki ni državno, pod pogojem, da notranji izvajalec ne sodeluje v za konkurenco odprtih razpisih v zvezi z opravljanjem storitev javnega potniškega prevoza, organiziranimi zunaj območja, za katerega je bila sklenjena pogodba o izvajanju javne službe;

(e)

če se sklene podizvajalska pogodba po členu 4(7), notranji izvajalec sam izvaja prevladujoči del storitve javnega potniškega prevoza.

(a)

ime in naslov pristojnega organa;

(b)

vrsta predvidene sklenitve;

(c)

storitve in območja, ki bi jih sklenitev lahko zadevala.

(a)

ime naročnika, njegovo lastništvo in, če je ustrezno, ime stranke ali strank, ki izvajajo pravni nadzor;

(b)

trajanje pogodbe o izvajanju javne službe;

(c)

opis storitev potniškega prevoza, ki jih je treba opraviti;

(d)

opis parametrov finančnega nadomestila;

(e)

cilje kakovosti, kakor sta točnost in zanesljivost, ter morebitne nagrade in kazni;

(f)

pogoje, povezane s potrebnimi sredstvi.

(a)

pred 26. julijem 2000 na podlagi pravičnega in za javnost odprtega razpisa;

(b)

pred 26. julijem 2000 na podlagi postopka, ki ni bil pravičen in za javnost odprt razpis;

(c)

od 26. julija 2000 in pred 3. decembrom 2009 na podlagi pravičnega in za javnost odprtega razpisa;

(d)

od 26. julija 2000 in pred 3. decembrom 2009 na podlagi postopka, ki ni bil pravičen in za javnost odprt razpis.

(a)

do začetka veljavnosti skupnih pravil o razporeditvi infrastrukturnih stroškov, če je pomoč dodeljena podjetjem, ki morajo nositi stroške, povezane z infrastrukturo, ki jo uporabljajo, medtem ko druga podjetja niso podvržena podobnemu bremenu. Pri določitvi zneska tako podeljene pomoči se upoštevajo infrastrukturni stroški, ki jih konkurenčnim vrstam prevoza ni treba nositi;

(b)

kadar je namen pomoči spodbujanje raziskav ali razvoja prevoznih sistemov in tehnologij, ki so za Skupnost na splošno bolj gospodarni.

3.12.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 315/14

(1)

V okviru skupne prometne politike je pomembno zagotoviti uporabniške pravice potnikov v železniškem prometu ter izboljšati kakovost in učinkovitost storitev železniškega prevoza potnikov, kar lahko pripomore k povečanju deleža železniškega prevoza v primerjavi z drugimi vrstami prevoza.

(2)

Sporočilo Komisije „Strategija varstva potrošnikov 2002–2006“ (4) si je postavila za cilj dosego visoke ravni varstva potrošnikov na področju prevoza v skladu s členom 153(2) Pogodbe.

(3)

Potnik v železniškem prometu je šibkejša stran prevozne pogodbe, zato bi bilo treba njegove pravice v tem pogledu zaščititi.

(4)

Med pravice uporabnikov prevoznih storitev v železniškem prometu sodi prejemanje informacij v zvezi s prevozno storitvijo pred in med potovanjem. Če je le mogoče, bi morali prevozniki v železniškem prometu in prodajalci vozovnic te informacije kar se da hitro zagotoviti vnaprej.

(5)

Podrobnejše zahteve glede zagotavljanja potovalnih informacij bodo določene v tehničnih specifikacijah za interoperabilnost (TSI) iz Direktive 2001/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001 o interoperabilnosti železniškega sistema za konvencionalne hitrosti (5).

(6)

Krepitev pravic potnikov v železniškem prometu bi morala temeljiti na obstoječem sistemu mednarodnega prava o tej zadevi iz Dodatka A – Enotna pravila za pogodbe v mednarodnem železniškem prevozu potnikov in prtljage (CIV) h Konvenciji o mednarodnih železniških prevozih (COTIF) z dne 9. maja 1980, kakor je spremenjena s Protokolom o spremembi Konvencije o mednarodnih železniških prevozih z dne 3. junija 1999 (Protokol iz leta 1999). Vendar je zaželeno področje uporabe te uredbe razširiti in zaščititi ne le potnikov v mednarodnem železniškem prometu, temveč tudi potnike v notranjem železniškem prometu.

(7)

Prevozniki v železniškem prometu bi morali sodelovati pri zagotavljanju lažjega prehoda potnikov železniškega prometa od enega operaterja k drugemu s pomočjo izdaje enotnih vozovnic, če je to mogoče.

(8)

Zagotavljanje informacij in vozovnic potnikom železniškega prometa bi moralo biti olajšano s prilagoditvijo računalniško podprtih sistemov skupni specifikaciji.

(9)

Nadaljnji razvoj sistemov za potovalne informacije in rezervacije bi moral potekati skladno s TSI.

(10)

Storitve železniškega prevoza potnikov naj bodo v korist vseh državljanov. Tako bi morale imeti invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, naj bo vzrok zanjo invalidnost, starost ali kateri koli drugi dejavnik, možnosti za potovanje po železnici, primerljive s tistimi, ki jih imajo drugi državljani. Invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo imajo, tako kot vsi drugi državljani, pravico do prostega gibanja, svobode izbire in nediskriminacije. Med drugim bi bilo treba posvetiti posebno pozornost zagotavljanju informacij invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo v zvezi z dostopnostjo do prevoznih storitev v železniškem prometu, pogoji dostopa do tirnih vozil in njihovo opremo. Da bi bili potniki z omejeno možnostjo zaznavanja kar najbolje obveščeni o zamudah, bi bilo treba uporabljati optične in akustične sisteme. Invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo bi morale imeti možnost kupiti vozovnico na vlaku brez dodatnih stroškov.

(11)

Prevozniki v železniškem prometu in upravniki postaj bi morali upoštevati potrebe invalidnih oseb ali oseb z omejeno mobilnostjo, skladno s TSI za osebe z omejeno mobilnostjo, da bi zagotovili, da so v skladu s pravili Skupnosti o javnih naročilih vse zgradbe in vozna sredstva dostopna s postopnim odpravljanjem fizičnih in funkcionalnih ovir pri nabavi novega materiala ali pri izvajanju gradbenih ali večjih obnovitvenih del.

(12)

Prevozniki v železniškem prometu bi obvezno morali biti zavarovani ali bi morali skleniti enakovreden dogovor o odgovornosti do potnikov železniškega prometa v primeru nesreč. Najnižja zavarovalna vsota za prevoznike v železniškem prometu bi morala biti predmet prihodnjega pregleda.

(13)

Krepitev pravic do nadomestila in pomoči v primeru zamud, zamujenih zvez vlakov ali odpovedi prevozne storitve v prometu naj bi spodbudila delovanje trga storitev železniškega potniškega prometa v korist potnikov.

(14)

Zaželeno je, da bi ta uredba uvedla sistem nadomestil za potnike v primeru zamude, povezane z odgovornostjo prevoznikov v železniškem prometu, na isti podlagi kot mednarodni sistem, ki ga zagotavlja COTIF in zlasti njegovi dodatki CIV, ki se nanašajo na pravice potnikov.

(15)

Kadar država članica odobri prevozniku v železniškem prometu neizvajanje določb te uredbe, bi morala spodbujati prevoznike v železniškem prometu, v posvetovanju z organizacijami, ki zastopajo potnike, da uvedejo nadomestila in pomoč v primeru večjih prekinitev storitev železniškega prevoza potnikov.

(16)

Zaželeno je, da se žrtve nesreč in vzdrževane družinske člane razbremeni kratkotrajnih finančnih skrbi neposredno po nesreči.

(17)

V interesu potnikov železniškega prometa je, da se v dogovoru z javnimi organi sprejmejo ustrezni ukrepi za zagotovitev osebne varnosti potnikov na postajah in vlakih.

(18)

Potniki v železniškem prometu bi morali imeti možnost, da pritožbo v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te uredbe, predložijo kateremu koli zadevnemu prevozniku v železniškem prometu, in pravico do odgovora v razumnem roku.

(19)

Prevozniki v železniškem prometu bi morali določiti, upravljati in spremljati standarde kakovosti za storitve železniškega prevoza potnikov.

(20)

Vsebina te uredbe bi morala biti pregledana glede na prilagoditev finančnih zneskov na inflacijo ter glede zahtev v zvezi z informacijami in kakovostjo storitev ob upoštevanju tržnega razvoja in vpliva te uredbe na kakovost storitev.

(21)

Ta uredba ne bi smela posegati v Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (6).

(22)

Države članice bi morale predvideti kazni za kršitve te uredbe in zagotoviti izvajanje teh kazni. Kazni, med katerimi bi lahko bilo tudi plačilo nadomestila zadevni osebi, bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(23)

Ker ciljev te uredbe, namreč razvoja železnic Skupnosti in uvedbe pravic potnikov, ni mogoče v ustrezni meri doseči na ravni držav članic in jih je lažje dosegati na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena, ta uredba ne prekoračuje tistega, kar je potrebno za dosego teh ciljev.

(24)

Cilj te uredbe je izboljšati storitve železniškega prevoza potnikov v Skupnosti. Zato bi morale države članice imeti možnost, da začasno odobrijo odstopanja za storitve v regijah, pri katerih se znaten del storitve izvaja izven Skupnosti.

