18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/1

—

pozdravlja predlog za razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana in pripravo akcijskega načrta za Atlantik 2014–2020;

—

poudarja, da bo Odbor atlantsko strategijo podprl samo v primeru sprejetja širšega pristopa, ki bo v celoti vključeval teritorialno razsežnost, v skladu s katerim bodo oblikovane jasne povezave med kopnim in morjem in ki bo prispeval k doseganju drugih ključnih ciljev EU; zato poziva Evropsko komisijo, naj strategijo preimenuje v "Integrirano strategijo za območje Atlantskega oceana";

—

ugotavlja, da bo treba pri projektih v okviru akcijskega načrta za Atlantik uporabiti obstoječe vire financiranja na ravni EU (sredstva v skupnem strateškem okviru in zunaj njega) ter druga sredstva na nacionalni, regionalni in lokalni ravni kot tudi sredstva v zasebnem sektorju;

—

se ne strinja s predlagano odpravo atlantskega foruma po sprejetju akcijskega načrta in meni, da mora atlantski forum nadaljevati delo do leta 2020, da bo nadziral izvajanje, spremljal napredek in pospešil doseganje ciljev strategije;

—

meni, da morajo strukture upravljanja spodbujati čim večji prispevek številnih zainteresiranih strani in potencialnih akterjev k atlantski strategiji, ter poziva k uporabi pristopa upravljanja na več ravneh pri pripravi, izvajanju, oceni in pregledu akcijskega načrta.

Poročevalec

Paul O'DONOGHUE (IE/ALDE), član grofijskega sveta Kerry in regionalne oblasti South West

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana

COM(2011) 782 final

1.

pozdravlja predlog za razvoj pomorske strategije za območje Atlantskega oceana in pripravo akcijskega načrta za Atlantik 2014–2020;

2.

meni, da je težava območja Atlantskega oceana, da do zdaj ni imelo skupne strateške vizije za svoj prihodnji razvoj, in da je ta predlog resnična priložnost za opredelitev strateške vizije, v središču katere morata biti teritorialna kohezija in blaginja;

3.

meni, da je evropska strategija utemeljena, saj izzivi in priložnosti območja Atlantskega oceana presegajo nacionalne meje ter zahtevajo bolj celovit in celosten pristop; v skladu s tem poudarja, da mora strategija dokazati tudi resnično dodano vrednost, kar zadeva rezultate in izvajanje;

4.

se zaveda, da Evropska komisija ta predlog razume kot "strategijo za morske bazene" v okviru celostne pomorske politike (v nasprotju z "makroregionalno strategijo"); vendar poudarja, da bo Odbor atlantsko strategijo podprl samo v primeru sprejetja širšega pristopa , ki bo v celoti vključeval teritorialno razsežnost, v skladu s katerim bodo oblikovane jasne povezave med kopnim in morjem in ki bo prispeval k doseganju drugih ključnih ciljev EU;

5.

zato poziva Evropsko komisijo, naj strategijo preimenuje v "Integrirano strategijo za območje Atlantskega oceana", in meni, da bi bilo treba oblikovati takšne strategije tudi za druga evropska morska območja na podlagi izkušenj na območju Atlantskega ocena (na primer za območje Severnega morja);

6.

priznava posebne zahteve najbolj oddaljenih atlantskih regij, in meni, da lahko strategija ponudi priložnosti za večjo učinkovitost in skladnost političnega okvira EU v teh regijah;

7.

poziva, naj se atlantska strategija in njen akcijski načrt močno osredotočita na delovna mesta, trajnostno rast in naložbe, hkrati pa prispevata k izboljšanju morskega okolja;

8.

meni, da bi morala strategija glede na svoj geografski obseg vsebovati pragmatičen pristop, s čimer bi se omogočila takšna prožnost meja območja, da se pri reševanju težav ne bi ustvarjale umetne meje; vendar poziva, naj se ponovno preuči razširitev geografskega obsega v smeri proti severu in se tako omogoči sodelovanje Islandije v strategiji;

9.

izraža zaskrbljenost, da se v procesu priprave atlantske strategije niso upoštevale dragocene izkušnje z razvojem obstoječih makroregionalnih in drugih transnacionalnih strategij (1), zlasti na področjih, kot so upravljanje, priprava politik, komuniciranje in prevzemanje odgovornosti, cilji in ocenjevanje;

10.

poudarja, da ima atlantski forum veliko odgovornost za obvladovanje pričakovanj zainteresiranih strani, zagotavljanje vključujočega procesa za udeležbo pri pripravi akcijskega načrta ter vzpostavljanje skladnih okvirov za načrtovanje programov ter izvajanje prednostnih ukrepov in projektov.

11.

soglaša z izzivi in priložnostmi, ki jih je opredelila Evropska komisija, vendar meni, da se mora akcijski načrt osredotočiti na doseganje vidnih rezultatov ter obravnavati izzive, v zvezi s katerimi bo partnerski pristop zagotovil učinkovitejše odgovore;

12.

poudarja, da je treba teme iz akcijskega načrta bolj uskladiti s temami strategije Evropa 2020 in njenih vodilnih pobud, pa tudi s temami iz skupnega strateškega okvira (SSO) in predlaganimi reformami za sklade iz SSO;

13.

na splošno podpira naslednje tematske naslove, ki jih je določila Komisija atlantskega loka (CPMR) (2): (1) Dostopnost in promet na območju Atlantskega oceana; (2) Gospodarstvo in pomorske industrije; (3) Podnebje in okolje; (4) Raziskave in inovacije ter (5) Privlačnost ozemelj;

14.

poudarja, da so ribištvo, sektor morskih sadežev, akvakultura ter predelovalna veriga in trženje morskih proizvodov na območju Atlantskega oceana pomembni in da so od teh dejavnosti odvisna številna delovna mesta. Strategija za rast in delovna mesta v tej regiji se mora obvezno osredotočiti na utrditev in krepitev teh panog zaposlovanja;

15.

meni, da je treba v akcijskem načrtu obravnavati potrebo po načrtovanem pristopu k morskemu okolju na območju Atlantskega oceana; meni, da bo to zahtevalo dogovorjeno usklajevanje pomorskega prostorskega načrtovanja in procesov upravljanja morij na tem območju ter boljše usklajevanje med okviri načrtovanja na morju in na kopnem;

16.

meni, da so obalna območja v regijah na območju Atlantskega oceana zelo privlačna tako za nove prebivalce, ki se tam naselijo za stalno, kot tudi za sezonske obiskovalce, kar je zlasti povezano z obmorskimi športnimi, rekreativnimi in turističnimi dejavnostmi. Pomembno je, da se regije pripravijo na to gibanje prebivalstva, ki lahko z nepremičninskega, ekonomskega in okoljskega vidika ter drugih vidikov pomeni obremenitev za obalna območja;

17.

poudarja, da mora strategija izkoristiti dosežke preteklih in tekočih projektov na območju Atlantskega oceana, ki jih financira EU, ter oceniti vse, kar je bilo financirano do zdaj, in elemente, na katerih lahko temelji akcijski načrt; opozarja, da to lahko vpliva na nekatere programe in da je treba projekte izboljšati, da se doseže večji in bolj otipljiv učinek;

18.

meni, da je treba v akcijski načrt vključiti zunanjo razsežnost, da se spodbudijo strateški cilji z zainteresiranimi stranmi na celotnem območju Atlantskega oceana.

19.

ugotavlja, da bo treba pri projektih v okviru akcijskega načrta za Atlantik uporabiti obstoječe vire financiranja na ravni EU (sredstva v skupnem strateškem okviru in zunaj njega) ter druga sredstva na nacionalni, regionalni in lokalni ravni kot tudi sredstva v zasebnem sektorju; poudarja, da to odpira vrsto vprašanj, kako bo strategija dejansko črpala finančna sredstva za podporo pri izvajanju, zlasti ker priprava akcijskega načrta poteka vzporedno s procesom načrtovanja različnih programov, ki jih financira EU;

20.

poudarja, da bodo rezultati v okviru akcijskega načrta doseženi, če bo obstajala jasna skladnost med samim programom in razpoložljivimi sredstvi; poudarja, da je zato še pomembneje, da se v okviru strategije sprejme bolj celosten teritorialen pristop ter da se akcijski načrt bolj neposredno uskladi s cilji strategije Evropa 2020 in da je skladen z zakonskimi zahtevami različnih skladov EU.

21.

predlaga, naj atlantski forum sodeluje z ustreznimi organi upravljanja v petih državah članicah, da se zagotovi, da bodo nacionalni partnerski sporazumi ustrezno odražali prednostne naloge atlantske strategije ter da se bodo operativni programi in ukrepi iz akcijskega načrta v zadostni meri dopolnjevali; vendar izraža zaskrbljenost, da bo imela strategija v okviru celostne pomorske politike omejen manevrski prostor za uskladitev s programi, ki se financirajo iz SSO, z izjemo evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo;

22.

poudarja, da bo morala biti priprava akcijskega načrta zato v skladu z načeli in cilji skladov, zlasti tistih iz SSO;

23.

glede na že predlagano strogo tematsko osredotočenost, ki se zahteva od organov upravljanja, ne soglaša z dodeljevanjem sredstev za akcijski načrt za Atlantik v okviru posameznega operativnega programa;

24.

kljub temu predlaga, naj atlantski forum med procesom načrtovanja programov sodeluje z organi upravljanja, da se določijo načini financiranja ukrepov akcijskega programa, in sicer na podlagi jasne povezave z izbranimi tematskimi prednostnimi nalogami v zadevnih programih in posebnih meril za izbiro projektov;

25.

poudarja, da lahko nekateri elementi uredb o SSO, zlasti pristop na podlagi financiranja iz več skladov, prispevajo k podpori in izvajanju ključnih ciljev atlantske strategije; prav tako meni, da lahko doseganje skladnosti med strategijo in nekaterimi celostnimi pristopi v SSO (npr. urbana razsežnost, celostne teritorialne naložbe, skupni akcijski načrti) ob ustrezni uporabi razširi izkušnje in strokovno znanje lokalnih organov ter tako prispeva k doseganju ključnih ciljev atlantske strategije;

26.

nadalje predlaga, naj se v letnih poročilih o izvajanju ustreznih programov oceni, kako programi iz SSO prispevajo k ciljem atlantske strategije in k izvajanju akcijskega načrta.

27.

meni, da bodo prihodnji programi teritorialnega sodelovanja ključni za uresničevanje glavnih vidikov atlantske strategije, ter poudarja, da se na območju, za katerega naj bi veljala strategija, trenutno izvaja več kot 10 programov teritorialnega sodelovanja (čezmejni, transnacionalni in medregionalni);

28.

podpira nadaljnje izvajanje (transnacionalnega) programa za območje Atlantskega oceana , pri čemer je potrebnih več finančnih sredstev za izpolnitev nekaterih ambicioznih ciljev atlantske strategije; poleg tega meni, da je program za območje Atlantskega oceana primerno sredstvo za uvedbo konkretnih zahtev za "strateške pobude" (vodilne projekte) v okviru atlantske strategije kot tudi za financiranje platforme za izvajanje (glej točki 40 in 41);

29.

meni, da bi se moral atlantski forum zavzemati za to, da bi se prek programa INTERACT podpirali ukrepi ozaveščanja ter da bi organi upravljanja, pristojni za sedanje programe teritorialnega sodelovanja, sodelovali v zgodnji fazi priprave akcijskega načrta za Atlantik;

30.

poudarja, da bi bila uporaba tega programa koristna:

31.

meni, da ni dovolj povezanosti z drugimi programi EU, pri čemer cilji atlantske strategije in njene zahteve v zvezi s financiranjem njenega akcijskega programa v programskem obdobju 2014–2020 ne bodo ustrezno izpolnjeni;

32.

kot primer navaja nove "integrirane projekte" v okviru programa LIFE+ (2014–2020), ki so projekti za daljše obdobje in ki zajemajo večja teritorialna območja za boljše izvajanje okoljske in podnebne politike, vendar ne vključujejo projektov na področju morskega okolja (3); meni, da je to zamujena priložnost za doseganje ključnih ciljev celostne pomorske politike in atlantske strategije;

33.

prav tako obžaluje, da območje Atlantskega oceana ni bilo upoštevano pri določanju osrednjih omrežij v okviru vseevropskih omrežij, in poziva, naj se prednost nameni uporabi instrumenta za povezovanje Evrope za obravnavo temeljnih težav v zvezi z dostopnostjo in obrobnostjo (na področju prometa, energije ter IKT) na območju Atlantskega oceana;

34.

se sprašuje, kako namerava atlantski forum bolj ciljno usmeriti in uporabiti druga razpoložljiva sredstva EU ter povečati črpanje sredstev za uresničitev ciljev strategije; predlaga, na primer, da bo treba v okviru akcijskega načrta spodbujati raziskovalna partnerstva na območju Atlantskega oceana za zagotovitev čim večje podpore iz programa Obzorje 2020.

35.

izraža zaskrbljenost zaradi premajhne osredotočenosti na privabljanje finančnih sredstev zasebnega sektorja in na splošno vključevanje zasebnega sektorja v doseganje ciljev strategije; meni, da je to težava, na katero mora atlantski forum opozoriti med procesi posvetovanja in v prilagojenih komunikacijskih kampanjah;

36.

poudarja, da mora območje Atlantskega oceana zaradi trenutne krize na področju javnih proračunov privabiti mednarodne naložbe za izkoriščanje obstoječih možnosti (v sektorjih, kot so morski viri obnovljive energije; morski sadeži in akvakultura; morski viri; ladijski promet in razvoj pristanišč); meni, da mora biti promocija območja Atlantskega oceana kot kraja za naložbe in poslovanje ključni element akcijskega načrta;

37.

predlaga, naj atlantski forum sodeluje tudi z Evropsko komisijo in Evropsko investicijsko banko, da se oceni možnost oblikovanja namenskega finančnega instrumenta za lažjo pripravo "projektov, ki bodo zanimivi za banke", tako da se povežejo nepovratna sredstva in posojila, instrumenti za zagotavljanje lastniškega in tveganega kapitala ter vzpostavi bolj racionalno izvajanje projektov.

38.

poudarja, da bo atlantska strategija uspešna samo, če bo močno vpeta v politične in upravne strukture, kar pa zahteva:

39.

meni, da morajo strukture upravljanja spodbujati čim večji prispevek številnih zainteresiranih strani in potencialnih akterjev k atlantski strategiji, ter poziva k uporabi pristopa upravljanja na več ravneh pri pripravi, izvajanju, oceni in pregledu akcijskega načrta;

40.

zato opozarja, da atlantska strategija brez močne politične zavezanosti držav članic na najvišji ravni, skupaj z nacionalnimi procesi usklajevanja na ustreznih političnih področjih, ne bo izpolnila pričakovanj in ne bo uresničila svojih ciljev; prav tako meni, da akcijski načt ne bo uspešen, če lokalne in regionalne zainteresirane strani vanj ne bodo vključene v celoti ter ne bodo prevzele odgovornosti za izvajanje strategije;

41.

se ne strinja s predlagano odpravo atlantskega foruma po sprejetju akcijskega načrta in meni, da mora atlantski forum nadaljevati delo do leta 2020, da bo nadziral izvajanje (prek platforme za izvajanje (glej točki 27 in 41)), spremljal napredek in pospešil doseganje ciljev strategije;

42.

predlaga razvoj naslednjega modela upravljanja za atlantsko strategijo: (a) atlantski forum, ki je pristojen za politični nadzor na ravni EU in vključuje platformo za izvajanje, ki deluje kot kontaktna točka za strategijo, uvaja ukrepe za gradnjo zmogljivosti, pripravlja smernice za pripravo projektov ter spodbuja in usmerja izvajanje akcijskega načrta; (b) nacionalne in regionalne točke za usklajevanje, ki spodbujajo skladnost politike ter udeležbo zainteresiranih strani in potencialnih pobudnikov projektov pri uvajanju atlantske strategije.

43.

poudarja, da je območje Atlantskega oceana kompleksen geografski prostor z zelo različnimi značilnostmi, kulturami in perspektivami; meni, da je za uspeh strategije treba narediti več, da se razširita in poglobita raven in narava sodelovanja na območju Atlantskega oceana; pričakuje, da bo atlantska strategija (a) skupna referenčna točka, da se to doseže, vendar (b) mora vključevati tudi ukrepe za izgradnjo zmogljivosti, da se spodbudi močnejši duh sodelovanja;

44.

meni, da bo po sprejetju akcijskega načrta za Atlantik potreben modul za obveščanje in komuniciranje, da se poveča prepoznavnost, spodbudi razumevanje ciljev, zagotovi širša udeležba (zlasti zasebnega sektorja) in sčasoma predstavijo dosežki strategije;

45.

poudarja možne koristi, ki jih lahko zagotovi uredba o EZTS kot orodje za lažje izvajanje strategije;

46.

predlaga vzpostavitev medresorske delovne skupine za atlantsko strategijo v okviru Evropske komisije, da se zagotovita skladnost ustreznih političnih področij in združljivost ciljev atlantske strategije in programov EU ter zahtev v zvezi s financiranjem; prav tako predlaga, da glede na horizontalen značaj strategije tej delovni skupini predseduje generalni sekretar.

47.

poudarja, da je potreben večji občutek za nujnost pri sprejemanju akcijskega načrta, in predlaga pogostejša srečanja v okviru atlantskega foruma (odbora za vodenje in usmerjanje), da se določijo faze procesa in zagotovijo pravočasni ukrepi;

48.

z veseljem pričakuje najavljen posvetovalni dokument, ki mora biti temelj širšega in bolj strukturiranega procesa mobilizacije zainteresiranih strani in posvetovanja z njimi pozneje v letu 2012, in poziva Evropsko komisijo, naj čim prej razširi in poglobi sodelovanje, da bodo zainteresirane strani, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, imele občutek, da so v zadostni meri odgovorne za akcijski načrt, ter zagotovi, da bo proces dejansko temeljil na pristopu od spodaj navzgor in bo osredotočen na državljane;

49.

izraža zaskrbljenost, da predlagani tematski seminarji (eden na državo članico) ne bodo dovolj, da bi zainteresiranim stranem dali možnost, da se vključijo in prevzamejo odgovornost za strategijo; predlaga dodatne dejavnosti v okviru atlantske strategije, da se doseže dogovor o strateški viziji, izvede razprava o vidikih upravljanja, določijo cilji in preverljivi kazalniki uspeha ter pojasnijo učinki financiranja; poleg tega predlaga, naj Evropska komisija mobilizira svoja predstavništva v državah članicah ter tako omogoči širšo udeležbo v procesu akcijskega načrta;

50.

poudarja, da je treba predlagani časovni okvir za sprejetje akcijskega načrta prestaviti na zgodnejši čas , da bo usklajen z ustreznimi prednostnimi nalogami programa financiranja za obdobje 2014–2020;

51.

priporoča, da se v procesu priprave atlantske strategije najprej doseže dogovor o strateški viziji za območje Atlantskega oceana, ki bo referenca za akcijski načrt za Atlantik 2014–2020; nadalje predlaga, da se v okviru tega akcijskega načrta:

52.

meni, da morata biti atlantska strategija in proces priprave njenega akcijskega načrta del ocene dodane vrednosti makroregionalnih pristopov, ki jo za leto 2013 predlaga Evropska komisija, kot je to zahteval Evropski svet;

53.

predlaga, naj atlantski forum sprejme akcijski načrt, in poziva prihajajoče irsko predsedstvo, naj v času svojega predsedovanja prednost nameni podpori akcijskega načrta v Evropskem svetu ter se pri tem osredotoči na doseganje rezultatov, verodostojen proces spremljanja in tekočega ocenjevanja ter načrtovan vmesni pregled.

18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/7

—

poudarja, da morajo biti vsi ključni akterji, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ki upravljajo dodatne pokojninske sisteme večine javnih uslužbencev, udeleženi v posvetovanjih v okviru reform nacionalnih pokojninskih sistemov;

—

opozarja, da se več vidikov pokojninske politike EU in strategije Evropa 2020 medsebojno dopolnjuje. Doseganje višjih stopenj zaposlenosti v okviru strategije Evropa 2020 bo prispevalo k splošni vzdržnosti socialne zaščite in pokojninskih sistemov. Ustrezne pokojnine pa so glavni pogoj za doseganje cilja strategije Evropa 2020 za zmanjšanje revščine, saj starejši prebivalci EU ostajajo ranljiva socialno-ekonomska skupina. Poleg reforme pokojninskih sistemov potrebujemo tudi več ukrepov na področju politike trga dela, da bi starejši tudi v prihodnosti imeli zagotovljene primerne prihodke;

—

zaradi vprašanj glede preglednosti ter višine provizij in stroškov, povezanih z različnimi oblikami zasebnih pokojninskih sistemov, se zavzema za primerjalno analizo, da bi lahko najboljšo prakso uvedli po vsej EU.

