1.   Države članice zagotovijo, da njihovo nacionalno pravo ne ovira po nepotrebnem čezmejne trgovine z električno energijo, udeležbe porabnikov, tudi prek prilagajanja odjema, naložb zlasti v spremenljivo in prožno proizvodnjo energije, shranjevanja energije, ali uvedbe elektromobilnosti ali novih interkonektorjev med državami članicami, in zagotovijo, da cene električne energije odražajo dejansko povpraševanje in ponudbo.

2.   Države članice pri razvoju novih interkonektorjev upoštevajo cilje na področju elektroenergetskih medsebojnih povezav, določene v točki 1 člena 4(d) Uredbe (EU) 2018/1999.

3.   Države članice zagotovijo, da na notranjem trgu električne energije ni nepotrebnih ovir za vstop na trg, delovanje trga in izstop s trga, brez poseganja v pristojnosti, ki jih države članice ohranijo v zvezi s tretjimi državami.

4.   Države članice zagotovijo enake konkurenčne pogoje, tako da za elektroenergetska podjetja veljajo pregledna, sorazmerna in nediskriminatorna pravila, pristojbine in obravnava, zlasti na področju bilančne odgovornosti, dostopa do veleprodajnih trgov, dostopa do podatkov, zamenjave dobaviteljev s strani odjemalcev in obračunavanja, po potrebi pa tudi licenciranja.

5.   Države članice zagotovijo, da udeleženci na trgu iz tretjih držav, ko delujejo na notranjem trgu električne energije, spoštujejo veljavno pravo Unije in nacionalno držav, vključno s pravom, ki zadeva okoljsko in varnostno politiko.

1.   Dobavitelji prosto določajo ceno, po kateri odjemalcem dobavljajo električno energijo. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev učinkovite konkurence med dobavitelji.

2.   Države članice v skladu s členoma 28 in 29 zagotovijo usmerjeno zaščito energetsko revnih in ranljivih gospodinjskih odjemalcev z ukrepi socialne politike ali z drugimi sredstvi, vendar ne z javnimi posegi v določanje cen za dobavo električne energije.

3.   Države članice lahko z odstopanjem od odstavkov 1 in 2 izvajajo javne posege v določanje cen za dobavo električne energije energetsko revnim ali ranljivim gospodinjskim odjemalcem. Za takšne javne posege veljajo pogoji iz odstavkov 4 in 5.

4.   Javni posegi v določanje cen za dobavo električne energije:

5.   Vsaka država članica, ki izvaja javne posege pri določanju cen za dobavo električne energije v skladu z odstavkom 3 tega člena, ravna tudi v skladu s točko (d) člena 3(3) in členom 24 Uredbe (EU) 2018/1999, ne glede na to, ali ima zadevna država članica znatno število gospodinjstev z energetsko revščino.

6.   Za namen prehodnega obdobja za vzpostavitev učinkovite konkurence za pogodbe o dobavi električne energije med dobavitelji in za doseganje popolnoma učinkovitih tržnih maloprodajnih cen električne energije v skladu z odstavkom 1 lahko države članice izvajajo javne posege v določanje cen za dobavo električne energije gospodinjskim odjemalcem in mikropodjetjem, ki nimajo koristi od javnih posegov na podlagi odstavka 3.

7.   Javni posegi v skladu z odstavkom 6 izpolnjujejo pogoje iz odstavka 4 in:

8.   Države članice o ukrepih, sprejetih v skladu z odstavkoma 3 in 6, uradno obvestijo Komisijo najpozneje mesec dni po njihovem sprejetju, izvajati pa jih lahko začnejo takoj. Uradnemu obvestilu je priložena razlaga, zakaj zastavljenega cilja ni bilo mogoče zadovoljivo doseči z drugimi sredstvi, kako so izpolnjene zahteve iz odstavkov 4 in 7 ter kakšni so učinki priglašenih ukrepov na konkurenco. V uradnem obvestilu je naveden obseg upravičencev, trajanje, število gospodinjskih odjemalcev, na katere vpliva ukrep, in pojasnjeno, kako je bila določena regulirana cena.

9.   Države članice Komisiji do 1. januarja 2022 oziroma 1. januarja 2025 predložijo poročila o izvajanju tega člena, nujnosti in sorazmernosti javnih posegov ter oceno napredka pri doseganju učinkovite konkurence med dobavitelji in prehoda na tržne cene. Države članice, ki uporabljajo regulirane cene v skladu z odstavkom 6, poročajo o izpolnjevanju pogojev iz odstavka 7, vključno z izpolnjevanjem obveznosti dobaviteljev, ki morajo izvajati takšne posege, ter o vplivu reguliranih cen na finance teh dobaviteljev.

10.   Komisija do 31. decembra 2025 pregleda izvajanje tega člena ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju tega člena z namenom, da bi dosegli maloprodajne cene električne energije na tržni osnovi, po potrebi pa poročilu priloži ali naknadno predloži zakonodajni predlog. Ta zakonodajni predlog lahko vključuje končni datum za regulirane cene.

1.   Države članice poskrbijo, da se za vse odjemalce uvede sistem dostopa tretjih strani do prenosnih in distribucijskih sistemov na podlagi objavljenih tarif, ki se izvaja objektivno in nediskriminatorno med uporabniki sistema. Države članice zagotovijo, da so te tarife ali metodologije za njihov izračun potrjene v skladu s členom 59 pred začetkom njihove veljavnosti in da se tarife – in metodologije za njihov izračun, kadar se potrditev nanaša samo nanje – objavijo pred začetkom njihove veljavnosti.

2.   Operater prenosnega ali distribucijskega sistema lahko zavrne dostop, kadar nima potrebnih zmogljivosti. Za tako zavrnitev poda utemeljene razloge, zlasti ob upoštevanju člena 9, na podlagi objektivnih ter tehnično in ekonomsko upravičenih meril. Države članice ali, kadar države članice tako določijo, regulativni organi teh držav članic zagotovijo, da se ta merila dosledno upoštevajo in da ima uporabnik sistema, ki mu je bil dostop zavrnjen, pravico do dostopa do alternativnega sistema za reševanje sporov. Regulativni organi zagotovijo tudi, da operater prenosnega sistema ali operater distribucijskega sistema v primeru zavrnitve dostopa posreduje ustrezne informacije o potrebnih ukrepih za okrepitev omrežja. Te informacije se posredujejo v vseh primerih zavrnitve dostopa do polnilnih mest. Stranki, ki želi te informacije, se lahko zaračuna razumna pristojbina, ki odraža stroške posredovanja teh informacij.

3.   Ta člen se uporablja tudi za energetske skupnosti državljanov, ki upravljajo distribucijska omrežja.

1.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da omogočijo:

2.   Države članice določijo merila za izdajo energetskih dovoljenj za gradnjo neposrednih vodov na svojem ozemlju. Ta merila so objektivna in nediskriminatorna.

3.   Možnost dobave električne energije po neposrednem vodu iz odstavka 1 tega člena ne vpliva na možnost sklenitve pogodb o dobavi električne energije v skladu s členom 6.

4.   Države članice lahko izdajo energetskega dovoljenja za gradnjo neposrednega voda pogojujejo z zavrnitvijo dostopa do sistema na podlagi, če je to ustrezno, člena 6 ali z uvedbo postopka za reševanje spora v skladu s členom 60.

5.   Države članice lahko zavrnejo izdajo energetskega dovoljenja za neposredni vod, če bi bila izdaja takšnega dovoljenja v nasprotju z uporabo določb o obveznostih javnih storitev iz člena 9. Taki zavrnitvi so priloženi ustrezno utemeljeni razlogi.

1.   Za gradnjo novih proizvodnih zmogljivosti države članice sprejmejo postopek za izdajo energetskega dovoljenja, ki se izvaja v skladu z objektivnimi, preglednimi in nediskriminatornimi merili.

2.   Države članice določijo merila za pridobitev energetskega dovoljenja za gradnjo proizvodne zmogljivosti na svojem ozemlju. Pri določanju ustreznih meril države članice upoštevajo:

3.   Države članice zagotovijo, da obstajajo posebni poenostavljeni in poenoteni postopki za izdajo energetskih dovoljenj za malo decentralizirano in/ali porazdeljeno proizvodnjo, ki upoštevajo njihovo omejeno velikost in morebitni vpliv.

Države članice lahko določijo smernice za ta posebni postopek za izdajo dovoljenj. Regulativni organi ali drugi pristojni nacionalni organi, vključno z organi za načrtovanje, pregledajo te smernice in lahko predlagajo njihove spremembe.

Kadar države članice uvedejo posebne postopke za izdajo dovoljenj za rabo zemljišča v primeru novih infrastrukturnih projektov na področju proizvodnih zmogljivosti, države članice, kjer je to primerno, vključijo izgradnjo novih proizvodnih zmogljivosti v te postopke ter jih izvajajo na nediskriminatoren način ter v primernem časovnem okviru.

4.   Postopki za izdajo energetskih dovoljenj in merila se objavijo. Vlagatelji so obveščeni o razlogih zavrnitve vloge za pridobitev energetskega dovoljenja. Ti razlogi so objektivni, nediskriminatorni, ustrezno utemeljeni in dobro obrazloženi. Vlagateljem so na voljo pritožbeni postopki.

1.   Brez poseganja v odstavek 2 države članice na podlagi svoje institucionalne organiziranosti in ob ustreznem upoštevanju načela subsidiarnosti zagotavljajo, da elektroenergetska podjetja delujejo v skladu z načeli te direktive z namenom oblikovanja konkurenčnega, zanesljivega in z okoljskega vidika trajnega trga električne energije ter teh podjetij ne diskriminirajo glede pravic ali obveznosti.

2.   Ob popolnem upoštevanju ustreznih določb PDEU, zlasti člena 106 Pogodbe, lahko države članice v splošnem gospodarskem interesu naložijo podjetjem, ki delujejo v elektroenergetskem sektorju, obveznosti javnih storitev, ki se lahko nanašajo na zanesljivost, vključno z zanesljivostjo oskrbe, na rednost, kakovost in ceno oskrbe in na varovanje okolja, ki vključuje energetsko učinkovitost, energijo iz obnovljivih virov in varstvo podnebja. Te obveznosti so jasno določene, pregledne, nediskriminatorne in preverljive ter elektroenergetskim podjetjem v Uniji zagotavljajo enak dostop do nacionalnih porabnikov. Obveznosti javnih storitev, ki zadevajo določanje cen za dobavo električne energije, so skladne z zahtevami iz člena 5 te direktive.

3.   Finančna nadomestila, druge oblike odškodnine in izključne pravice, ki jih država članica dodeli za izpolnjevanje obveznosti iz odstavka 2 tega člena ali za opravljanje osnovne oskrbe v skladu s členom 27, se zagotovijo na nediskriminatoren in pregleden način.

4.   Države članice pri izvajanju te direktive obveščajo Komisijo o vseh ukrepih, ki jih sprejmejo za izpolnitev osnovne oskrbe in obveznosti javnih storitev, vključno z varstvom porabnikov in okolja, ter o njihovem možnem vplivu na nacionalno in mednarodno konkurenco, ne glede na to, ali je zaradi takšnih ukrepov potrebno odstopanje od te direktive ali ne. Komisijo nato vsaki dve leti obveščajo o kakršnih koli spremembah teh ukrepov, ne glede na to, ali je zaradi tega potrebno odstopanje od te direktive ali ne.

5.   Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabile členov 6, 7 in 8 te direktive, če bi uporaba teh določb pravno ali dejansko ovirala izpolnjevanje obveznosti, ki so naložene elektroenergetskim podjetjem v splošnem gospodarskem interesu, in če razvoj trgovanja ne bi bil prizadet do takšne mere, ki bi bila v nasprotju z interesi Unije. Interesi Unije med drugim vključujejo konkurenco za odjemalce v skladu s členom 106 PDEU in to direktivo.

1.   Države članice zagotovijo, da imajo vsi končni odjemalci pravico do dobave električne energije na osnovi sporazuma z dobaviteljem ne glede na to, v kateri državi članici je dobavitelj registriran, pod pogojem, da dobavitelj upošteva veljavne predpise o trgovanju in pravila glede izravnave. Tozadevno države članice zato sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo, da upravni postopki niso diskriminatorni do dobaviteljev, ki so že registrirani v drugi državi članici.