(25)

Prevozniki v železniškem prometu v nekaterih državah članicah se lahko srečajo s težavami glede uporabe vseh določb te uredbe ob njenem začetku veljavnosti. Zato bi moralo biti državam članicam omogočeno odobriti odstopanja od uporabe določb te uredbe glede storitev železniškega prevoza potnikov v notranjem prometu na dolge relacije. Vendar se začasno odstopanje ne bi smelo uporabljati glede določb te uredbe, ki omogočajo invalidnim osebam ali osebam z omejeno mobilnostjo dostop do potovanja z vlakom, ki omogočajo tistim, ki želijo kupiti vozovnico za potovanje z vlakom, da to storijo brez pretiranih težav, in tistih določb o odgovornosti prevoznikov v železniškem prometu glede potnikov in njihove prtljage, zahtevi, da je prevoznik v železniškem prometu ustrezno zavarovan, ter zahtevi, da ti prevozniki v železniškem prometu sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev osebne varnosti potnikov na železniških postajah in vlakih ter za obvladovanje tveganja.

(26)

Urbane, suburbane in regionalne storitve železniškega prevoza potnikov se razlikujejo od storitev na dolgih relacijah. Zato bi moralo biti državam članicam, z izjemo določenih določb, ki bi se morale uporabljati za vse storitve železniškega prevoza potnikov v vsej Skupnosti, omogočeno odobriti odstopanja od uporabe določb te uredbe glede urbanih, suburbanih in regionalnih storitev železniškega prevoza potnikov.

(27)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(28)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za sprejetje izvedbenih ukrepov. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe ali za njeno dopolnitev z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES –

(a)

informacijami, ki jih morajo zagotavljati prevozniki v železniškem prometu, s sklepanjem pogodb o prevozu, z izdajanjem vozovnic in delovanjem računalniško podprtega sistema informiranja in rezervacij za železniški promet;

(b)

odgovornostjo prevoznikov v železniškem prometu in njihovimi obveznostmi v zvezi z zavarovanjem potnikov in njihove prtljage;

(c)

obveznostmi prevoznikov v železniškem prometu do potnikov v primeru zamud;

(d)

zaščito in pomočjo invalidnim osebam in osebam z omejeno mobilnostjo, ki potujejo po železnici;

(e)

določanjem in spremljanjem standardov kakovosti za prevozne storitve v prometu, obvladovanjem tveganj v zvezi z osebno varnostjo potnikov in reševanjem pritožb;

(f)

splošnimi predpisi o izvrševanju.

1.

„prevoznik v železniškem prometu“ pomeni prevoznika v železniškem prometu, kakor je opredeljen v členu 2 Direktive 2001/14/ES (10), in vsako javno ali zasebno podjetje, ki se ukvarja s prevozom blaga in/ali potnikov po železnici, pri čemer mora zadevno podjetje zagotoviti vleko; tu so zajeta tudi podjetja, ki zagotavljajo samo vleko;

2.

„prevoznik“ pomeni pogodbenega prevoznika v železniškem prometu, s katerim je potnik sklenil prevozno pogodbo, ali niz zaporednih prevoznikov v železniškem prometu, ki jih lahko zavezuje ta pogodba;

3.

„nadomestni prevoznik“ pomeni prevoznika v železniškem prometu, ki ni sklenil prevozne pogodbe s potnikom, vendar mu je pogodbeni prevoznik v železniškem prometu v celoti ali deloma poveril izvedbo prevoza po železnici;

4.

„upravljavec infrastrukture“ pomeni vsak organ ali podjetje, odgovorno predvsem za vzpostavitev in vzdrževanje celote ali dela železniške infrastrukture po opredelitvi iz člena 3 Direktive 91/440/EGS, kar lahko obsega tudi upravljanje sistemov nadzora in varnosti te infrastrukture; naloge, ki jih ima upravljavec infrastrukture v omrežju ali delu omrežja, se lahko dodelijo različnim organom ali podjetjem;

5.

„upravljavec postaje“ pomeni organizacijski subjekt v državi članici, na katerega je bila prenesena odgovornost za upravljanje železniške postaje in ki je lahko upravljavec infrastrukture;

6.

„organizator potovanja“ pomeni organizatorja ali posrednika, pri katerem ne gre za prevoznika v železniškem prometu v smislu točk 2 in 3 člena 2 Direktive Sveta 90/314/EGS (11);

7.

„prodajalec vozovnic“ pomeni vsakega posrednika prevoznih storitev v železniškem prometu, ki sklepa prevozne pogodbe in prodaja vozovnice v svojem imenu ali v imenu prevoznika v železniškem prometu;

8.

„pogodba o prevozu“ pomeni pogodbo o prevozu, za katerega se zahteva plačilo, ali brezplačnem prevozu med prevoznikom v železniškem prometu ali prodajalcem vozovnic in potnikom o zagotovitvi ene ali več prevoznih storitev;

9.

„rezervacija“ pomeni dovoljenje, pisno ali elektronsko, ki daje prevoznemu subjektu pravico do prevoza na podlagi predhodno potrjenih dogovorov o prevozu za določeno osebo;

10.

„enotna vozovnica“ pomeni vozovnico ali vozovnice, ki predstavljajo prevozno pogodbo o zaporednih storitvah železniškega prevoza enega ali več prevoznikov v železniškem prometu;

11.

„storitev železniškega prevoza potnikov v notranjem prometu“ pomeni storitev železniškega prevoza potnikov, pri kateri ni prečkanja meje države članice;

12.

„zamuda“ pomeni časovno razliko med časom prihoda potnika, načrtovanega v skladu z objavljenim voznim redom, in časom njegovega dejanskega ali pričakovanega prihoda;

13.

„vozovnica“ ali „sezonska vozovnica“ pomeni vozovnico za neomejeno število voženj, ki omogoča veljavnemu imetniku potovanje z vlakom na določeni progi ali omrežju med določenim obdobjem;

14.

„računalniško podprti sistem informiranja in rezervacij za železniški promet (Computerised Information and Reservation System for Rail Transport – CIRSRT)“ pomeni računalniško podprti sistem, ki vsebuje informacije o železniških prevozih, ki jih ponujajo prevozniki v železniškem prometu; informacije o storitvah za potnike, shranjene v CIRSRT, obsegajo:

15.

„invalidna oseba“ ali „oseba z omejeno mobilnostjo“ pomeni katero koli osebo, katere mobilnost je pri uporabi prevoza zmanjšana zaradi kakršne koli telesne invalidnosti (senzorične ali gibalne, stalne ali začasne), intelektualne nezmožnosti ali prizadetosti, ali katerega koli drugega vzroka invalidnosti, ali zaradi starosti, in katere stanje zahteva posebno pozornost in prilagajanje storitev, ki so na voljo vsem potnikom, njenim posebnim potrebam;

16.

„splošni pogoji prevoza“ pomeni pogoje prevoznika v obliki splošnih pogojev ali tarif, ki pravno veljajo v vsaki državi članici in ki so postali s sklenitvijo pogodbe o prevozu njen sestavni del;

17.

„vozilo“ pomeni motorno vozilo ali priklopnik, ki se prevaža na tirnem vozilu v času, ko se prevažajo potniki.

(a)

prek prodajnih mest ali prodajnih avtomatov;

(b)

prek telefona, interneta ali druge široko dostopne informacijske tehnologije;

(c)

na vlakih.

(a)

prek prodajnih mest ali prodajnih avtomatov;

(b)

na vlakih.

(a)

o možnosti, da vozovnico kupijo prek telefona ali interneta ali na vlaku, ter o postopku takšnega nakupa;

(b)

o najbližji železniški postaji ali kraju, kjer so na voljo prodajna mesta in/ali avtomati.

(a)

povračilom cene celotne vozovnice pod pogoji, po katerih je bila plačana, za del ali dele poti, ki niso bili opravljeni, in za del ali za dele poti, ki so bili že opravljeni, če potovanje glede na potnikov prvotni potovalni načrt ne služi več svojemu namenu, in ob prvi priložnosti, kadar je primerno, tudi povratno prevozno storitvijo do prvega izhodišča. Izplačilo povračila se izvede pod istimi pogoji kot izplačilo nadomestila iz člena 17 ali

(b)

nadaljevanjem ali spremembo potovanja pod primerljivimi pogoji prevoza do namembne postaje, in sicer ob prvi priložnosti; ali

(c)

nadaljevanjem ali spremembo potovanja pod primerljivimi pogoji prevoza do namembne postaje, in sicer s poznejšim datumom po izbiri potnika.

(a)

25 % cene vozovnice v primeru zamude od 60 do 119 minut;

(b)

50 % cene vozovnice v primeru zamude 120 minut ali več.

(a)

obrok in osvežilno pijačo, primerno glede na čakalno dobo, če je na voljo na vlaku ali na postaji ali ju je možno razumno nabaviti;

(b)

hotel ali drugo vrsto namestitve in prevoz od železniške postaje do mesta namestitve, kadar je potrebna ena ali več nočitev ali kadar je potrebna dodatna nočitev, kjer in kadar je to fizično mogoče;

(c)

če vlak obtiči na progi, prevoz od vlaka do železniške postaje, nadomestnega izhodišča ali namembne postaje pri zadevni prevozni storitvi, kjer in kadar je to fizično mogoče.