Poročevalec

Paul LINDQUIST (SE/EPP), predsednik občinskega sveta občine Lidingö

Referenčni dokument

Bela knjiga – Agenda za ustrezne, varne in vzdržne pokojnine

COM(2012) 55 final

1.

pozdravlja namero Komisije, da obravnava velike izzive, s katerimi se soočajo pokojninski sistemi številnih držav članic;

2.

meni, da je zagotovitev vzdržnih in ustreznih pokojnin zelo pomembna, ne samo glede na obete evropske rasti, ampak tudi kar zadeva socialno varnost in blaginjo državljanov Unije;

3.

meni, da je dolgoročna vzdržnost pokojninskih sistemov temeljni pogoj za varne in ustrezne pokojnine;

4.

poudarja, da bo imelo zakonsko določeno pokojninsko zavarovanje še naprej pomembno vlogo pri zagotavljanju ustrezne pokojnine za vse upokojence;

5.

meni, da pokojninski sistem na podlagi ustreznih prihodkov v celotni življenjski dobi prispeva k zagotavljanju dolgoročno vzdržnih pokojnin;

6.

poudarja, da so se pokojninski sistemi dolga leta razvijali v skladu z razmerami v posameznih državah članicah. Zato je oblikovanje zakonsko določenega pokojninskega zavarovanja naloga posameznih držav članic;

7.

poudarja, da morajo biti vsi ključni akterji, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, ki upravljajo dodatne pokojninske sisteme večine javnih uslužbencev, udeleženi v posvetovanjih v okviru reform nacionalnih pokojninskih sistemov;

8.

opozarja na to, da so v več državah članicah za oblikovanje poklicnega pokojninskega zavarovanja pristojni socialni partnerji. Zato je samoumevno, da morebitne spremembe na tem področju predlagajo socialni partnerji;

9.

ugotavlja, da bela knjiga temelji na členu 153 PDEU in da so za oblikovanje pokojninskih sistemov pristojne predvsem države članice, vendar mora EU podpreti in dopolniti njihove ukrepe na področju socialnega varstva. V beli knjigi ni nobenega konkretnega zakonodajnega predloga, kar pomeni, da ne predstavlja nikakršnega problema z vidika načel subsidiarnosti in sorazmernosti. Odbor kljub temu poudarja, da je treba vse prihodnje morebitne zakonodajne predloge v zvezi s pokojninami zelo skrbno proučiti z vidika načela subsidiarnosti;

10.

opozarja, da se več vidikov pokojninske politike EU in strategije Evropa 2020 medsebojno dopolnjuje. Doseganje višjih stopenj zaposlenosti v okviru strategije Evropa 2020 bo prispevalo k splošni vzdržnosti socialne zaščite in pokojninskih sistemov. Ustrezne pokojnine pa so glavni pogoj za doseganje cilja strategije Evropa 2020 za zmanjšanje revščine, saj starejši prebivalci EU ostajajo ranljiva socialno-ekonomska skupina (1). Poleg reforme pokojninskih sistemov potrebujemo tudi več ukrepov na področju politike trga dela, da bi starejši tudi v prihodnosti imeli zagotovljene primerne prihodke.

11.

podpira priporočilo Komisije, da se upokojitvena starost zviša in prilagodi daljši življenjski dobi, če je to primerno, kar bi lahko prispevalo k finančni vzdržnosti pokojninskih sistemov. Za to pa bodo potrebne praktične rešitve v različnih državah članicah;

12.

meni, da bi se lahko ob prožni upokojitveni starosti ljudje upokojevali kasneje kot v primeru fiksno določene upokojitvene starosti, s čimer bi omogočili podaljšanje delovne dobe na podlagi individualnih dejavnikov;

13.

poudarja pomen večje udeležbe starejših delavcev (starih od 55 do 64 let) na trgu dela. Bistveno povečanje zaposlenosti (2) bi imelo velike prednosti za gospodarsko rast in večjo vzdržnost pokojninskih sistemov;

14.

ugotavlja, da je pri zaposlovanju žensk, mladih in priseljencev še precej prostora za izboljšanje, zato poudarja pomen dviga zaposlenosti v vseh starostnih skupinah. Pomembno je tudi izboljšanje pogojev za zgodnejši vstop mladih in priseljencev na trg dela;

15.

poziva države članice in delodajalce, naj sprejmejo ukrepe, ki bi starejšim pomagali, da ostanejo na trgu dela, in jih k temu spodbujali;

16.

je naklonjen – kjer je to mogoče – večji uporabi postopnega upokojevanja, počasnega prehoda iz zaposlitve s polnim delovnim časom v polno upokojitev;

17.

opozarja, da se s starostjo znatno poveča možnost opravilne nesposobnosti zaradi trajnih zdravstvenih težav ali invalidnosti (3), zato so še toliko bolj pomembni učinkoviti ukrepi za preusposabljanje in prilagoditev na spremembe poklicne poti in zaposlitve skozi vse poklicno življenje, ter spodbujanje vseživljenjskega učenja ter aktivnega in zdravega staranja v družbi;

18.

meni, da bi morali oblasti in socialni partnerji oblikovati in izvajati dodatne ukrepe, s katerimi bi spodbujali in podpirali zadrževanje starejših delavcev na delovnem mestu ter zmanjšali časovno razliko med dejansko in zakonsko predpisano upokojitvijo oz. upokojitveno starostjo.

19.

meni, da lahko poklicno pokojninsko zavarovanje pomembno dopolnjuje zakonsko določeno pokojninsko zavarovanje. Zato mora EU spodbujati razširjanje dobrih praks, da bi pospešila razvoj sistemov poklicnega pokojninskega varčevanja v državah članicah in okrepila podporo oblikovanju večstebrnih pokojninskih sistemov;

20.

poziva Evropsko komisijo in države članice, naj namenijo posebno pozornost dejstvu, da zaposleni v MSP ter nižje kvalificirani in netipični delavci ali delavci s strukturno negotovo zaposlitvijo pogosto niso obravnavani enakopravno z drugimi zaposlenimi v shemah poklicnih pokojninskih zavarovanj;

21.

ugotavlja, da so poklicna pokojninska zavarovanja drugačna od zasebnih ter da je med poklicnimi pokojninskimi zavarovanji in drugimi zavarovalnimi produkti velika razlika. Dodatni predpisi o plačilni sposobnosti lahko povečajo stroške poklicnih pokojninskih sistemov, ne da bi se s tem izboljšali tudi pokojninski oziroma upokojitveni pogoji za zaposlene;

22.

meni, da morajo biti zakonsko določene pokojnine v morebitni povezavi s poklicnimi pokojninami dovolj visoke, da državljanom omogočajo ohranjanje primerne življenjske ravni tudi po upokojitvi, spodbujati pa bi bilo treba tudi zasebno varčevanje in tretji pokojninski steber;

23.

poudarja možnost spodbujanja odprave ovir za večjo udeležbo na trgu dela. S starostnimi poklicnimi pokojninami, kot jih poznajo sistemi z določenimi pravicami, je zaposlovanje ali zadržanje starejših na delovnem mestu razmeroma drago;

24.

opozarja, da je pri poklicnih pokojninah določeno trajanje delovnega razmerja pogosto predpogoj za upoštevanje dobe plačevanja prispevkov. Na drugi strani pa številni mladi razmeroma pogosto menjajo službe in celo države zaposlitve, zato je še posebej pomembno, da se zanje upoštevajo prispevki, ki jih vplačajo;

25.

načeloma pozdravlja prenosljivost pokojninskih pravic in z zanimanjem pričakuje predloge Komisije. Vendar je to vprašanje zelo zapleteno, saj je treba upoštevati raznolikosti sistemov poklicnih pokojnin v posameznih državah članicah. Zlasti pa to ne sme vplivati na pripravljenost delodajalcev, da financirajo poklicne pokojnine. Poleg tega je treba pozornost nameniti davčnim posledicam, zakonodaji o delitvi premoženja itd.;

26.

zaradi vprašanj glede preglednosti ter višine provizij in stroškov, povezanih z različnimi oblikami zasebnih pokojninskih sistemov, se zavzema za primerjalno analizo, da bi lahko najboljšo prakso uvedli po vsej EU.

27.

odobrava, da je Komisija upoštevala priporočilo Odbora (4) in se bolj posvetila vprašanju enakosti spolov. To je še zlasti pomembno za lokalne in regionalne oblasti, saj ženske predstavljajo večino zaposlenih na številnih področjih javnega sektorja (5);

28.

podpira priporočilo Komisije državam članicam, naj uvedejo enako upokojitveno starost za moške in ženske, da bi odpravili diskriminacijo zaradi spola in ženskam omogočili višje pokojnine;

29.

ugotavlja, da je treba zaradi velikih razlik v stopnji zaposlenosti med moškimi in ženskami v starosti od 55 do 64 let posebno pozornost nameniti vprašanju enakosti spolov v povezavi z daljšim poklicnim življenjem in aktivnim staranjem, na primer z ukrepi, ki bi ljudem pomagali, da ostanejo zaposleni in hkrati skrbijo za svoje družinske člane;

30.

opozarja, da pomanjkanje drugačnih možnosti nege v številnih državah članicah ustvarja dodatno breme predvsem za ženske, ki se zaradi tega zgodaj upokojujejo;

31.

poudarja, da se bodo z večjo zaposlenostjo žensk povečale potrebe po kakovostnem varstvu otrok in oskrbi starejših. Lokalne in regionalne oblasti morajo imeti zato zadostna sredstva za te storitve;

32.

ugotavlja, da v nekaterih državah članicah ženske pogosteje kot moške prizadenejo dolgotrajne kronične bolezni ali težave, ki povzročijo zmanjšanje zmožnosti za delo, medtem ko je v drugih ta verjetnost večja za moške. Lokalne in regionalne oblasti morajo zato imeti posebno odgovornost, da poskrbijo za dobre delovne pogoje za svoje uslužbence;

33.

opozarja na to, da je lahko možnost dela s skrajšanim delovnim časom, na primer ko so otroci majhni, za mnoge, zlasti pa za ženske, pomemben pogoj, da ostanejo na trgu dela. Hkrati je treba zagotoviti, da nihče ne ostane v zaposlitvi s skrajšanim delovnim časom, če tega ne želi, saj to kasneje negativno vpliva na pokojnino;

34.

da zakonsko določen starševski dopust ne bi privedel do zmanjšanih pokojninskih pravic, predlaga, da se države članice spodbudi k temu, da proučijo, kako bi se takšen dopust lahko prištel k pokojninski dobi. Enako bi moralo veljati tudi za vojaški rok.

35.

meni, da morajo biti reforme namenjene oblikovanju pokojninskih sistemov, ki dolgoročno zagotavljajo stabilnost. Reforme bodo uspešne samo, če bodo ljudje imeli občutek, da so pravične. Zato je nujno, da se javnost dobro seznani z resničnimi problemi in njihovimi možnimi rešitvami;

36.

poudarja, da so pomembne obsežne informacije o pokojninah, da bi se državljani lažje odločali o njihovem načrtovanju. Zaradi prostega pretoka oseb znotraj EU bo vse več ljudi v prihodnosti imelo pokojninske pravice v različnih državah, zaradi česar bodo natančne informacije še toliko bolj potrebne;

37.

zato poziva Komisijo, naj razmisli o oblikovanju skupne spletne platforme, kjer bi bile zbrane izčrpne informacije o pokojninah.

38.

poudarja, da so ustrezni pokojninski sistemi pomembni za blaginjo ljudi in za to, da bi preprečili preveliko finančno breme za lokalne in regionalne oblasti;

39.

poziva Komisijo, naj v prihodnosti za ukrepe, ki jih sprejema na tem področju, pripravi ustrezne ocene učinka, zlasti z vidika vpliva na lokalne in regionalne oblasti;

40.

poziva Komisijo, naj razmisli, ali je na tem področju potrebno usklajevanje v okviru odprte metode koordinacije, da bi spodbudili tako prosti pretok oseb kot vzdržnost pokojninskega sistema.

18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/11

—

poudarja, da je strategija EU za regijo Baltskega morja dobra osnova za preskušanje, do katere mere lahko posebna strategija za širšo geografsko makroregijo dejansko poveča konkurenčnost EU ter podkrepi pametno, trajnostno in vključujočo rast;

—

pozdravlja prizadevanja za večjo uskladitev revidiranih ciljev strategije EU za regijo Baltskega morja – rešiti morje, povezati regijo in povečati blaginjo – s cilji strategije Evropa 2020;

—

poudarja, da morajo za krepitev gospodarske kohezije in konkurenčnosti obstajati tesnejše vezi med zainteresiranimi stranmi s področja raziskav, inovacij in industrije. Regije in univerze bi morale v vsej makroregiji Baltskega morja sodelovati in tako oblikovati model za mreže pametne specializacije;

—

meni, da je treba še naprej namenjati pozornost spodbujanju pobud za trajnostni razvoj ter predlaganju večjega števila ukrepov, s katerimi bi spodbujali zaposlenost in pridobivanje znanja, pa tudi blaginjo in vključenost;

—

poudarja, da je kljub temu, da je strategija EU za regijo Baltskega morja notranja strategija EU, sodelovanje z državami izven EU in zlasti Rusijo ključnega pomena za uspeh strategije;

—

poudarja, da bi bilo treba strukture severne razsežnosti uporabiti kolikor se da v okviru tesnejšega sodelovanja med EU in Rusijo v regiji Baltskega morja;

—

je zaskrbljen zaradi pomanjkanja prepoznavnosti občin in regij pri izvajanju strategije, zato predlaga, da se tako v strategiji kot v revidiranem akcijskem načrtu izrecno navede, da je treba pri izvajanju upoštevati načelo upravljanja na več ravneh;

—

poudarja, da morajo politične zainteresirane strani pokazati jasno zavezanost in prevzeti vodilno vlogo, če naj bi se dosegel napredek pri izvajanju strategije v vseh sodelujočih državah;

—

izpostavlja, da je treba pojasniti prispevek nacionalnih programov strukturnih skladov k izvajanju strategije EU za regijo Baltskega morja in pri tem upoštevati razlike med regijami znotraj držav članic ter njihove razvojne potrebe.

Poročevalka

Pauliina HAIJANEN (FI/EPP), članica izvršilnega odbora mestnega sveta Laitila

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o Strategiji Evropske unije za regijo Baltskega morja

COM(2012) 128 final

1.

pozdravlja sporočilo Komisije z dne 23. marca 2012 ter kot korak v pravo smer razume ukrepe iz tega sporočila, in sicer izboljšanje osredotočenja strategije EU za regijo Baltskega morja, uskladitev politik in financiranja, pojasnitev odgovornosti različnih akterjev in izboljšanje komunikacije;

2.

izpostavlja, da si strategija EU za regijo Baltskega morja prizadeva izboljšati usklajevanje in skladnost politik med regijami na območju, da bi rešili skupne probleme, s katerimi se sooča regija Baltskega morja, ter povečali njeno blaginjo na trajnosten način. Strategija obravnava vprašanja, ki jih posamezne regije in države članice ne morejo rešiti same. Eden od ključnih dejavnikov je sodelovanje in usklajeno ukrepanje med državami članicami, regijami in občinami makroregij, EU, organizacijami celotne baltske regije, institucijami financiranja in nevladnimi organi;

3.

opozarja, da je v mnenju Odbora regij o vlogi lokalnih in regionalnih oblasti pri doseganju ciljev strategije Evropa 2020 (CdR 72/2011 fin) izpostavljen potencial regije Baltskega morja, da postane evropski pionir;

4.

poudarja, da je strategija EU za regijo Baltskega morja kot prva celovita makroregionalna strategija dobra osnova za preskušanje, do katere mere lahko posebna strategija za širšo geografsko makroregijo dejansko poveča konkurenčnost EU ter podkrepi pametno, trajnostno in vključujočo rast. Te izkušnje morajo imeti dejavno vlogo zlasti v razpravi o evropski kohezijski politiki, pri čemer je treba upoštevati naslednje programsko obdobje;

5.

opozarja na stališče Evropske komisije, da izvajanje makroregionalnih strategij ne sme pomeniti nobenih novih predpisov, nobenih novih institucij in nobenih dodatnih sredstev. Vendar Odbor poudarja, da bi bilo treba hkrati upoštevati tudi načelo "trikratnega da": skupaj dogovorjena uporaba in nadzor veljavnih predpisov v makroregiji; vzpostavitev platforme, mreže ali teritorialnih grozdov regionalnih in lokalnih oblasti ter držav članic ob vključevanju zainteresiranih strani, za katero bi bili odgovorni organi Unije; ter usklajena uporaba razpoložljivih finančnih virov Unije pri pripravi in izvajanju makroregionalnih strategij.

6.

pozdravlja prizadevanja za večjo uskladitev ciljev strategije EU za regijo Baltskega morja s cilji strategije Evropa 2020. Trije splošni cilji strategije iz sporočila, in sicer rešiti morje, povezati regijo in povečati blaginjo, se dobro povezujejo s cilji strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Poleg tega je s stališča izvajanja strategije Evropa 2020 ključnega pomena poudariti tesnejše regionalno sodelovanje na področju inovacij;

7.

ugotavlja, da je pretvorba vodilnih pobud strategije Evropa 2020 v konkretne ukrepe pomembna za izvajanje strategije EU za regijo Baltskega morja. Med vodilnimi pobudami strategije Evropa 2020 je treba posebno pozornost nameniti digitalni agendi in Uniji inovacij, saj posodobljeni akcijski načrt daje večji poudarek spodbujanju njunih ciljev v regiji Baltskega morja. Strategija EU za regijo Baltskega morja in mreže sodelovanja, ki delujejo v tej regiji, zagotavljajo odlično osnovo za oblikovanje regionalnih raziskovalnih in inovacijskih strategij za pametno specializacijo;

8.

spodbuja države članice ter akterje na lokalni in regionalni ravni, naj proučijo, kako je mogoče uresničiti posodobljeni cilj strategije EU za regijo Baltskega morja – ustvarjanje blaginje – s konkretnimi ukrepi sodelovanja. V prihodnjem akcijskem načrtu morajo biti jasno navedeni ukrepi za povečevanje zaposlenosti in več strokovnega znanja ter za izboljšanje blaginje in udeležbe. Akcijski načrt doslej vsebuje le malo povezav s projekti v okviru vodilnih pobud strategije Evropa 2020 na teh področjih;

9.

meni, da bi bilo treba pri izvajanju strategije EU za regijo Baltskega morja upoštevati prednostno nalogo "vključujoče rasti – utrjevanja gospodarstva z visoko stopnjo zaposlenosti, ki omogoča ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo" iz strategije Evropa 2020, saj še zmeraj obstajajo velike razlike v blaginji in gospodarski uspešnosti med regijami Baltskega morja. Še naprej je treba pozornost namenjati spodbujanju ukrepov za izboljšanje okolja in podpori vodilnih pobud za trajnostni razvoj;

10.

poudarja, da bo v prihodnosti pomembneje obravnavati sinergije med različnimi programi financiranja, da se dosežejo cilji strategije Evropa 2020. Kar zadeva prihodnji program Obzorje 2020, ki je namenjen raziskavam in inovacijam, bi bilo treba zagotoviti tesno in celovito usklajevanje z instrumenti kohezijske politike, ki jih uporabljajo države članice v regiji Baltskega morja, da se poudari regionalni vidik, regije pa spodbudijo k povečanju njihove raziskovalne in inovacijske dejavnosti;

11.

želi poudariti, da strategija EU za regijo Baltskega morja lokalni in regionalni ravni ponuja nove priložnosti za okrepitev regionalne konkurenčnosti in inovacijskega potenciala ter za spodbujanje regionalne pametne specializacije. Zato bi morale regije in univerze v vsej makroregiji Baltskega morja sodelovati in tako oblikovati model za mreže pametne specializacije, pri čemer se je treba osredotočiti na temeljna vprašanja in dejavnosti posameznih regij ter doseganje odličnosti in kritične mase z mreženjem. Tukaj sta odločilnega pomena razvoj in okrepitev inovacijskih sistemov trojne spirale in četverne spirale v sodelovanju z akademskimi krogi, javnim sektorjem in državljani regije Baltskega morja;

12.

predlaga, da države članice EU v regiji Baltskega morja spodbujajo raziskovalne centre k osredotočanju na področja raziskav, ki podpirajo pametno specializacijo v njihovi regiji, in k izmenjevanju strokovnega znanja v okviru mreže za sodelovanje v regiji Baltskega morja. K udeležbi pri tem sodelovanju na področju raziskav bi bilo treba spodbujati tudi države, ki niso članice EU, a mejijo na to regijo, in sicer med drugim pri vprašanjih okolja in energije, ki zadevajo skupno povodje;

13.