2.   Brez poseganja v pravila Unije o varstvu porabnikov, zlasti v Direktivo 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (20) in Direktivo Sveta 93/13/EGS (21), države članice zagotovijo, da imajo končni odjemalci zagotovljene pravice iz odstavkov 3 do 12 tega člena.

3.   Končni odjemalci imajo pravico do pogodbe s svojim dobaviteljem, ki določa:

Pogoji so pravični in znani vnaprej. V vseh primerih je treba te informacije zagotoviti pred sklenitvijo ali potrditvijo pogodbe. Tudi kadar se pogodbe sklepajo prek posrednikov, je treba informacije, ki se nanašajo na zadeve iz tega odstavka, zagotoviti pred sklenitvijo pogodbe.

Končni odjemalci prejmejo povzetek glavnih pogodbenih pogojev v razvidni obliki ter v jedrnatem in preprostem jeziku.

4.   Končni odjemalci pravočasno prejmejo obvestilo o kakršni koli nameravani spremembi pogodbenih pogojev in so hkrati s prejemom tega obvestila obveščeni o pravici do odpovedi pogodbe. Dobavitelji svoje končne odjemalce neposredno in pravočasno ter na pregleden in razumljiv način obvestijo o vsakršni prilagoditvi dobavne cene, razlogih in pogojih za prilagoditev ter njenem obsegu, v vsakem primeru pa najpozneje dva tedna, gospodinjske odjemalce pa najpozneje en mesec preden prilagoditev začne učinkovati. Države članice končnim odjemalcem zagotovijo možnost odpovedi od pogodb, če ti ne sprejmejo novih pogodbenih pogojev ali prilagoditev dobavne cene, o katerih jih obvesti njihov dobavitelj.

5.   Dobavitelji končnim odjemalcem zagotovijo pregledne informacije o veljavnih cenah in tarifah ter splošno veljavnih pogojih v zvezi z dostopom do elektroenergetskih storitev in njihovo uporabo.

6.   Dobavitelji končnim odjemalcem ponudijo možnost široke izbire načinov plačevanja. Ti načini plačevanja ne diskriminirajo odjemalcev po nepotrebnem. Vse razlike v stroških, povezanih z načini plačevanja ali predplačilnimi sistemi, morajo biti objektivne, nediskriminatorne in sorazmerne ter v skladu s členom 62 Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta (22) ne smejo preseči neposrednih stroškov, ki jih ima prejemnik plačila zaradi uporabe določenega načina plačevanja ali predplačilnega sistema.

7.   Gospodinjski odjemalci, ki imajo dostop do predplačilnih sistemov, v skladu z odstavkom 6 niso postavljeni v slabši položaj zaradi predplačilnih sistemov.

8.   Dobavitelji končnim odjemalcem ponudijo poštene in pregledne splošne pogoje, ki so določeni v jasnem in nedvoumnem jeziku ter ne vsebujejo nepogodbenih ovir za uresničevanje pravic odjemalcev, kot je preobsežna pogodbena dokumentacija. Odjemalci so zavarovani pred nepoštenimi ali zavajajočimi načini prodaje.

9.   Končni odjemalci imajo pravico, da njihovi dobavitelji zanje opravljajo kakovostne storitve in ustrezno obravnavajo pritožbe. Dobavitelji pritožbe obravnavajo enostavno, pravično in pravočasno.

10.   Končni odjemalci so ob dostopu do osnovne oskrbe po določbah, ki jih države članice sprejmejo v skladu s členom 2, obveščeni o svojih pravicah v zvezi z osnovno oskrbo.

11.   Dobavitelji gospodinjskim odjemalcem zagotovijo ustrezne informacije o alternativnih ukrepih za odklop dovolj zgodaj pred vsakim načrtovanim odklopom. Ti alternativni ukrepi so lahko viri podpore, s pomočjo katerih bi preprečili odklop, predplačilni sistemi, energetski pregledi, storitve energetskega svetovanja, alternativni načrti plačil, nasveti za upravljanje dolgov ali moratoriji na odklop ter odjemalcem, ki bodo odklopljeni od omrežja, ne bi smeli povzročati dodatnih stroškov.

12.   Dobavitelji končnim odjemalcem zagotovijo zaključni račun po vsaki zamenjavi dobavitelja najpozneje šest tednov po taki zamenjavi.

1.   Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni okvir omogoča, da dobavitelji ponujajo pogodbe z dinamičnimi cenami električne energije. Države članice zagotovijo, da lahko končni odjemalci, ki imajo nameščene napredne števce, zahtevajo sklenitev pogodbe z dinamičnimi cenami električne energije z vsaj enim dobaviteljem in z vsakim dobaviteljem, ki ima več kot 200 000 končnih odjemalcev.

2.   Države članice zagotovijo, da dobavitelji v celoti seznanijo končne odjemalce s priložnostmi, stroški in tveganji takih pogodb z dinamičnimi cenami električne energije, ter zagotovijo, da morajo dobavitelji končnim odjemalcem predložiti ustrezne informacije, tudi o potrebni namestitvi ustreznega števca električne energije. Regulativni organi spremljajo razvoj na trgu in ocenijo tveganja, ki jih lahko povzročijo novi proizvodi in storitve, ter obravnavajo prakso, ki vodi v zlorabe.

3.   Dobavitelji morajo pred zamenjavo v pogodbo z dinamičnimi cenami električne energije pridobiti privolitev od vsakega končnega odjemalca.

4.   Države članice ali njihovi regulativni organi, vsaj v obdobju desetih let po uvedbi pogodb z dinamičnimi cenami, spremljajo glavne spremembe v zvezi s temi pogodbami, vključno s tržnimi ponudbami in vplivom na račune porabnikov, zlasti stopnjo nestanovitnosti cen, in o tem objavijo letno poročilo.

1.   Zamenjava dobavitelja ali udeleženca na trgu, dejavnega na področju agregiranja, se izvede v najkrajšem možnem času. Države članice zagotovijo, da je odjemalec, ki želi zamenjati dobavitelja ali udeležence na trgu, dejavne na področju agregiranja, ob spoštovanju pogodbenih pogojev, upravičen do zamenjave v največ treh tednih od datuma zahteve. Najkasneje od leta 2026 naprej tehnični postopek za zamenjavo dobavitelja ne sme trajati dlje kot 24 ur in mora biti izvedljiv na kateri koli delovni dan.

2.   Države članice zagotovijo, da se vsaj gospodinjskim odjemalcem in malim podjetjem v zvezi z zamenjavo ne zaračunajo nobene pristojbine.

3.   Države članice se lahko z odstopanjem od odstavka 2 odločijo, da bodo dobaviteljem ali udeležencem na trgu, dejavnim na področju agregiranja, dovoljevale zaračunavati odstopnino odjemalcem, kadar ti odjemalci po lastni volji odpovedo pogodbo o dobavi s fiksno ceno električne energije, sklenjeno za določeno obdobje, pred njenim potekom, pod pogojem, da so pristojbine del pogodbe, ki jo je odjemalec sklenil po lastni volji, in če je odjemalec o takšnih pristojbinah jasno obveščen pred sklenitvijo pogodbe. Take pristojbine so sorazmerne in ne presegajo neposredne gospodarske škode, ki jo zaradi odjemalčeve odpovedi pogodbe utrpi dobavitelj ali udeleženec na trgu, dejaven na področju agregiranja, vključno s stroški paketnih naložb ali storitev, ki so bile za odjemalca že opravljene kot del pogodbe. Dokazno breme neposredne gospodarske škode nosi dobavitelj ali udeleženec na trgu, dejaven na področju agregiranja, dopustnost odstopnine pa nadzoruje regulativni organ ali kateri koli drug pristojni nacionalni organ.

4.   Države članice zagotovijo, da se odjemalcem pravica do zamenjave dobavitelja ali udeležencev na trgu, dejavnih na področju agregiranja, zagotovi nediskriminatorno glede stroškov, vloženega truda in časa.

5.   Gospodinjski odjemalci so upravičeni do udeležbe v sistemih kolektivne zamenjave. Države članice odpravijo vse regulativne ali upravne ovire za kolektivno zamenjavo, hkrati pa zagotovijo okvir, ki bo omogočil kar največje varstvo za porabnike, da se preprečijo zlorabe.

1.   Države članice zagotovijo, da lahko vsi odjemalci neodvisno od svoje pogodbe o dobavi električne energije in izbranega elektroenergetska podjetja prosto kupujejo in prodajajo elektroenergetske storitve, vključno z agregiranjem, razen dobave.

2.   Države članice zagotovijo, da v primeru, da želi končni odjemalec skleniti pogodbo o agregiranju, končni odjemalec lahko to stori brez soglasja elektroenergetskih podjetij končnega odjemalca.

Države članice zagotovijo, da tržni udeleženci, dejavni na področju agregiranja, odjemalce v celoti obvestijo o pogojih pogodb, ki jim jih ponujajo.

3.   Države članice zagotovijo, da imajo končni odjemalci pravico na lastno zahtevo vsaj enkrat na obračunsko obdobje brezplačno prejeti vse pomembne podatke o prilagajanju odjema ali podatke o dobavljeni in prodani električni energiji.

4.   Države članice zagotovijo, da imajo končni odjemalci brez diskriminacije glede stroškov, vloženega truda ali časa pravice iz odstavkov 2 in 3. Države članice zlasti zagotovijo, da dobavitelji odjemalcem ne določajo diskriminatornih tehničnih in upravnih zahtev, postopkov ali pristojbin na podlagi dejstva, da imajo sklenjeno pogodbo s tržnim udeležencem, dejavnim na področju agregiranja.

1.   Države članice zagotovijo, da imajo vsaj gospodinjski odjemalci in mikropodjetja s pričakovano letno porabo pod 100 000 kWh brezplačen dostop do najmanj enega orodja za primerjavo ponudb dobaviteljev, vključno s ponudbami za pogodbe z dinamičnimi cenami električne energije. Odjemalci so obveščeni o tem, da so taka orodja na razpolago, v sklopu računov, skupaj z njimi ali na drug način. Orodja izpolnjujejo vsaj naslednje zahteve:

Države članice zagotovijo, da vsaj eno orodje pokriva celotni trg. Kadar trg pokriva več orodij, ta orodja v okviru izvedljivega zajemajo karseda popoln nabor ponudb električne energije in znaten del trga, kadar ta orodja ne pokrivajo trga v celoti, pa pred prikazom rezultatov vključujejo jasno navedbo o tem.

2.   Orodja iz odstavka 1 lahko upravlja kateri koli subjekt, tudi zasebne družbe in javni organi ali telesa.

3.   Države članice imenujejo pristojni organ, ki bo odgovoren za izdajo znaka za zaupanje za orodja za primerjavo, ki izpolnjujejo zahteve iz odstavka 1, in zagotavljal, da orodja za primerjavo z znakom za zaupanje še naprej izpolnjujejo zahteve iz odstavka 1. Ta organ je neodvisen od vseh udeležencev na trgu in upravljavcev orodij za primerjavo.

4.   Države članice lahko zahtevajo, da orodja za primerjavo iz odstavka 1 vključujejo primerjalne kriterije, povezane z vrsto storitev, ki jih nudijo dobavitelji.

5.   Vsako orodje za primerjavo ponudb udeležencev na trgu je upravičeno do vloge za znak za zaupanje v skladu s tem členom na prostovoljni in nediskriminatorni osnovi.

6.   Z odstopanjem od odstavkov 3 in 5 se lahko države članice odločijo, da ne bodo izdajale znakov za zaupanje za orodja za primerjavo, če orodje za primerjavo, ki izpolnjuje zahteve iz odstavka 1, zagotovi javni organ ali telo.

1.   Države članice zagotovijo, da imajo končni odjemalci pravico delovati kot aktivni odjemalci, ne da bi za njih veljale nesorazmerne diskriminatorne tehnične zahteve, administrativne zahteve, postopki in plačila ter omrežnine, ki ne odražajo stroškov.