(a)

pomoč se nudi pod pogojem, da so bili prevoznik v železniškem prometu, upravljavec postaje, prodajalec vozovnic ali organizator potovanja, pri katerem je bila kupljena vozovnica, vsaj 48 ur prej obveščeni o tem, da je tovrstna pomoč potrebna. Kjer vozovnica dovoljuje več potovanj, zadostuje eno obvestilo, in sicer pod pogojem, da se zagotovijo ustrezne informacije o času naslednjih potovanj;

(b)

prevozniki v železniškem prometu, upravljavci postaj, prodajalci vozovnic in organizatorji potovanj storijo vse potrebno za prejemanje obvestil;

(c)

če predhodnega obvestila v skladu s točko (a) ni, si prevoznik v železniškem prometu in upravljavec postaje po najboljših močeh prizadevata nuditi pomoč, tako da bi invalidna oseba ali oseba z omejeno mobilnostjo lahko potovala;

(d)

brez poseganja v pristojnosti drugih subjektov glede območij izven prostorov železniške postaje upravljavec postaje ali katera koli druga pooblaščena oseba določi točke znotraj in zunaj železniške postaje, kjer lahko invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo napovedo svoj prihod na železniško postajo in po potrebi zahtevajo pomoč;

(e)

pomoč se nudi pod pogojem, da se invalidna oseba in oseba z omejeno mobilnostjo zglasi na določenem mestu ob uri, ki jo določi prevoznik v železniškem prometu ali upravljavec postaje, ki tako pomoč nudi. Določeni čas ne sme biti več kot 60 minut pred objavljenim časom odhoda ali pred časom, ko so vsi potniki naprošeni, naj se prijavijo. Če ura, do katere se mora invalidna oseba ali oseba z omejeno mobilnostjo pojaviti, ni določena, se mora oseba pojaviti na določenem mestu najmanj 30 minut pred objavljenim časom odhoda ali pred časom, ko so vsi potniki naprošeni, naj se prijavijo.

3.12.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 315/42

(1)

V skladu z lizbonsko strategijo in po potrditvi po njenem vmesnem pregledu leta 2005 mora Evropa za dosego lizbonskih ciljev še naprej usmeriti svoje politike v rast in zaposlovanje.

(2)

Razvoj Skupnosti in delovanje notranjega trga povečujeta potrebo po primerljivih podatkih, ki omogočajo vpliv strukture in razdelitve plač, ki bosta preučeni, na trg delovne sile, zlasti kot sredstvo za analizo napredka ekonomske in socialne kohezije.

(3)

Komisija potrebuje za izvedbo dodeljenih nalog podatke o razvrščanju plač po socialno-ekonomskih parametrih in tudi v odnosu do različnih oblik plačane zaposlitve, ki so bistveni za analizo in razumevanje trga delovne sile ter sprememb, ki potekajo v strukturi delovne sile. V zvezi s tem so prednosti razpoložljivosti podatkov o plačah po decilih v odnosu do drugih parametrov zaposlitve splošno priznane.

(4)

Raziskava delovne sile Skupnosti je pravzaprav prvi in najbolj veljaven referenčni vir informacij o trgu delovne sile v Evropski uniji, informacije o plačah kot temeljni spremenljivki za razlago obnašanja trga delovne sile pa morajo biti standardna sestavina te raziskave, da se omogoči popolnejša analiza trgov delovne sile.

(5)

Posvetovanje z Odborom za statistični program, ustanovljenim s Sklepom Sveta 89/382/EGS, Euratom (2), je bilo opravljeno v skladu s členom 3 navedenega sklepa.

(6)

Uredbo Sveta (ES) št. 577/98 (3) bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

v členu 4(1) se točka (l) nadomesti z naslednjim:

2.

člen 6 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 6

Posredovanje rezultatov

V dvanajstih tednih od konca obdobja opazovanja države članice posredujejo Eurostatu rezultate raziskave, brez neposrednih označb.

Podatki, ki ustrezajo parametru raziskave ‚plača za glavno delo‘, se Eurostatu lahko pošljejo v roku enaindvajsetih mesecev od konca obdobja opazovanja, če se za predložitev teh informacij uporabljajo administrativni podatki.“

3.12.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 315/44

(1)

Direktiva Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (4) je bila zasnovana z namenom, da se olajša prilagoditev železnic Skupnosti zahtevam enotnega trga in da se izboljša njihova učinkovitost.

(2)

Direktiva 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti in naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture (5) se nanaša na načela in postopke, ki naj bi se uporabljali glede določanja in zaračunavanja uporabnin za uporabo železniške infrastrukture ter glede dodeljevanja železniških infrastrukturnih zmogljivosti.

(3)

Komisija je v beli knjigi z naslovom „Evropska prometna politika do leta 2010: čas za odločitev“ napovedala svojo namero, da bo nadaljevala oblikovanje notranjega trga železniških storitev, in sicer s predlogom odprtja trga mednarodnih storitev potniškega prometa.

(4)

Cilj te direktive je pripraviti odprtje trga mednarodnih železniških storitev v potniškem prometu v Skupnosti in tako ne zadeva železniških storitev med državami članicami in tretjimi državami. Državam članicam bi moralo biti hkrati omogočeno, da s področja uporabe te direktive izključijo tranzitne storitve preko Skupnosti.

(5)

Razmere na področju mednarodnih storitev železniškega prometa so trenutno zelo raznolike. Storitve železniškega prometa na dolge razdalje (na primer nočni vlaki) se soočajo s težavami, zaradi česar so prevozniki v železniškem prometu, ki te storitve opravljajo, v zadnjem času ukinili mnoge od njih, da bi zmanjšali izgube. Po drugi strani se je trg z mednarodnimi storitvami visokohitrostnega prometa močno povečal, njegov razvoj pa bo še prodornejši glede na podvojitev obsega in medsebojno povezovanje čezevropskega visokohitrostnega omrežja do leta 2010. Ne glede na to pa nizkocenovni letalski prevozniki v obeh primerih vršijo velik konkurenčni pritisk. Bistvenega pomena je torej, da se s krepitvijo konkurence med prevozniki v železniškem prometu podpre nove pobude na tem področju.

(6)

Odprtje trga mednarodnih storitev potniškega prometa ni mogoče brez podrobnih določb o načinu dostopa do infrastrukture, brez občutnega napredka na področju interoperabilnosti in brez strogega okvira za varnost železniškega prometa na nacionalni in evropski ravni. Vsi ti elementi so sedaj vzpostavljeni, in sicer po prenosu Direktive 2001/12/ES (6) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o spremembi Direktive Sveta 91/440/EGS, Direktive 2004/51/ES (7) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o spremembi Direktive Sveta 91/440/EGS, Direktive 2001/13/ES (8) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o spremembi Direktive Sveta 95/18/ES, Direktive 2001/14/ES ter Direktive 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varnosti na železnicah Skupnosti (9). Ta novi regulatorni okvir bi moral biti podprt z uveljavljeno in utrjeno prakso, in sicer do dne, ki je predlagan za odprtje trga mednarodnih storitev potniškega prometa. Za takšno odprtje trga bo potreben določen čas. Ciljni datum za odprtje trga bi tako moral biti 1. januar 2010.

(7)

Število storitev železniškega prometa brez vmesnih postankov je zelo omejeno. V primerih potovanj z vmesnimi postanki je bistvenega pomena, da se novim operaterjem na trgu dovoli pobiranje in odlaganje potnikov tekom potovanja, s čimer se takšnim storitvam omogoči, da so ekonomsko sposobne preživeti, in hkrati izogne temu, da se morebitni konkurenti ne bi znašli v slabšem položaju glede na obstoječe operaterje, ki imajo pravico, da potnike pobirajo in odlagajo tekom potovanja. Takšna pravica ne bi smela posegati v predpise Skupnosti in nacionalne predpise o konkurenci.

(8)

Uvedba novega odprtega dostopa za mednarodne storitve z vmesnimi postanki ne bi smela pripeljati do odprtja trga domačih storitev potniškega prometa, temveč bi se morala osredotočiti le na pomožne postanke na mednarodni progi. Na podlagi tega bi se morala uvedba takega dostopa nanašati na storitve, katerih glavni namen je prevoz potnikov na mednarodnem potovanju. Pri določanju, ali je to glavni namen storitve, bi bilo treba upoštevati merila, kot so razmerje med prometom od domačih in mednarodnih potnikov ter razmerje med obsegom prevoza domačih in mednarodnih potnikov ter dolžino proge. O tem bi moral odločati ustrezni nacionalni regulatorni organ na zahtevo zainteresirane strani.

(9)

Uredba (ES) št 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o storitvah javnega potniškega železniškega in cestnega prometa (10) dovoljuje državam članicam in organom lokalnih oblasti, da dodeljujejo pogodbe za opravljanje javne službe. Te pogodbe lahko zajemajo izključne pravice za izvajanje nekaterih storitev. Zaradi tega bi bilo torej treba zagotoviti skladnost določb te uredbe z načeli odprtja mednarodnih storitev potniškega prometa za konkurenco.

(10)

Odprtje mednarodnih storitev potniškega prometa za konkurenco, ki vključuje pravico pobiranja in odlaganja potnikov na kateri koli postaji na progi mednarodne storitve, vključno s postajami v isti državi članici, lahko vpliva na organiziranje in financiranje storitev potniškega železniškega prometa, ki se izvajajo na podlagi pogodbe za opravljanje javne službe. Države članice bi morale imeti možnost, da omejijo pravico dostopa na trg, kadar bi ta pravica ogrozila ekonomsko ravnotežje teh pogodb za opravljanje javne službe in kadar to odobri ustrezni regulatorni organ iz člena 30 Direktive 2001/14/ES, in sicer na podlagi objektivne ekonomske analize ter zahteve pristojnih organov, ki so dodelili pogodbo za opravljanje javne službe.