želi poudariti, da morajo za krepitev gospodarske kohezije in konkurenčnosti obstajati tesnejše vezi med zainteresiranimi stranmi s področja raziskav, inovacij in industrije. Podjetja in industrija ter univerze morajo imeti priložnost dejavneje sodelovati pri delu, povezanem s strategijo;

14.

priporoča, da se okrepijo inovacije in sodelovanje med grozdi med EU in državami izven EU ter spodbudi sodelovanje na področju trženja v regiji Baltskega morja, da bi okrepili turizem in naložbe iz držav izven EU. Ti ukrepi skupaj z močno okoljsko razsežnostjo strategije predstavljajo učinkovit korak v smeri uresničitve ciljev strategije Evropa 2020 v regiji Baltskega morja;

15.

poudarja, da bi morale glede na navedeno države v regiji Baltskega morja ta vprašanja obravnavati v svojih nacionalnih programih reform in da bi morale biti lokalne in regionalne oblasti tesno vpletene v to pripravljalno delo;

16.

ugotavlja, da je glavni cilj strategije EU za regijo Baltskega morja očistiti to najbolj onesnaženo morje v Evropi oziroma izboljšati njegovo stanje, pri čemer je treba zagotoviti usklajen družbeni in gospodarski razvoj obmejnih regij znotraj in zunaj EU.

17.

poudarja, da je kljub temu, da je to notranja strategija EU, sodelovanje z državami izven EU in zlasti Rusijo ključnega pomena za uspeh strategije;

18.

želi izpostaviti, da je Rusija leta 2011 na zvezni ravni odobrila strategijo za socialni in gospodarski razvoj severozahodnega okrožja Rusije do leta 2020. Strategija za severozahodno Rusijo določa cilje za gospodarstvo, infrastrukturo in logistiko te regije. Ta strategija naj bi spodbujala tesnejše strateško sodelovanje med regijo Baltskega morja, ki je v EU, in Rusijo, zlasti na področju okolja, gospodarstva, prometa, energije, turizma in civilne zaščite;

19.

poudarja, da bi bilo treba strukture severne razsežnosti uporabiti kolikor se da v okviru tesnejšega sodelovanja med EU in Rusijo v regiji Baltskega morja. Politika severne razsežnosti obravnava severno regijo kot eno entiteto, da bi tako okrepila usklajevanja med različnimi mehanizmi sodelovanja v regiji Baltskega in Barentsovega morja;

20.

pozdravlja in podpira konkretne ukrepe, sprejete na lokalni in regionalni ravni, za razvoj praktičnega sodelovanja, zlasti z mestom Sankt Peterburg in regijo Leningrad. Dober primer takšnega pristopa od spodaj navzgor je t. i. proces iz Turkuja, ki je skupna pobuda med mestom Turku, jugozahodno regijo Finske ter mestoma Hamburg in Sankt Peterburg.

21.

pozdravlja dejstvo, da sporočilo Komisije pri določitvi vlog in odgovornosti ključnih zainteresiranih strani (nacionalnih kontaktnih točk, koordinatorjev prednostnih področij, vodij horizontalnih ukrepov in vodij vodilnih projektov) upošteva stališča o krepitvi prožnega, vendar ciljno usmerjenega izvajanja in upravljanja strategije, kakor je določeno v mnenju OR za regijo Baltskega morja (CdR 255/2009 fin);

22.

meni, da je predlog Komisije za pojasnitev strukture upravljanja strategije in povečanje njene učinkovitosti korak v pravo smer, vendar je zaskrbljen zaradi pomanjkanja prepoznavnosti občin in regij pri izvajanju strategije; zato predlaga, da se tako v strategiji kot v revidiranem akcijskem načrtu izrecno navede, da je treba pri izvajanju upoštevati načelo upravljanja na več ravneh;

23.

poudarja, da je uspeh makroregionalnih strategij v Evropi v veliki meri odvisen od zavezanosti in prispevka lokalnih in regionalnih zainteresiranih strani k izpolnjevanju ciljev. Ključnega pomena je tudi sodelovanje zasebnega sektorja. Politične zainteresirane strani morajo pokazati jasno zavezanost in prevzeti vodilno vlogo, če naj bi se dosegel napredek pri izvajanju strategije v vseh sodelujočih državah;

24.

izpostavlja, da je še zmeraj potrebno širše sodelovanje lokalnih in regionalnih zainteresiranih strani pri izvajanju strategije za regijo Baltskega morja. To je treba upoštevati ne le pri posodabljanju akcijskega načrta strategije, ampak tudi pri opredeljevanju vloge različnih zainteresiranih strani. Trenutno prihaja na primer veliko vodij horizontalnih ukrepov iz sektorskih ministrstev ali drugih osrednjih vladnih organov. Zlasti nacionalne kontaktne točke bi morale imeti redne stike z lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter organizacijami.

25.

ugotavlja, da so različni programi strukturnih skladov omogočili izvedbo številnih projektov, ki podpirajo strategijo, čeprav strategija EU za regijo Baltskega morja ni bila odobrena, dokler se ni začelo trenutno programsko obdobje EU. Evropski programi teritorialnega sodelovanja, ki so bili izvedeni v regiji Baltskega morja, so bili eden od ključnih virov financiranja pri spodbujanju ukrepov zlasti na lokalni in regionalni ravni;

26.

opozarja, da ni instrumentov financiranja, ki bi bili primerni za nadnacionalne projekte z več zainteresiranimi stranmi. Odločitve o financiranju se za vsakega partnerja sprejemajo v različnih trenutkih, kar je lahko problematično, ko se uporabljajo različni viri financiranja, saj se s tem bistveno upočasni izvajanje. Ni nujno, da obstaja kakršno koli usklajevanje odločitev o financiranju, in nekateri partnerji ostanejo brez podpore, kar lahko ovira začetek projekta;

27.

meni, da je pomembno, da predlogi uredb, ki jih je Komisija objavila oktobra 2011, zavezujejo države članice k upoštevanju morebitne makroregionalne strategije pri pripravi in izvajanju novih programov strukturnih skladov, ter poudarja, da mora zlasti nov nadnacionalni program za regijo Baltskega morja upoštevati prednostne naloge strategije EU za regijo Baltskega morja. Načrtovanje za naslednje obdobje bi se moralo začeti takoj na začetku leta 2014, da se preprečijo nepotrebne zamude pri tekočem projektnem delu;

28.

izpostavlja, da je treba pojasniti prispevek nacionalnih programov strukturnih skladov k izvajanju strategije EU za regijo Baltskega morja in pri tem upoštevati razlike med regijami znotraj držav članic ter njihove razvojne potrebe. Poseben poudarek je treba nameniti regionalni pametni specializaciji v nacionalnih programskih dejavnostih, kar ponuja izjemne priložnosti za doseganje ciljev strategije. Podobno bi sporazum o partnerstvu med državo članico in Evropsko komisijo moral vsebovati tudi sklic na strategijo EU za regijo Baltskega morja;

29.

meni, da je pomembno zagotoviti izhodiščno financiranje, kakor je predlagano v sporočilu Komisije, kot sredstvo za spodbujanje sodelovanja pri projektih, saj bi bili na ta način tako lokalne in regionalne zainteresirane strani kot predstavniki organizacij in civilne družbe bolj vključeni v projektne dejavnosti;

30.

poudarja, da bo v prihodnje pomembno usmerjati financiranje v smeri neposrednih izvedbenih ukrepov strategije in omogočiti združevanje različnih oblik financiranja. Poleg javnega financiranja je treba spodbujati uporabo storitev, ki jih ponujajo različne institucije financiranja, in pri tem poudariti vlogo zasebnega financiranja. Razviti je treba tehnike, da se lahko več ukrepov mednarodnega sodelovanja vključi v projekte, ki se financirajo v okviru nacionalnih programov strukturnih skladov;

31.

pozdravlja kazalnike za spremljanje izvajanja strategije iz sporočila Komisije, vendar poudarja, da mora biti sistem spremljanja in ocenjevanja kar se da enostaven ter temeljiti na kazalnikih, ki lahko realistično prikažejo rezultate, dosežene s sodelovanjem na osnovi strategije. Odbor regij je pripravljen sodelovati v razpravah o oblikovanju in izboru kazalnikov.

32.

poudarja, da so za izvajanje makroregionalnih strategij potrebni pregledno sprejemanje odločitev, celovita izmenjava informacij in razvoj skupnih praks na vseh ravneh. Izboljšati je treba zlasti pretok informacij med državami članicami regije Baltskega morja in znotraj njih. S tem se bo spodbujala širša zavezanost izvajanju ciljev strategije;

33.

poudarja, da se bo z okrepljeno komunikacijo o strategiji povečala tudi ozaveščenost širše javnosti o dejavnostih EU. Spletne strani za strategijo in javno posvetovanje o posodabljanju akcijskega načrta strategije so korak v pravo smer;

34.

Komisiji predlaga sistematično zbiranje in objavljanje informacij o programih financiranja, tako da se lahko finančni nasveti zagotavljajo centralno na nacionalni in lokalni ravni. Trenutno je problem, da zainteresirane strani pri projektih nimajo ustreznega dostopa do informacij. Znanje o primernih virih financiranja je treba učinkoviteje razširjati, da zainteresirane strani ne bi imele težav z izbiro instrumentov, prilagojenih njihovim potrebam.

35.

ugotavlja, da je strategija EU za regijo Baltskega morja državam članicam, regijam in občinam ponudila nove priložnosti za okrepitev regionalne konkurenčnosti in inovativnosti ter za regionalno pametno specializacijo. Zaradi strategije se je na splošno povečalo zanimanje lokalnih in regionalnih zainteresiranih strani za sodelovanje v okviru Baltskega morja in tudi njihova vključenost vanj, okrepile pa so se tudi nove oblike sodelovanja;

36.

predlaga, da Odbor regij še naprej dejavno spremlja izvajanje strategije EU za regijo Baltskega morja na podlagi posodobljenega akcijskega načrta, ki bo objavljen konec 2012, ter predstavi svoje ugotovitve in sklepe v širši razpravi o makroregionalnih strategijah, zlasti z vidika prihodnjega programskega obdobja EU (2014–2020).

18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/16

—

poziva k temu, da se vloga lokalnih in regionalnih oblasti ustrezno prizna in podpre z ustreznimi finančnimi in človeškimi viri ter instrumenti upravljanja, saj imajo glavno vlogo tako neposredno kot partnerji pri lokalnih trajnostnih projektih kot tudi pri načrtovanju novih infrastruktur, izdaji dovoljenj, naložbah, javnih naročilih, proizvodnji in nadzoru porabe energije;

—

ponavlja, da je treba nujno v distribucijsko mrežo vključiti energijo iz obnovljivih virov, ki je proizvedena na lokalni ravni iz različnih in decentraliziranih virov, kot so vetrna, vodna, geotermalna in sončna energija ter biomasa, s čimer bi dosegli bolj pametno infrastrukturo za prenos in distribucijo energije (pametna omrežja) ter podlago za dejansko konkurenco, od katere bi imeli korist končni porabniki;

—

poudarja, da so za izpolnitev vse večje potrebe po prožnosti v energetskem sistemu potrebne ustrezne tehnologije shranjevanja na vseh ravneh napetosti, ki – tako kot črpalne elektrarne – omogočajo shranjevanje presežkov in kasnejšo ponovno pretvorbo v električno energijo v velikem obsegu; v zvezi s tem bi morali razviti in uporabiti strateške instrumente za tehnološke raziskave in spodbujanje tehnologije;

—

priporoča večjo vlogo informacijsko-komunikacijskih tehnologij pri spodbujanju inovacij, razširjanju informacij in rešitev v zvezi s porabo energije za strateške sektorje, kot so pametna mesta, ki zajemajo politike, povezane s trajnostno mobilnostjo, inteligentnimi distribucijskimi omrežji in trajnostno gradnjo;

—

poudarja, da je nujno dokončanje notranjega trga z energijo do leta 2014, s čimer naj bi zagotovili energijo po ugodnih cenah, da je treba do leta 2015 odpraviti energetsko osamitev nekaterih držav članic in da je treba pravično porazdeliti vire med posamezne regije ter stabilizirati in izboljšati okvirne pogoje za evropski energetski sektor, da bi omejili dodatne stroške prehoda na drugačne vire energije.

Poročevalec

Ugo CAPPELLACCI (IT/EPP), predsednik dežele Sardinija

Referenčni dokument

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij – Energetski načrt za leto 2050

COM(2011) 885 final

1.

opozarja, da je treba nujno opredeliti dolgoročno evropsko strategijo za energetski sektor, ki bi lahko konkretno prispevala k uresničevanju cilja EU glede dekarbonizacije do leta 2050. Preoblikovanje energetskega sistema je naša odgovornost do prihodnjih generacij, hkrati pa je to za Evropo tudi resnična priložnost za rast, razvoj, zaposlovanje, konkurenčnost in povečanje energetske neodvisnosti;

2.

pozdravlja energetski načrt za leto 2050, vendar meni, da ni dovolj podroben in jasen, da bi lahko države članice, lokalne in regionalne oblasti ter vlagatelje že zdaj, predvsem pa po letu 2020 vodil pri odločitvah, povezanih z novim energetskim modelom, in zagotavljal zadostno gotovost pri načrtovanju. Hkrati pa poudarja, da je zdaj treba sprejeti konkretne ukrepe. Treba bi bilo na primer razmisliti o možnosti prepovedi državne pomoči za fosilna goriva;

3.

v načrtu pogreša oceno izhodiščnega položaja, kar zadeva cilje, določene za to desetletje v energetski strategiji 2020, in meni, da je zato treba najprej izdelati takšno oceno ter zatem določiti cilje in politični okvir za leto 2030, na katerega se nanaša zadnji sklep načrta. Poleg tega je kot vmesna cilja procesa preoblikovanja energetskega sistema treba določiti leti 2030 in 2040, v skladu s cilji zmanjšanja emisij, določenih v načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050  (1). Vmesna cilja bi predstavljala prehodno fazo z uporabo fosilnih goriv oziroma energetskih virov, ki bi postopno spremljali preoblikovanje sistema, s čimer bi hkrati zagotovili energetsko neodvisnost in varnost. Na ta način bi lažje dosegli konkretne rezultate, olajšali pa bi tudi spremljanje in ocenjevanje napredka na tem področju;

4.

meni, da "tehnološko-nevtralni" pristop dokumenta ni smiseln in bi o njem morali znova razmisliti, da bi dolgoročno dali prednost pristopom, tehnologijam in gorivom, katerih rezultati so poznani, njihova uporaba pa je trajnostna in varna, ob upoštevanju razpoložljivih izkušenj in znanja o obnovljivih virih energije ter inovativnih tehnologijah. Poleg tega pri preoblikovanju energetskega sistema z vidika trajnosti ne smemo spregledati dejstva, da je zaradi gospodarske krize razpoložljivost virov drugačna, niti morebitnih okoljskih in družbenih posledic, ki lahko pri tem nastanejo;

5.

meni, da je treba zaradi medsebojne povezanosti okoljske in socialne politike ter potreb, ki iz tega izhajajo, zagotoviti, da bodo srednje- in dolgoročno vsi imeli enak dostop do varne in trajnostne energije s čim manjšim vplivom na okolje in po razumnih cenah, pa tudi, da bodo vsi imeli dostop do sredstev za nadzor porabe energije v gospodinjstvih in sredstev za lokalno proizvodnjo energije iz obnovljivih virov po razumnih cenah;

6.

predlaga, naj bodo lokalne in regionalne oblasti vključene v proces oblikovanja politik, kot so politike dekarbonizacije energije z vidika energetske učinkovitosti, nadzora porabe energije, proizvodnje in novih tehnologij; predlaga pregled navedenega načrta v skladu z možnostmi in potrebami lokalnih in regionalnih skupnosti ter ustrezne finančne in človeške vire ter instrumente upravljanja glede na pomembno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti.

7.

poudarja, da bodo prizadevanja za preoblikovanje energetskih sistemov in njegove posledice odvisne od energetskega profila posamezne regije in virov, ki jih ima na voljo, ter da morajo biti morebitni gospodarski, finančni in upravni stroški evropskih ukrepov na področju energije upravičeni na podlagi podrobne analize učinkov z ustreznim upoštevanjem posebnosti na lokalni in regionalni ravni, zlasti vidikov energetske osamitve;

8.

se strinja, da prestrukturiranje energetskih sistemov pomeni tudi izgradnjo in/ali modernizacijo infrastrukture, in poudarja, da bodo stroški tega prestrukturiranja različni v različnih evropskih regijah, kar bo ogrozilo socialno kohezijo;

9.

priporoča razvoj instrumentov za ocenjevanje učinkov preoblikovanja energetskih sistemov na lokalni in regionalni ravni, tako z gospodarskega kot družbenega in okoljskega vidika. Zato poudarja, da je treba povečati kakovost in obseg makroekonomskih kazalnikov, ki se najpogosteje uporabljajo za ocenjevanje učinkovitosti ukrepov, in dodati vprašanje energije z vidika trajnosti, pa tudi družbeni in okoljski vidik, da bi upoštevali razlike v socialni koheziji, dostopu do osnovnih dobrin in storitev po razumnih cenah, javnem zdravju, stopnji revščine, vključno z energetsko revščino, naravnih virih in kakovosti življenja na splošno.

10.

je prepričan, da je za dosego globalnih ciljev v energetskem sektorju treba uresničevati pobude na lokalni ravni. V zvezi s tem poudarja, da so se teritorialni cilji že izkazali za uspešne v različnih lokalnih in regionalnih skupnostih v obliki upravljanja na več ravneh pri preoblikovanju energetskega sistema;

11.

poudarja pomen čezmejnega sodelovanja in solidarnosti v novem energetskem sistemu ter s tem nujnega usklajevanja na evropski ravni. Potrebna so prizadevanja na vseh ravneh upravljanja, pri čemer ne smemo zanemariti tesnega sodelovanja z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, zato predlaga, da se jasno določijo vloge in načini sodelovanja;

12.

poziva k temu, da se vloga lokalnih in regionalnih oblasti ustrezno prizna in podpre z ustreznimi finančnimi in človeškimi viri ter instrumenti upravljanja, saj imajo glavno vlogo tako neposredno kot partnerji pri lokalnih trajnostnih projektih kot tudi pri načrtovanju novih infrastruktur, izdaji dovoljenj, naložbah, javnih naročilih, proizvodnji in nadzoru porabe energije. Poleg tega je za socialni dialog in vključenost socialnih partnerjev, ki so v načrtu predvideni za vodenje sprememb, pogoj, da so lokalne in regionalne oblasti sposobne obsežnega obveščanja in imajo vlogo posrednika, kar je treba ne samo priznati, temveč tudi ustrezno podpreti;

13.

priporoča, da se še naprej podpirajo že obstoječi dobri ukrepi in ravnanja na lokalni ravni, poveča zavezanost in vključenost vseh ravni sodelovanja, na primer v okviru Konvencije županov ali drugih medregionalnih, nacionalnih ali mednarodnih struktur, podpre njihova vodilna vloga pri spodbujanju sprememb in lokalnega gospodarskega razvoja ter ustanavljanju informativnih mrež in mrež sodelovanja.

14.

se strinja, da je treba nujno spodbujati varčevanje z energijo, da bi zmanjšali energetske potrebe z ozaveščanjem, izobraževanjem in spremembami vedenjskih vzorcev državljanov, pa tudi s podporo razvoja novih tehnologij, ki bodo omogočile učinkovitejšo rabo virov ter večjo gospodarsko rast, konkurenčnost in zaposlovanje, ter s podporo držav članic sistemom energetske samooskrbe, da se tako spodbudi čim bolj racionalna uporaba energije, distribuiran energetski sistem in učinkovitejša udeležba državljanov pri sprejemanju odločitev o vrsti in uporabi energije. Z vidika prekinitve povezave gospodarske rasti s porabo energije meni, da bi lahko zmanjšanje porabe zaradi energetsko učinkovitejših procesov in varčevanja z energijo obravnavali kot kazalnik razvoja in ne recesije ter kot koristno za gospodarstvo;

15.

ponavlja svojo podporo energetski učinkovitosti kot enemu od glavnih ukrepov za dosego ciljev za leto 2050 v zvezi z zmanjšanjem emisij; se strinja, da je treba določiti ambicioznejše ukrepe za energetsko učinkovitost in stroškovno optimalne politike, ter meni, da so v zvezi s tem smiselni tudi zavezujoči cilji na evropski ravni; hkrati poudarja, da so nujno potrebni ukrepi na področjih, kjer bi lahko takoj dosegli precejšnje prihranke z energijo, kot sta večja energetska učinkovitost stavb in bolj trajnostna mobilnost;

16.

pri opredelitvi in izvajanju nujno potrebnih ukrepov za energetsko preobrazbo je treba vsekakor zagotoviti skladnost posameznih ukrepov z vidika trajnosti. Zlasti je treba oceniti tveganja, da bi imel napredek na enem področju lahko negativne posledice na drugih področjih;

17.

podpira ustvarjanje vrednosti za prihranke energije s trajnostnimi tržnimi mehanizmi, kakor so predstavljeni v načrtu za energetsko učinkovitost 2011  (2);

18.

pozdravlja dejstvo, da vsi scenariji za dekarbonizacijo predvidevajo povečanje deleža obnovljivih virov energije že leta 2030, leta 2050 pa naj bi ti viri predstavljali glavni delež v primerjavi z ostalimi tehnologijami; vendar obžaluje, da nobeden od scenarijev, predlaganih v načrtu, ne predvideva celostnih rešitev za obnovljive vire energije in energetsko učinkovitost, da bi povečali trajnostni vidik preoblikovanja sistema v energetski sistem brez fosilnih goriv in napredovali na področju dekarbonizacije sektorja. Poleg tega je v načrtu sicer poudarjeno, da so obnovljivi viri bistvenega pomena za sektor ogrevanja in hlajenja, vendar Odbor z razočaranjem ugotavlja, da v njem ni poglobljene študije o prednostni vlogi tega sektorja, ki naj bi jo glede na velik pomen za celotno potrošnjo energije imel v (i) procesu dekarbonizacije evropskega energetskega sistema do leta 2050 in posledično pri (ii) pripravi sedanjih in prihodnjih energetskih politik;

19.

ponavlja ugotovitve iz mnenja CdR 7/2011 z dne 30. junija in 1. julija 2011 o prednostnih nalogah glede energetske infrastrukture za leto 2020 in pozneje ter da je treba nujno spodbujati mreže za prenos energije in v distribucijsko mrežo vključiti energijo iz obnovljivih virov, ki je proizvedena na lokalni ravni iz različnih in decentraliziranih virov, kot so na primer vetrna, vodna, geotermalna in sončna energija ter biomasa, s čimer bi dosegli bolj pametno infrastrukturo za prenos in distribucijo energije (pametna omrežja) ter podlago za dejansko konkurenco, od katere bi imeli korist končni porabniki. Za izpolnitev vse večje potrebe po prožnosti v energetskem sistemu so potrebne ustrezne tehnologije shranjevanja na vseh ravneh napetosti, ki – tako kot črpalne elektrarne – omogočajo shranjevanje presežkov in kasnejšo ponovno pretvorbo v električno energijo v velikem obsegu; v zvezi s tem bi morali razviti in uporabiti strateške instrumente za tehnološke raziskave in spodbujanje tehnologije.