2.   Države članice za aktivne odjemalce zagotovijo, da:

3.   Države članice imajo lahko v svojem nacionalnem pravu različne določbe, ki se uporabljajo za posamezne aktivne odjemalce in aktivne odjemalce, ki delujejo skupaj, pod pogojem, da se vse pravice in obveznosti na podlagi tega člena uporabljajo za vse aktivne odjemalce. Vsako drugačno obravnavanje aktivnih odjemalcev, ki delujejo skupaj, mora biti sorazmerno in ustrezno utemeljeno.

4.   Države članice, katerih obstoječi programi ne obračunavajo ločeno električne energije, dovedene v omrežje, in električne energije, prejete iz omrežja, ne smejo odobriti novih pravic na podlagi teh programov po 31. decembru 2023. Vsi odjemalci, za katere veljajo obstoječi programi, imajo vedno možnost, da se odločijo za nov program, ki kot osnovo za izračun omrežnine ločeno obračunava električno energijo, dovedeno v omrežje, in električno energijo, prejeto iz omrežja.

5.   Države članice zagotovijo, da aktivni odjemalci, ki imajo v lasti objekte za shranjevanje energije:

1.   Države članice vzpostavijo regulativni okvir za omogočanje energetskih skupnosti državljanov, s katerim zagotovijo, da:

2.   Države članice lahko za energetske skupnosti državljanov vzpostavijo ustrezen regulativni okvir, s katerim bo zagotovljeno, da:

3.   Države članice za energetske skupnosti državljanov zagotovijo, da:

Za namene točke (e) prvega pododstavka, kadar se električna energija souporablja, je to brez poseganja v veljavne omrežnine, tarife in dajatve v skladu s pregledno analizo stroškov in koristi distribuiranih virov energije, ki jo izdela pristojni nacionalni organ.

4.   Države članice se lahko odločijo, da energetskim skupnostim državljanov podelijo pravico do upravljanja distribucijskih omrežij na njihovem območju delovanja in določijo ustrezne postopke brez poseganja v poglavje IV ali druga pravila in ureditve, ki se uporabljajo za operaterje distribucijskih sistemov. Če je takšna pravica podeljena, države članice zagotovijo, da:

1.   Države članice dovolijo in spodbujajo udeležbo v prilagajanju odjema prek agregiranja. Države članice dovolijo končnim odjemalcem, tudi tistim, ki nudijo prilagajanje odjema prek agregiranja, nediskriminatorno udeležbo na vseh trgih električne energije skupaj s proizvajalci.

2.   Države članice zagotovijo, da operaterji prenosnih sistemov in operaterji distribucijskih sistemov pri zagotavljanju pomožnih storitev nediskriminatorno obravnavajo udeležence na trgu, dejavne na področju agregiranja prilagajanja odjema, kot tudi proizvajalce, na podlagi njihovih tehničnih zmogljivosti.

3.   Države članice zagotovijo, da njihov zadevni regulativni okvir vsebuje vsaj naslednje elemente:

4.   Države članice lahko od elektroenergetskih podjetij ali sodelujočih končnih odjemalcev zahtevajo, da plačajo finančno nadomestilo drugim udeležencem na trgu ali bilančno odgovornim akterjem udeležencev na trgu, če so ti udeleženci na trgu ali bilančno odgovorne akterje neposredno prizadeti zaradi aktivacije prilagajanja odjema. To finančno nadomestilo ne ovira vstopa na trg udeležencem na trgu, ki so dejavni na področju agregiranja, in tudi ne ovirajo prožnosti. V takih primerih je to nadomestilo omejeno na kritje nastalih stroškov, ki jih imajo dobavitelji udeleženih odjemalcev ali bilančno odgovorni akterji dobaviteljev med aktivacijo prilagajanja odjema. Pri metodi izračuna za nadomestilo se lahko upoštevajo koristi, ki jih imajo zavoljo neodvisnih agregatorjev drugi udeleženci na trgu, in v takih primerih se lahko od agregatorjev ali udeleženih odjemalcev zahteva, da prispevajo k takemu nadomestilu, vendar le, in v obsegu, če koristi za vse dobavitelje, odjemalce in njihove bilančno odgovorne akterje ne presegajo neposrednih nastalih stroškov. Metodo izračuna mora odobriti regulativni organ ali drug pristojni nacionalni organ.

5.   Države članice zagotovijo, da regulativni organi ali, kadar tako zahteva njihovo pravo, operaterji prenosnih sistemov in operaterji distribucijskih sistemov v tesnem sodelovanju z udeleženci na trgu in končnimi odjemalci določijo tehnične zahteve udeležbe v prilagajanju odjema na vseh trgih električne energije na podlagi tehničnih značilnosti teh trgov in zmogljivosti prilagajanja odjema. Te zahteve zajemajo tudi udeležbo združenih bremen.

1.   Države članice zagotovijo, da so računi in informacije na računu pravilne, razumljive, jasne, jedrnate, uporabniku prijazne in predstavljene na način, ki olajšuje primerjavo s strani končnih odjemalcev. Končni odjemalci na zahtevo prejmejo jasno in razumljivo pojasnilo o tem, kako je bil pripravljen njihov račun, zlasti če računi ne temeljijo na dejanski porabi.

2.   Države članice zagotovijo, da končni odjemalci vse račune in informacije na računu prejmejo brezplačno.

3.   Države članice zagotovijo, da se končnim odjemalcem ponudi možnost elektronskega prejemanja računov in informacij na računu ter možnost sklenitve prožnih ureditev za dejansko plačilo računov.

4.   Če pogodba vsebuje prihodnje spremembe proizvoda ali cene ali popusta, mora biti to navedeno na računu skupaj z datumom, ko se sprememba izvrši.

5.   Države članice se posvetujejo s porabniškimi organizacijami, ko nameravajo spremeniti zahteve glede vsebine računov.

6.   Države članice zagotovijo, da računi in informacije na računih izpolnjujejo minimalne zahteve iz Priloge I.

1.   Za spodbujanje energetske učinkovitosti in krepitev vloge končnih odjemalcev, države članice ali regulativni organ, kadar država članica tako določi, elektroenergetskim podjetjem in drugim udeležencem na trgu močno priporočajo, naj optimizirajo svojo porabo električne energije, med drugim z nudenjem storitev upravljanja energije, razvojem inovativnih formul za oblikovanje cen in uvajanjem sistemov naprednega merjenja, ki so interoperabilni, zlasti s porabniški sistemi za upravljanje z energijo in naprednimi omrežji v skladu z veljavnimi pravili Unije o varstvu podatkov.

2.   Države članice na svojem ozemlju zagotovijo uvedbo sistemov naprednega merjenja, ki bodo pripomogli k aktivni udeležbi odjemalcev na trgu električne energije. Za tako uvedbo se lahko zahteva ocena stroškov in koristi, ki se izvede v skladu z načeli iz Priloge II.

3.   Države članice, ki nadaljujejo z uvajanjem sistemov naprednega merjenja, sprejmejo in objavijo minimalne funkcionalne in tehnične zahteve za sisteme naprednega merjenja, ki bodo uvedeni na njihovem ozemlju v skladu s členom 20 in Prilogo II. Države članice zagotovijo interoperabilnost teh sistemov naprednega merjenja ter njihovo zmožnost zagotavljanja podatkov za porabniške sisteme za upravljanje z energijo. Glede tega države članice upoštevajo uporabo ustreznih razpoložljivih standardov, vključno s tistimi, ki omogočajo interoperabilnost, najboljšo prakso in pomen razvoja naprednih omrežij in razvoja notranjega trga električne energije.

4.   Države članice, ki uvajajo sisteme naprednega merjenja, zagotovijo, da končni odjemalci prispevajo k stroškom, povezanim z uvajanjem, in sicer na pregleden in nediskriminatoren način, pri čemer upoštevajo dolgoročne koristi vzdolž celotne vrednostne verige. Države članice ali pristojni nacionalni organi, kadar tako določi država članica, to uvajanje na svojem ozemlju redno spremljajo, da lahko sledijo doseganju koristi za porabnike.

5.   Kadar je uvajanje sistemov naprednega merjenja v postopku ocene stroškovne učinkovitosti iz odstavka 2 ocenjeno negativno, države članice zagotovijo, da se ta ocena vsaj na štiri leta ali pogosteje pregleda in kot odgovor na večje spremembe osnovnih predpostavk, razvoja tehnologije in razvoja na trgu. Ko je na razpolago rezultat posodobljene ocene stroškov in koristi, države članice o njem uradno obvestijo Komisijo.

6.   Določbe o sistemu naprednega merjenja iz te direktive se uporabljajo za bodoče naprave in naprave, ki nadomeščajo starejše napredne števce. Sistemi naprednega merjenja, ki so že nameščeni ali katerih začetek delovanja se je začel pred 4. julijem 2019, se lahko uporabljajo do konca njihove življenjske dobe, sistemi naprednega merjenja, ki ne izpolnjujejo zahtev iz člena 20 in Priloge II, pa se po 5. juliju 2031 ne uporabljajo več.

Za namene tega odstavka „začetek del“ pomeni bodisi začetek gradbenih del v okviru naložbe bodisi prvo trdno zavezo za naročilo opreme ali drugo zavezo, po kateri naložbe ni mogoče več preklicati, če slednja nastopi pred začetkom gradbenih del. Nakup zemljišča in pripravljalna dela, kot je pridobivanje dovoljenj in izvajanje predhodnih študij izvedljivosti, se ne štejejo za začetek del. Pri prevzemih „začetek del“ pomeni trenutek pridobitve sredstev, neposredno povezanih s prevzetim podjetjem.

1.   Kadar je uvedba sistemov naprednega merjenja v postopku ocene stroškovne učinkovitosti iz odstavka člena 19(2) ocenjena negativno in se sistemi naprednega merjenja ne uvajajo sistematično, države članice zagotovijo, da ima vsak končni odjemalec, ki plača s tem povezane stroške, na zahtevo pravico, da se mu pod pravičnimi, razumnimi in stroškovno učinkovitimi pogoji namesti oziroma, kadar je primerno, posodobi napredni števec, ki je:

2.   Države članice ali, kadar je tako določila država članica, pristojni nacionalni organi v zvezi z odjemalčevo zahtevo za napredni števec na podlagi odstavka 1:

1.   Kadar končni odjemalci nimajo naprednih števcev, države članice pri vsakem končnem odjemalcu zagotovijo, da so opremljeni s posameznimi običajnimi števce, ki natančno merijo njihovo dejansko porabo.

2.   Države članice zagotovijo, da lahko končni odjemalci brez težave odčitavajo svoje običajne števce, bodisi neposredno bodisi posredno prek spletnega ali kakšnega drugega ustreznega vmesnika.

1.   Pri določitvi pravil o upravljanju in izmenjavi podatkov države članice ali pristojni nacionalni organi, kadar je tako določila država članica, določijo pravila, na podlagi katerih lahko upravičene stranke dostopajo do podatkov končnega odjemalca v skladu s tem členom in veljavnim pravnim okvirom Unije. Za namene te direktive se šteje, da podatki zajemajo podatke o merjenju in porabi ter podatke, potrebne za zamenjavo dobavitelja odjemalca, prilagajanje odjemu in druge storitve.

2.   Države članice organizirajo upravljanje podatkov, da bi zagotovile učinkovit in varen dostop do podatkov in njihovo izmenjavo ter zaščito in varstvo podatkov.

Ne glede na model upravljanja podatkov, ki se uporablja v vsaki državi članici, stranke, odgovorne za upravljanje podatkov, vsaki upravičeni stranki omogočijo dostop do podatkov končnega odjemalca v skladu z odstavkom 1. Zahtevani podatki morajo biti upravičenim strankam na razpolago nediskriminatorno in istočasno. Dostop do podatkov mora biti enostaven, ustrezni postopki za pridobitev dostopa pa javno dostopni.

3.   Pravila o dostopu do podatkov in shranjevanju podatkov za namene te direktive so v skladu z ustreznim pravom Unije.

Obdelava osebnih podatkov v okviru te direktive se izvede v skladu z Uredbo (EU) 2016/679.