(11)

Nekatere države članice so že naredile prve korake v smeri odprtja trga železniških storitev potniškega prometa s preglednimi, za konkurenco odprtimi razpisnimi postopki za opravljanje nekaterih takšnih storitev. Od njih se ne bi smelo zahtevati, da zagotovijo popolnoma odprt dostop do mednarodnih storitev potniškega prometa, saj je razpis za pravico uporabe nekaterih železniških prog predstavljal zadosten preizkus tržne vrednosti opravljanja omenjenih storitev.

(12)

Pri presoji, ali bi bilo lahko ekonomsko ravnotežje pogodb za opravljanje javne službe ogroženo, bi bilo treba upoštevati vnaprej določena merila, na primer posledice za donosnost katere koli storitve, ki jo zajema pogodba za opravljanje javne službe, vključno s posledičnim vplivom na neto stroške pristojnega javnega organa, ki je dodelil naročilo, povpraševanje potnikov, cene vozovnic, ureditev izdajanja vozovnic, lokacijo in število postaj na obeh straneh meje ter čas in pogostnost predlagane nove storitve. Države članice lahko ob upoštevanju te presoje in odločitve regulatornega organa odobrijo, spremenijo ali zavrnejo pravico dostopa za zaprošeno mednarodno storitev potniškega prometa, vključno z uporabnino, ki se naloži prevozniku nove mednarodne storitve potniškega prometa, in sicer v skladu z ekonomsko analizo in s pravom Skupnosti ter z načeloma enakosti in nediskriminacije.

(13)

Da bi izboljšali potniške storitve na progah, ki izpolnjujejo obveznosti javnih služb, se naj državam članicam omogoči, da pristojne organe za opravljanje teh storitev pooblastijo, da uvedejo dajatev od storitev potniškega prometa v skladu s pristojnostjo teh organov. Z dajatvijo bi se pomagalo financirati obveznosti opravljanja javnih storitev, določenih v pogodbah za opravljanje javnih služb, podeljenih v skladu s pravom Skupnosti. Dajatev bi bilo treba uvesti v skladu s pravom Skupnosti in še zlasti v skladu z načeli pravičnosti, preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti.

(14)

Regulatorni organ bi moral delovati tako, da ne pride do konflikta interesov in kakršne koli vpletenosti v dodeljevanje pogodb za opravljanje javne službe, ki se preučuje. Zlasti pa bi bilo treba v primeru, ko je organizacijsko ali pravno tesno povezan s pristojnim organom, udeleženim v dodelitvi zadevne pogodbe za opravljanje javne službe, zagotoviti njegovo funkcionalno neodvisnost. Pristojnost regulatornega organa bi bilo treba razširiti, da bi mu omogočili presojanje namena mednarodne storitve in, kjer je to ustrezno, morebitnega ekonomskega učinka na obstoječe pogodbe za opravljanje javne službe.

(15)

Ta direktiva predstavlja nadaljnjo stopnjo odpiranja trga železniških storitev. Nekatere države članice so že odprle trg mednarodnih storitev potniškega prometa na svojem ozemlju. Zato se te direktive ne sme razmeti na način, da ustvarja obveznosti, da te države članice pred 1. januarjem 2010 dodelijo pravico dostopa prevoznikom v železniškem prometu, ki imajo licenco v državi članici, kjer podobne pravice niso dodeljene.

(16)

Za spodbujanje investicij v storitve, ki uporabljajo specializirano infrastrukturo, kot so hitre železniške povezave, morajo imeti prosilci možnost načrtovanja in pravne varnosti zaradi obsežnosti in dolgoročnosti zadevnih naložb. Tem podjetjem bi bilo zato treba omogočiti, da bi okvirne pogodbe praviloma lahko sklepala za obdobje do 15 let.

(17)

Nacionalni regulatorni organi bi morali na podlagi člena 31 Direktive 2001/14/ES izmenjevati informacije in, kadar je to ustrezno, v posameznih primerih usklajevati načela in prakso za presojo, ali je ekonomsko ravnotežje pogodbe za opravljanje javne službe ogroženo. Na podlagi izkušenj bi morali postopoma oblikovati smernice.

(18)

Uporabo te direktive bi bilo treba oceniti na podlagi poročila, ki bi ga Komisija predložila dve leti po odprtju trga mednarodnih storitev potniškega prometa. Poročilo bi moralo tudi preučiti razvoj trga, vključno s potekom priprav na nadaljnje odprtje trga storitev potniškega železniškega prometa. Komisija bi morala v poročilu prav tako analizirati različne modele za organizacijo tega trga in učinek te direktive na pogodbe za opravljanje javne službe in njihovo financiranje. Pri tem bi morala Komisija upoštevati izvajanje Uredbe (ES) št. 1370/2007 ter intrinzične razlike med državami članicami (gostota omrežij, število potnikov, povprečna prepotovana razdalja). Če je to primerno, bi morala Komisija v poročilu predlagati dopolnilne ukrepe za lažje odpiranje trga in oceniti učinek teh ukrepov.

(19)

Ukrepe, potrebne za izvajanje direktiv 91/440/EGS in 2001/14/ES, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje izvedbenih pooblastil, podeljenih Komisiji (11).

(20)

Še zlasti bi bilo treba Komisijo pooblastiti za sprejetje prilog. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, bi jih bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(21)

Za države članice, ki železniškega sistema nimajo in tudi ne predvidevajo njegove vzpostavitve v bližnji prihodnosti, bi bila obveznost prenosa in izvajanja direktiv 91/440/EGS in 2001/14/ES nesorazmerna in nesmiselna. Zaradi tega bi bilo treba takšne države članice, dokler nimajo železniškega sistema, izvzeti iz obveznosti prenosa in izvajanja teh direktiv.

(22)

Ker cilja te direktive, in sicer razvoja železnic v Skupnosti, države članice glede na potrebo, da se zagotovijo pošteni in nediskriminatorni pogoji dostopa do infrastrukture in da se upošteva očitna mednarodna razsežnost načina obratovanja pomembnih delov železniških omrežij, kot tudi glede na potrebo po usklajenem naddržavnem ukrepanju, ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zato lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(23)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (12) se države članice poziva, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti pripravijo tabele, ki naj kar najbolj nazorno prikazujejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos, ter da te tabele objavijo.

(24)

Direktivi 91/440/EGS in 2001/14/ES bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

v členu 2 se doda naslednji odstavek:

„4.   Države članice lahko iz področja uporabe te direktive izključijo katero koli storitev železniškega prometa, ki se opravlja kot tranzit preko Skupnosti, pri kateri sta izhodiščni in namembni kraj zunaj ozemlja Skupnosti.“;

2.

črta se četrta alinea člena 3;

3.

v člen 3 se za peto alineo vstavi naslednja alinea:

4.

v členu 3 se za šesto alineo vstavi naslednja alinea:

5.

črta se prva alinea člena 5(3);

6.

v členu 8(1) se črta besedilo „in mednarodna združenja“;

7.

črta se člen 10(1);

8.

v člen 10 se vstavijo naslednji odstavki:

„3a.   Prevoznikom v železniškem prometu, ki spadajo v področje uporabe člena 2, se do 1. januarja 2010 odobri pravica dostopa do infrastrukture v vseh državah članicah za namene izvajanja mednarodnih storitev potniškega prometa. Pri izvajanju mednarodnih storitev potniškega prometa imajo prevozniki v železniškem prometu pravico, da potnike pobirajo in odlagajo na kateri koli postaji na mednarodni progi, vključno s postajami v isti državi članici.

Pravica dostopa do infrastrukture držav članic, za katere delež mednarodnega prevoza potnikov z vlakom predstavlja več kot polovico realizacije potniškega prometa prevoznikov v železniškem prometu v tej državi članici, se dodeli do 1. januarja 2012.

O tem, ali je glavni namen storitve prevoz potnikov med postajami, ki se nahajajo v različnih državah članicah, odloči ustrezni regulatorni organ ali organi iz člena 30 Direktive 2001/14/ES, in sicer na zahtevo ustreznih pristojnih organov in/ali zainteresiranih prevoznikov v železniškem prometu.

3b.   Države članice lahko omejijo pravico dostopa, opredeljeno v odstavku 3a, na storitve med odhodnim krajem in namembnim krajem, ki jih zajema ena ali več pogodb za opravljanje javne službe v skladu z veljavno zakonodajo Skupnosti. Takšna omejitev ne sme povzročiti omejevanja pravice, da se potnike pobira in odlaga na kateri koli postaji na mednarodni progi, vključno s postajami v isti državi članici, z izjemo primerov, v katerih bi izvajanje te pravice ogrozilo ekonomsko ravnotežje pogodbe za opravljanje javne službe.

O tem, ali bi gospodarsko ravnotežje lahko bilo ogroženo, odloči regulatorni organ ali organi iz člena 30 Direktive 2001/14/ES, in sicer na podlagi objektivne ekonomske analize in na podlagi vnaprej določenih meril ter na zahtevo:

Pristojni organi in prevozniki v železniškem prometu, ki opravljajo javno službo, priskrbijo ustreznemu regulatornemu organu ali organom informacije, za katere se razumno šteje, da so potrebne za sprejetje odločitve. Regulatorni organ preuči prejete informacije in se po potrebi o njih posvetuje z vsemi ustreznimi stranmi ter jih o svoji utemeljeni odločitvi obvesti v vnaprej določenem razumnem roku, ki ne sme presegati dveh mesecev od prejema vseh potrebnih informacij. Regulatorni organ poda utemeljitev svoje odločitve, določi rok in pogoje, v skladu s katerimi:

lahko zaprosijo za ponovno preučitev odločitve.