20.

se strinja, da je potrebna diverzifikacija ponudbe, da bi zagotovili energetsko varnost; zato poudarja pomen jasnih smernic za prehodno obdobje, v katerem bi lahko klasični viri energije (zemeljski plin, premog in nafta) v obliki, ki je najbolj učinkovita in najbolj trajnostna z vidika emisij CO2, spremljali dekarbonizacijo energetskega sistema, pri čemer bi posebno vlogo lahko imele tehnologije zajemanja in shranjevanja CO2, medtem ko se nove tehnologije, infrastruktura in vedenjski vzorci šele razvijajo;

21.

izraža zaskrbljenost zaradi pomena, ki ga imajo v strategiji tehnologije, ki komercialno še niso na voljo, in priporoča, da se uporaba neklasičnih virov plina, kot je plin iz skrilavca, in tehnologij, katerih dejavniki tveganja še niso dobro poznani ali nadzorovani in ki lahko delujejo na čezmejni ravni, preuči in obravnava na evropski ravni, da bi ocenili njihove možne kratkoročne in dolgoročne okoljske in družbene posledice, ob spoštovanju veljavnih predpisov in – kot v primeru plina iz skrilavca – ob upoštevanju morebitne potrebe po zakonodajni ureditvi. Zato podpira namero Komisije, da spodbuja raziskave tehnologij, ki lahko prispevajo k dekarbonizaciji procesov pretvorbe energije, in predlaga vključitev analiz življenjskega cikla kot poglavitnih elementov ocenjevanja pri sprejemanju odločitev;

22.

je kritičen do vzročnega povezovanja med dekarbonizacijo in jedrsko energijo v energetskem načrtu in do trditve, da naj bi jedrska energija prispevala k znižanju sistemskih stroškov in cen električne energije, ko je vendar znano, da se bodo "stroški, povezani z varnostjo, ter stroški razgradnje obstoječih elektrarn in odlaganja odpadkov […] verjetno povečali". Odbor zato priporoča, da se posebna pozornost nameni dolgoročnim scenarijem na podlagi nekonvencionalnih obnovljivih virov energije in dejstvu, da bo zaradi vse večje zaskrbljenosti javnosti glede jedrske varnosti lahko prišlo do zmanjšanja zasebnih naložb v ta sektor, zaradi česar bo potrebnih več javnih sredstev v obliki subvencij ali višjih cen električne energije, ki bodo najbolj prizadele najrevnejši sloj prebivalstva.

23.

meni, da bi lahko z opredelitvijo referenčnega okvira za naložbe vsaj do leta 2030 povečali učinkovitost načrta in ustvarili večjo gotovost na trgu, tako za zasebne kot institucionalne akterje, še posebej, če se nanaša tudi na nacionalne naložbene cilje, v katerih so upoštevani akcijski načrti lokalnih in regionalnih oblasti. Večja varnost naložb bi lahko prispevala tudi k uresničitvi ciljev za leto 2020, zlasti v zvezi z energetsko učinkovitostjo in varčevanjem z energijo, kjer je treba povečati prizadevanja. Za referenčni okvir bi bila koristna tudi priprava evropskega zemljevida o strokovnem znanju v sektorjih za energetsko učinkovitost in energijo iz obnovljivih virov, s katerim bi usmerjali naložbe, ki bi okrepile dinamiko rasti in spodbudile akterje v teh sektorjih;

24.

poziva zlasti k jasni opredelitvi sredstev za spodbuditev decentraliziranih naložb v trajnostne vire energije (nadzor porabe in proizvodnja energije iz obnovljivih virov), ki bi lahko prispevali k učinkoviti rabi virov in razvoju zelenega gospodarstva in zelenih delovnih mest na lokalni in regionalni ravni. Ravno tako poziva k oblikovanju dodatnega finančnega instrumenta, ki bi ga upravljali na decentralizirani ravni, da bi olajšali izvajanje akcijskih načrtov v zvezi s trajnostnimi viri energije (SEAP), ter k podpori (gospodarski in zakonodajni) malih decentraliziranih proizvajalcev obnovljivih virov energije, vključno z lokalnimi in regionalnimi oblastmi, da bi olajšali njihovo vključitev v omrežje;

25.

predlaga, da se podaljša in razširi pozitivno ocenjen program Inteligentna energija za Evropo, in jasno določi, kako bi uporabili velik del sredstev, ki so na voljo za kohezijsko politiko. Med drugim meni, da bi bilo treba sredstva strukturnih skladov razporediti tako, da bi olajšali sklepanje lokalnih partnerstev za decentralizirani razvoj nizkoogljičnih in energetsko učinkovitih tehnologij, socialni sklad pa bi uporabili za razvoj človeškega kapitala za načrtovanje, upravljanje in zagotavljanje tehnične pomoči na energetskem področju, tako z vidika rešitev kot tehnologij in partnerstev za njihovo izvedbo;

26.

meni, da bi morale lokalne in regionalne oblasti še naprej imeti lažji dostop do sredstev Evropske investicijske banke, ko gre za trajnostne vire energije. Prednost bi bilo treba nameniti projektom, ki združujejo energetsko učinkovitost in obnovljive vire energije za trajnostni razvoj lokalnih oziroma regionalnih skupnosti, poleg tega bi bilo treba poenostaviti postopke in manjšim skupnostim olajšati dostop do financiranja;

27.

poudarja, da nacionalni ukrepi ne zadostujejo, da bi zagotovili zadostna finančna sredstva za energetsko infrastrukturo, in predlaga večjo finančno podporo za projekte v energetskem sektorju, zlasti za širjenje uporabe rešitev na podlagi obnovljivih virov, tudi za ogrevanje in hlajenje stavb;

28.

predlaga, da se pripravi strategija, ki bi podpirala razvoj novih in sodelovanje obstoječih regionalnih grozdov in partnerstev, ki so se ponekod že izkazali kot pomembni instrumenti za razvoj zelenih trgov z energijo in energetske učinkovitosti, mobilizacijo naložb, poklicno usposabljanje in ustvarjanje delovnih mest.

29.

se strinja, da je nujno spodbujati močno zavezanost inovacijam in raziskavam na evropski ravni, saj bi lahko razvoj inovativnih, učinkovitejših in cenejših tehnologij prispeval k večji gotovosti v tem sektorju in privabil kapital, tudi s premišljenim namenjanjem sredstev v okviru programa Obzorje 2020;

30.

odločno poudarja, da mora biti novi raziskovalni program Obzorje 2020 z vidika ciljev in prednostnih nalog usklajen z energetskim načrtom za leto 2050;

31.

meni, da je treba bolj spodbujati inovacije in raziskave v zvezi s proizvodnjo energije v manjšem obsegu, kot so na primer električna energija iz majhnih vodotokov, energija vetra za posamična gospodinjstva ali majhne skupine gospodinjstev, lokalno pridobivanje sončne energije in izkoriščanje toplote iz termalnih vrelcev, če obstajajo;

32.

meni, da je raziskave in razvoj treba bolj osredotočiti na možnosti za izkoriščanje morske energije (valovanja in plimovanja), ki ponuja velikanske možnosti za varno, zanesljivo in trajnostno energijo;

33.

predlaga, da se na podlagi najboljših praks iz različnih regij razvijejo postopki, ki jih je mogoče ponoviti, da bi podprli ustvarjanje inovativnih grozdov, regionalnih platform za energetske inovacije in drugih oblik javno-zasebnih partnerstev med lokalnimi in regionalnimi oblastmi, univerzami in gospodarstvom. Takšna partnerstva bi bila lahko pomembna za regionalni razvoj in lokalno gospodarstvo, saj bi zagotavljala večjo prilagodljivost, dostopnost in nižjo ceno inovacij in tehnologij na lokalni ravni;

34.

meni, da bo imel načrt velik vpliv na kmetijsko in gozdarsko politiko, zato bo treba podpreti raziskave, ki bodo omogočile prilagoditev in razvoj teh sektorjev za dosego večje trajnosti;

35.

priporoča večjo vlogo informacijsko-komunikacijskih tehnologij pri spodbujanju inovacij, razširjanju informacij in rešitev v zvezi s porabo energije za strateške sektorje, kot so pametna mesta, ki zajemajo politike, povezane s trajnostno mobilnostjo, inteligentnimi distribucijskimi omrežji in trajnostno gradnjo;

36.

predlaga, da se poudari pomen raziskav in usposabljanja strokovnjakov, zlasti s strani držav članic, da bi imeli na voljo ustrezne vire in študijske programe, s katerimi bi zagotovili učinkovitost tehnologij prihodnosti, da bi lahko uvajali inovacije in izvedli strateške načrte.

37.

poudarja, da je nujno dokončanje notranjega trga z energijo do leta 2014, s čimer naj bi zagotovili energijo po ugodnih cenah, da je treba do leta 2015 odpraviti energetsko osamitev nekaterih držav članic in da je treba pravično porazdeliti vire med posamezne regije ter stabilizirati in izboljšati okvirne pogoje za evropski energetski sektor, da bi omejili dodatne stroške prehoda na drugačne vire energije;

38.

priporoča, da se izboljša sistem trgovanja z emisijami, s tem da se temeljito spremeni postopek dodeljevanja brezplačnih pravic do emisij, ki v sedanji obliki spodkopava cilj sistema trgovanja z emisijami, saj so cene emisijskih kuponov prenizke. Pri tem je treba upoštevati položaj podjetij, ki delujejo na svetovnih trgih in katerih konkurenčnost bi se lahko zmanjšala s selitvijo virov ogljikovega dioksida (carbon leakage) v tretje države.

18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/21

—

je prepričan v gospodarsko in socialno nujnost spodbujanja prilagajanja v obalnih regijah, tudi ob upoštevanju, da bi bili stroški, če ukrepanja ne bi bilo, višji, in kljub trajajoči dolžniški krizi v nekaterih državah območja eura; meni, da mora biti prihodnja evropska strategija prilagajanja dovolj podrobna, da bo lahko zajemala regionalne razlike;

—

meni, da je instrument celostnega upravljanja obalnih območij (ICZM) bistvenega pomena za lažje povezovanje politik na obalnih območjih, zlasti pri zadevah, ki še niso v celoti zajete, kot so erozija, prilagajanje podnebnim spremembam in okolju prijazna infrastruktura, kot tudi za spodbujanje regionalnega sodelovanja med lokalnimi akterji, na primer prek pobud, kot je Sardinia Charter (Sardinska listina) v Sredozemlju;

—

poudarja, da lahko priprava orodij za ocenjevanje tako stroškov kot koristi prilagajanja zagotavlja učinkovito spodbudo za tiste politične procese na lokalni in regionalni ravni, ki so osnova za načrtovanje in ukrepanje na terenu ter za ustvarjanje pogojev za opredelitev stroškovno najbolj učinkovitih strategij;

—

ponavlja, da bi moral biti redno zaprošen za mnenje o evropskih in mednarodnih pogajanjih o podnebju, zato želi, da: (i) bi bil vključen v evropsko delovno skupino za prilagajanje, ki bi se posvečala predvsem trajno prikrajšanim regijam, med drugim prikrajšanosti, ki je posledica učinkov podnebnih sprememb in se torej nanaša na obalne regije, otoke, gorske in najbolj oddaljene regije; in da (ii) bi dobil status opazovalca v Odboru za prilagajanje.

Poročevalec

:

Ugo CAPPELLACCI (IT/EPP), predsednik avtonomne dežele Sardinije

Referenčni dokument

:

zaprosilo ciprskega predsedstva EU

1.

opozarja, da morajo biti lokalne in regionalne oblasti proaktivno vključene v prilagajanje podnebnim spremembam in ugotavljanje možnosti prilagajanja (adaptation assessment) (1)  (2) tako pri njihovem načrtovanju kot pri izvajanju. Zato ponovno poudarja (3) bistveno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri obvladovanju posledic podnebnih sprememb. Izraža zadovoljstvo, da je ta vloga deležna priznanja na evropski (4) in svetovni (5) ravni, ter zahteva, naj se to priznanje izrecno vključi tudi v prihodnjo evropsko strategijo prilagajanja;

2.

opozarja, da so podnebne spremembe in njihove posledice med ključnimi izzivi, s katerimi se bodo lokalne in regionalne oblasti v Evropski uniji spoprijemale v prihodnjih letih. V tem okviru mora biti prva prednostna naloga sprejetje nujnih ukrepov, da se lahko čimbolj omeji zvišanje povprečne svetovne temperature (blaženje), vendar da se na različnih ravneh tudi pripravi na tiste spremembe, ki so neizogibne (prilagajanje);

3.

se strinja s sklepi konference Rio+20, da je prilagajanje podnebnim spremembam takojšnja in nujna svetovna prednostna naloga ter da je treba strategiji zmanjševanja tveganja naravnih nesreč in prilagajanja podnebnim spremembam bolje povezati in uskladiti (6). Vendar opozarja, da bodo morali breme te svetovne prednostne naloge nositi na lokalni ravni, saj so lokalne in regionalne oblasti pristojne za obvladovanje in preprečevanje nesreč ter škode, ki je bila povzročena okolju, gospodarstvu, družbeni strukturi in kulturni identiteti prizadetega prebivalstva;

4.

meni, da prilagajanja na lokalni ravni ne bi smeli razumeti kot začasni odgovor na posamičen problem, temveč kot postopno in trajnostno prilagajanje več različnim kombiniranim dejavnikom. Zato podpira zakonodajni predlog Komisije za obdobje 2014–2020, da mora biti prilagajanje podnebnim spremembam bistven del sporazumov o partnerstvu in operativnih programov v okviru petih skladov skupnega strateškega okvira, v skladu z načeli trajnostnega razvoja in enako kot varstvo okolja, gospodarna raba virov, blaženje, odpornost na nesreče ter preprečevanje in obvladovanje tveganj (7);

5.

ugotavlja, da se učinki podnebnih sprememb spreminjajo v času in prostoru ter da so skupne rešitve prilagajanja le redko uspešne. Zato meni, da je treba skupne strategije in ukrepe "brez obžalovanja" ("no regrets"), ki jih podpira več držav članic, vključiti v strategije, ki temeljijo na ocenah, izvedenih na regionalni in lokalni ravni, in ki so specifične glede na vrsto ukrepa, obseg (sorazmerje) ter razmerje stroškov in koristi;

6.

je seznanjen z velikim bremenom stroškov, ki nastajajo zaradi učinkov podnebnih sprememb, pri čemer ugotavlja tudi, da so regionalne oblasti v obdobju 1998–2015 krile približno tretjino stroškov za zaščito evropskih obal (8); poudarja (9), da financiranje prilagajanja ostaja kritičen in ključen dejavnik za izvajanje na lokalni ravni.

7.

poudarja, da so obalne regije ranljive za podnebne spremembe  (10), saj so že sicer izpostavljene močnim pritiskom zaradi koncentracije gospodarskih dejavnosti, infrastrukture in urbanih središč. 12 % evropskih obalnih območij v desetkilometrskem obalnem pasu je na nadmorski višini manj kot 5 m, zato so zelo občutljiva na poplave, medtem ko 20 % obal resno ogroža erozija, zaradi česar vsako leto po ocenah izgubljajo približno 15 km2 zemeljskega površja (11); erozija velja za glavni vzrok (v 65 % vseh primerov) izginjanja obalnih ekosistemov v obdobju 2000– 2006 (12), in nekatere ocene kažejo, da bi utegnilo biti do leta 2100 v primerjavi z letom 1995 izgubljenih 35 % mokrišč v EU (13);

8.

ugotavlja, da so med regijami precejšnje razlike glede na vrsto učinkov. V Baltskem morju bi lahko učinke zaradi pričakovanega povečanja temperature vode občutila morska favna; regije ob Severnem morju in atlantski obali so bolj izpostavljene nevarnostim poplav zaradi dviganja morske gladine; v Sredozemlju prevladujeta nevarnost erozije in pomanjkanje pitne vode zaradi vse močnejšega vdiranja morske vode v podtalnico in dolgotrajnih suš. Erozija je problem tudi ob Črnem morju, medtem ko so regije na obrobju na splošno občutljive na vse učinke, od poplav do suše in ekstremnih pojavov, kot so cikloni (14). Učinki se ne bodo razlikovali samo glede na raven ranljivosti in sposobnosti odzivanja naravnih sistemov, temveč tudi ob upoštevanju strukture človeških sistemov, kot so na primer organiziranost zdravstvenih sistemov ali mehanizmov za zmanjševanje nevarnosti naravnih nesreč (ali opozarjanje nanje), vključno s cunamiji;

9.

poudarja, da ima problem na evropski ravni velike razsežnosti, s 447 obalnimi regijami v 22 državah članicah in na šestih velikih morskih območjih. Na teh območjih živi 41 % evropskega prebivalstva, kar ustreza 41 % aktivnega prebivalstva Unije (15). 35 % bruto domačega proizvoda (BDP) 22 držav z obalnimi regijami, kar ustreza 3,5 bilijona EUR, nastaja v 50-kilometrskem obalnem pasu, in vrednost gospodarskih dobrin v 500-metrskem obalnem pasu ocenjujejo na 500 do 1 000 milijard EUR (16). Vse to poudarja pomen obalnih regij z vidika proizvodnje ter njihov gospodarski in socialni pomen za razvoj in kohezijo v regijah. To so vrednote, ki jih je v procesu prilagajanja podnebnim spremembam nujno treba ohranjati ali jih še dodatno utrjevati;

10.

je zato prepričan v gospodarsko in socialno nujnost spodbujanja prilagajanja v obalnih regijah, tudi ob upoštevanju, da bi bili stroški, če ukrepanja ne bi bilo, višji, in kljub trajajoči dolžniški krizi v nekaterih državah območja eura. Nedavne študije (17) kažejo, da bo brez dodatne zaščite povprečna škoda na ravni EU v obdobju 2041–2070 v primerjavi z letom 1995 znašala 11,7 milijarde EUR, v obdobju 2071–2100 pa 17,4 milijarde EUR; število ljudi, ki jih bodo vsako leto ogrožale poplave, pa bi se utegnilo v navedenih obdobjih povečati za 40 000 oziroma 80 000. Letni stroški prilagajanja so ocenjeni na približno milijardo EUR za obdobje 2041–2070 in 0,7 milijarde EUR za obdobje 2071–2100, iz česar jasno izhaja, da so koristi prilagajanja veliko večje, kot če ukrepanja ne bi bilo. V isti raziskavi se ugotavlja tudi, da je prilagajanje potrebno neodvisno od podnebnih sprememb, kot posledica socialnega in gospodarskega razvoja obalnih regij in torej večje vrednosti dobrin in naložb, ki jih je treba zaščititi;

11.

prav tako poudarja, da se stroški, tako škode kot prilagajanja, v posameznih državah članicah v razmerju do njihovega BDP precej razlikujejo, in da se zlasti otoki zaradi svojih geografskih posebnosti soočajo z višjimi stroški pri izvajanju lokalnih ukrepov;

12.

opozarja, da obalne regije vključujejo pomembne naravne habitate in prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti  (18) , krajine in občutljivih ekosistemov, kot so na primer mokrišča, ter uporabe ekosistemskih storitev, od zaščite katerih so odvisne privlačnost, gospodarska vzdržnost in kulturna identiteta teh regij. Ugotavlja tudi, da mreža Natura 2000 varuje precejšen del obalnih (19) in morskih območij;

13.

poudarja, da je prilagajanje v obalnih regijah kompleksen in multidisciplinaren proces. Te regije so namreč na meji med kopenskimi (urbana središča, industrija, kmetijstvo, gozdovi, reke) in morskimi sistemi (ribištvo, akvakultura, pristaniške dejavnosti, pomorski promet, turizem). Poleg tega imajo upravne pristojnosti (na primer v zvezi z nevarnostmi poplav, oskrbo s pitno vodo ali rabo zemljišč), ki so pogosto porazdeljene na različne ravni upravljanja (20).