4.   Države članice ali, kadar je tako določila država članica, pristojni nacionalni organi pooblastijo in certificirajo ali po potrebi nadzorujejo stranke, ki upravljajo podatke, da bi zagotovili, da izpolnjujejo zahteve iz te direktive.

Države članice se lahko brez poseganja v naloge pooblaščenih oseb za varstvo podatkov v skladu z Uredbo (EU) 2016/679 odločijo, da od strank, ki upravljajo podatke, zahtevajo imenovanje nadzornikov za skladnost, odgovornih za spremljanje izvajanja ukrepov, ki jih sprejmejo ustrezne stranke za zagotavljanje nediskriminatornega dostopa do podatkov in izpolnjevanja zahtev iz te direktive.

Države članice lahko imenujejo nadzornike za skladnost ali organe iz točke (d) člena 35(2) te direktive, za izpolnjevanje obveznosti iz tega odstavka.

5.   Končnim odjemalcem se ne sme dodatno zaračunavati dostop do njihovih podatkov ali zahteva za prenos teh podatkov.

Države članice so odgovorne za določanje ustreznih stroškov za dostop do podatkov s strani upravičenih strank.

Države članice ali, kadar je tako določila država članica, pristojni nacionalni organi zagotovijo, da so vsi stroški, ki jih zaračunavajo nadzorovani organi, ki zagotavljajo podatkovne storitve, razumni in upravičeni.

1.   Da bi spodbujale konkurenco na maloprodajnem trgu in v izogib pretiranim upravnim stroškom za upravičene stranke, države članice olajšajo popolno interoperabilnost energetskih storitev v Uniji.

2.   Komisija z izvedbenimi akti sprejme zahteve za interoperabilnost ter nediskriminatorne in pregledne postopke za dostop do podatkov iz člena 23(1). Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 68(2).

3.   Države članice zagotovijo, da elektroenergetska podjetja uporabljajo zahteve za interoperabilnost in postopke za dostop do podatkov iz odstavka 2 ali 3. Te zahteve in postopki temeljijo na obstoječi nacionalni praksi.

1.   Države članice zagotovijo, da so končnim odjemalcem za reševanje sporov v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določa ta direktiva, na voljo enostavni, pravični, pregledni, neodvisni, uspešni in učinkoviti mehanizmi zunajsodnega reševanja sporov s prek neodvisnega mehanizma, kot je varuh pravic porabnikov energije ali organ za porabnike, ali prek regulativnega organa. Kadar je končni odjemalec porabnik v smislu Direktive 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta (23), morajo biti taki zunajsodni mehanizmi skladni z zahtevami glede kakovosti iz Direktive 2013/11/EU in morajo določati sistem povračil in/ali odškodnin, kadar je to upravičeno.

2.   Kadar je potrebno, države članice zagotovijo, da subjekti za alternativno reševanje sporov sodelujejo, da bi zagotovili enostavno, pošteno, pregledno, neodvisno, uspešno in učinkovito alternativno reševanje vseh sporov, ki izhajajo iz proizvodov ali storitev, povezanih ali združenih s proizvodom ali storitvijo, ki spada na področje uporabe te direktive.

3.   Sodelovanje elektroenergetskih podjetij v mehanizmih za izvensodno reševanje sporov za gospodinjske odjemalce je obvezno, razen če država članica Komisiji dokaže, da so drugi mehanizmi enako učinkoviti.

1.   Države članice zagotovijo, da vsi gospodinjski odjemalci in, kadar je po mnenju držav članic ustrezno, mala podjetja, uživajo osnovno oskrbo, to je pravico do oskrbe na njihovem območju z električno energijo določene kakovosti po konkurenčnih, lahko in jasno primerljivih ter preglednih in nediskriminatornih cenah. Da bi države članice zagotovile ponudbo osnovne oskrbe, lahko imenujejo zasilnega dobavitelja. Države članice naložijo operaterjem distribucijskih sistemov obveznost povezave njihovih odjemalcev na omrežje pod pogoji in po tarifah, ki so določene v skladu s postopkom, določenim v členu 59(7). Ta direktiva državam članicam ne preprečuje krepitve tržnega položaja gospodinjskih odjemalcev ter malih in srednjih negospodinjskih odjemalcev s pospeševanjem možnosti prostovoljnega povezovanja zaradi zastopanja navedene skupine odjemalcev.

2.   Odstavek 1 se izvaja na pregleden in nediskriminatoren način in ne preprečuje proste izbire dobavitelja, določene v členu 4.

1.   Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da zaščitijo odjemalce, in zagotovijo zlasti ustrezne nadzorne ukrepe za zaščito ranljivih odjemalcev. V tej zvezi vsaka država članica opredeli koncept ranljivih odjemalcev, ki se lahko nanaša na energetsko revščino in med drugim lahko prepoveduje odklop električne energije tem odjemalcem v kritičnem obdobju. Koncept ranljivih odjemalcev lahko vključuje ravni dohodkov, delež izdatkov za energijo od razpoložljivega dohodka, energetsko učinkovitost stanovanj, kritično odvisnost od električne opreme iz zdravstvenih razlogov, starost ali druga merila. Države članice zagotovijo, da se izvajajo pravice in obveznosti, povezane z ranljivimi odjemalci. Zlasti sprejmejo ukrepe za zaščito odjemalcev v odmaknjenih območjih. Zagotovijo visoko raven varstva porabnikov, zlasti glede preglednosti splošnih pogodbenih pogojev, splošnih informacij in mehanizmov za reševanje sporov.

2.   Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, kot so zagotavljanje dajatev v okviru sistemov socialne varnosti, da zagotovijo potrebno oskrbo ranljivih odjemalcev, ali zagotavljanje podpore za izboljšanje energetske učinkovitosti, zato da bi obravnavale energetsko revščino, kadar se ugotovi, da obstaja v skladu s točko (d) člena 3(3) Uredbe (EU) 2018/1999, vključno v širšem kontekstu revščine. Ti ukrepi ne ovirajo dejanskega odprtja trga, kakor je določeno v členu 4, ali njegovega delovanja, o njih pa se v skladu s členom 9(4) po potrebi uradno obvesti Komisija. To uradno obveščanje lahko vključuje ukrepe, ki se sprejmejo v okviru splošnega sistema socialne varnosti.

1.   Operater distribucijskega sistema je odgovoren za zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti sistema, da izpolnjuje zahteve po distribuciji električne energije, ter za upravljanje, vzdrževanje in razvoj varne, zanesljive in učinkovite distribucije električne energije na svojem območju v ekonomsko sprejemljivih pogojih in z obveznim upoštevanjem varovanja okolja ter energetske učinkovitosti.

2.   V nobenem primeru operater distribucijskega sistema ne diskriminira med posameznimi uporabniki sistema ali vrstami uporabnikov sistema, zlasti ne v korist svojih povezanih podjetij.

3.   Operater distribucijskega sistema posreduje uporabnikom sistema podatke, ki jih potrebujejo za učinkovit dostop do sistema, vključno z njegovo uporabo.

4.   Država članica lahko od operaterja distribucijskega sistema v skladu s členom 12 Uredbe (EU) 2019/943 zahteva, naj pri razporejanju obratov za proizvodnjo električne energije daje prednost obratom, ki uporabljajo obnovljive vire ali takim, ki uporabljajo soproizvodnjo z visokim izkoristkom.

5.   Vsak operater distribucijskega sistema deluje kot nevtralni tržni povezovalec pri nabavi energije, ki jo rabi za pokritje izgub energije v svojem sistemu, v skladu s preglednimi, nediskriminatornimi in tržno zasnovanimi postopki, kadar izvaja to dejavnost.

6.   Kadar je operater distribucijskega sistema odgovoren za naročanje proizvodov in storitev, potrebnih za učinkovito, zanesljivo in varno obratovanje distribucijskega sistema, so pravila, ki jih operater distribucijskega sistema sprejme v ta namen, objektivna, pregledna in nediskriminatorna ter se oblikujejo ob usklajevanju z operaterji prenosnih sistemov in drugimi zadevnimi udeleženci na trgu. Pogoji, vključno s pravili in tarifami, kadar je to ustrezno, za zagotavljanje takšnih proizvodov in storitev s strani operaterjev distribucijskih sistemov se določijo nediskriminatorno v skladu s členom 59(7) in ob upoštevanju stroškov ter se objavijo.

7.   Operater distribucijskega sistema pri izvajanju nalog iz odstavka 6 nefrekvenčne pomožne storitve, ki jih potrebuje za svoj sistem, naroča po preglednih, nediskriminatornih in tržno zasnovanih postopkih, razen če je regulativni organ ocenil, da tržno zagotavljanje nefrekvenčnih pomožnih storitev ekonomsko ni učinkovito, in je odobril odstopanje. Obveznost glede naročanja nefrekvenčnih pomožnih storitev ne velja za popolnoma integrirane omrežne elemente.

8.   Z naročanjem proizvodov in storitev iz odstavka 6 se zagotovi učinkovito sodelovanje vseh kvalificiranih udeležencev na trgu, vključno z udeleženci na trgu, ki ponujajo energijo iz obnovljivih virov, udeleženci na trgu, ki se ukvarjajo s prilagajanjem odjema, upravljavci objektov za shranjevanje energije in udeleženci na trgu, dejavnimi na področju agregiranja, zlasti s tem, da se od regulativnih organov in operaterjev distribucijskih sistemov zahteva, da v tesnem sodelovanju z vsemi udeleženci na trgu, ter tudi z operaterji prenosnih sistemov, določijo zahteve za udeležbo na teh trgih na podlagi tehničnih značilnosti teh trgov in zmožnosti vseh udeležencev na trgu.

9.   Operaterji distribucijskih sistemov sodelujejo z operaterji prenosnih sistemov z namenom učinkovitega sodelovanja udeležencev na trgu, priključenih na njihovo omrežje, na maloprodajnih, veleprodajnih in izravnalnih trgih. Zagotavljanje storitev izravnave, ki izhajajo iz virov, ki se nahajajo v distribucijskem sistemu, se dogovori z ustreznim operaterjem prenosnega sistema v skladu s členom 57 Uredbe (EU) 2019/943 in členom 182 Uredbe Komisije (EU) 2017/1485 (24).

10.   Države članice ali njihovi imenovani pristojni organi lahko operaterjem distribucijskih sistemov dovolijo opravljati dejavnosti, ki niso določene v tej direktivi in v Uredbi (EU) 2019/943, kadar so take dejavnosti potrebne, da lahko operaterji distribucijskih sistemov izpolnijo svoje obveznosti iz te direktive ali Uredbe (EU) 2019/943, pod pogojem, da je regulativni organ pa je ocenil potrebo po takšnem odstopanju. Ta odstavek ne posega v pravico operaterjev distribucijskih sistemov, da imajo v lasti, razvijajo, vodijo ali upravljajo omrežja, ki niso električna omrežja, kadar je država članica ali imenovani pristojni organ odobril to pravico.

1.   Države članice zagotovijo potreben regulativni okvir, da se operaterjem distribucijskih sistemov dovoli naročanje storitev prožnosti, vključno z upravljanjem prezasedenosti na njihovem izvajanja storitve, in se jih k temu spodbudi, da bi se izboljšala učinkovitost pri obratovanju in razvoju distribucijskega sistema. Zlasti regulativni okviri operaterjem distribucijskih sistemov zagotovijo, da lahko naročajo te storitve od ponudnikov porazdeljene proizvodnje, prilagajanja odjema ali shranjevanja energije ter spodbudijo ukrepe za energetsko učinkovitost, kadar te storitve na stroškovno učinkovit način zmanjšajo potrebo po nadgradnji ali nadomeščanju elektroenergetskih zmogljivosti ter podpirajo učinkovito in varno obratovanje distribucijskega sistema. Operaterji distribucijskih sistemov te storitve naročajo v skladu s preglednimi, nediskriminatornimi in tržno utemeljenimi postopki, razen če regulativni organi ugotovijo, da naročanje teh storitev ni gospodarno, ali kadar bi to naročanje povzročilo huda izkrivljanja na trgu ali večjo prezasedenost.