3c.   Države članice lahko prav tako omejijo pravico, da se potnike pobira in odlaga na kateri koli postaji na mednarodni potniški progi, kadar je bila izključna pravica za prevoz potnikov med omenjenimi postajami dodeljena na podlagi koncesijske pogodbe pred 4. decembrom 2007 na podlagi poštenega in konkurenčnega razpisnega postopka ter v skladu z ustreznimi načeli prava Skupnosti. Takšna omejitev lahko velja do izteka prvotne veljavnosti koncesijske pogodbe oziroma 15 let, kar od obojega nastopi prej.

3d.   Določbe te direktive od države članice ne zahtevajo, da pred 1. januarjem 2010 odobri pravico dostopa iz odstavka 3a prevoznikom v železniškem prometu in njihovim neposrednim ali posredno nadzorovanim podružnicam, ki imajo licenco v državi članici, kjer podobne pravice dostopa niso dodeljene.

3e.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da je glede odločitev iz odstavkov 3b, 3c in 3d možen sodni nadzor.

3f.   Brez poseganja v odstavek 3b lahko države članice pod pogoji iz tega člena pooblastijo zadevni organ, pristojen za železniški promet, da prevoznikom v železniškem prometu, ki nudijo potniške storitve, naloži dajatev za obratovanje tistih prog, ki sodijo pod pristojnost organa in povezujejo dve postaji znotraj države članice.

V takšnem primeru se prevoznikom v železniškem prometu, ki opravljajo nacionalne ali mednarodne prometne storitve prevoza potnikov v železniškem prometu, za obratovanje teh prog, ki spadajo pod pristojnost tega organa, naloži isto dajatev.

Dajatev je nadomestilo organu za obveznosti javne službe, določene v pogodbah za opravljanje javne službe, podeljenih v skladu s pravom Skupnosti. Prihodek na podlagi katere koli dajatve in plačan kot nadomestilo ne sme presegati celote ali dela stroškov, ki so nastali pri izvajanju zadevnih obveznosti javne službe, ob upoštevanju ustreznih prejemkov in razumnega dobička za izvajanje teh obveznosti.

Dajatev se uvede v skladu z zakonodajo Skupnosti, zlasti ob upoštevanju načel pravičnosti, preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti, predvsem med povprečno ceno storitve potniku in ravnijo dajatve. Celoten znesek vseh dajatev v skladu s tem odstavkom ne sme ogroziti ekonomske izvedljivosti preživetja storitev železniškega potniškega prometa, za katere se določijo dajatve.

Ustrezni organi hranijo potrebne podatke, ki omogočajo sledljivost izvora dajatev in njihove uporabe. Države članice te informacije posredujejo Komisiji.“;

9.

člen 10(8) se nadomesti z naslednjim:

„8.   Komisija do 1. januarja 2009 predloži Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij poročilo o izvajanju te direktive.

Poročilo obravnava:

10.

v členu 10 se doda naslednji odstavek:

„9.   Komisija do 31. decembra 2012 predloži Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij poročilo o izvajanju določb odstavkov 3a do 3f.

Uporabo te direktive se oceni na podlagi poročila, ki ga Komisija predloži dve leti po odprtju trga mednarodnih storitev potniškega prometa.

Poročilo tudi preuči razvoj trga, vključno s potekom priprav na nadaljnje odprtje trga storitev potniškega železniškega prometa. Komisija v svojem poročilu tudi analizira različne modele za organizacijo tega trga in učinek te direktive na pogodbe za opravljanje javne službe in njihovo financiranje. Pri tem Komisija upošteva izvajanje Uredbe (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 [o storitvah javnega potniškega železniškega in cestnega prometa] (13) ter intrinzične razlike med državami članicami (gostota omrežij, število potnikov, povprečna prepotovana razdalja). Če je to primerno, Komisija v svojem poročilu predlaga dopolnilne ukrepe za lažje odpiranje trga in oceni učinek teh ukrepov.

11.

člen 11(2) se nadomesti z naslednjim:

„2.   Ukrepi za spremembo nebistvenih določb te direktive in v zvezi s prilagoditvijo njenih prilog se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 11a(3).“;

12.

člen 11a(3) se nadomesti z naslednjim:

„3.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.“;

13.

v členu 15 se doda naslednji odstavek:

„Obveznost prenosa in izvajanja te direktive se ne uporablja za Ciper in Malto, dokler se na njunih ozemljih ne vzpostavi železniški sistem.“.

1.

v členu 1(3) se doda naslednja točka:

2.

v členu 2 se doda naslednja točka:

3.

v členu 13 se doda naslednji odstavek:

„4.   Če prosilec namerava zaprositi za infrastrukturno zmogljivost, da bi izvajal mednarodno storitev potniškega prometa, kakor je opredeljena v členu 3 Direktive 91/440/EGS, obvesti zadevne upravljavce infrastrukture in regulatorne organe. Da bi omogočili presojo namena mednarodne storitve glede prevoza potnikov med postajami v različnih državah članicah in morebitnih ekonomskih učinkov na obstoječe pogodbe za opravljanje javne službe, regulatorni organi zagotovijo, da se obvestijo vsi pristojni organi, ki so dodelili železniško storitev potniškega prometa, opredeljeno v pogodbi za opravljanje javne službe, vsi drugi zainteresirani organi, ki imajo pravico omejiti dostop v skladu s členom 10(3b) Direktive 91/440/EGS, ter vsi prevozniki v železniškem prometu, ki izvajajo pogodbo za opravljanje javne službe na progi te mednarodne storitve potniškega prometa.“;

4.

člen 17(5) se nadomesti z naslednjim:

„5.   Okvirne pogodbe se načelno sklepajo za obdobje petih let in se obnavljajo za obdobja, enaka njihovemu prvotnemu trajanju. Upravljavec infrastrukture lahko v posebnih primerih privoli v krajše ali daljše obdobje. Vsako obdobje, daljše od petih let, se utemelji z obstojem gospodarskih pogodb, posebnih naložb ali tveganj.

5a.   Okvirne pogodbe za storitve, za katere se uporablja posebna infrastruktura iz člena 24, za katero so potrebne obsežne in dolgoročne naložbe, ki jih prosilec ustrezno utemelji, se lahko sklenejo za obdobje 15 let. Obdobje, daljše od 15 let, je dopustno le v izjemnih primerih, zlasti za obsežne, dolgoročne naložbe in predvsem, kadar so takšne naložbe vezane na pogodbene obveznosti, vključno z večletnim amortizacijskim načrtom.

Prosilec lahko v tem primeru zahteva podrobno opredelitev karakteristik zmogljivosti – vključno s pogostnostjo, obsegom in kakovostjo vlakovnih poti – ki mu bodo zagotovljene v času trajanja okvirne pogodbe. Upravljavec infrastrukture lahko zmanjša rezervirane zmogljivosti, ki so se najmanj en mesec uporabljale v manjšem obsegu, kot je prag kvote iz člena 27.

Začetna okvirna pogodba se lahko od 1. januarja 2010 sklepa za obdobje 5 let z možnostjo enkratnega podaljšanja, in sicer na podlagi karakteristik zmogljivosti, ki so jih uporabljali prosilci, ki so izvajali storitve pred 1. januarjem 2010, s čimer se upoštevajo posebne naložbe ali obstoj gospodarskih pogodb. Regulatorni organ iz člena 30 odobri začetek veljavnosti takšne pogodbe.“;

5.

pred zadnjim stavkom člena 30(1) se vstavi naslednji stavek:

„Prav tako je funkcionalno neodvisen od vseh pristojnih organov, udeleženih v dodelitev pogodbe za opravljanje javne službe.“;

6.

člen 34(3) se nadomesti z naslednjim:

„3.   Ukrepi za spremembo nebistvenih določb te direktive v zvezi s prilagoditvijo prilog se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 35(3).“;

7.

člen 35(3) se nadomesti z naslednjim:

„3.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.“;

8.

v členu 38 se doda naslednji pododstavek:

„Obveznost prenosa in izvajanja te direktive se ne uporablja za Ciper in Malto, dokler se na njunih ozemljih ne vzpostavi železniški sistem.“.

3.12.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

L 315/51

(1)

V skladu z Direktivo 2004/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o varnosti na železnicah Skupnosti (4) morajo upravljavci železniške infrastrukture in prevozniki v železniškem prometu vzpostaviti sisteme varnega upravljanja, ki bo v železniškem sistemu omogočil vsaj doseganje skupnih varnostnih ciljev, izpolnjevanje nacionalnih varnostnih predpisov in zahtev, opredeljenih v tehničnih specifikacijah za interoperabilnost (TSI), in uporabo ustreznih delov skupnih varnostnih metod. Ti sistemi varnega upravljanja med drugim predvidevajo programe in postopke za usposabljanje osebja, ki zagotavljajo ohranjanje usposobljenosti osebja in opravljanje nalog na ustrezen način.

(2)

Direktiva 2004/49/ES določa, da morajo prevozniki v železniškem prometu pridobiti varnostno spričevalo za dostop do železniške infrastrukture.

(3)

V skladu z Direktivo Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (5) imajo prevozniki v železniškem prometu, ki so imetniki dovoljenj, od 15. marca 2003 dalje dostop do vseevropskega železniškega omrežja za prevoz blaga v okviru mednarodnih storitev prevoza blaga po železnici in bodo imeli najpozneje od 2007 dalje dostop do celotnega železniškega omrežja za notranje in mednarodne storitve prevoza blaga. Takšna postopna razširitev pravic dostopa bo neizogibno vodila v povečanje čezmejnega gibanja strojevodij. Posledica bo povečana potreba po strojevodjih, ki so usposobljeni in imajo spričevalo za delovanje v več kot eni državi članici.