14.

pozdravlja namero Komisije, da opredeli celostno strategijo na ravni EU in skupne instrumente za prilagajanje, ter je prepričan, da lahko evropski pristop k sedanjemu in prihodnjemu prilagajanju podnebnim spremembam zagotovi dodano vrednost dejavnostim držav članic ali lokalnih in regionalnih oblasti, ne da bi bilo kršeno načelo subsidiarnosti, in sicer tudi glede na to, da učinki podnebnih sprememb segajo čez državne meje;

15.

vendar meni, da mora biti prihodnja evropska strategija prilagajanja dovolj podrobna, da bo lahko zajemala regionalne razlike glede na: (i) vrste učinkov, (ii) stopnjo ogroženosti in dolgoročne posledice, (iii) gospodarske razmere (npr. ogrožene dobrine in vire), (iv) socialno strukturo (npr. gostoto prebivalstva in zmožnost človeških sistemov), in (v) strukturne značilnosti (npr. obrobna lega ali zelo velika občutljivost na podnebne spremembe, ki je značilna za obalne regije, otoke, gorske regije (21) in najbolj oddaljene regije);

16.

opozarja tudi, da bi bilo treba v prihodnji strategiji opredeliti ukrepe prilagajanja, ki bi bili enako kot instrumenti financiranja dovolj prožni, da bi jih bilo mogoče po eni strani prilagajati regionalnim razlikam, po drugi strani pa nenehnemu procesu prilagajanja. Ti ukrepi bi morali biti tudi usklajeni z ukrepi za blaženje, da bi preprečili neustrezne oblike prilagajanja, ki bi lahko imele za posledico povečano proizvodnjo toplogrednih plinov ali večjo ranljivost;

17.

meni, da se mora EU pri prilagajanju obalnih regij osredotočiti na pobude na naslednjih področjih: (i) usklajevanje in sodelovanje med različnimi ravnmi upravljanja, kjer se pojavljajo čezmejna razsežnost učinkov ali ukrepov; (ii) usposabljanje; (iii) ustvarjanje znanja za zapolnjevanje vrzeli, kar pri obalnih območjih pogosto vključuje kompleksno dinamiko in potrebo po multidisciplinarnih pristopih; (iv) razširjanje znanja, dobrih praks in uspešnih primerov; (v) tehnično in finančno podporo pri snovanju celostnih lokalnih in regionalnih strategij prilagajanja in njihovem izvajanju; (vi) raziskave in razvoj inovativnih tehnologij prilagajanja; (vii) opredelitev ter tehnično in finančno podporo programom čezmejnega sodelovanja za prilagajanje na ravni makroregij;

18.

prav tako meni, da bi morala Komisija imeti ključno vlogo pri usklajevanju in ocenjevanju številnih raziskovalnih projektov, sofinanciranih s sredstvi EU, se izogibati podvajanju, krepiti sinergije ter spodbujati razširjanje in množično uporabo najboljših rešitev in orodij; pri tem bi morala Evropska komisija poskrbeti za uskladitev skupnih ukrepov sosednjih držav oziroma obalnih regij ter za uresničevanje skupnih raziskovalnih in naložbenih projektov;

19.

ponovno poudarja (22), da si je treba prizadevati za večjo usklajenost med politikami EU, zlasti z okoljsko. Opozarja, na primer, da lahko ukrepi prilagajanja ogrozijo izvajanje direktiv o habitatih (92/43/EGS) in pticah (79/409/EGS), zlasti na področju infrastrukture. V zvezi s tem je pomembno predvideti učinkovite in transparentne lokalne mehanizme za posvetovanje, da se določijo popravni in/ali nadomestitveni ukrepi za tista območja, ki so pomembna za EU in bodo utrpela negativne posledice ali škodo zaradi ukrepov prilagajanja;

20.

meni, da je instrument celostnega upravljanja obalnih območij (ICZM) bistvenega pomena za lažje povezovanje politik na obalnih območjih, zlasti pri zadevah, ki še niso v celoti zajete, kot so erozija, prilagajanje podnebnim spremembam in okolju prijazna infrastruktura, kot tudi za spodbujanje regionalnega sodelovanja med lokalnimi akterji, na primer prek pobud, kot je Sardinia Charter (Sardinska listina) v Sredozemlju (23). Zato pozdravlja revizijo priporočila iz leta 2002, ki upošteva bolj razčlenjen evropski politični okvir, ki se je izoblikoval v zadnjih letih za upravljanje morskih in obalnih območij (24). Odbor v zvezi s tem upa, da bo ta revizija priložnost za jasnejšo usmeritev instrumenta ICZM v prilagajanje;

21.

pozdravlja možnost, da se finančna podpora EU v naslednjem večletnem finančnem okviru 2014–2020 znatno poveča, pri čemer naj bi bilo vsaj 20 % vseh izdatkov namenjenih za ukrepe na področju podnebnih sprememb, vendar poudarja, da je treba pri pristojnostih za financiranje zagotoviti pravična in realistična razmerja med različnimi ravnmi upravljanja, tudi ob upoštevanju sedanjih gospodarskih težav lokalnih in regionalnih uprav ter ob spoštovanju načel dopolnilnosti in dodatnosti, kot tudi olajšati ugotavljanje alternativnih virov;

22.

v zvezi s tem ponovno predlaga (25), da se del prihodkov iz evropskega sistema trgovanja s kvotami emisij da na voljo lokalnim in regionalnim oblastem za izvajanje ukrepov prilagajanja (in blaženja); upa tudi, da bo Komisija pripravila priporočila za vključitev zasebnega sektorja, vključno z zavarovalnicami, v vrednotenje in skupno prevzemanje tveganj ter v ozaveščanje.

23.

poudarja, da je pomembno upoštevati proces prilagajanja ne samo z vidika stroškov, ampak tudi in predvsem z vidika priložnosti in koristi v primerjavi z neukrepanjem, in opozarja (26), da je prilagajanje eden izmed možnih načinov za razvoj konkurenčnih in okolju prijaznih regionalnih gospodarstev; vendar opozarja, da je pogoj za to lokalna uprava, ki se zaveda tveganj in posledic podnebnih sprememb, je pristojna za ukrepe, ki jih je treba sprejeti, in zmožna v lokalnih okvirih izvajati povezovanje politik in ukrepov ter dostopati do razpoložljivih finančnih sredstev;

24.

poudarja, da so nekatere regije aktivno vključene v boj proti podnebnim spremembam, da pa na splošno obstaja nevarnost nezadostne ozaveščenosti o obsegu problema. Zato meni, da je pomembno organizirati informacijske kampanje, ki bi pojasnjevale vzročno-posledične povezave med podnebnimi spremembami in problemi, s katerimi se srečujejo na terenu, kot so npr. pomanjkanje vode, krčenje obalnega pasu, vročinski valovi, poplave in zemeljski plazovi, ter hkrati ponujale informacije in konkretne primere ali primere uspešne uporabe orodij, ki so na voljo za proces prilagajanja in blaženja (27);

25.

meni, da je temeljnega pomena, da se na lokalni in regionalni ravni z uporabo Evropskega socialnega sklada ustvarita zmožnost in prožnost, ki sta potrebni za upravljanje prilagajanja, in sicer tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Smiselno je npr. okrepiti lokalno upravo za vključevanje strategij prilagajanja v sektorske politike na lokalni ravni, ali za spodbujanje razvoja ustrezne lokalne in regionalne zakonodaje. Po drugi strani pa bo treba pristojnosti za projektiranje in gradnjo v zasebnem sektorju prilagoditi novim potrebam, ki izhajajo iz celostnih in multidisciplinarnih politik (28);

26.

poziva Komisijo, naj izboljša in – tudi na podlagi izkušenj iz posameznih projektov – še naprej razvija: (i) kartografska orodja za zagotavljanje podatkov in informacij na geografski podlagi in v koristnem merilu, ki so namenjeni podpori odločanju na lokalni in regionalni ravni; (ii) jasen in skupen referenčni okvir za oceno ranljivosti, učinkov in tveganj; ter (iii) smernice za opredelitev lokalnih strategij prilagajanja v obalnih regijah, ob upoštevanju potrebne multidisciplinarnosti ukrepov in vidikov, ki se na teh območjih nanašajo na upravljanje na več ravneh;

27.

zlasti meni, da bi bil smiseln razvoj kazalnikov ranljivosti za obalne regije ter orodij, ki bi temeljila na njih in se uporabljala za analizo ranljivosti. Ti kazalniki lahko v povezavi z napovedmi časovnega poteka dogodkov in podatki o zmožnosti prilagajanja tudi olajšujejo ugotavljanje in opredeljevanje prednostnih nalog ukrepanja na terenu, da se tako omogoči koncentracija sredstev tam, kjer so najbolj potrebna;

28.

pozdravlja razvoj informacijskih platform, kot je CLIMATE-ADAPT, vendar poudarja, da bi bilo smiselno izboljšati dostop do vsebin za končne uporabnike, v skladu z načeli skupnega okoljskega informacijskega sistema (SEIS) (29), na primer s prevajanjem informacij v zadostno število jezikov. Odbor tudi poziva, naj bi v okviru platforme razvili oddelek, namenjen financiranju prilagajanja na lokalni in regionalni ravni, in zbirko podatkov o naložbah;

29.

poudarja, da bi bilo treba več vlagati v raziskave: te bi se morale bolj odzivati na potrebe lokalne in regionalne politike, na primer s pripravo strategij prilagajanja in stroškovno učinkovitih ukrepov, ker bi bili slednji načrtovani na podlagi specifičnih lokalnih in regionalnih razmer. Treba bi bilo tudi olajševati oblikovanje ali krepitev mehanizmov, kjer slednji že obstajajo, za dialog in/ali partnerstva med znanostjo, politiko in – kolikor je mogoče – civilno družbo, na primer s skupnim sodelovanjem pri evropskih projektih;

30.

ponovno poudarja (30), da sta za obalne regije ključnega pomena usklajevanje sprejetih politik in raziskave, usmerjene v ocenjevanje učinkov v sosednjih ali čezmejnih regijah, da problema ne bi preprosto le prenašali iz ene v drugo teritorialno enoto. Participativni pristop pri določanju teh ukrepov in vključevanje vseh pomembnih akterjev bi lahko olajšala izvajanje ukrepov, ki bi bili v lokalnem ali regionalnem okviru usklajeni;

31.

meni, da so stroški prilagajanja in nezmožnost razumevanja morebitnih priložnosti in koristi velika ovira za pripravo lokalnih strategij in še bolj za njihovo izvajanje. Zato poudarja, da lahko priprava orodij za ocenjevanje tako stroškov kot koristi prilagajanja zagotavlja učinkovito spodbudo za tiste politične procese na lokalni in regionalni ravni, ki so osnova za načrtovanje in ukrepanje na terenu ter za ustvarjanje pogojev za opredelitev stroškovno najbolj učinkovitih strategij;

32.

izraža prepričanje, da je pomanjkanje finančnih sredstev na lokalni in regionalni ravni – tudi ob primernih zmožnostih, ozaveščenosti in zadostni znanstveni podpori – ovira za učinkovito ukrepanje; zato meni, da je treba določiti način neposrednega financiranja ukrepov na lokalni in regionalni ravni prek instrumentov partnerstva, kot sta npr. LIFE+ in pobuda Obzorje 2020, vzpostaviti tržne instrumente, kot so plačila za ekosistemske storitve ali dobički, ki jih je možno pridobiti iz sistema za trgovanje s kvotami za emisije ter uvesti davčne instrumente, kot so spodbude;

33.

ugotavlja, da je treba najti rešitev za premajhno prožnost ukrepov prilagajanja, npr. z dajanjem prednosti reverzibilnim strategijam z "mehkimi" namesto "trdimi" ukrepi (npr. opozorilni sistem, ki deluje bolj učinkovito kot pa veliki objekti, ki se izkažejo obrobnega pomena), ali s spodbujanjem razvoja okolju prijazne infrastrukture, katerega namen – ponovna vzpostavitev naravnih habitatov – je podlaga za ekosistemski pristop k prilagajanju;

34.

v zvezi s tem ugotavlja, da je instrument ICZM za sredozemske države članice postal obvezen z začetkom veljavnosti Protokola o ICZM Barcelonske konvencije marca 2011 in da se ta protokol posebej nanaša na uporabo ekosistemskega pristopa, da se zagotovi trajnostni razvoj obal (31). Ugotavlja tudi, da so v strategiji EU za biološko raznovrstnost (32) ekosistemski pristopi obravnavani kot stroškovno učinkovite alternative tehnološkim rešitvam za prilagajanje in blaženje, zato s pričakovanji čaka na prispevke, ki jih bo lahko zagotavljala prihodnja strategija EU za okolju prijazno infrastrukturo v procesu prilagajanja v obalnih regijah.

35.

zahteva od Komisije, naj se predhodno posvetuje s predstavniki lokalnih in regionalnih oblasti, da bi se tako prepričala, da je predlog za sprejetje evropske strategije prilagajanja skladen z načelom sorazmernosti in da vsebuje dovolj poudarkov in podrobnosti na lokalni ravni, zlasti glede najbolj občutljivih območij, kot so obalne regije, otoki in gorske regije;

36.

je prepričan, da ima lahko aktivno vlogo pri razvoju informacijskih platform, kot sta npr. CLIMATE-ADAPT in OURCOAST, zlasti zato, da bi prispevali k osredotočenju vsebine teh platform na lokalne potrebe in razmere, ter da bi tako povečali njihovo zmožnost zagotavljanja informacij za lokalne in regionalne oblasti;

37.

ponavlja (33), da bi moral biti redno zaprošen za mnenje o evropskih in mednarodnih pogajanjih o podnebju, zato želi, da: (i) bi bil vključen v evropsko delovno skupino za prilagajanje, ki bi se posvečala predvsem trajno prikrajšanim regijam, med drugim prikrajšanosti, ki je posledica učinkov podnebnih sprememb in se torej nanaša na obalne regije, otoke, gorske in najbolj oddaljene regije; in da (ii) bi dobil status opazovalca v Odboru za prilagajanje (34);

38.

je prepričan, da je potrebno več solidarnosti in sodelovanja med regijami, da bi izkoristili znanje in izkušnje lokalnih in regionalnih oblasti v procesu prilagajanja, tako na ravni EU kot na mednarodni ravni. Zato pozdravlja pobude, ki vzpostavljajo skupne zaveze za lokalne oblasti, kot so Durbanska listina o prilagajanju podnebnim spremembam, spodbujajo inovativna partnerstva, kot je Teritorialni pristop k podnebnim spremembam  (35), ali ki so namenjene vzpostavitvi mreže za skupno uporabo, sodelovanje in izmenjavo okolju prijaznih tehnologij, kot je Center in omrežje za podnebne tehnologije  (36) .

18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/27

—

opozarja, da so gorske regije zelo občutljive na podnebne spremembe, in meni, da bi moralo biti prilagajanje na podnebne spremembe vključeno v širši projekt povečevanja individualne in kolektivne odpornosti, ki upošteva vse – medsebojno nujno povezane – okoljske, energetske in družbene kritične točke;

—

ugotavlja, da naj bi v letu 2013 EU sprejela strategijo prilagajanja, ter meni, da bi ta splošna strategija morala imeti lokalno in regionalno razsežnost, kot je vsebovana v členu 174 PDEU, in vključevati poglavje, posebej namenjeno gorskim regijam;

—

poudarja, da so zaradi povečane ranljivosti gorskih območij, ki se pričakuje v prihodnjih desetletjih, potrebne okrepljene znanstvene raziskave in dober sistem za izmenjavo informacij. V proračunu EU za obdobje 2014–2020 je treba izrecno predvideti sredstva, namenjena prilagajanju na podnebne spremembe. Treba je predvideti politiko za izboljšanje dostopa do storitev splošnega pomena na posebej ranljivih območjih in za izboljšanje njihovega izvajanja;

—

poudarja, da je veliko gorskih območij že začelo pripravljati strategije za prilagajanje; nujno je uskladiti cilje in preučiti rezultate. Treba je uskladiti okoljske pobude, ki so zdaj razpršene med številna združenja, raziskovalne ustanove in uprave na gorskih območjih.

Poročevalec

Luciano CAVERI (IT/ALDE), član deželnega sveta avtonomne dežele Doline Aoste

Referenčni dokument

Mnenje na lastno pobudo

1.

ugotavlja, da v zadnjih letih v Evropski uniji številni znanstveni in politični dokumenti ter projekti opozarjajo, da so gorske regije zelo občutljive na podnebne spremembe, ker se tu na omejeni površini pojavljajo življenjska okolja, ki se razlikujejo glede na višino, izpostavljenost ter vpliv atmosferskih tokov. Tudi medvladna skupina za podnebne spremembe (IPCC) uvršča gorska območja med podnebno najbolj ogrožene regije ("hot spots"). Poleg tega poglavje 13 Agende 21 (vrhunsko srečanje o Zemlji v Riu, 1992), posebej namenjeno gorskim območjem, v točki 4 navaja, da so to "območja, ki so najbolj občutljiva na podnebne spremembe." Vprašanje je aktualno tudi v okviru konference Rio+20 v juniju 2012. Na gorskih območij se nahaja največ gozdnih površin v Evropi, ki s skladiščenjem velikih količin CO2 učinkujejo kot ponor ogljika in tako prispevajo k boljši kakovosti zraka, blažijo posledice onesnaževanja ter zagotavljajo pomembne vodne vire in raznoliko pokrajino. Vendar so ta območja občutljiva na podnebne spremembe. Gorska območja zaradi svojega podnebja, biotske raznovrstnosti, bogate krajine, vodnih virov, kulturnih in arhitekturnih vidikov ter tradicij in običajev poleg morske obale obiskuje največ turistov;

2.

poudarja, da podnebne spremembe sicer vplivajo na vse dele Evropske unije in na ves svet, konkretni učinki na določenem ozemlju, s tem pa tudi potrebne priprave na odziv ter sam odziv na te učinke, pa so odvisni od številnih dejavnikov. Pri vseh ukrepih za odziv na podnebne spremembe je zato treba upoštevati specifične razmere na posameznih območjih. Lokalne in regionalne oblasti, ki so zastopane v OR, so zato izjemno pomembni partnerji pri oblikovanju in izvajanju ustreznih rešitev;

3.

opozarja, da so podnebne spremembe in njihove posledice med najpomembnejšimi izzivi lokalnih in regionalnih oblasti v Evropski uniji v prihodnjih letih. Zato bi bilo treba najprej predvsem sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi poskusili kar se da omejiti naraščanje povprečne globalne temperature (blažitev), hkrati pa se na različnih ravneh tudi pripraviti na neizogibne spremembe (prilagoditev);

4.

poudarja, da so gorska območja zakladnice biotske raznovrstnosti, ki jih ogrožajo hitre podnebne spremembe: kar 43 % vseh lokacij Nature 2000 je na gorskih območjih in 118 od 1 148 vrst, navedenih v prilogah II in IV direktive o habitatih, je povezanih z gorskimi okolji (1);

5.

opozarja, da se podnebne spremembe, ki so v nižinah komaj zaznavne, na gorskih območjih ojačujejo, kar olajšuje postavljanje zgodnje diagnoze razvoja podnebja v širšem merilu. Tako so te spremembe izredno pomemben predmet opazovanj v okviru znanstvenih raziskav in podatkovna zbirka za razvoj in ocenjevanje politik prilagajanja;

6.

poudarja, da se podnebne spremembe že dogajajo. Vplivajo na povečevanje hidrogeoloških nevarnosti (poplav, plazov) in povečujejo ogroženost ljudi in infrastrukture, zmanjšujejo razpoložljivost vode predvsem poleti (tudi na sosednjih negorskih območjih), spreminjajo režim rečnih tokov (v alpskem prostoru se pričakuje večjo pogostost zimskih poplav in poletnih suš), krčijo velikost ledenikov (od leta 1850 so alpski ledeniki izgubili približno dve tretjini svojega obsega; krčenje se je močno pospešilo po letu 1985), zmanjšujejo permafrost ter trajanje in intenzivnost snežne odeje predvsem na nadmorski višini pod 1 500 metri, spreminjajo pogostost snežnih plazov, ogrožajo biotsko raznovrstnost ter selitve rastlin in živali, spreminjajo zimsko in poletno turistično gospodarstvo ter pridobivanje hidroelektrične energije, povzročajo negotovosti v kmetijski proizvodnji in škodo gozdarstvu. Zaradi občutljivosti na te hitre podnebne spremembe je alpsko okolje "trajno prizadeto" območje. Povečanje temperature, ki so ga v zadnjih 150 letih zabeležili v Alpah (+ 1,5 °C) je dvakrat tolikšno kot svetovno povprečje (+ 0,7 °C) (2). Ranljivost alpskih vodnih virov je leta 2009 preučila Evropska agencija za okolje (3);

7.

poudarja, da izročila in kulture gorskih območij temeljijo na pomembni zavesti o omejenosti in možnostih okoljskih virov. Ostre fizične omejitve na posameznih ozemljih so omogočile, da so se sčasoma oblikovala pretanjena merila za trajnost in racionalno rabo virov. Z uporabo novih tehnologij te temeljne vrednote lahko postanejo del sodobne vizije in vodijo v ustvarjanje znanja in razvojnih modelov, ki niso koristni samo za gorska območja, temveč tudi za območja v njihovi soseščini. V mnogih primerih te vrednote lahko postanejo univerzalne (kot npr. model partnerstev za trajnostni razvoj mest in podeželja v okviru pripravljalnega ukrepa RURBAN – delovna skupina za teritorialno kohezijo in urbane zadeve [TCUM EU, GD REGIO]);

8.

opozarja, da bodo podnebne spremembe za naše zmožnosti prilagajanja večji izziv kot katera koli druga ovira, s katero se je kdajkoli soočila človeška vrsta, vendar pa je to le delni kazalnik bolj kompleksne okoljske krize in krize človeštva, ki zadeva tudi:

9.

poudarja, da bodo ti problemi povzročali različne ekonomske in socialne reakcije, odvisno od geografskih območij. Zato izraža obžalovanje, da je eden od redkih projektov, ki analizirajo vpliv podnebnih sprememb na evropsko gospodarstvo, projekt PESETA Skupnega raziskovalnega središča EU iz leta 2009, ki pa ne upošteva gorskih regij;

10.

opozarja, da Evropska komisija v Beli knjigi o prilagajanju (COM(2009) 147 final) priznava regionalno variabilnost učinkov podnebnih sprememb in dejstvo, da bo vsaka strategija prilagajanja lahko uspešna samo, če bodo pri njenem izvajanju sodelovale vse ravni upravljanja. Prilagajanje je dinamičen, dolgoročen proces, ki zahteva tesno povezavo med nosilci političnega odločanja, raziskovalci, strokovnjaki, podjetniki in lokalnimi upravami;

11.

izraža zadovoljstvo, da se je spomladi leta 2012 začelo javno posvetovanje za pripravo evropske strategije prilagajanja, načrtovane za leto 2013, in vzpostavljena je bila platforma za podnebne spremembe CLIMATE-ADAPT, koristno orodje za zbiranje primerov dobrih praks in načrtovanje na ravni regij in urbanih območij, ki vključuje tudi poglavje o gorah.