2.   Operaterji distribucijskih sistemov v preglednem in vključujočem postopku, ki vključuje vse ustrezne uporabnike sistema in operaterja prenosnega sistema, določijo specifikacije za naročene storitve prožnosti in po potrebi standardizirane tržne proizvode za te storitve vsaj na nacionalni ravni, pri čemer mora te specifikacije odobriti regulativni organ, ali pa specifikacije določi sam regulativni organ. S temi specifikacijami se zagotovi učinkovito in nediskriminatorno sodelovanje vseh udeležencev na trgu, vključno z udeleženci na trgu, ki ponujajo energijo iz obnovljivih virov, udeleženci na trgu, ki se ukvarjajo s prilagajanjem odjema, upravljavci objektov za shranjevanje energije in udeleženci na trgu, dejavnimi na področju agregiranja. Operaterji distribucijskih sistemov si izmenjujejo vse potrebne informacije in se usklajujejo z operaterji prenosnih sistemov, da se zagotovi optimalna izraba virov, varno in učinkovito obratovanje sistema ter olajša razvoj trga. Operaterji distribucijskih sistemov so ustrezno plačani za naročilo takih storitev, da si povrnejo vsaj ustrezne razumne stroške, vključno s stroški za potrebne informacijske in komunikacijske tehnologije ter infrastrukturo.

3.   Razvoj distribucijskega sistema temelji na preglednem načrtu za razvoj omrežja, ki ga operaterji distribucijskih sistemov najmanj vsaki dve leti objavijo in predložijo regulativnemu organu. Načrt za razvoj omrežja zagotavlja preglednost glede potrebnih srednje- in dolgoročnih storitev prožnosti ter vključuje načrtovane naložbe v naslednjih petih do desetih letih s posebnim poudarkom na glavni distribucijski infrastrukturi, ki je potrebna za priključitev proizvodnih zmogljivosti nove generacije in novih obremenitev, vključno s polnilnimi mesti za električna vozila. Načrt za razvoj omrežja vključuje tudi uporabo prilagajanja odjema, energetsko učinkovitost, objektov za shranjevanje energije ali druge vire, ki jih operater distribucijskega sistema uporablja kot alternativo širitvi sistema.

4.   Operater distribucijskega sistema se o načrtu za razvoj omrežja posvetuje z vsemi zadevnimi uporabniki sistema in zadevnimi operaterji prenosnega sistema. Operater distribucijskega sistema objavi rezultate posvetovalnega postopka skupaj z načrtom za razvoj omrežja ter rezultate posvetovalnega postopka in načrt za razvoj omrežja predložijo regulativnemu organu. Regulativni organi lahko zahtevajo spremembo teh načrtov.

5.   Države članice se lahko odločijo, da obveznosti iz odstavka 3 ne uporabijo za integrirana podjetja za električno energijo, ki oskrbujejo manj kot 100 000 priključenih odjemalcev ali ki oskrbujejo majhne izdvojene sisteme.

1.   Brez poseganja v Direktivo 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta (25) države članice zagotovijo potreben regulativni okvir za lažjo priključitev javno dostopnih in zasebnih polnilnih mest na distribucijska omrežja. Države članice zagotovijo, da operaterji distribucijskih sistemov nediskriminatorno sodelujejo z vsakim podjetjem, ki ima v lasti, razvija, vodi ali upravlja polnilna mesta za električna vozila, tudi kar zadeva priključitev na omrežje.

2.   Operaterji distribucijskih sistemov ne smejo imeti v lasti, razvijati, voditi ali upravljati polnilnih mest za električna vozila, razen kadar imajo v lasti zasebna polnilna mesta, ki so namenjena izključno njihovi lastni uporabi.

3.   Z odstopanjem od odstavka 2 lahko države članice operaterjem distribucijskih sistemov dovolijo, da imajo v lasti, razvijajo, vodijo ali upravljajo polnilna mesta za električna vozila le, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Regulativni organ lahko pripravi smernice ali razpisne pogoje, da bi operaterjem distribucijskih sistemov pomagal vzpostaviti pravičen razpisni postopek.

4.   Kadar države članice uporabljajo pogoje iz odstavka 3, lahko one same ali njihovi imenovani pristojni organi redno oziroma vsaj vsakih pet let opravijo javno posvetovanje, da bi ponovno ocenili morebitno zanimanje drugih strank, da bi imele v lasti, razvijale, upravljale ali vodile polnilna mesta za električna vozila. Kadar javno posvetovanje pokaže, da so tretje strani zmožne imeti v lasti, razvijati, upravljati ali voditi ali taka polnilna mesta, države članice zagotovijo, da se tozadevne dejavnosti operaterjev distribucijskih sistemov postopoma ukinejo, pod pogojem, da se uspešno zaključi razpisni postopek iz točke (a) odstavka 3. V okviru pogojev za ta postopek lahko regulativni organi operaterjem distribucijskih sistemov dovolijo, da si povrnejo preostalo vrednost naložbe v polnilno infrastrukturo.

1.   Kadar je operater distribucijskega sistema sestavni del vertikalno integriranega podjetja, mora biti neodvisen od drugih dejavnosti, ki niso povezane z distribucijo, vsaj glede svoje pravne oblike, organizacije in sprejemanja odločitev. Ta pravila ne predstavljajo obveznosti po lastniškem ločevanju sredstev operaterja distribucijskega sistema od vertikalno integriranega podjetja.

2.   Kadar je operater distribucijskega sistema sestavni del vertikalno integriranega podjetja, mora biti poleg zahtev v odstavku 1 glede svoje organizacije in sprejemanja odločitev neodvisen od drugih dejavnosti, ki niso povezane z distribucijo. Da bi zagotovili takšno neodvisnost, veljajo naslednja minimalna merila:

3.   Kadar je operater distribucijskega sistema del vertikalno integriranega podjetja, države članice zagotovijo, da regulativni organi ali drugi pristojni nacionalni organi spremljajo dejavnosti operaterja distribucijskega sistema, tako da svoje vertikalne integracije ne more izrabljati za izkrivljanje konkurence. Zlasti se vertikalno integrirani operaterji distribucijskih sistemov izogibajo temu, da bi s svojimi dejavnostmi na področju komuniciranja in trženja blagovne znamke ustvarjali zmedo v zvezi z ločeno identiteto dela vertikalno integriranega podjetja, ki se ukvarja z dobavo.

4.   Države članice se lahko odločijo, da odstavkov 1, 2 in 3 ne bodo uporabile za integrirana elektroenergetska podjetja, ki oskrbujejo manj kot 100 000 priključenih odjemalcev ali ki oskrbujejo majhne izdvojene sisteme.

1.   Operaterji distribucijskih sistemov ne smejo imeti v lasti, razvijati, voditi ali upravljati objektov za shranjevanje energije.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko države članice operaterjem distribucijskih sistemov dovolijo, da imajo v lasti, razvijajo, vodijo ali upravljajo objekte za shranjevanje energije, kadar so popolnoma integrirani omrežni elementi in je regulativni organ dal soglasje ali kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Regulativni organ lahko pripravi smernice ali razpisne pogoje, da bi operaterjem distribucijskih sistemov pomagal zagotoviti pravičen razpisni postopek.

3.   Regulativni organi redno ali vsaj vsakih pet let opravijo javno posvetovanje glede obstoječih objektov za shranjevanje energije, da bi ocenili potencialno razpoložljivost in zanimanje za vlaganje v tovrstne objekte. Kadar javno posvetovanje po oceni regulativnega organa pokaže, da so tretje osebe zmožne imeti v lasti, razvijati, upravljati ali voditi tovrstne objekte na stroškovno učinkovit način, regulativni organi zagotovijo, da se tozadevne dejavnosti operaterjev distribucijskih sistemov v 18 mesecih postopoma ukinejo. V okviru pogojev tega postopka lahko regulativni organi operaterjem distribucijskih sistemov dovolijo, da prejmejo razumno nadomestilo, zlasti da si povrnejo preostalo vrednost njihove naložbe v objekte za shranjevanje energije.

4.   Odstavek 3 se ne uporablja za popolnoma integrirane omrežne elemente ali v običajni amortizacijski dobi novih objektov za baterijsko shranjevanje energije, za katere je bila končna odločitev za naložbo sprejeta pred 4. julijem 2019, pod pogojem, da so ti objekti za baterijsko shranjevanje energije:

1.   Države članice lahko predpišejo, da regulativni organi ali drugi pristojni organi klasificirajo sistem za distribucijo električne energije znotraj geografsko omejenega industrijskega ali trgovskega območja ali območja skupnih storitev in ki brez poseganja v odstavek 4 ne oskrbuje gospodinjskih odjemalcev, kot zaprt distribucijski sistem, če:

2.   Zaprti distribucijski sistemi se v tej direktivi štejejo za distribucijske sisteme. Države članice lahko predpišejo, da regulativni organi oprostijo operaterja zaprtega distribucijskega sistema:

3.   Če se izvzetje odobri na podlagi odstavka 2, se veljavne tarife ali metodologije za njihov izračun pregledajo in potrdijo v skladu s členom 59(1) na zahtevo uporabnika zaprtega distribucijskega sistema.

4.   Če distribucijski sistem postransko uporablja majhno število gospodinjstev, ki so v zaposlitvenem ali drugačnem razmerju z lastnikom distribucijskega sistema, nahajajo pa se na območju, ki ga oskrbuje zaprt distribucijski sistem, to ne sme preprečiti dodelitve izvzetja na podlagi odstavka 2.

1.   Vsak operater prenosnega sistema je odgovoren za to, da:

2.   Države članice lahko določijo dodelitev ene ali več obveznosti iz odstavka 1 tega člena drugemu operaterju prenosnega sistema, ki ni tisti, ki ima v lasti prenosni sistem, za katerega bi zadevne obveznosti sicer veljale. Operater prenosnega sistema, kateremu se dodelijo naloge, je certificiran na podlagi ločenega lastništva oziroma kot samostojni operater sistema ali samostojni operater prenosnega sistema in izpolnjuje zahteve iz člena 43, vendar se od njega ne zahteva, da ima v lasti prenosni sistem, za katerega bi bil odgovoren.

Operater prenosnega sistema, ki ima v lasti prenosni sistem, izpolnjuje zahteve iz poglavja VI in se certificira v skladu s členom 43. To ne vpliva na možnost operaterjev prenosnih sistemov, ki so certificirani na podlagi ločenega lastništva oziroma kot samostojni operaterji sistema ali model samostojnega operaterja prenosnega sistema, da na lastno pobudo in pod svojim nadzorom nekatere naloge prenesejo na druge operaterje prenosnih sistemov, ki so certificirani na podlagi ločenega lastništva oziroma kot samostojni operaterji sistema ali modeli samostojnega operaterja prenosnega sistema, kadar ta prenos nalog ne ogroža pravic operaterja prenosnega sistema, ki je prenesel naloge, do učinkovitega in neodvisnega odločanja.

3.   Pri izvajanju nalog iz odstavka 1 operater prenosnega sistema upošteva priporočila, ki jih izdajo regionalni koordinacijski centri.

4.   Pri izvajanju nalog iz točke (i) odstavka 1 operaterji prenosnih sistemov storitve izravnave naročajo na podlagi:

Za namen točke (b) prvega pododstavka regulativni organi in operaterji prenosnih sistemov v tesnem sodelovanju z vsemi udeleženci na trgu določijo tehnične zahteve za udeležbo na teh trgih na podlagi tehničnih značilnosti teh trgov.

5.   Odstavek 4 se uporablja za nefrekvenčne pomožne storitve, ki jih zagotavljajo operaterji prenosnih sistemov, razen če je regulativni organ ocenil, da tržno zagotavljanje nefrekvenčnih pomožnih storitev ni gospodarno, in je odobril odstopanje. Zlasti regulativni okviri operaterjem prenosnih sistemov omogočajo, da lahko naročajo te storitve od ponudnikov prilagajanja odjema ali shranjevanja energije, ter spodbudijo ukrepe za energetsko učinkovitost, kadar te storitve na stroškovno učinkovit način zmanjšajo potrebo po nadgradnji ali nadomeščanju elektroenergetskih zmogljivosti ter podpirajo učinkovito in varno obratovanje prenosnega sistema.