(4)

Študija, ki jo je izvedla Komisija leta 2002, je pokazala, da se zakonodaje držav članic na področju izdaje spričeval strojevodjem bistveno razlikujejo. Da bi odpravili te razlike in hkrati ohranili sedanjo visoko raven varnosti v železniškem sistemu Skupnosti, bi bilo treba sprejeti pravila za izdajo spričeval strojevodjem na ravni Skupnosti.

(5)

Poleg tega bi morala takšna pravila na ravni Skupnosti prispevati k uresničevanju strategij Skupnosti glede svobode gibanja delavcev, svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev v okviru skupne prometne politike in hkrati izključiti kakršno koli izkrivljanje konkurence.

(6)

Cilj skupnih določb je predvsem olajšati mobilnost strojevodij med državami članicami in različnimi prevozniki v železniškem prometu in na splošno poenostaviti priznavanje dovoljenj in usklajenih dopolnilnih spričeval s strani vseh udeležencev v železniškem sektorju. V ta namen je treba določiti minimalne zahteve za pridobitev dovoljenja in usklajenega dopolnilnega spričevala, ki bi jih morali prosilci izpolnjevati.

(7)

Ta direktiva sledi in v veliki meri temelji na zgodovinskem skupnem sporazumu, sklenjenem med Evropsko federacijo delavcev v prometu (ETF) in Skupnostjo evropskih železnic (CER) o določenih vidikih pogojev dela mobilnih delavcev, ki opravljajo interoperabilne čezmejne storitve (6).

(8)

Tudi če država članica izključi iz področja uporabe te direktive strojevodje, ki delujejo izključno v določenih kategorijah železniškega sistema, omrežja in infrastrukture, to nikakor ne bi smelo omejevati obveznosti države članice, da spoštuje veljavnost dovoljenja za celotno območje Evropske unije ali veljavnost usklajenega dopolnilnega spričevala za ustrezno infrastrukturo.

(9)

Zahteve bi se morale nanašati vsaj na minimalno starost strojevodje, fizične in psihične sposobnosti prosilca, poklicne izkušnje in poznavanje določenih področij, relevantnih za upravljanje lokomotiv, ter poznavanje infrastrukture in jezikov, ki se tam uporabljajo.

(10)

Zaradi izboljšanja stroškovne učinkovitosti bi morali usposabljanje strojevodij za pridobitev usklajenih dopolnilnih spričeval – kolikor je to možno in iz varnostnega vidika zaželeno – usmeriti v posebne storitve, ki jih mora opraviti strojevodja, npr. ranžiranje, storitve vzdrževanja, storitve v zvezi s prevozom potnikov ali blaga. Pri ocenjevanju izvajanja te direktive bi morala Evropska agencija za železnice (v nadaljevanju „Agencija“) oceniti potrebo po spremembi zahtev glede usposabljanja, določenih v Prilogi, da bi se lahko bolje odrazile nastajajoče strukture trga.

(11)

Prevozniki v železniškem prometu in upravljavci železniške infrastrukture, ki izdajajo usklajena dopolnilna spričevala, lahko sami zagotavljajo usposabljanje za izboljšanje splošnega poklicnega znanja, jezikovnega znanja, znanja o voznih sredstvih in infrastrukturi. Vendar bi se bilo glede izpitov treba izogniti vsakršnemu navzkrižju interesov, ne glede na možnost, da lahko izpraševalec pripada prevozniku v železniškem prometu ali upravljavcu železniške infrastrukture, ki izdaja usklajeno dopolnilno spričevalo.

(12)

V skladu s členom 13(4) Direktive 2004/49/ES, so prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture pogodbeno odgovorni za raven strokovne usposobljenosti strojevodij, ki jih zaposlujejo. V skladu s členom 13(3) navedene direktive bi morali prevozniki v železniškem prometu in upravljavci infrastrukture upoštevati strokovno usposobljenost in že pridobljene sposobnosti teh strojevodij. Vendar pa je pomembno tudi zagotoviti, da se usposablja zadostno število strojevodij. V zvezi s tem je treba sprejeti ukrepe za zagotovitev, da od usposabljanja strojevodje, ki ga financira določeni prevoznik v železniškem prometu ali upravljavec infrastrukture, ne bi imel neupravičene koristi drugi prevoznik v železniškem prometu ali upravljavec infrastrukture, v primeru ko navedeni strojevodja prostovoljno zapusti prvega prevoznika v železniškem prometu ali upravljavca infrastrukture na račun drugega. Ti ukrepi so lahko različne narave, kot na primer nacionalna zakonodaja, skupne delovne konvencije, pogodbene klavzule, ki zavezujejo strojevodje v razmerju do delodajalca ali tudi v sporazumih, ki urejajo ki urejajo pogoje prevzema strojevodij ene družbe s strani druge, kadar so strojevodje zavezani k takšnim sporazumom.

(13)

Usposobljenost osebja ter prepisi glede zdravja in varnosti se obravnavajo v okviru direktiv o interoperabilnosti, zlasti kot del „upravljanja in delovanja prometa“ TSI. Treba je zagotoviti usklajenost med navedenimi TSI in prilogami k tej direktivi. Komisija bo to dosegla tako, da bo ustrezen TSI spremenila ali prilagodila tej direktivi in njenim prilogam z uporabo postopkov, določenih v Direktivi Sveta 96/48/ES z dne 23. julija 1996 o interoperabilnosti vseevropskega železniškega sistema za visoke hitrost (7) in Direktivi 2001/16/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. marca 2001 o interoperabilnosti konvencionalnega železniškega sistema (8).

(14)

Posebno pozornost bi bilo treba nameniti drugemu vlakovnemu osebju, ki opravlja naloge v zvezi s kritično varnostjo na lokomotivah in vlakih, da bi se povečalo prosto gibanje delavcev in varnost železnic Skupnosti. Zato bi morale države članice zagotoviti, da drugo vlakovno osebje, ki opravlja kritične naloge v zvezi z varnostjo, izpolnjujejo minimalne zahteve, določene v TSI o delovanju in upravljanju prometa. Ob upoštevanju nacionalnih načrtov, ki jih morajo države članice sporočiti v povezavi z izvajanjem navedenih TSI, bi Agencija morala opredeliti potencialne možnosti za izdajanje spričeval drugemu vlakovnemu osebju, ki opravlja naloge v zvezi s kritično varnostjo, in oceniti vpliv teh različnih možnosti. Komisija bi morala na podlagi tega poročila po potrebi predstaviti predlog o pogojih in postopkih certificiranja drugega vlakovnega osebja, ki opravlja kritične naloge v zvezi z varnostjo na lokomotivah in vlakih.

(15)

Zahteve glede dovoljenj in usklajenih dopolnilnih spričeval, navedene v tej direktivi, naj bi zadevale le pravne pogoje, ki strojevodji dajejo pravico, da vozi vlak. Vse druge zakonske zahteve, ki zadevajo prevoznike v železniškem prometu, upravljavce železniške infrastrukture, železniško infrastrukturo in vozni park ter so v skladu z zakonodajo Skupnosti in se uporabljajo brez diskriminacije, bi morale biti izpolnjene, preden lahko strojevodja vozi vlak na določeni železniški infrastrukturi.

(16)

Ta direktiva ne bi smela posegati v izvajanje Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (9), niti v izvajanje Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (10).

(17)

Skupnost bi morala za zagotovitev potrebne enotnosti in preglednosti vzpostaviti enoten, s strani vseh držav članic priznan vzorec dokumentov, s katerimi bi strojevodje dokazovali izpolnjevanje določenih minimalnih zahtev ter njihove strokovne usposobljenosti in jezikovnega znanja, izdaja dovoljenj pa bi bila prepuščena pristojnim organom držav članic, medtem ko bi prevozniki v železniškem prometu in upravljavci železniške infrastrukture izdajali usklajena dopolnilna spričevala.

(18)

Agencija naj bi preverila tudi uporabo pametne kartice namesto dovoljenja in usklajenih dopolnilnih spričeval. Prednost takšne pametne kartice je v združitvi obeh dokumentov, hkrati pa bi se lahko uporabljala tudi v druge namene, bodisi na področju varnosti ali kadrovskega upravljanja strojevodij.

(19)

Varnostni organi bi morali uporabljati vse informacije, ki jih vsebujejo dovoljenja, usklajena dopolnilna spričevala in registri dovoljenj in usklajenih dopolnilnih spričeval, da bi olajšali postopek ocenjevanja izdaje spričeval osebju iz členov 10 in 11 Direktive 2004/49/ES, in pospešili izdajo varnostnih spričeval, predvidenih v navedenih členih.

(20)

Zaposlitev strojevodij, ki so pridobili spričevalo v skladu s to direktivo, prevoznikov v železniškem prometu in upravljavcev železniške infrastrukture ne odvezuje obveznosti, da v skladu s členom 9 in Prilogo III k Direktivi 2004/49/ES vzpostavijo sistem nadzora in interne kontrole usposobljenosti in ravnanja njihovih strojevodij; zaposlitveni vidik naj bi bil del tega sistema. Usklajeno dopolnilno spričevalo prav tako ne bi smelo odvezovati prevoznikov v železniškem prometu ali upravljavcev železniške infrastrukture njihove odgovornosti glede varnosti in še zlasti usposabljanja njihovega osebja.