12.

meni, da bi moralo biti prilagajanje na podnebne spremembe vključeno v širši projekt povečevanja individualne in kolektivne odpornosti, ki upošteva vse – medsebojno nujno povezane – okoljske, energetske in družbene kritične točke;

13.

ugotavlja, da naj bi Evropska unija v letu 2013 sprejela strategijo prilagajanja, ter meni, da bi ta splošna strategija morala imeti lokalno in regionalno razsežnost, kot je zapisana v členu 174 PDEU. Zaželeno je, da bi bilo v tej evropski strategiji za prilagajanje predvideno poglavje, posebej namenjeno gorskim regijam;

14.

prav tako mora evropska strategija prilagajanja vključevati posebno poglavje o najbolj oddaljenih regijah, katerih omejitve in posebnosti so priznane v členu 349 PDEU;

15.

poudarja, da so zaradi povečane ranljivosti gorskih območij, ki se pričakuje v prihodnjih desetletjih, potrebne okrepljene znanstvene raziskave in dober sistem za izmenjavo informacij. Pomembno je, da se sredstva, namenjena prilagajanju na podnebne spremembe, izrecno predvidijo v proračunu EU za obdobje 2014–2020;

16.

zahteva, da je treba v zvezi z novimi kritičnimi točkami, ki jih prinašajo podnebne spremembe, predvideti politiko za izboljšanje dostopa do storitev splošnega pomena na posebej ranljivih območjih in za izboljšanje njihovega izvajanja;

17.

poudarja, da bi bilo treba ukrepom za blažitev ter sredstvom za njihovo izvajanje dati prednost pred ukrepi za prilagajanje. Če ne bomo dosegli znatnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, določenega v Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja, ne bo mogoče preprečiti prihodnjega globalnega segrevanja, podnebnih sprememb in izrednih vremenskih pojavov, ki bodo prizadeli lokalne skupnosti;

18.

opozarja, da je potrebna priprava med seboj tesno povezanih ukrepov za reševanje sedanjih in obvladovanje prihodnjih problemov na področjih, ki so že zajeta v pripravo programov EU. Ob tem je treba določiti, kateri ukrepi se v skladu z načelom subsidiarnosti obravnavajo v okviru sistema evropske lokalne demokracije. Ukrepi bi bili lahko naslednji:

19.

poudarja, da je veliko gorskih območij že začelo pripravljati strategije za prilagajanje; nujno je uskladiti cilje in preučiti rezultate. Treba je uskladiti okoljske pobude, ki so zdaj razpršene med številna združenja, raziskovalne ustanove in uprave na gorskih območjih;

20.

zahteva spremljanje doseženih rezultatov, tudi s pripravo kazalnikov učinkovitosti posegov, doseženih zmogljivosti, enotno zbirko podatkov za dostop do projektov in vodenjem evidence energetskih izkaznic;

21.

na koncu poudarja, da se je treba z vzroki in posledicami podnebnih sprememb ukvarjati na vseh ravneh, v številnih različnih geografskih skupnostih in na mednarodni ravni. Še zlasti najrevnejše skupnosti na planetu so pogosto prve, ki jih podnebne spremembe najbolj prizadenejo, zato potrebujejo posebno pomoč. Evropska unija in države članice bi morale v skladu s prednostnimi nalogami, določenimi v dogovorjenih strategijah in mednarodnih sporazumih, dodeliti sredstva za ukrepe blažitve in prilagajanja ter ta sredstva uporabiti na ravni, na kateri bodo imela največ učinka. Pri oblikovanju ukrepov za blažitev posledic podnebnih sprememb in prilagajanje nanje bi morale zato sodelovati tudi lokalne in regionalne oblasti, saj bi tako lahko najbolje izkoristili njihovo strokovno znanje in izkušnje ter bližino državljanom.

18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/31

—

svari pred scenarijem, ki bi privedel do tega, da se sprejetje dogovora o večletnem finančnem okviru preloži na obdobje po začetku leta 2013;

—

poudarja, da je velik delež javnih naložb v državah članicah odvisen od sredstev iz strukturnih skladov, in opozarja na obveznosti v okviru Pakta za rast in delovna mesta, sprejetega na vrhu Evropskega sveta 28. in 29. junija 2012;

—

na podlagi posodobitve predloga Komisije z dne 6. julija 2012 podpira zahtevo Evropskega parlamenta, naj naslednji proračun znaša 1,14 % BND Evropske unije (kar vključuje tudi pristop Hrvaške);

—

izraža obžalovanje, ker se velika večina tem iz pogajalskega okvira Sveta, vključno z vsemi oblikami makroekonomske pogojenosti, nanaša na vprašanja, ki jih je treba sprejeti s postopkom soodločanja in ne postopkom odobritve;

—

izraža kritiko, ker so metoda porazdelitve nacionalnih sredstev in zgornje meje za kohezijsko politiko ter politiko razvoja podeželja vključene v pogajalski okvir Sveta; meni, da gre za področje, za katerega veljata postopek soodločanja in obvezno posvetovanje z OR, ter si pridružuje pravico, da vloži tožbo na Sodišče Evropske unije, če mu Evropska komisija ne bo predložila zakonodajnega predloga, o katerem bo lahko izrazil svoje mnenje;

—

izraža zadovoljstvo zaradi pogajalske metode v Svetu, po kateri se poglavja o odhodkih in dohodkih v pogajalskem okviru obravnavajo skupaj, ter znova izraža podporo dvema novima viroma lastnih sredstev, ki ju predlaga Komisija, namreč iz naslova DDV in novega davka na finančne transakcije;

—

v celoti podpira predlog Sveta, da se kohezijska politika preoblikuje v podrazdelek in ne v "posebno zgornjo mejo", ter ponavlja svoj poziv, da je treba povečati sredstva za to politiko (na raven, ki bo vsaj enaka ravni v obdobju 2007–2013); podpira tudi predlog oblikovanja nove kategorije regij "v prehodu";

—

podpira predlog Sveta, da se programi Galileo, ITER in GMES vključijo v razdelek 1 večletnega finančnega okvira, in znova poziva k temu, da se v finančni okvir vključi tudi Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji.

Glavna poročevalka

Mercedes BRESSO (IT/PES), članica sveta dežele Piemont

Referenčna dokumenta

Spremenjeni predlog uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020

COM(2012) 388 final

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnem odboru in Odboru regij: Program poenostavitve za večletni finančni okvir 2014–2020

COM(2012) 42 final

1.

ugotavlja, da je Komisija 6. julija 2012 objavila spremenjeni predlog uredbe Sveta o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020, v katerem so zdaj upoštevani tako pristop Hrvaške kot izračuni, ki temeljijo na najnovejših statističnih podatkih (2007–2009);

2.

pozdravlja sprejetje resolucije o večletnem finančnem okviru in lastnih sredstvih na plenarnem zasedanju Evropskega parlamenta 13. junija 2012 in izraža zadovoljstvo, ker je bilo poudarjeno, da je proračun EU 94-odstotno namenjen naložbam in da so upravni izdatki EU proporcionalno izredno nizki; opozarja na multiplikativne učinke in učinek vzvoda, ki ga imajo te naložbe v kombinaciji z zasebnim in javnim sofinanciranjem na lokalni, regionalni in nacionalni ravni; izrecno poudarja, da ima proračun EU kot stabilen večletni javni vir v podporo rasti in zaposlovanju neprecenljiv pomen.

3.

izraža hudo zaskrbljenost zaradi najnovejšega poteka pogajanj v Svetu o skupnem znesku večletnega finančnega okvira, vsebini politik in sredstvih, ki bi lahko zlasti negativno vplivala na nadaljnje financiranje treh kategorij regij, opredeljenih v okviru kohezijske politike. Zato upa, da bo mogoče do izrednega zasedanja Evropskega sveta 22. in 23. novembra 2012 doseči pozitiven rezultat. Na ta način bi lahko odpravili zastoj pri sodelovanju med obema zakonodajalcema in se izognili škodljivi zamudi za Evropsko unijo in za takojšnje izvajanje strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast;

4.

v zvezi s tem poudarja očitno neskladje med obveznostmi, ki so jih države članice prevzele s Paktom za rast in delovna mesta, sprejetim na vrhu Evropskega sveta 28. in 29. junija 2012, ter nekaterimi stališči, ki jih države zastopajo med pogajanji;

5.

opominja, da je treba zaradi hude gospodarske in socialne krize, s katero se spopada EU, v letu 2014 nujno začeti načrtovanje programov, saj je to edina možnost za zagotovitev evropskih sredstev, potrebnih za uresničevanje naložb v državah članicah, regijah in mestih;

6.

opozarja, da se je obseg proračuna EU v primerjavi z nacionalnimi proračuni zmanjšal, hkrati pa so bile pristojnosti in naloge Unije z Lizbonsko pogodbo razširjene, zlasti na področjih zunanjega delovanja (člen 27(3) Pogodbe o EU), podnebnih sprememb (člen 191 PDEU), energije (člen 194 PDEU), športa (člen 165 PDEU), vesolja (člen 189 PDEU), turizma (člen 195 PDEU) in civilne zaščite (člen 196 PDEU);

7.

ponovno opozarja, da je velik delež javnih naložb v državah članicah odvisen od sredstev iz strukturnih skladov, ki v 13 državah članicah zajemajo več kot 30 % javnih naložb, v 6 državah članicah pa celo več kot 60 %;

8.

se zaveda, da Pogodbi (člen 312 PDEU) vsebujeta posebne določbe za primer, da večletni finančni okvir ne bi bil sprejet pred koncem leta 2013, ko prenehajo veljati pravne podlage vseh večletnih programov porabe EU, razen prvega stebra skupne kmetijske politike (SKP). Poudarja, da posebne določbe Pogodbe zavezujejo proračunska organa k nadaljevanju pogajanj, vendar vztraja, da sta možnosti, da se sprejmejo novi sektorski programi brez uredbe o večletnem finančnem okviru ali da se podaljša veljavnost sedanjih programov, izredno zapleteni;

9.

svari pred scenarijem, ki bi privedel do tega, da se sprejetje dogovora o večletnem finančnem okviru preloži na obdobje po začetku leta 2013, saj bi to onemogočilo programsko načrtovanje in dodeljevanje sredstev skupnega strateškega okvira po letu 2014 ter negativno vplivalo na evropsko ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo. Meni, da bi preložitev sprejetja dogovora o večletnem finančnem okviru na obdobje po začetku leta 2013 ogrozila tudi programsko obdobje 2014–2020, ki so ga predvideli Komisija, Evropski parlament in Svet, zaradi česar bi bila potrebna preučitev zlasti možnosti, ki jo je prvotno priporočil OR, tj. programsko obdobje 5+5 let po prehodnem obdobju, ki bi trajalo eno ali dve leti;

10.

ponavlja stališče, da mora imeti EU verodostojen proračun, ki znaša vsaj 1 % BND EU, da bo lahko dosegla glavne evropske cilje strategije Evropa 2020 in izpolnila potrebe lokalnih in regionalnih skupnosti; ponovno poudarja, da je Svet leta 2000 za zgornjo mejo lastnih sredstev določil 1,29 % BND v odobritvah za prevzem obveznosti in 1,23 % v odobritvah za plačila; opozarja, da se je od takrat zgornja meja lastnih sredstev v primerjavi z zgornjo mejo sredstev za večletni finančni okvir vedno bolj zviševala in da je razlika v povprečju znašala 25 %; izpostavlja dejstvo, da so v večletnem finančnem okviru določene zgolj zgornje meje izdatkov, medtem ko je bil proračun EU vedno nižji tako v smislu obveznosti kot plačil; zato na podlagi posodobitve predloga Komisije z dne 6. julija 2012 podpira zahtevo Evropskega parlamenta, naj naslednji proračun znaša 1,14 % BND Evropske unije (kar vključuje tudi pristop Hrvaške);

11.

izraža zadovoljstvo, ker pogajalski okvir z dne 18. septembra 2012 ukinja predlog za odpravo programa pomoči v hrani najbolj ogroženim, vendar obžaluje nejasnost glede financiranja te pomoči ter ponovno poudarja svoje stališče, naj ta dejavnost ostane v razdelku 2 večletnega finančnega okvira;

12.

pozdravlja določene vidike iz tematskega dokumenta ciprskega predsedstva (30. avgust 2012), vendar ima zlasti v zvezi s predlogi za razpravo o kohezijski politiki pomisleke, predvsem glede upravičenosti, področja in obsega uporabe t. i. "varnostnih mrež" za regije in države članice. Poleg tega zavrača nesorazmerne prilagoditve za regije v prehodu in bolj razvite regije.

13.

izraža obžalovanje, ker se velika večina tem, vključenih v pogajalski okvir Sveta (različica z dne 19. junija 2012), zlasti točke 21–47 ter 53–78, nanaša na vprašanja, ki jih je treba sprejeti s postopkom soodločanja in ne postopkom odobritve, ter poudarja, da mora biti Evropski parlament tesno vključen v sedanja pogajanja;

14.

izraža kritiko, ker so metoda porazdelitve nacionalnih sredstev in zgornje meje za kohezijsko politiko ter politiko razvoja podeželja sicer vključene v pogajalski okvir Sveta (točke 30–45), vendar ne v predlog uredbe, ki vsebuje skupne določbe o petih skladih, zajetih v skupni strateški okvir; izraža tudi presenečenje, da se v skladu s točko 35 pogajalskega okvira z dne 18. septembra 2012 cilji strategije Evropa 2020 upoštevajo kot merilo za porazdelitev sredstev strukturnih skladov med državami članicami. To sproža vprašanje, ali ti cilji dejansko odsevajo razvojne potrebe regij, hkrati pa tudi ključna vprašanja glede upravljanja in metodologije, saj upoštevanje teh ciljev pri porazdelitvi sredstev ob njihovi določitvi leta 2010 ni bilo predvideno;

15.

meni, da gre v skladu s členom 177 PDEU za področje, pri katerem je treba ne le uporabiti postopek soodločanja, temveč se tudi obvezno posvetovati z OR, ki bo na podlagi pristojnosti, ki so mu bile dodeljene v tretjem odstavku člena 263 PDEU, nadalje ocenil pravno ozadje tega vprašanja. Odbor si pridružuje pravico, da vloži tožbo na Sodišče Evropske unije, če mu Evropska komisija ne bo predložila zakonodajnega predloga, o katerem bo lahko izrazil svoje mnenje;

16.

na podlagi mnenj o različnih zakonodajnih predlogih Evropske komisije, ki jih je sprejel od začetka leta 2012, znova poudarja naslednje:

17.

glede sredstev za cilj evropskega teritorialnega sodelovanja ponavlja svoj predlog, da se sredstva porazdelijo po programih sodelovanja in ne po državah članicah; zato poziva k reviziji točke 40 pogajalskega okvira z dne 18. septembra 2012, saj so dosedanja pogajanja o dodelitvi sredstev zgolj za čezmejno in nadnacionalno sodelovanje privedla do tega, da se medregionalno sodelovanje obravnava le kot "privesek" teh dveh vidikov sodelovanja;

18.

podpira predlog, da se namesto nepovratnih subvencij pogosteje uporabljajo posojila, s ciljem spodbuditi sodelovanje upravičencev. Meni tudi, da bi bilo treba poplačila posojil nato ponovno dati na voljo v okviru obnovljivih skladov.

19.

znova izraža željo po reformi sedanjega sistema lastnih sredstev, da se zmanjšajo neposredni prispevki držav članic k proračunu EU in hkrati povečajo lastna sredstva EU, namenjena reševanju prihodnjih izzivov (1). Poleg tega bi se tako odzvali na potrebo po odpravi sedanjih finančnih popravkov ter izjem; meni, da mora novi večletni finančni okvir – to stališče je izrazil tudi Evropski parlament – zaradi preglednosti, uravnoteženosti in trajnosti nujno temeljiti na sporazumu o novih lastnih sredstvih;

20.

izraža zadovoljstvo zaradi pogajalske metode v Svetu, po kateri se poglavja o odhodkih in dohodkih v pogajalskem okviru obravnavajo skupaj, ter znova izraža podporo dvema novima viroma lastnih sredstev, ki ju predlaga Komisija, namreč iz naslova DDV in novega davka na finančne transakcije;

21.

v zvezi s tem poziva nekatere države članice, naj svojega prebivalstva, podjetij ter lokalnih in regionalnih oblasti ne kaznujejo s tem, da zavračajo uvedbo novega davka na finančne transakcije, saj bo to vodilo k okrepljenemu sodelovanju in oblikovanju Evrope dveh hitrosti pri proračunskih zadevah;

22.

meni, da lahko davek na finančne transakcije v okviru okrepljenega sodelovanja služi kot pravna podlaga za novi vir lastnih sredstev EU in da bi lahko sodelujoče države del zbranih prihodkov prenesle v proračun EU. Vendar se mora zaradi tega prenosa ustrezno zmanjšati njihov prispevek v proračun iz naslova BND, kar pa ne sme vplivati na pravila za izračun prispevkov držav, ki ne sodelujejo pri navedenem davku;

23.

znova izraža podporo poenostavitvi izredno zapletenega sistema znižanj in popravkov ter nadomestitvi sedanjega sistema znižanj s splošnim popravnim mehanizmom.

24.

izraža začudenje, da domnevno "tehnična" sprememba uredbe Sveta, ki jo predlaga Evropska komisija, vsebuje tako bistven element, kot je razširitev makroekonomske pogojenosti z enega samega Kohezijskega sklada na vseh pet skladov, ki jih zajema skupni strateški okvir (glej člen 8 spremenjenega predloga uredbe);

25.

znova izraža jasno in odločno nasprotovanje vsem oblikam makroekonomske pogojenosti in meni, da razširitev na vse proračunske razdelke, ki jo zahtevajo nekatere države članice, ni primerna;

26.

opozarja, da gre za področje, za katerega velja postopek soodločanja in o katerem je treba odločati v okviru uredbe, ki vsebuje skupne določbe o petih skladih, zajetih v skupni strateški okvir.