6.   Operaterji prenosnih sistemov v preglednem in vključujočem postopku, ki vključuje vse ustrezne uporabnike sistema in operaterje distribucijskih sistemov, določijo specifikacije za naročene nefrekvenčne pomožne storitve in po potrebi za standardizirane tržne proizvode za te storitve vsaj na nacionalni ravni, pri čemer mora te specifikacije odobriti regulativni organ, ali pa specifikacije določi sam regulativni organ. Te specifikacije zagotavljajo učinkovito in nediskriminatorno sodelovanje vseh udeležencev na trgu, vključno z udeleženci na trgu, ki ponujajo energijo iz obnovljivih virov, udeleženci na trgu, ki se ukvarjajo s prilagajanjem odjema, upravljavci objektov za shranjevanje energije in udeleženci na trgu, dejavnimi na področju agregiranja. Operaterji prenosnih sistemov si izmenjujejo vse potrebne informacije in se usklajujejo z operaterji distribucijskih sistemov, da bi zagotovili optimalno rabo virov, varno in učinkovito obratovanje sistema ter olajšali razvoj trga. Operaterji prenosnih sistemov so za naročilo teh storitev ustrezno plačani, da si povrnejo najmanj razumne ustrezne stroške, vključno s stroški za potrebne informacijske in komunikacijske tehnologije ter infrastrukturo.

7.   Ta obveznost glede naročanja nefrekvenčnih pomožnih storitev iz odstavka 5 se ne uporablja za popolnoma integrirane omrežne elemente.

8.   Države članice ali njihovi imenovani pristojni organi lahko operaterjem prenosnih sistemov dovolijo opravljati dejavnosti, ki niso določene v tej direktivi in v Uredbi (EU) 2019/943, kadar so take dejavnosti potrebne, da bi lahko operaterji prenosnih sistemov izpolnili svoje obveznosti iz te direktive ali Uredbe (EU) 2019/943, pod pogojem, da je regulativni organ ocenil potrebo po takšnem odstopanju. Ta odstavek ne posega v pravico operaterjev prenosnih sistemov, da imajo v lasti, razvijajo, vodijo ali upravljajo omrežja, ki niso električna omrežja, kadar je država članica ali imenovani pristojni organ tako pravico odobril.

1.   Brez poseganja v člen 55 ali drugo pravno dolžnost razkritja podatkov vsak operater prenosnega sistema in vsak lastnik prenosnega sistema varuje zaupnost poslovno občutljivih podatkov, ki jih dobi med izvajanjem svoje dejavnosti, in prepreči, da bi se poslovno koristni podatki o njegovih dejavnostih razkrili na diskriminatoren način. Zlasti poslovno občutljivih podatkov ne razkrije drugim delom podjetja, razen če je to razkritje potrebno za izvedbo poslovne transakcije. Da se zagotovi popolno spoštovanje pravil glede ločevanja podatkov, države članice zagotovijo, da lastnik prenosnega sistema in ostali deli podjetja ne uporabljajo skupnih storitev, kot so skupne pravne službe, razen storitev izključno administrativne narave ali storitev informacijske tehnologije.

2.   Operaterji prenosnih sistemov v zvezi s prodajo ali nakupom električne energije prek povezanih podjetij ne smejo zlorabljati poslovno občutljivih podatkov, pridobljenih od tretjih oseb pri zagotavljanju dostopa do sistema ali pogajanjih o njem.

3.   Informacije, potrebne za učinkovito konkurenco in uspešno delovanje trga, se objavijo. Ta obveznost ne posega v varovanje zaupnosti poslovno občutljivih podatkov.

1.   Operater prenosnega sistema vzpostavi in objavi pregledne in učinkovite postopke za nediskriminatorno povezavo novih obratov za proizvodnjo električne energije in objektov za shranjevanje energije v prenosni sistem. Taki postopki pridobijo odobritev regulativnih organov.

2.   Operater prenosnega sistema ni upravičen zavrniti povezave novega obrata za proizvodnjo električne energije ali objekta za shranjevanje energije na podlagi morebitnih prihodnjih omejitev glede razpoložljive zmogljivosti omrežja, kot je na primer prezasedenost v oddaljenih delih prenosnega sistema. Operater prenosnega sistema zagotovi ustrezne informacije.

Prvi pododstavek ne posega v možnost operaterjev prenosnih sistemov, da omejijo zajamčeno zmogljivost priključkov ali ponudijo priključke, za katere veljajo operativne omejitve, da se zagotovi ekonomska učinkovitost novega obrata za proizvodnjo električne energije ali objektov za shranjevanje energije, pod pogojem, daje te omejitve odobril regulativni organ. Regulativni organ zagotovi, da se vse omejitve zajamčene zmogljivosti priključkov ali operativne omejitve uvedejo na podlagi preglednih in nediskriminatornih postopkov ter ne ustvarjajo neupravičenih ovir za vstop na trg. Kadar obrat za proizvodnjo električne energije ali objekt za shranjevanje energije krije stroške, povezane z zagotavljanjem neomejenega priključka, se omejitve ne uporabljajo.

3.   Operater prenosnega sistema ne sme zavrniti nove priključne točke na podlagi navedbe, da bi ta pomenila dodatne stroške, ki nastanejo zaradi potrebnega povečanja zmogljivosti delov sistema, ki so v bližini priključne točke.

1.   Države članice zagotovijo, da:

2.   Pravice iz točk (b) in (c) odstavka 1 vključujejo zlasti:

3.   Za namene točke (b) odstavka 1 pojem „podjetje, ki opravlja katero koli dejavnost proizvodnje ali dobave“ vključuje pojem „podjetje, ki opravlja katero koli dejavnost proizvodnje in dobave“ v smislu Direktive 2009/73/ES, pojma „operater prenosnega sistema“ in „prenosni sistem“ pa vključujeta pojma „operater prenosnega sistema“ in „prenosni sistem“ v smislu navedene direktive.

4.   Obveznost iz točke (a) odstavka 1 se šteje za izpolnjeno, če dve ali več podjetij, ki imajo v lasti prenosne sisteme, ustanovijo skupno podjetje, ki deluje kot operater zadevnih prenosnih sistemov v dveh ali več državah članicah. Nobeno drugo podjetje ne more biti del tega skupnega podjetja, razen če je bilo odobreno v skladu s členom 44 kot samostojni operater sistema za namene oddelka 3.

5.   Za izvajanje tega člena, kadar je oseba iz točk (b), (c) in (d) odstavka 1 država članica ali drug javni organ, se dva ločena javna organa, ki izvajata nadzor nad operaterjem prenosnega sistema ali prenosnim sistemom na eni strani in nad podjetjem, ki opravlja katero koli dejavnost na področju proizvodnje ali dobave na drugi strani, ne štejeta za isto osebo ali isti osebi.

6.   Države članice zagotovijo, da se poslovno občutljivi podatki iz člena 41, s katerimi razpolagajo operater prenosnega sistema, ki je bil del vertikalno integriranega podjetja, in njegovo osebje, ne posredujejo podjetjem, ki opravljajo katero koli dejavnost proizvodnje in dobave.

7.   Kadar je 3. septembra 2009 prenosni sistem v lasti vertikalno integriranega podjetja, se države članice lahko odločijo, da ne uporabijo odstavka 1.

V tem primeru zadevne države članice:

8.   Kadar je 3. septembra 2009 prenosni sistem v lasti vertikalno integriranega podjetja ter obstaja ureditev, ki zagotavlja večjo dejansko samostojnost operaterja prenosnega sistema kot oddelek 3, se države članice lahko odločijo, da ne uporabijo odstavka 1.

9.   Preden se podjetje odobri in imenuje za operaterja prenosnega sistema v skladu z odstavkom 8 tega člena, se certificira v skladu s postopki iz člena 52(4), (5) in (6) te direktive ter člena 51 Uredbe (EU) 2019/943, v skladu s katerimi Komisija preveri, ali veljavna ureditev nedvomno zagotavlja večjo dejansko samostojnost operaterja prenosnega sistema kot oddelek 3 tega poglavja.

10.   Vertikalno integriranemu podjetju, ki ima v lasti prenosni sistem, se v nobenem primeru ne sme preprečiti, da sprejme ukrepe za izpolnjevanje zahtev iz odstavka 1.

11.   Podjetja, ki opravljajo katero od dejavnosti proizvodnje ali dobave v nobenem primeru ne smejo neposredno ali posredno prevzeti nadzora ali uveljavljati pravic nad operaterji ločenega prenosnega sistema v državah članicah, ki uporabljajo odstavek 1.

1.   Kadar je prenosni sistem 3. septembra 2009 v lasti vertikalno integriranega podjetja, se lahko države članice odločijo, da ne uporabijo člena 43(1) in imenujejo samostojnega operaterja sistema na predlog lastnika prenosnega sistema. To imenovanje potrdi Komisija.

2.   Države članice lahko samostojnega operaterja sistema odobrijo in imenujejo samo pod naslednjimi pogoji:

3.   Podjetja, ki so jih regulativni organi certificirali, da izpolnjujejo zahteve iz člena 53 in odstavka 2 tega člena, države članice odobrijo in imenujejo za samostojne operaterje sistemov. Uporablja se certifikacijski postopek bodisi iz člena 52 te direktive in člena 51 Uredbe (EU) 2019/943 bodisi člena 53 te direktive.

4.   Vsak samostojni operater sistema je odgovoren za odobritev in upravljanje dostopa tretjih strani, vključno s pobiranjem plačil za dostop, dohodek od prezasedenosti in plačil v okviru mehanizma medsebojnih nadomestil operaterjev prenosnih sistemov v skladu s členom 49 Uredbe (EU) 2019/943, ter za obratovanje, vzdrževanje in razvoj prenosnega sistema, z načrtovanjem naložb pa tudi zagotavlja, da je sistem dolgoročno sposoben zadostiti razumnemu povpraševanju. Pri razvoju prenosnega sistema je samostojni operater sistema odgovoren za načrtovanje (vključno s postopkom za izdajo energetskega dovoljenja), izgradnjo in začetek obratovanja novih zmogljivosti. V ta namen samostojni operater sistema deluje kot operater prenosnega sistema v skladu s tem oddelkom. Lastniki prenosnih sistemov niso odgovorni za odobritev in upravljanje dostopa tretjih strani ter za načrtovanje naložb.

5.   Kadar se imenuje samostojni operater sistema, lastnik prenosnega sistema:

6.   V tesnem sodelovanju z regulativnim organom se ustreznemu nacionalnemu organu, pristojnemu za konkurenco, zagotovijo vsa ustrezna pooblastila, ki mu omogočijo, da učinkovito spremlja, ali lastnik prenosnega sistema izpolnjuje zahteve iz odstavka 5.

1.   Kadar je bil imenovan samostojni operater sistema, mora biti lastnik prenosnega sistema, ki je del vertikalno integriranega podjetja, neodvisen od drugih dejavnosti, ki niso povezane s prenosom, vsaj kar zadeva pravno obliko, organizacijo in sprejemanje odločitev.

2.   Pri zagotavljanju neodvisnosti lastnika prenosnega sistema iz odstavka 1 veljajo naslednja minimalna merila:

1.   Operaterji prenosnih sistemov imajo na razpolago vse človeške, tehnične, fizične in finančne vire, potrebne za izpolnjevanje svojih obveznosti iz te direktive in opravljanje dejavnosti prenosa električne energije, zlasti:

2.   Dejavnost prenosa električne energije vključuje poleg tistih iz člena 40 vsaj naslednje naloge:

3.   Operaterji prenosnih sistemov so organizirani v pravni obliki iz Priloge I k Direktivi (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta (26).

4.   Operater prenosnega sistema v svoji korporativni identiteti, komunikacijah, trženju blagovne znamke in objektih ne ustvarja zmede v zvezi z ločeno identiteto vertikalno integriranega podjetja ali katerega koli njegovega dela.

5.   Operater prenosnega sistema ne deli sistemov ali opreme IT, fizičnih objektov in sistemov za varnostni dostop z nobenim delom vertikalno integriranega podjetja niti ne uporablja istih svetovalcev ali zunanjih izvajalcev za sisteme ali opremo IT in sisteme za varnostni dostop.