(21)

Določena podjetja zagotovijo storitve strojevodij za prevoznike v železniškem prometu in upravljavce železniške infrastrukture. V teh primerih bi se moral prevoznik v železniškem prometu ali upravljavec železniške infrastrukture, ki pogodbeno zaposli strojevodjo, prepričati, ali ima strojevodja dovoljenje in spričevalo, ki je v skladu s to direktivo.

(22)

Za nemoteno delovanje železniškega prometa bi bilo treba strojevodjem, ki so opravljali ta poklic že pred začetkom veljavnosti te direktive, omogočiti, da v prehodnem obdobju ohranijo pridobljena dovoljenja.

(23)

Pri nadomestitvi dovoljenj za vožnjo, ki so bila strojevodjem izdana pred uporabo ustreznih določb te direktive, z dovoljenji in usklajenimi dopolnilnimi spričevali, ki so v skladu s to direktivo, bi se bilo treba izogniti nepotrebnim upravnim in finančnim bremenom. Predhodno izdana dovoljenja bi zato morala, kolikor je mogoče, še naprej ostati v veljavi. Organi izdaje dovoljenj bi morali upoštevati kvalifikacije in izkušnje vsakega strojevodje ali skupine strojevodij, če je treba ta dovoljenja nadomestiti. Organ izdaje bi moral na podlagi kvalifikacij in/ali izkušenj odločiti, ali je potrebno, da strojevodja ali skupina strojevodij opravi dodatni preskus in/ali usposabljanje, preden lahko pridobi svoje nadomestno dovoljenje ali usklajeno dopolnilno spričevalo. Organ izdaje naj zato odloči, da kvalifikacije in/ali izkušnje zadostujejo za izdajo zahtevanih dovoljenj in usklajenih dopolnilnih spričeval, ne da bi bil potreben kakršen koli dodatni preskus ali usposabljanje.

(24)

Nepotrebnim upravnim in finančnim bremenom bi se bilo treba izogniti tudi, kadar strojevodje zamenjajo delodajalca. Prevoznik v železniškem prometu, ki zaposli strojevodjo, bi moral upoštevati predhodno pridobljene sposobnosti in se, koliko je mogoče, izogniti dodatnim preskusom in usposabljanju.

(25)

Brez poseganja v splošno ureditev o vzajemnem priznavanju poklicnih dovoljenj iz Direktive 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. septembra 2005 o priznavanju poklicnih kvalifikacij (11), ki se še naprej uporablja do konca prehodnega obdobja, na podlagi te direktive glede dovoljenj za vožnjo, ki so jih strojevodje pridobili pred začetkom uporabe te direktive, ne bi smela obstajati nobena pravica v zvezi z vzajemnim priznavanjem.

(26)

Ukrepe za izvajanje te direktive bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (12).

(27)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za določitev pogojev in meril, potrebnih za izvajanje te direktive. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, ali za njeno dopolnitev z dodajanjem novih nebistvenih določb, bi morali biti sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(28)

V primerih, ko se zaradi razlogov nujnosti normalni roki za regulativni postopek s pregledom ne morejo spoštovati, bi morala imeti Komisija za sprejetje ukrepov, predvidenih s to direktivo, možnost uporabiti nujni postopek iz člena 5a(6) Sklepa 1999/468/ES za sprejetje meril Skupnosti za izbiro izpraševalcev in preverjanj, določenih v tej direktivi in za prilagoditev znanstvenemu in tehničnemu napredku iz prilog k tej direktivi, določenih z njo.

(29)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (13) se države članice spodbuja, da za lastne potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj kolikor nazorno je to mogoče, prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo.

(30)

Države članice bi morale predvideti kontrole v zvezi z upoštevanjem te direktive in ustrezne ukrepe v primeru, če strojevodja krši določbe te direktive.

(31)

Države članice bi morale v okviru izvajanja te direktive predvideti ustrezne kazni za kršitev nacionalnih predpisov.

(32)

Ker cilja te direktive, in sicer določitve skupnega zakonskega okvira za izdajo spričeval strojevodjem, ki upravljajo lokomotive in vlake za prevoz potnikov in blaga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ga je zaradi obsega in učinkov lažje doseči na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje tega cilja.

(33)

Z vidika stroškovne učinkovitosti bi se lahko izkazalo za smotrno, če bi strojevodje, ki delujejo izključno na območju ene države članice za omejeno časovno obdobje izključili iz področja uporabe določb te direktive, ki se nanašajo na obveznost, da bi morali strojevodje imeti dovoljenja in usklajena dopolnilna spričevala, ki so v skladu s to direktivo. Pogoji za takšna izvzetja bi morali biti jasno opredeljeni.

(34)

Za državo članico, ki železniškega sistema nima in tudi ne predvideva njegove vzpostavitve v bližnji prihodnosti, bi bila obveznost prenosa in izvajanja določb te direktive nesorazmerna in nesmotrna. Zato bi bilo treba takšno državo članico, dokler nima železniškega sistema, izvzeti iz obveznosti prenosa in izvajanja te direktive –

(a)

podzemne železnice, tramvaje in druge sisteme mestne in primestne železnice;

(b)

omrežja, ki so funkcionalno ločena od ostalega železniškega sistema in so namenjena zgolj opravljanju lokalnega, mestnega ali primestnega prevoza potnikov in blaga;

(c)

zasebno železniško infrastrukturo, ki jo uporablja izključno njen lastnik za lastne prevoze blaga;

(d)

dele prog, ki so začasno zaprti za običajni promet zaradi vzdrževalnih, obnovitvenih ali posodobitvenih del v železniškem sistemu.

(a)

„pristojni organ“ pomeni varnostni organ iz člena 16 Direktive 2004/49/ES;

(b)

„strojevodja“ pomeni osebo, ki je sposobna in ima dovoljenje za samostojno, odgovorno in varno upravljanje vlakov, vključno z lokomotivami, premikalnimi lokomotivami, delovnimi vlaki, vozili za opravljanje vzdrževalnih del ali vlaki za prevoz potnikov ali blaga po železnici;

(c)

„drugo vlakovno osebje, ki opravlja naloge v zvezi z varnostjo“, pomeni osebje na vlaku, ki ni strojevodsko, vendar pomaga zagotavljati varnost vlaka ter potnikov in tovora, ki jih prevaža;

(d)

„železniški sistem“ pomeni sistem, ki ga v skladu z definicijo v direktivah 96/48/ES in 2001/16/ES sestavljajo železniške infrastrukture s progami in nepremičnimi napravami železniškega sistema ter vozna sredstva vseh kategorij in izvora, ki vozijo po tej infrastrukturi;

(e)

„upravljavec infrastrukture“ pomeni vsak organ ali podjetje, ki je odgovorno zlasti za vzpostavitev in vzdrževanje celotne ali delne železniške infrastrukture po opredelitvi iz člena 3 Direktive 91/440/ES, kar lahko obsega tudi upravljanje sistemov nadzora in varnosti te infrastrukture. Naloge upravljavca železniške infrastrukture v omrežju ali delu omrežja, se lahko dodelijo različnim organom ali podjetjem;

(f)

„prevoznik v železniškem prometu“ pomeni katerega koli prevoznika v železniškem prometu, kakor je opredeljeno v Direktivi 2001/14/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2001 o dodeljevanju železniških infrastrukturnih zmogljivosti, naložitvi uporabnin za uporabo železniške infrastrukture in varnostnega spričevala (14), ali katero koli drugo javno ali zasebno podjetje za prevoz blaga in/ali potnikov po železnici, pri čemer mora ta prevoznik zagotoviti vleko. Izraz zajema tudi prevoznike, ki zagotavljajo samo vleko;

(g)

„tehnične specifikacije za interoperabilnost“ ali „TSI“ pomenijo specifikacije, ki veljajo za vsak podsistem ali del podsistema, da bi zadostil bistvenim zahtevam in zagotovil interoperabilnost vseevropskega železniškega sistema za visoke hitrosti in vseevropskega železniškega sistema za konvencionalne hitrosti, kakor je opredeljeno v Direktivi 96/48/ES in Direktivi 2001/16/ES;

(h)

„Agencija“ pomeni Evropsko železniško agencijo, ustanovljeno z Uredbo (ES) št. 881/2004 (15) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004;

(i)

„varnostno spričevalo“ pomeni spričevalo, ki ga prevozniku v železniškem prometu izda pristojni organ v skladu s členom 10 Direktive 2004/49/ES;

(j)

„spričevalo“ pomeni usklajeno dopolnilno spričevalo, v katerem je navedeno, po kateri železniški infrastrukturi lahko imetnik spričevala vozi in katera vozna sredstva lahko upravlja;

(k)

„varnostno pooblastilo“ pomeni dovoljenje, ki ga pristojni organ izda upravljavcu železniške infrastrukture v skladu s členom 11 Direktive 2004/49/ES;

(l)

„center za usposabljanje“ pomeni organ, pooblaščen ali priznan s strani pristojnega organa, za izvajanje tečajev usposabljanja.

(a)

dovoljenje, iz katerega je razvidno, da strojevodja izpolnjuje minimalne pogoje glede zdravstvenih zahtev, osnovne izobrazbe in splošne strokovne usposobljenosti. Dovoljenje vsebuje osebne podatke o strojevodji in podatke o organu izdaje ter čas veljavnosti dovoljenja. Do sprejetja vzorca spričevala Skupnosti iz odstavka 4 je dovoljenje v skladu z zahtevami v Prilogi I;

(b)

eno ali več spričeval, v katerih je navedeno, po katerih železniških infrastrukturah imetnik spričevala lahko vozi in katera vozna sredstva lahko imetnik spričevala upravlja. Vsako spričevalo je skladno z zahtevami v Prilogi I.