27.

popolnoma podpira predlog Sveta, da se kohezijska politika preoblikuje v podrazdelek in ne v "posebno zgornjo mejo", vendar vztraja pri tem, da se instrumenta za povezovanje Evrope zaradi njegovih drugačnih značilnosti ne vključi v ta podrazdelek; znova izraža obžalovanje, ker je bila zamujena priložnost za združitev vseh virov financiranja EU, namenjenih teritorialnemu razvoju (tj. petih skladov, ki jih zajema skupni strateški okvir), v enem samem razdelku;

28.

ponavlja poziv k prožnosti znotraj vsakega razdelka in oblikovanju rezerve prilagodljivosti, ki bi omogočala, da se po preteku polovice obdobja neizkoriščena sredstva ali razlike uporabijo, namesto da se vrnejo državam članicam; meni, da bi bila takšna rezerva za prožnost lahko predvsem instrument za makroekonomske in finančne posege, ki bi omogočili ukrepanje še pred nesimetričnimi pretresi v Evropski uniji;

29.

znova poudarja, da obravnavani predlog predvideva "oceno" izvajanja večletnega finančnega okvira v letu 2016, in meni, da bi bilo treba namesto tega leta 2017 izvesti obsežen vmesni pregled (ki bi vključeval tudi predlagano oceno).

30.

glede zneskov za glavne podrazdelke večletnega finančnega okvira znova izraža:

31.

znova poziva k ohranitvi Evropskega sklada za prilagoditev globalizaciji in njegovi vključitvi v večletni finančni okvir, vendar tako kot Evropski parlament vztraja, da bi bilo treba sredstva za ta sklad vključiti v proračun nad zgornjo mejo za zadevno postavko, saj teh izdatkov ni mogoče predvideti. Ravno tako nasprotuje razširitvi področja uporabe tega sklada na blažitev posledic, ki jih imajo dvo- ali večstranski trgovinski sporazumi za kmetijstvo (pogajalski okvir, točka 95);

32.

podpira predlog Sveta, da se programi Galileo, ITER in GMES vključijo v razdelek 1 večletnega finančnega okvira (pogajalski okvir, Priloga I), k čemur je pozval v mnenju o novem večletnem finančnem okviru za obdobje po letu 2013;

33.

vztraja pri tem, da se zneski v višini zgoraj omenjenih mehanizmov rezerv ravno tako prenesejo v večletni finančni okvir.

34.

meni, da na vprašanje boljše kakovosti porabe, ki so ga zastavile tako države članice kot Evropski parlament, trenutno ni zadovoljivega odgovora, saj se namesto tega določajo novi nadzorni in revizijski postopki, povečuje se njihova zapletenost, hkrati pa je prevelik poudarek na rezultatih in količinski absorpciji v škodo kakovosti strategij. Vse to vodi v vedno večjo centralizacijo, ki daje prednost višjim ravnem upravljanja pred nižjimi;

35.

si želi, da bi sporočilo o kakovosti porabe, ki ga je napovedala Komisija, omogočilo diferenciran izračun javnih odhodkov za vlaganja v okviru Pakta za stabilnost;

36.

nasprotuje temu, da bi Komisija čezmerno uporabljala delegirane akte, kot na primer tiste, ki so predlagani za okvirne ukrepe v skupnem strateškem okviru; na ta način bo OR izključen iz evropskega postopka posvetovanja in odločanja, čeprav gre za področja, ki so za lokalne in regionalne oblasti ključnega pomena;

37.

nasprotno pa se popolnoma strinja s Komisijo, da poenostavitev na ravni EU ne bo zares učinkovita, če je ne bodo hkrati spremljala prizadevanja na nacionalni in podnacionalni ravni; pri tem poudarja, da so največja prizadevanja potrebna na nacionalni ravni;

38.

pozdravlja racionalizacijo programov, ki se predlaga v večletnem finančnem okviru, zlasti zmanjšanje števila predlaganih programov financiranja ter združitev programov in podprogramov na številnih področjih;

39.

se zavzema za tesnejšo vključitev Evropske investicijske banke v izvajanje projektov, financiranih iz strukturnih skladov.

18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/37

—

z zadovoljstvom sprejema predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Programa za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja (2014–2020), ki ga je predložila Evropska komisija in ki pomeni zavezo k priznanju konkurenčnosti kot temeljnega in vodilnega dejavnika, ki zagotavlja trajno gospodarsko rast in nova delovna mesta v EU;

—

opozarja na številne pobude, ki jih izvajajo lokalne in regionalne oblasti v vseh državah članicah in med katere sodijo na primer lokalna središča za malo podjetništvo, mikrokrediti lokalnih in regionalnih oblasti ali brezplačna strokovna pomoč pri ustanavljanju malih podjetij, ki so pogosto podlaga za uspešen zagon mikropodjetij;

—

opozarja na potrebe mladih podjetnikov, za katere je lastno podjetje pogosto edina priložnost za poklicni razvoj in ki so nagnjeni k prevzemanju tveganja, povezanega z izvajanjem te dejavnosti, ki jo pogosto opravljajo na celotnem evropskem trgu in so tako tudi pripravljeni na konkurenco svetovnih trgov;

—

opozarja, da je konkurenčnost na svetovni ravni mogoče doseči le z odpravo pomanjkljivosti evropskega trga, ki zmanjšujejo sposobnost evropskih MSP za konkuriranje podobnim gospodarskim subjektom v drugih delih sveta. Nujno je povečati delež MSP pri izvajanju projektov Unije in izboljšanju njihovega položaja v primerjavi z velikimi podjetji, ki so pogosto glavni izvajalci teh projektov. V ta namen poudarja pomen, ki ga ima za MSP združevanje v poslovna omrežja.

Poročevalec

Witold KROCHMAL (PL/EA), član mestnega in občinskega sveta Wołówa

Referenčni dokument

Predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Programa za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja (2014–2020)

COM(2011) 834 final

1.

z zadovoljstvom sprejema predlog uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi Programa za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja (2014–2020), ki ga je predložila Evropska komisija in ki pomeni zavezo k priznanju konkurenčnosti kot temeljnega in vodilnega dejavnika, ki zagotavlja trajno gospodarsko rast in nova delovna mesta v EU;

2.

meni, da predlagana uredba pomeni dopolnitev prejšnjih pobud Evropske komisije v okviru strategije Evropa 2020. Uredba kaže na upoštevanje vloge, ki jo imajo MSP v gospodarskem sistemu EU, ter priznava pomanjkljivosti in nestabilnost okolja MSP, ki lahko upočasnijo ali celo omejijo razvoj podjetij in rast njihove konkurenčnosti;

3.

poudarja, da stališče OR podpira raziskava o regijah in mestih, prijaznih za MSP (1), v kateri so sodelovale lokalne in regionalne oblasti, izvedla pa jo je platforma Odbora za spremljanje strategije Evropa 2020;

4.

priznava, da je odpravljanje pomanjkljivosti na trgu v veliki meri v pristojnosti držav članic in regij, vendar meni, da EU na nekaterih področjih lahko pomaga z razširjanjem dobrih praks, zagotavljanjem učinkovitega delovanja enotnega trga in izboljšanjem pogojev za poslovno okolje, ki bi podjetjem, tudi MSP, omogočalo, da bi bila trajnostno konkurenčna na svetovni ravni, kar pomeni prizadevanje za nizkoogljično gospodarstvo, varčno z viri;

5.

meni, da bo program znatno povečal zaupanje v evropsko podjetništvo tako na evropskih kot tudi na svetovnih trgih. Učinek večjega zaupanja v trge bo večje zanimanje v podjetništvo in bolj ekspanzivna politika obstoječih podjetij, tudi MSP, ki so glavni vir gospodarske rasti (58 % prometa v EU) in delovnih mest (67 % delovnih mest v zasebnem sektorju) ter so v letih od 2002 do 2010 v tem sektorju ustvarila 85 % novih delovnih mest;

6.

meni, da je smiselno, da program poudarja pomen turističnega sektorja kot panoge posebne vrste, povezane z velikim številom MSP, ki delujejo v EU, in ki zaposluje veliko število ljudi;

7.

poudarja pomen podpore podjetjem in MSP v različnih fazah njihovega delovanja – novim podjetjem, podjetjem, ki že delujejo, in tistim, ki so v fazi prestrukturiranja, ob predpostavki, da mora biti učinek podpore večja konkurenčnost podjetij na trgu EU in na zunanjih trgih;

8.

priznava razširjanje in razvoj podjetniške kulture in etike v družbi EU za enega glavnih pogojev za uspeh programa, zato z zadovoljstvom sprejema možnost sodelovanja pri evropskih nagradah za spodbujanje podjetništva in drugih tovrstnih projektih na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

9.

poudarja, da vsako leto tri evropske regije prejmejo nagrado "Evropska podjetniška regija" kot priznanje za ugodne pogoje, ki jih zagotavljajo MSP;

10.

meni, da bi se moralo spodbujanje podjetništva začeti že v šoli z razvojem pozitivnega odnosa do podjetništva in spodbujanjem samostojnosti na področju gospodarstva, da se bodo lahko študenti, ko se bodo morali vključiti na trg dela, ozaveščeno odločali glede vrste dela, ki si ga želijo opravljati. Da bi diplomant lahko začel podjetniško dejavnost v skladu s pridobljenimi znanji in bi obstajala velika verjetnost povpraševanja po storitvah, ki bi jih ponujal, bi bilo treba paziti na to, da izobraževanje ne bo v neskladju s potrebami trga;

11.

poziva k vključitvi gibanj in razvoja na področju podjetništva v poklicno usposabljanje, saj je stalno izobraževanje za naše podjetnike ključno za ohranitev konkurenčnosti;

12.

opozarja na potrebe mladih podjetnikov, za katere je lastno podjetje pogosto edina priložnost za poklicni razvoj in ki so nagnjeni k prevzemanju tveganja, povezanega z izvajanjem te dejavnosti, ki jo pogosto opravljajo na celotnem evropskem trgu in so tako tudi pripravljeni na konkurenco svetovnih trgov;

13.

opozarja na številne pobude, ki jih izvajajo lokalne in regionalne oblasti v vseh državah članicah in med katere sodijo na primer lokalna središča za malo podjetništvo, mikrokrediti lokalnih in regionalnih oblasti ali brezplačna strokovna pomoč pri ustanavljanju malih podjetij, ki so pogosto podlaga za uspešen zagon mikropodjetij;

14.

prav tako opozarja na položaj podjetnic in posebnih ciljnih skupin, med drugim tudi podjetnikov priseljencev in izseljenskih podjetnikov, ki potrebujejo posebno pobudo pri krepitvi konkurenčnosti svojih podjetij, ob tem pa je treba upoštevati obstoječe politike EU na tem področju;

15.

poziva lokalne in regionalne oblasti, naj izvedejo program; posebej opozarja na potrebo po odpravi ali zmanjšanju birokracije in ovir za pridobitev zunanjih sredstev, pa tudi poenostavitvi dokumentov, ki se predložijo za pogodbe, in umiku zahteve po bančnih jamstvih pri manjših delih.

16.

opozarja, da je konkurenčnost na svetovni ravni mogoče doseči le z odpravo pomanjkljivosti evropskega trga, ki zmanjšujejo sposobnost evropskih MSP za konkuriranje podobnim gospodarskim subjektom v drugih delih sveta. Nujno je povečati delež MSP pri izvajanju projektov Unije in izboljšanju njihovega položaja v primerjavi z velikimi podjetji, ki so pogosto glavni izvajalci teh projektov. V ta namen poudarja pomen, ki ga ima za MSP združevanje v poslovna omrežja;

17.

opozarja, da mora EU skupaj z državami članicami zagotoviti učinkovito delovanje enotnega trga in izboljšanje podjetniškega okolja, tako da odpravi ali zmanjša težave MSP pri dostopu do financiranja, težave zaradi njihove omejene sposobnosti za širitev na trge zunaj svoje države tako na enotnem trgu kot tudi zunaj njega ter pretirane davčne obremenitve in obremenitve z upravnimi postopki. Te pogoje je treba izpolniti hkrati z zagotovitvijo dostopa do znanja in novih inovativnih tehnologij ter s sodelovanjem z lokalnimi poklicnimi šolami in akademskimi institucijami, ki morajo v svojih programih upoštevati MSP kot dinamično silo evropskega gospodarstva;

18.

meni, da je v programu treba bolj poudariti večje sodelovanje MSP pri dejavnostih, projektih in programih EU na področju raziskav in inovacij, tudi z vzpostavljanjem javno-zasebnih partnerstev. Živahnejše sodelovanje pri raziskovalnih projektih prispeva k večji usposobljenosti podjetij in s tem njihovi mednarodni konkurenčnosti.

Predlog programa za raziskave in inovacije Obzorje 2020 posebej poudarja potrebo po večji udeležbi MSP v raziskovalnih projektih. Večje sodelovanje MSP, ki so včasih vodilna na svetovni ravni, jim omogoča dostop do različnih informacij in znanja;

19.

meni, da bo šele takšen pristop omogočil razvoj podjetij in MSP na način, ki bo upošteval obveznosti nizkoogljičnega gospodarstva, oprtega na najnovejše ekološke tehnologije, ki omogočajo uresničevanje ciljev na področju podnebne in energetske politike;

20.

z zadovoljstvom sprejema predlagani proračun programa, ki znaša 2,522 milijarde EUR. Hkrati ugotavlja, da vsota 1,4 milijarde EUR, namenjena za finančne instrumente v neposredno podporo podjetjem in MSP, pomeni samo 56 % celotnega proračuna. Če bo povpraševanje po finančnih instrumentih večje, kot je mogoče razumno pričakovati, bi moral o spremembi deleža dodeljenih sredstev v skladu s členom 16 predloga uredbe odločati odbor, v katerem so zastopane vse države, ki so upravičene do ugodnosti iz programa za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja (COSME). Preostali del, namenjen podpornim ukrepom za okolje MSP, pa zagotavlja učinkovito uporabo sredstev, dodeljenih programu v letih 2014–2020;

21.

meni, da je 1,7 % proračunskih sredstev smiselno nameniti za upravljanje programa, saj naj bi ta sredstva zagotavljala njegovo dobro delovanje, ne da bi prekomerno obremenila proračun;

22.

meni, da ukrepi, ki se financirajo iz proračuna programa, ne morejo nadomestiti pobud na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, marveč morajo omogočiti večjo učinkovitost in krepitev ukrepov ter jim s pomočjo usklajevanja in odprave čezmejnih ovir pri sodelovanju med zasebnimi akterji in javnimi organi dati evropsko razsežnost. To sodelovanje je treba spodbuditi s horizontalnim sodelovanjem v mreži, ne pa z vertikalno centralizacijo;

23.

meni, da bi nudena pomoč morala biti popolnoma utemeljena z opredeljenimi cilji in prinesti pozitivne rezultate po vsej Evropi z učinkom zgostitve, multiplikacijskim učinkom in unovčenjem doseženih rezultatov;

24.

poudarja, da je to v veliki meri odvisno od produktivnosti, inovacij in učinkovitosti, ki omogočajo trajno rast dohodkov, od sposobnosti podjetij za polno izkoriščanje priložnosti, kot je enotni evropski trg, in od institucionalnih rešitev, ki ustvarjajo pogoje za trajnostno rast podjetij. Zato bi bilo projekte za krepitev dejavnikov, ki v največji meri vplivajo na trajnostno konkurenčnost podjetij in MSP, treba obravnavati prednostno;

25.

opozarja, da je sodelovanje tretjih držav v programu na podlagi protokolov k pridružitvenim sporazumom in na podlagi drugih sporazumov treba jemati kot priložnost za razširitev področja delovanja podjetij, ki delujejo na območju EU, in kot možnost za pridobivanje izkušenj glede delovanja podjetij zunaj trga EU. Prav tako je sodelovanje v programu treba omogočiti drugim tretjim državam, financiranje pa bi bilo treba zagotoviti iz drugih programov, namenjenih sodelovanju med državami članicami EU in državami, ki niso članice EU;

26.

opozarja na pomen razvoja usposabljanja na področju podjetništva, tudi s stalnim izobraževanjem, v smeri pridobivanja novih spretnosti in pristopov ter upoštevanja družbene odgovornosti podjetij, ki naj bi ob spoštovanju etičnih načel v poslovanju, značilnih za evropsko kulturo, omogočali sprejeti izzive sodobnega svetovnega trga;

27.

meni, da mora področje spodbujanja podjetništva in razvoja odnosa, naklonjenega podjetništvu, zajemati tudi podjetnike, ki stopajo na pot gospodarske samostojnosti in začenjajo poklicno življenje, med drugim tudi ženske, ki se lotevajo tega napora in tveganja;

28.

meni, da bi ukrepi za izboljšanje dostopa MSP do financiranja, vključno s kapitalsko in jamstveno shemo za posojila, morali dopolnjevati finančne instrumente, ki se trenutno uporabljajo v okviru kohezijske politike. Morala bi obstajati tudi možnost njihovega povezovanja z drugimi natančno opredeljenimi sredstvi, ki izvirajo iz držav članic;

29.

poudarja pozitivni pomen možnosti podeljevanja čezmejnih posojil, ki bodo MSP omogočila izkoriščanje velikega potenciala enotnega trga, kar naj bi okrepilo konkurenčnost in vzdržnost gospodarskih pobud, med drugim v turizmu;

30.

posebno pozornost namenja kapitalskemu instrumentu za rast, usmerjenemu v sklade, ki ponujajo visoko tvegan kapital. Poudarja, da bi upravljavci programa ob opori na ustrezno oceno tveganj morali podpreti čim večje število MSP, vključno s tistimi, ki imajo v običajnih bančnih postopkih majhne možnosti za pridobitev pomoči, vendar lahko prispevajo k okrepitvi splošnega potenciala MSP in znatnemu zmanjšanju brezposelnosti;

31.

izraža dvom glede višine posojil v okviru jamstvene sheme za posojila in poziva Komisijo, naj navede, katera merila so se uporabila za določitev te višine, saj s programom za konkurenčnost in inovacije niso bile določene nobene omejitve. Poudarja, da so zneski posojil za nova podjetja, naložbe ali prenos pogosto znatno višji od določene meje, zato izraža zaskrbljenost, da bi to lahko privedlo do stanja, ko se bo za višje zneske posojil jamčilo v okviru programa Obzorje, čeprav je ta namenjen samo za inovativne projekte;

32.

zato poziva k vrnitvi k prejšnjemu okvirnemu programu za konkurenčnost in inovativnost, ki ne določa nobenih meja;

33.

meni, da je upravičen individualni pristop k pogajanjem z institucijami, ki sredstva za pokritje dolga iščejo tako z vidika višine sredstev, ki je odvisna od zneska zajamčenega tveganja premoženjske bilance, kot z vidika časovnega obdobja, za katerega se dodeli posojilo;

34.

poziva k stalnemu nadzoru glede sprememb tveganja, tako finančnih instrumentov, usmerjenih v visoko tvegani kapital, kot tudi sredstev, namenjenih za pokritje dolžniških portfeljev MSP.

35.

meni, da je smiselno prenesti posredno upravljanje programa na Evropski investicijski sklad in izvajalske agencije, medtem ko bo za stalni nadzor programa pristojna Evropska komisija. Takšen način upravljanja zagotavlja, da bodo pozitivne izkušnje Evropskega investicijskega sklada, ki so bile pridobljene v več kot desetih letih njegove podpore MSP, izkoriščene;

36.

priporoča tudi, da se izkoristijo izkušnje Evropske investicijske banke in Evropske podjetniške mreže, ki deluje na področju internacionalizacije MSP, tudi zunaj meja EU;

37.

meni, da je za uspešno izvedbo programa in njegovo učinkovitost nujno tesno sodelovanje z regionalnimi in lokalnimi oblastmi in institucijami, ki program upravljajo in omogočajo pretok informacij na vseh področjih njegovega izvajanja;

38.

priznava, da so izkušnje, povezane z internacionalizacijo MSP zunaj meja EU in prenosom informacij o tem, zelo pomembne, saj naj bi pomagale MSP pri zmanjševanju stroškov transakcij, povezanih s čezmejno dejavnostjo. To področje naj bi razvijali strokovnjaki evropskih institucij ob sodelovanju z nacionalnimi in regionalnimi oblastmi;

39.

opozarja tudi na možnost ustanavljanja centrov za razširjanje informacij o MSP. Vendar Odbor ne želi predpisovati vrste in posebnosti delovanja tovrstnih organov. Ta vprašanja bi bilo treba reševati v okviru večstranskih sporazumov o sodelovanju držav in regij;

40.

predlaga, da bi neposredno upravljanje programa potekalo večinoma na regionalni ravni ob podpori nacionalnih oblasti in pod njihovim nadzorom. Na tej ravni upravljanja je treba tudi vzpostaviti sistem spremljanja tveganj, povezanih z izvajanjem projektov;

41.

prav tako predlaga, da bi bilo spremljanje projekta tudi del ocene njegovega izvajanja na podlagi kazalnikov za doseganje srednjeročnih ciljev, sprejetih v Prilogi I k predlogu. Spremljanje bi moralo zajemati tudi informacije o izvajanju ukrepov programa na področju varstva podnebja ter drugih politik EU;

42.

poudarja, da morajo biti omenjeni ukrepi usklajeni in skladni z nadzornimi ukrepi, ki jih je sprejela Evropska komisija, katere predstavniki bodo skupaj z uslužbenci Računskega sodišča in Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) izvajali revizijo, nadzor in inšpekcijo na kraju samem;

43.

meni, da naj bi revizijske strategije prispevale k objektivnejši oceni izvajanja programa in naj ne bi bile v breme upravičencev programa. Sistemi nadzora bi morali upoštevati faze izvajanja projekta, da te ne bi imele negativnega učinka na hitrost njihovega izvajanja in ne bi povzročile prevelikih dodatnih stroškov.