6.   Računovodske izkaze operaterja prenosnega sistema revidira revizor, ki ne revidira vertikalno integriranega podjetja ali katerega koli njegovega dela.

1.   Brez poseganja v odločitve nadzornega organa iz člena 49, ima operater prenosnega sistema:

2.   Operater prenosnega sistema vedno ravna tako, da zagotovi, da ima sredstva, potrebna za ustrezno in učinkovito opravljanje prenosa ter za razvoj in vzdrževanje učinkovitega, varnega in stroškovno učinkovitega prenosnega sistema.

3.   Hčerinska podjetja vertikalno integriranega podjetja, ki opravljajo dejavnosti proizvodnje ali dobave, niso neposredni ali posredni lastniki delnic operaterja prenosnega sistema. Operater prenosnega sistema nima niti neposrednega niti posrednega lastništva delnic v katerem koli hčerinskem podjetju vertikalno integriranega podjetja, ki opravlja dejavnosti proizvodnje ali dobave, niti ne prejema dividend ali drugih finančnih ugodnosti tega hčerinskega podjetja.

4.   Splošna struktura upravljanja in statut družbe operaterja prenosnega sistema zagotavljata dejansko neodvisnost operaterja prenosnega sistema v skladu s tem oddelkom. Vertikalno integrirano podjetje ne določa neposredno ali posredno konkurenčnega ravnanja operaterja prenosnega sistema v zvezi s tekočimi dejavnostmi operaterja prenosnega sistema in upravljanjem omrežja ali v zvezi z dejavnostmi, potrebnimi za pripravo desetletnega načrta za razvoj omrežja, ki se oblikuje na podlagi člena 51.

5.   Operaterji prenosnega sistema pri opravljanju svojih nalog iz člena 40 in člena 46(2) te direktive ter ob izpolnjevanju obveznosti iz členov 16, 18, 19 in 50 Uredbe (EU) 2019/943 ne diskriminirajo med različnimi osebami ali subjekti ter ne omejujejo, krivijo ali preprečujejo konkurence na področju proizvodnje ali dobave.

6.   Vsi komercialni in finančni odnosi med vertikalno integriranim podjetjem in operaterjem prenosnega sistema, vključno s posojili operaterja prenosnega sistema vertikalno integriranemu podjetju, so v skladu s tržnimi pogoji. Operater prenosnega sistema hrani natančno evidenco takšnih komercialnih in finančnih odnosov ter regulativnemu organu na zahtevo omogoči dostop do njih.

7.   Operater prenosnega sistema regulativnemu organu predloži v odobritev vse komercialne in finančne sporazume z vertikalno integriranim podjetjem.

8.   Operater prenosnega sistema obvesti regulativni organ o finančnih virih iz točke (d) člena 46(1), ki so na voljo za prihodnje naložbene projekte in/ali nadomestilo obstoječih sredstev.

9.   Vertikalno integrirano podjetje se vzdrži vsakršnih dejanj, ki bi operaterja prenosnega sistema ovirala pri izpolnjevanju njegovih obveznosti iz tega poglavja ali nanj vplivala, ter od operaterja prenosnega sistema ne zahteva, da od vertikalno integriranega podjetja pridobi dovoljenje za izpolnjevanje teh obveznosti.

10.   Zadevna država članica odobri in imenuje za operaterja prenosnega sistema podjetje, ki ga je regulativni organ certificiral kot skladno z zahtevami tega poglavja. Uporablja se certifikacijski postopek iz bodisi člena 52 te direktive in člena 51 Uredbe (EU) 2019/943 bodisi člena 53 te direktive.

1.   Odločitve v zvezi z imenovanjem in obnovitvijo, delovnimi pogoji, vključno z nadomestilom in prenehanjem mandata oseb, odgovornih za upravljanje in/ali članov uprave operaterja prenosnega sistema sprejema nadzorni organ operaterja prenosnega sistema, imenovan v skladu s členom 49.

2.   Regulativni organ je obveščen o identiteti in pogojih, ki veljajo za mandat, trajanje in prenehanje mandata oseb, ki jih za imenovanje ali ponovno imenovanje za osebe, odgovorne za izvršno upravljanje, in/ali člane upravnih organov operaterja prenosnega sistema določi nadzorni organ, ter o razlogih za vsak predlog za prenehanje mandata. Pogoji in odločitve iz odstavka 1 postanejo zavezujoči le, če jim regulativni organ v treh tednih po obvestilu ne nasprotuje.

Regulativni organ lahko nasprotuje odločitvam iz odstavka 1:

3.   V obdobju treh let pred imenovanjem osebe, odgovorne za upravljanje, in/ali člani upravnih organov operaterja prenosnega sistema, za katere velja ta odstavek, niso imeli nobene strokovne funkcije ali odgovornosti, neposrednega ali posrednega interesa ali poslovnega odnosa z vertikalno integriranim podjetjem ali katerim koli njegovim delom ali njegovimi družbeniki s kontrolnim deležem, razen z operaterjem prenosnega sistema.

4.   Osebe, odgovorne za upravljanje, in/ali člani upravnih organov ter zaposleni pri operaterju prenosnega sistema nimajo nobene druge poklicne funkcije ali odgovornosti, neposrednega ali posrednega interesa v nobenem drugem delu vertikalno integriranega podjetja ali poslovnega odnosa z njegovimi družbeniki s kontrolnim deležem.

5.   Osebe, odgovorne za upravljanje, in/ali člani uprave ter zaposleni pri operaterju prenosnega sistema nimajo nobenega neposrednega ali posrednega interesa ali finančnih ugodnosti od katerega koli dela vertikalno integriranega podjetja razen operaterja prenosnega sistema. Njihovo plačilo ni odvisno od dejavnosti ali rezultatov vertikalno integriranega podjetja razen operaterja prenosnega sistema.

6.   Dejanske pravice do pritožbe regulativnemu organu so zajamčene za vse pritožbe s strani oseb, odgovornih za upravljanje, in/ali članov upravnih organov operaterja prenosnega sistema proti predčasnemu prenehanju njihovega mandata.

7.   Osebe, odgovorne za upravljanje, in/ali člani upravnih organov operaterja prenosnega sistema vsaj štiri leta po koncu svojega mandata pri operaterju prenosnega sistema nimajo poklicne funkcije, odgovornosti ali interesa v nobenem delu vertikalno integriranega podjetja, ki ni operater prenosnega sistema, in nimajo poslovnega odnosa z njegovimi družbeniki s kontrolnim deležem.

8.   Odstavek 3 se uporablja za večino oseb, odgovornih za upravljanje, in/ali članov upravnih organov operaterja prenosnega sistema.

Osebe, odgovorne za upravljanje, in/ali člani upravnih organov operaterja prenosnega sistema, za katere se ne uporablja odstavek 3, niso opravljali nobene poslovodne ali druge pomembne dejavnosti v vertikalno integriranem podjetju vsaj šest mesecev pred imenovanjem.

Prvi pododstavek tega odstavka ter odstavki 4 do 7 se uporabljajo za vse osebe, ki skrbijo za izvršno upravljanje, in za tiste, ki tem osebam neposredno poročajo o zadevah, povezanih z obratovanjem, vzdrževanjem in razvojem omrežja.

1.   Operater prenosnega sistema ima nadzorni organ, ki je odgovoren za sprejemanje odločitev, ki lahko bistveno vplivajo na vrednost sredstev družbenikov v okviru operaterja prenosnega sistema, zlasti odločitev v zvezi z odobritvijo letnega in dolgoročnejšega finančnega načrta, stopnje zadolževanja operaterja prenosnega sistema in zneskom dividend, ki se razdelijo družbenikom. Odločitve, ki so v pristojnosti nadzornega organa, ne vključujejo odločitev, povezanih z vsakodnevnimi dejavnostmi operaterja prenosnega sistema in upravljanjem omrežja in z dejavnostmi, ki so potrebne za pripravo desetletnega načrta za razvoj omrežja v skladu s členom 51.

2.   Nadzorni organ sestavljajo člani, ki predstavljajo vertikalno integrirano podjetje, družbenike tretjih strani in, kadar tako določa ustrezno nacionalno pravo članice, druge zainteresirane strani, kot so zaposleni pri operaterju prenosnega sistema.

3.   Prvi pododstavek člena 48(2) in člen 48(3) do (7) se uporabljajo vsaj za enega člana manj kot polovico članov nadzornega organa.

Točka (b) drugega pododstavka člena 48(2) se uporablja za vse člane nadzornega organa.

1.   Države članice zagotovijo, da operaterji prenosnih sistemov vzpostavijo in izvajajo program za doseganje skladnosti, ki določa ukrepe za preprečevanje diskriminatornega ravnanja, ter zagotavljajo ustrezno spremljanje upoštevanja tega programa. Program za doseganje skladnosti določa posebne obveznosti, ki jih morajo zaposleni izpolniti za uresničitev navedenih ciljev. Odobri ga regulativni organ. Brez poseganja v pristojnosti regulativnega organa upoštevanje programa neodvisno spremlja nadzornik za skladnost.

2.   Nadzornika za skladnost imenuje nadzorni organ po predhodni odobritvi regulativnega organa. Regulativni organ lahko zavrne potrditev nadzornika za skladnost le zaradi pomanjkanja neodvisnosti ali strokovne usposobljenosti. Nadzornik za skladnost je lahko fizična ali pravna oseba. Za nadzornika za skladnost se uporablja člen 48(2) do (8).

3.   Nadzornik za skladnost je zadolžen za:

4.   Nadzornik za skladnost predloži regulativnemu organu predlagane odločitve glede naložbenega načrta ali posameznih naložb v omrežje. To se zgodi najpozneje takrat, ko jih upravljalni organ in/ali pristojni poslovodni organ operaterja prenosnega sistema predloži nadzornemu organu.

5.   Kadar vertikalno integrirano podjetje na generalni skupščini ali z glasovanjem članov nadzornega organa, ki ga je imenovala, prepreči sprejetje odločitve, zaradi česar se preprečijo ali zadržujejo naložbe, ki bi jih bilo v skladu z desetletnim načrtom za razvoj omrežja treba izvesti v naslednjih treh letih, nadzornik za skladnost o tem poroča regulativnemu organu, ki ukrepa v skladu s členom 51.

6.   Pogoje, ki veljajo za mandat, ali zaposlitvene pogoje za nadzornika za skladnost, tudi trajanje njegovega mandata, odobri regulativni organ. S temi pogoji se zagotovi neodvisnost nadzornika za skladnost, tudi tako, da se mu zagotovijo vsi potrebni viri za izpolnjevanje njegovih nalog. Nadzornik za skladnost med svojim mandatom nima nobene druge poklicne funkcije, odgovornosti ali neposrednega ali posrednega interesa v nobenem delu ali z nobenim delom vertikalno integriranega podjetja ali njegovimi družbeniki s kontrolnim deležem.

7.   Nadzornik za skladnost redno ustno ali pisno poroča regulativnemu organu in ima pravico do rednega ustnega ali pisnega poročanja nadzornemu organu operaterja prenosnega sistema.

8.   Nadzornik za skladnost se lahko udeležuje vseh sestankov upravnih organov ali poslovodstva operaterja prenosnega sistema, sestankov nadzornega organa in generalne skupščine. Nadzornik za skladnost se udeležuje vseh sestankov, na katerih se obravnavajo naslednje zadeve:

9.   Nadzornik za skladnost spremlja skladnost operaterja prenosnega sistema s členom 41.

10.   Nadzornik za skladnost ima dostop do vseh ustreznih podatkov in prostorov operaterja prenosnega sistema ter vseh informacij, ki so potrebne za opravljanje njegove naloge.

11.   Nadzornik za skladnost ima brez vnaprejšnjega obvestila dostop do pisarn operaterja prenosnega sistema.

12.   Nadzorni organ lahko po predhodni odobritvi regulativnega organa razreši nadzornika za skladnost. Nadzornika za skladnost lahko razreši zaradi nezadostne neodvisnosti ali strokovne usposobljenosti, na predlog regulativnega organa.