(a)

če upravljavec železniške infrastrukture oceni, da je zaradi motenj v železniškem prometu potrebna preusmeritev vlakov, ali pa so na tirih vzdrževalna dela;

(b)

za enkratne posebne vožnje z muzejskimi vlaki;

(c)

za enkratne posebne vožnje v tovornem prometu, če s tem soglaša upravljavec železniške infrastrukture;

(d)

za dobavo ali predstavitev novega vlaka ali lokomotive;

(e)

za namene usposabljanja in preverjanja strojevodij.

(a)

kategorija A: premikalne lokomotive, delovni vlaki, vozila za opravljanje vzdrževalnih del in vse druge vrste lokomotiv, kadar so le te uporabljene za premik;

(b)

kategorija B: prevoz potnikov in/ali blaga.

(a)

izdajanje in posodabljanje dovoljenj in zagotavljanje dvojnikov v skladu s členoma 6 in 14;

(b)

zagotavljanje rednih preverjanj in/ali preskusov v skladu s členom 16(1);

(c)

začasen preklic in odvzem dovoljenj ter pošiljanje utemeljenih zahtevkov za začasen preklic spričeval organu izdaje v skladu s členom 29;

(d)

priznavanje oseb ali organov v skladu s členoma 23 in 25, če jih je v ta namen imenovala država članica;

(e)

zagotavljanje objave in posodabljanja registra oseb in organov, pooblaščenih ali priznanih v skladu s členom 20;

(f)

vodenje in posodabljanje registra dovoljenj v skladu s členoma 16(1) in 22(1);

(g)

spremljanje postopka potrjevanja strojevodij v skladu s členom 26;

(h)

izvajanje kontrol v skladu s členom 29;

(i)

določanje nacionalnih meril za ocenjevalce v skladu s členom 25(5).

(a)

prevoznik v železniškem prometu izdaja dovoljenja samo svojim strojevodjem;

(b)

prevoznik v železniškem prometu na zadevnem ozemlju ni izključno pristojen za nobeno od prenesenih ali naročenih nalog.

(a)

voditi register vseh dovoljenj, ki so bila izdana, posodobljena, obnovljena, so prenehala veljati, so bila spremenjena, odložena, odvzeta ali prijavljena kot izgubljena, ukradena ali uničena. Register vsebuje podatke, ki so za vsako dovoljenje predpisani v točki 4 Priloge I, do katerih je možen dostop prek nacionalne številke, dodeljene vsakemu strojevodji. Register se redno posodablja;

(b)

pristojnim organom drugih držav članic, Agenciji ali delodajalcu strojevodij na utemeljeno zahtevo posredovati informacije o statusu dovoljenj.

(a)

voditi ali zagotoviti vodenje registra vseh spričeval, ki so bila izdana, posodobljena, obnovljena, spremenjena, prenehala veljati, odložena, preklicana ali prijavljena kot izgubljena, ukradena ali uničena. Register vsebuje podatke, ki so za vsako spričevalo predpisani v točki 4 Priloge I, in podatke o rednih preverjanjih iz člena 16. Register se redno posodablja;

(b)

sodelovati s pristojnim organom države članice, v kateri imajo sedež, da izmenjajo informacije s pristojnim organom in mu omogočijo dostop do zahtevanih podatkov;

(c)

pristojnim organom drugih držav članic na utemeljeno zahtevo posredovati informacije o vsebini teh spričeval, če je to potrebno zaradi njihovih nadnacionalnih dejavnosti.

(a)

ustreznimi TSI, sprejetimi v skladu z Direktivo 96/48/ES ali Direktivo 2001/16/ES. V tem primeru Komisija zagotovi doslednost med navedenim TSI in prilogami IV, V in VI; ali

(b)

merili, ki jih je predlagala Agencija v skladu s členom 17 Uredbe (ES) št. 881/2004. Ta merila, ki so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njeno dopolnitvijo, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 32(3).

(a)

za del v zvezi z dovoljenjem: pristojni organ, ko določi postopek za pridobitev dovoljenja v skladu s členom 14(1);

(b)

za del v zvezi s spričevalom: prevoznik v železniškem prometu ali upravljavec železniške infrastrukture, ko določi postopek za pridobitev spričevala v skladu s členom 15.

(a)

v primeru dovoljenja, ki ga je izdal pristojni organ: pristojni organ odvzame dovoljenje. Odvzem je začasen ali trajen glede na obseg problemov, povzročenih za varnost v železniškem prometu. Svojo utemeljeno odločitev nemudoma sporoči zadevnemu strojevodji in njegovemu delodajalcu brez poseganja v pravico do ponovne obravnave, predvidene v členu 21. Pristojni organ sporoči, po katerem postopku je možna ponovna pridobitev dovoljenja;

(b)

v primeru dovoljenja, ki ga je izdal pristojni organ v drugi državi članici, se pristojni organ na ta organ obrne z utemeljenim zahtevkom za dodatno kontrolo ali odvzem dovoljenja. Pristojni organ prosilec o svojem zahtevku obvesti Komisijo in druge pristojne organe. Organ, ki je zadevno dovoljenje izdal, preveri zahtevo v roku štirih tednov in o svoji odločitvi obvesti drugi organ. Pristojni organ, ki je dovoljenje izdal, o odločitvi obvesti tudi Komisijo in druge pristojne organe. Vsak pristojni organ lahko strojevodjem prepove delovanje na svojem območju, dokler ne prejme obvestila o odločitvi organa, ki je dovoljenje izdal;

(c)

v primeru spričevala: pristojni organ se obrne na organ, ki je spričevalo izdal in zahteva dodatno kontrolo ali odvzem spričevala. Organ izdaje uvede ustrezne ukrepe in o njih v štirih tednih poroča pristojnemu organu. Pristojni organ lahko strojevodjem prepove delovanje na območju svoje pristojnosti, dokler ne prejme povratnih informacij organa izdaje; o tem obvesti Komisijo in druge pristojne organe.

(a)

postopki izdaje dovoljenj in spričeval;

(b)

akreditacijo centrov za usposabljanje in ocenjevalcev;

(c)

sistemom kakovosti, ki so ga vzpostavili pristojni organi;

(d)

vzajemnim priznavanjem potrdil;

(e)

ustreznostjo zahtev po usposabljanju iz prilog IV, V in VI glede na strukturo trga in kategorije iz člena 4(2)(a);

(f)

povezanostjo registrov in mobilnostjo na trgu dela.

1.

Registri iz člena 22 se vzpostavijo v dveh letih po sprejetju osnovnih parametrov registrov iz člena 22(4).

2.

3.

Strojevodje, ki jim je bila dovoljena vožnja v skladu z določbami, veljavnimi pred uporabo določb odstavka 2(a) ali (b), lahko svojo poklicno dejavnost na podlagi teh dovoljenj in brez uporabe določb te direktive še naprej opravljajo sedem let po vzpostavitvi registrov, kakor je predvideno v odstavku 1.

Države članice lahko strojevodjem v izobraževalnem procesu, ki so pred uporabo določb odstavka 2(a) ali (b) te direktive začeli potrjeni izobraževalni program in program usposabljanja ali potrjeni tečaj usposabljanja, izdajo potrdila v skladu z obstoječimi nacionalnimi predpisi.

Zadevni pristojni organ ali organi, lahko strojevodje in kandidate za strojevodje, ki so že vključeni v izobraževalni proces, navedeni v tem odstavku, v izjemnih primerih oprostijo izpolnjevanja zdravstvenih zahtev, določenih v Prilogi II. Veljavnost dovoljenja, izdanega s to oprostitvijo, je omejena na območje zadevne države članice.

4.

Pristojni organi, prevozniki v železniškem prometu in upravljavci železniške infrastrukture zagotovijo postopno uvajanje rednih preverjanj strojevodij, katerih dovoljenja in spričevala niso v skladu s to direktivo; ta preverjanja ustrezajo preverjanjem, predvidenim v členu 16.

5.

Za države članice, ki to zahtevajo, Komisija v posvetovanju z zadevno državo članico zaprosi Agencijo za izvedbo analize stroškov in koristi, ki izhajajo iz uporabe določb te direktive za strojevodje, ki vozijo izključno po progah na območju te države članice. Analiza stroškov in koristi zajema obdobje desetih let. Komisiji se predloži v dveh letih od vzpostavitve registrov iz odstavka 1.

Če analiza stroškov in koristi pokaže, da so stroški uporabe določb te direktive za te strojevodje višji od koristi, Komisija v skladu z regulativnim postopkom iz člena 32(2) o tem odloči v šestih mesecih po predložitvi rezultatov te analize stroškov in koristi. V tej odločitvi se lahko predvidi, da določb odstavka 2(b) in (c) tega člena za te strojevodje na območju zadevne države članice v obdobju do deset let ni treba uporabljati.

Najpozneje 24 mesecev pred potekom tega začasnega obdobja izvzetja lahko Komisija ob upoštevanju ustreznega razvoja v železniškem sektorju zadevne države članice Agencijo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 32(2) zaprosi za izvedbo nove analize stroškov in koristi, ki se mora Komisiji predložiti najpozneje dvanajst mesecev pred potekom tega začasnega obdobja izvzetja. Komisija sprejme odločitev v skladu s postopkom iz prejšnjega odstavka.