44.

opozarja na dejstvo, da v sedanji proračunski situaciji številnih držav nacionalne vlade segajo po najbolj preprostih načinih večanja proračunskih dohodkov, in sicer zvišujejo različne prispevke, ki povečujejo stroške dela, to pa navsezadnje lahko vodi v propad MSP ali njihov prehod v sivo ekonomijo. Zato Odbor poziva k zaščiti MSP, saj prej omenjena politika upočasnjuje izhod iz gospodarske krize in tako rekoč lahko spodkoplje dodano vrednost programa. MSP so učinkovit instrument za zmanjšanje brezposelnosti;

45.

meni, da lahko upravne obremenitve, povezane z začetkom gospodarskega delovanja, in davčne obremenitve delovanja podjetjem, zlasti MSP, v številnih državah EU otežijo izboljševanje konkurenčnosti. Odbor regij zato poziva, da se neto upravne obremenitve v vseh zadevnih aktih EU zmanjšajo za 25 % do leta 2020. Meni, da bi bilo dobro razmisliti o odpravi večjega števila ovir za akterje iz sektorja MSP;

46.

meni, da bi bilo za države in regije, ki so sprejele sisteme, najbolj naklonjene MSP, ki omogočajo njihov razvoj, rast konkurenčnosti in širitev na zunanje trge, v programu treba predlagati dodatne ugodnosti v podporo takšni dejavnosti. Cilj spodbujanja pozitivnega odnosa je sprožiti ustrezen razvoj v drugih državah in regijah;

47.

poziva Komisijo, naj si močno prizadeva za izboljšanje dostopa do informacij o razvoju trgov v državah, ki se močno razvijajo, povezanih z naložbami na njihovem ozemlju, trenutnim pravnim sistemom in lokalnimi običaji, ki vladajo na področju gospodarskega delovanja;

48.

meni, da morajo biti informacije, ki se nanašajo na zunanje trge, lahko dostopne MSP, torej jih finančno ne smejo preveč obremeniti, ter morajo biti natančne in hitro na voljo. Veliko vlogo bi pri tem poleg centrov za razširjanje informacij o MSP morala odigrati diplomatska predstavništva EU v teh svetovnih regijah;

49.

poudarja, da so za razvoj podjetništva med državljani EU potrebne spremembe v izobraževalnem sistemu in sistemu usposabljanja, kar je povezano z dolgoročnimi ukrepi. Zato obstaja nevarnost, da ne bi dosegli srednjeročnih in dolgoročnih ciljev;

50.

opozarja na možnost pretirane zakonske ureditve delovanja MSP na evropski, nacionalni ali lokalni ravni, kar lahko zaplete nepotrebne procese, povezane s samim delovanjem in tudi z iskanjem pomoči v okviru različnih programov, to pa bo negativno vplivalo na konkurenčnost MSP. Zmanjšanje birokracije in odpravo ovir, povezanih z začetkom in izvajanjem gospodarskih dejavnosti, je treba obravnavati prednostno.

18.12.2012   

SL

Uradni list Evropske unije

C 391/49

—

meni, da bi bilo treba v predpisih o javnih naročilih bolj upoštevati vidik stroškovne učinkovitosti. Glavni cilj javnih organov naročnikov, ki izvajajo postopek javnega naročanja, je pridobitev določenega blaga ali storitve ali izvedba gradbenega dela; določbe bi morale zagotoviti, da bodo državljani, kupci in prodajalci na koncu enako zadovoljni s postopkom. Enostavne in razumljive določbe bolj kot kar koli drugega olajšajo tudi čezmejno trgovanje;

—

obžaluje, da so tudi nekateri novi predlogi težko razumljivi, izjemno podrobni in da je dodana vrsta novih določb. Dodane so bile sicer tudi nekatere določbe, ki omogočajo lažji postopek oddajanja naročil, vendar druge novosti povzročajo dodatno upravno breme za javne organe naročnike, čeprav je za nemoteno izvajanje javnih naročil potrebna pravna stabilnost;

—

je prepričan, da je mogoče zasnovati preprostejše, a hkrati nič manj učinkovite predpise za javna naročila, kar nenazadnje dokazuje tudi Sporazum o vladnih naročilih (GPA) Svetovne trgovinske organizacije, ki je veliko preprostejši kot predpisi EU. Komisijo poziva, naj bistveno poviša mejne vrednosti za javna naročila. Glede na to, da je delež čezmejnih javnih naročil zanemarljiv, in glede na upravno breme, ki ga zakonodajni okvir pomeni za naročnike in izbrane izvajalce, tako nizke mejne vrednosti niso smotrne;

—

poudarja, da je predlog v nasprotju s pravico držav članic, da same organizirajo svojo upravno strukturo, ter krši načelo subsidiarnosti. Načeli subsidiarnosti in sorazmernosti je treba spoštovati. Ukrep, ki se predlaga na ravni EU, mora biti nujen za dosego ciljev in hkrati učinkovitejši kot ukrepi na nacionalni ravni.

Poročevalka

Catarina SEGERSTEN-LARSSON (SE/EPP), članica sveta okrožja Värmland

Referenčna dokumenta

Mnenje o svežnju ukrepov o javnih naročilih, ki zajema:

1.

ugotavlja, da Evropska komisija v zeleni knjigi Modernizacija politike EU na področju javnih naročil – Za učinkovitejši evropski trg javnih naročil (COM(2011) 15 final) obravnava številna vprašanja s tega področja;

2.

se je o zeleni knjigi izrekel maja 2011 in med drugim v mnenju poudaril, da je izredno pomembno MSP omogočiti sodelovanje pri javnih naročilih, da so sedanji predpisi preveč podrobni in da bi morala obstajati možnost, da se upoštevajo okoljska vprašanja, določijo socialne zahteve in uporabijo javna naročila za spodbujanje inovacij. Odbor se je tudi zavzel za ohranitev razlikovanja med "storitvami A" in "storitvami B", uvedbo evropskega potnega lista za javna naročila, razširjeno uporabo postopka s pogajanji in boljše okvirne sporazume.

3.

ugotavlja, da predloga novih direktiv o javnih naročilih v primerjavi s sedanjimi direktivami vsebujeta številna nova in podrobna pravila. Nekateri predlogi skušajo MSP olajšati dejavnosti na tem področju, nekatere oblike sodelovanja med organi pa so izključene. Večja pozornost je namenjena okolju, socialnim vidikom, inovacijam in elektronskemu javnemu naročanju. Novost je tudi predlog, da se odpravi razlikovanje med "storitvami A" in "storitvami B", pri čemer se predlaga nov sistem za javno naročanje socialnih storitev. Prav tako so predlagana pravila o nadzoru javnih naročil in svetovanju;

4.

je že ob pripravi veljavnih direktiv o javnih naročilih poudaril, da je treba zakonodajni okvir močno poenostaviti. Sedanji sistem zaradi zapletenosti in nejasnosti predpisov ustvarja številne probleme in vodi v sodne spore. To je mogoče razumeti tudi kot nezaupanje do javnih organov naročnikov; Odbor poleg tega obžaluje, da so v središču pozornosti postopkovni vidiki javnega naročanja in ne rezultati v smislu splošnega interesa;

5.

meni, da bi bilo treba v predpisih o javnih naročilih bolj upoštevati vidik stroškovne učinkovitosti. Glavni cilj javnih organov naročnikov, ki izvajajo postopek javnega naročanja, je pridobitev določenega blaga ali storitve ali izvedba gradbenega dela; določbe bi morale zagotoviti, da bodo državljani, kupci in prodajalci na koncu enako zadovoljni s postopkom. Enostavne in razumljive določbe bolj kot kar koli drugega olajšajo tudi čezmejno trgovanje;

6.

obžaluje, da so tudi nekateri novi predlogi težko razumljivi, izjemno podrobni in da je dodana vrsta novih določb. Dodane so bile sicer tudi nekatere določbe, ki omogočajo lažji postopek oddajanja naročil, vendar druge novosti povzročajo dodatno upravno breme za javne organe naročnike, čeprav je za nemoteno izvajanje javnih naročil potrebna pravna stabilnost;

7.

poudarja, da v skladu s členom 5(4) Pogodbe EU ukrepi Unije vsebinsko in formalno ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev Pogodb. Podrobnost predlaganih pravil je v nasprotju z načrtovano poenostavitvijo zakonodaje o javnih naročilih in bo javnim organom naročnikom naložila nesprejemljivo upravno breme, še zlasti majhnim organom na lokalni in regionalni ravni;

8.

meni, da bi bilo obvladljiv zakonodajni okvir mogoče doseči s preprostejšimi in manj številčnimi predpisi, ki bi bili po potrebi dopolnjeni s smernicami na podlagi sodne prakse Evropskega sodišča. Te je mogoče nenehno posodabljati, ne da bi bila za to potrebna sprememba direktiv;

9.

je prepričan, da je mogoče zasnovati preprostejše, a hkrati nič manj učinkovite predpise za javna naročila, kar nenazadnje dokazuje tudi Sporazum o vladnih naročilih (GPA) Svetovne trgovinske organizacije, ki je veliko preprostejši kot predpisi EU. Komisijo poziva, naj bistveno poviša mejne vrednosti za javna naročila. Glede na to, da je delež čezmejnih javnih naročil zanemarljiv, in glede na upravno breme, ki ga zakonodajni okvir pomeni za naročnike in izbrane izvajalce, tako nizke mejne vrednosti niso smotrne. Pred kratkim sprejeti Sporazum o vladnih naročilih (GPA) nadomešča sporazum iz leta 1994. Odbor regij že zdaj poziva Komisijo, naj se začne znova pogajati o sporazumu, ki je bil sprejet decembra 2011, in si prizadeva za znatno povišanje mejnih vrednosti;

10.

meni, da je izjemno pomembno pripraviti takšne predpise, da se bodo MSP lažje potegovala za javna naročila, pri čemer je treba opozoriti na možnost sklepanja pogodb s podizvajalci. Tudi glede tega bi bil koristen enostavnejši zakonski okvir, saj si MSP ne morejo privoščiti pravnikov za področje javnih naročil in drugih strokovnjakov. Podjetja imajo strokovno znanje o svojem blagu in storitvah, ne pa o predpisih, ki urejajo javna naročila. Predlagane so nekatere določbe, ki naj bi olajšale dejavnosti podjetij, npr. v zvezi s predložitvijo dokumentov in evropskim potnim listom za javna naročila, kar je treba pozitivno oceniti. Vendar pa se OR ne strinja s tem, da bi bila razdelitev v sklope obvezna in da bi bilo treba predložiti utemeljitev, če te razdelitve ne bi bilo;

11.

je seznanjen s predlogom, da se naročila, oddana odvisnim subjektom, in sodelovanje za skupno izvajanje nalog javnih storitev udeleženih javnih organov naročnikov izvzamejo iz uporabe predpisov, če so izpolnjeni pogoji iz direktive. Toda predlagana pravila o izjemah glede sodelovanja v okviru skupine odvisnih subjektov in sodelovanja med javnimi organi naročniki so preozka in v praksi ne bodo izvedljiva; zaradi tega se lahko zgodi, da bo direktiva v neskladju z notranjimi upravnimi ureditvami držav članic;

12.

je v mnenju o zeleni knjigi predlagal, naj za postopek s pogajanji veljajo enaki pogoji kot v sektorju gospodarskih javnih služb, in pri tem stališču tudi ostaja. Ni razloga za domnevo, da so organi v "klasičnem" sektorju manj primerni za pogajanja kot naročniki v sektorju gospodarskih javnih služb. Javni organi naročniki se ne oskrbujejo samo s standardnimi, marveč tudi z zelo kompleksnimi proizvodi, med drugim z računalniškimi sistemi in medicinskotehničnimi proizvodi. V teh primerih – kot tudi pri številnih kompleksnih storitvah – je primeren postopek s pogajanji;

13.

verjame, da bi bile razširjene možnosti za uporabo postopka s pogajanji v pomoč MSP, saj bi zagotovile večjo prožnost. Pogost problem za ta podjetja so težave ob spremembah in dopolnitvah njihovih ponudb; tukaj bi morali biti predpisi manj togi;

14.

meni, da je oddaja naročil za informacijske in komunikacijske tehnologije (sisteme IKT) posebej težavna, saj dodatnih pogodb, na primer za dodatne licence ali nove module, ni mogoče vedno skleniti brez resnih nevšečnosti, ki so bodisi tehničnega značaja bodisi povezane s stroški;

15.

poudarja, da je v skladu s predpisi STO predlagan nekoliko preprostejši sistem za lokalne in regionalne naročnike, ki se nanaša na obvestilo o javnem razpisu za konkurenčno javno naročilo. Če naročniki uporabijo to možnost, jim pred začetkom postopka javnega naročila ni treba objaviti ločenega obvestila o naročilu. Ta predlog je smiseln, saj tako organom kot podjetjem olajša delo;

16.

se je v odgovoru na zeleno knjigo zavzel za to, da se določbe okvirnega sporazuma pripravijo v skladu z veljavno direktivo za posebne sektorje, in sicer kot izhodišče za prožnejše določbe. Žal Komisija namesto tega predlaga spremembo direktive za posebne sektorje, pri čemer bi nastala ravno tako razvejana ureditev kot za klasični sektor. Poleg tega mora biti popolnoma jasno, da je treba pri blagu in storitvah za osebne potrebe, na primer pripomočkih za invalide, omogočiti tako sestavo pogodb, da lahko državljan sam izbere izvajalca med tistimi, ki so navedeni v okvirnem sporazumu;

17.

podpira elektronsko javno naročanje in pozdravlja s tem povezano pobudo Evropske komisije. Elektronsko javno naročanje tako kupcem kot prodajalcem olajša delo. Predlagano dvoletno časovno obdobje za uvedbo obvezne oddaje in sprejema ponudb v elektronski obliki pa je veliko prekratko, zlasti za mala podjetja. To obdobje bi moral določiti javni organ naročnik, saj so na tem področju velike razlike med sektorji in državami članicami, naročniki pa imajo nad tem najboljši pregled. Ni pa razumljivo, zakaj naj bi za centralne nabavne organe – zlasti na lokalni in regionalni ravni – veljali posebni predpisi in krajši rok za uvedbo tovrstnega naročanja;

18.

poleg tega opozarja, da mora Evropska komisija nujno preoblikovati sistem referenčnih številk CPV, ki otežuje iskanje ter je dvoumen in na nekaterih mestih nelogičen. Delujoč sistem referenčnih točk CPV bi olajšal elektronska javna naročila;

19.

vztraja, da je treba na vsak način ohraniti sedanje razlikovanje med "storitvami A" in "storitvami B", predlagane člene 74–76 o socialnih in drugih storitvah pa je treba črtati. Te storitve so s čezmejnega vidika precej nepomembne. Predlagani model za socialne storitve ne nadomesti pomanjkljivosti, ki nastanejo zaradi odprave posebne rešitve za "storitve B". Izjema ne bi smela veljati le za socialne in zdravstvene storitve, pri pravnih storitvah, na primer, je zaupanje prav tako izredno pomembno, zato je oddaja na podlagi običajnih konkurenčnih pogojev le težko izvedljiva. Tudi gostinske storitve in storitve poklicnega usposabljanja so pogosto tesno povezane s socialnimi storitvami; enako velja za storitve čiščenja in podobne storitve za starejše in invalide;

20.

meni, da lahko javni organi naročniki izkoristijo svojo kupno moč in tako pomembno prispevajo k doseganju ciljev strategije Evropa 2020, zlasti kar zadeva vodilni pobudi Unija inovacij in Evropa, gospodarna z viri;

21.

pozdravlja dejstvo, da predloga direktiv pripisujeta večji pomen možnosti upoštevanja okoljskih in socialnih zahtev, čeprav določb včasih verjetno ne bo mogoče enostavno izvajati, na primer pri vrednotenju stroškov v življenjskem ciklu (člen 67). Odločitev o tem, katere zahteve, če sploh, je treba uvesti, je treba prepustiti javnim organom naročnikom, saj se blago in storitve lahko močno razlikujejo in ker bi morala obstajati možnost, da se politični cilji oblikujejo na podlagi političnih odločitev na lokalni in regionalni ravni; javno naročilo cementa ali javno naročilo naprave za magnetno resonanco sta si vse prej kot podobna. Vendar OR poudarja, da je v vseh primerih potrebna vsebinska povezava s predmetom naročila, da se preprečijo nepregledne in poljubne odločitve o oddaji naročila in zagotovi poštena konkurenca med podjetji;

22.

meni, da je treba javnim organom naročnikom pri oddaji naročila omogočiti, da sami izberejo med najnižjo ceno ali ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Pri mnogih standardnih izdelkih, npr. gorivih, je cena edino realno merilo. Enako velja za mnoge kompleksne izdelke, med drugim za nekatera zdravila, katerih kakovost je že vnaprej zajamčena z uradno registracijo zdravila za prodajo. Naročanje na podlagi najnižje cene nikakor ne pomeni, da zahteve glede kakovosti niso postavljene. V takšnih postopkih naročanja morajo biti te zahteve obvezno izpolnjene, in šele nato se izbere ponudba z najnižjo ceno. Oddaja naročila na podlagi najnižje cene poleg tega koristi malim podjetjem, ki imajo pogosto nizke upravne stroške in lahko ponudijo konkurenčne cene. Obratno lahko konkurenca, ki temelji na socialnih in okoljskih značilnostih, številnim malim podjetjem prepreči sodelovanje na trgu. Izraz "najnižji stroški", ki je v predlogu uporabljen namesto "najnižja cena", povzroča zmedo (1); pojem "najnižji stroški" se bolj nanaša na ekonomsko najugodnejšo ponudbo in nakazuje, da so bila poleg cene upoštevana tudi druga merila. Zaradi jasnosti bi bilo treba ohraniti izraze iz veljavne direktive;

23.

ugotavlja, da Komisija predlaga nove določbe glede odnosa s podizvajalci in sprememb pogodb med njihovo veljavnostjo. OR meni, da teh vprašanj tudi v prihodnje ne bi smeli urejati z direktivo, saj jih večinoma določa pogodbeno pravo držav članic. Bilo pa bi smiselno ta vprašanja obravnavati v razlagalnem sporočilu;

24.

ugotavlja, da Komisija predlaga vrsto daljnosežnih določb o nacionalnih nadzornih organih in pomoči pri javnem naročanju. Pripomniti je treba, da se o tem v okviru zelene knjige ni razpravljalo. V skladu s členom 2 Protokola (št. 2) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti mora Komisija opraviti obsežna posvetovanja, preden predlaga zakonodajni akt. Pri tem mora po potrebi upoštevati regionalne in lokalne razsežnosti predvidenih ukrepov, razen v primerih izjemne nujnosti. Ustanovitev nacionalnih nadzornih organov pa je za lokalno in regionalno raven gotovo izredno pomembna. To še zlasti velja za države članice, v katerih imajo podnacionalni organi zakonodajne pristojnosti;

25.

poudarja, da je predlog v nasprotju s pravico držav članic, da same organizirajo svojo upravno strukturo, ter krši načelo subsidiarnosti. Načeli subsidiarnosti in sorazmernosti je treba spoštovati. Ukrep, ki se predlaga na ravni EU, mora biti nujen za dosego ciljev in hkrati učinkovitejši kot ukrepi na nacionalni ravni. V obravnavanem primeru pa ni nobenih dokazov, da bi bil predlagani sistem učinkovitejši kot ukrepi držav članic, sprejeti v skladu z njihovimi nacionalnimi sistemi. Obstoječe vladne in pravosodne strukture bi morale biti zmožne prevzeti nove naloge v zvezi z izvajanjem predpisov, ne da bi bilo treba ustanavljati ločene nadzorne organe v vsaki državi članici. Zdi se, da predlagani Komisije model združuje različne naloge na način, ki je v nasprotju s tradicionalno razdelitvijo pristojnosti med javne organe in sodišča.

(c) 1.

Storitve, ki se nanašajo na pravno zastopstvo pred sodiščem in druge pravne storitve so tesno povezane z nacionalnim pravnim sistemom, kar praviloma izključuje čezmejno razsežnost. Poleg tega tovrstne storitve zahtevajo določeno raven zaupanja, ki je ni mogoče opredmetiti v postopku javnega naročila.

(c) 2.

Merila, kot je gospodarnost, na področju nacionalne varnosti in reševanja ne smejo biti pomembna.

(d)

Izjemo v zvezi z izključno pravico iz člena 18 Direktive 2004/18/ES ter členov 24 in 25 Direktive 2004/17/ES je treba ohraniti. Enako velja za določbo iz veljavnega člena 16(d) o izjemah za transakcije, s katerimi javni organi naročniki pridobijo sredstva in kapital. Države članice te določbe potrebujejo.

(g)

Evropske pogodbe državam članicam izrecno dajejo pravico do prenosa izključnih pravic. To morajo odražati tudi predpisi o javnih naročilih.