1.   Operaterji prenosnih sistemov najmanj vsaki dve leti po posvetovanju z vsemi ustreznimi zainteresiranimi stranmi regulativnemu organu predložijo desetletni načrt za razvoj omrežja, ki temelji na obstoječi in predvideni oskrbi in povpraševanju. Ta razvojni načrt vsebuje učinkovite ukrepe za zagotovitev zadostnosti sistema in zanesljivosti oskrbe. Operater prenosnega sistema na svojem spletnem mestu objavi desetletni načrt za razvoj omrežja.

2.   Desetletni razvojni načrt omrežja zlasti:

3.   Operater prenosnega sistema pri pripravi desetletnega načrta za razvoj omrežja kot alternativo širitvi sistema v celoti upošteva možnosti za uporabo prilagajanja odjema, objektov za shranjevanje energije ali drugih virov, pa tudi pričakovano porabo in trgovanje z drugimi državami ter naložbene načrte za omrežja, ki pokrivajo celotno Unijo, in za regionalna omrežja.

4.   Regulativni organ se z vsemi obstoječimi ali potencialnimi uporabniki sistema javno in pregledno posvetuje o desetletnem razvojnem načrtu. Osebe ali podjetja, ki trdijo, da so možni uporabniki sistema, lahko zaprosi, da svoje trditve utemeljijo. Regulativni organ objavi rezultate posvetovalnega postopka in zlasti možne potrebe po naložbah.

5.   Regulativni organ preuči, ali desetletni razvojni načrt omrežja pokriva vse potrebe po naložbah, ki so bile opredeljene v posvetovalnem postopku, in ali je ta v skladu z nezavezujočim desetletnim razvojnim načrtom omrežja za celotno Unijo (razvojni načrt omrežja za Unijo) iz točke (b) člena 30(1) Uredbe (EU) 2019/943. Če obstajajo kakršni koli dvomi glede skladnosti z razvojnim načrtom Unije, se regulativni organ o tem posvetuje z ACER. Regulativni organ lahko od operaterja prenosnega sistema zahteva, da spremeni svoj desetletni načrt za razvoj omrežja.

Pristojni nacionalni organi preučijo skladnost desetletnega razvojnega načrta z nacionalnimi energetskimi in podnebnimi načrti, predloženimi v skladu z Uredbo (EU) 2018/1999.

6.   Regulativni organ spremlja in ocenjuje izvajanje desetletnega načrta za razvoj omrežja.

7.   Kadar operater prenosnega sistema zaradi razlogov, ki niso višji razlogi ali razlogi izven njegovega nadzora, ne izvede naložbe, katero bi bilo v skladu z desetletnim načrtom za razvoj omrežja treba izvesti v naslednjih treh letih, države članice zagotovijo, da regulativni organ izvede vsaj enega od naslednjih ukrepov in tako zagotovi, da se zadevna naložba izvede, če je takšna naložba še vedno pomembna na podlagi najnovejšega desetletnega načrta za razvoj omrežja:

8.   Kadar regulativni organ uporabi svoja pooblastila iz točke (b) odstavka 7, lahko od operaterja prenosnega sistema zahteva, da sprejme enega ali več izmed naslednjih pogojev:

Operater prenosnega sistema vlagateljem zagotovi vse informacije, ki so potrebne za izvedbo naložbe, nova sredstva poveže s prenosnim sistemom in si na splošno v največji možni meri prizadeva, da olajša izvajanje naložbenega projekta.

Zadevne finančne dogovore odobri regulativni organ.

9.   Kadar regulativni organ uporabi svoja pooblastila iz odstavka 7, stroške navedenih naložb krijejo zadevni predpisi o tarifi.

1.   Preden se podjetje odobri in imenuje za operaterja prenosnega sistema, se certificira v skladu s postopki iz odstavkov 4, 5 in 6 tega člena ter iz člena 51 Uredbe (EU) 2019/943.

2.   Podjetja, ki jih je regulativni organ v skladu s certifikacijskim postopkom spodaj certificiral, da izpolnjujejo zahteve iz člena 43, države članice odobrijo in imenujejo za operaterje prenosnih sistemov. Imenovanje operaterjev prenosnih sistemov se sporoči Komisiji in objavi v Uradnem listu Evropske unije.

3.   Operaterji prenosnih sistemov obvestijo regulativni organ o vseh načrtovanih transakcijah, zaradi katerih bi bila lahko potrebna ponovna ocena izpolnjevanja zahtev iz člena 43.

4.   Regulativni organi spremljajo, ali operaterji prenosnih sistemov neprekinjeno izpolnjujejo zahteve iz člena 43. Da zagotovijo izpolnjevanje teh zahtev, začnejo certifikacijski postopek:

5.   Regulativni organi sprejmejo odločitev glede certificiranja operaterja prenosnega sistema v štirih mesecih od datuma obvestila s strani operaterja prenosnega sistema ali od datuma zahteve Komisije. Po preteku tega roka se šteje, da se certificiranje odobri. Izrecna odločitev ali tihi pristanek regulativnega organa lahko postane veljaven šele po zaključku postopka iz odstavka 6.

6.   Izrecno odločitev ali tihi pristanek v zvezi s certificiranjem operaterja prenosnega sistema regulativni organ takoj posreduje Komisiji, skupaj z vsemi zadevnimi podatki, ki se nanašajo na odločitev. Komisija deluje v skladu s postopkom iz člena 51 Uredbe (EU) 2019/943.

7.   Regulativni organi in Komisija lahko od operaterjev prenosnih sistemov in podjetij, ki opravljajo katero koli dejavnost proizvodnje ali dobave, zahtevajo vse informacije, ki jih potrebujejo za izvajanje svojih nalog iz tega člena.

8.   Regulativni organi in Komisija poskrbijo za zaupnost poslovno občutljivih podatkov.

1.   Kadar certificiranje zahteva lastnik prenosnega sistema ali operater prenosnega sistema in ga nadzoruje oseba ali osebe iz tretje države ali tretjih držav, regulativni organ o tem obvesti Komisijo.

Prav tako regulativni organ brez odlašanja obvesti Komisijo o vseh okoliščinah, zaradi katerih bi oseba ali osebe iz tretje države ali tretjih držav lahko pridobile nadzor nad prenosnim sistemom ali operaterjem prenosnega sistema.

2.   Operater prenosnega sistema obvesti regulativni organ o vseh okoliščinah, zaradi katerih bi oseba ali osebe iz tretje države ali tretjih držav lahko pridobile nadzor nad prenosnim sistemom ali operaterjem prenosnega sistema.

3.   Regulativni organ sprejme osnutek odločitve glede certificiranja operaterja prenosnega sistema v štirih mesecih od datuma obvestila s strani operaterja prenosnega sistema. Certificiranje zavrne, če ni bilo dokazano:

4.   Regulativni organ Komisijo nemudoma seznani z odločitvijo in vsemi ustreznimi informacijami, ki se nanašajo nanjo.

5.   Država članica zagotovi, da regulativni organ ali imenovani pristojni organ iz točke (b) odstavka 3 pred sprejetjem odločitve regulativnega organa o certificiranju Komisijo zaprosi za mnenje o tem:

6.   Komisija prošnjo iz odstavka 5 preuči takoj po prejemu. V dveh mesecih od prejema prošnje izda mnenje regulativnemu organu ali imenovanemu pristojnemu organu, če je ta zaprosil za mnenje.

Komisija se lahko pri pripravi mnenja posvetuje z ACER, zadevno državo članico in zainteresiranimi stranmi. V primeru, da Komisija zaprosi za posvetovanje, se dvomesečni rok podaljša še za dva meseca.

Če Komisija v roku iz prvega in drugega pododstavka ne izda mnenja, se šteje, da ne nasprotuje odločitvi regulativnega organa.

7.   Pri ocenjevanju, ali bo nadzor osebe ali oseb iz tretje države ali tretjih držav ogrozil zanesljivost oskrbe Unije z energijo, Komisija upošteva:

8.   Regulativni organ sprejme končno odločitev o certificiranju v dveh mesecih po izteku roka iz odstavka 6. Regulativni organ pri sprejetju končne odločitve v čim večji meri upošteva mnenje Komisije. Države članice imajo v vsakem primeru pravico, da certificiranje zavrnejo, če menijo, da bi njegova odobritev ogrozila zanesljivost oskrbe te ali druge države članice z energijo. Kadar je država članica za oceno iz točke (b) odstavka 3 imenovala drug pristojni nacionalni organ, lahko od regulativnega organa zahteva, da sprejme končno odločitev v skladu z oceno tega pristojnega nacionalnega organa. Končna odločitev regulativnega organa in mnenje Komisije se objavita skupaj. Kadar se končna odločitev razlikuje od mnenja Komisije, zadevna država članica skupaj s to odločitvijo pripravi in objavi razloge za to odločitev.

9.   Nobena določba v tem členu ne sme vplivati na pravico držav članic, da v skladu s pravom Unije izvajajo nacionalni pravni nadzor, da bi tako zaščitile legitimne interese javne varnosti.

10.   Ta člen se z izjemo točke (a) odstavka 3 tega člena uporablja tudi za države članice, za katere velja odstopanje v skladu s členom 66.

1.   Operaterji prenosnih sistemov ne smejo imeti v lasti, razvijati, voditi ali upravljati objektov za shranjevanje energije.

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko države članice operaterjem prenosnih sistemov dovolijo, da imajo v lasti, razvijajo, vodijo ali upravljajo objekte za shranjevanje energije, kadar so popolnoma integrirani omrežni elementi in je regulativni organ dal soglasje ali kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Regulativni organ lahko pripravi smernice ali razpisne pogoje, da bi operaterjem prenosnih sistemov pomagal zagotoviti pravičen razpisni postopek;

3.   O odločitvi o odobritvi odstopanja se uradno obvesti Komisijo in ACER, skupaj z ustreznimi informacijami o tej zahtevi in razlogi za odobritev odstopanja.

4.   Regulativni organi redno ali vsaj vsakih pet let opravijo javno posvetovanje glede obstoječih objektov za shranjevanje energije, da bi ocenili potencialno razpoložljivost in zanimanje drugih strank za vlaganje v tovrstne objekte. Kadar javno posvetovanje po oceni regulativnega organa pokaže, da so druge stranke zmožne imeti v lasti, razvijati, upravljati ali voditi take objekte na stroškovno učinkovit način, regulativni organi zagotovijo, da se tozadevne dejavnosti operaterjev prenosnih sistemov v 18 mesecih postopoma ukinejo. V okviru pogojev tega postopka lahko regulativni organi operaterjem prenosnih sistemov dovolijo, da prejmejo razumno nadomestilo, zlasti za preostalo vrednost njihove naložbe v objekte za shranjevanje energije.

5.   Odstavek 4 se ne uporablja za popolnoma integrirane omrežne elemente ali v običajni amortizacijski dobi novih objektov za baterijsko shranjevanje energije, za katere je bila končna odločitev za naložbo sprejeta pred letom 2024, pod pogojem, da so ti objekti za baterijsko shranjevanje:

1.   Države članice ali vsak pristojni organ, ki ga imenujejo, vključno z regulativnimi organi iz člena 57, imajo pravico do vpogleda v računovodske izkaze elektroenergetskih podjetij, kakor je določeno v členu 56, ki jih potrebujejo pri opravljanju svojih dejavnosti.

2.   Države članice in vsak imenovani pristojni organ, vključno z regulativnimi organi, varujejo zaupnost poslovno občutljivih podatkov. Države članice lahko predvidijo razkritje takšnih informacij, kadar pristojni organi tako razkritje potrebujejo pri opravljanju svojih dejavnosti.

1.   Države članice uvedejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da so računovodski izkazi elektroenergetskih podjetij skladni z odstavkoma 2 in 3.

2.   Elektroenergetska podjetja ne glede na sistem lastništva ali pravno obliko pripravijo in predložijo v revizijo ter objavijo svoje letne računovodske izkaze v skladu z določbami nacionalnega prava o letnih računovodskih izkazih družb z omejeno odgovornostjo, sprejetimi na podlagi Direktive 2013/34/EU.

Podjetja, ki zakonsko niso zavezana objavljati svojih letnih računovodskih izkazov, hranijo njihovo kopijo na svojem sedežu, tako da je na voljo javnosti.

3.   Elektroenergetska podjetja v svojem internem računovodstvu vodijo ločene računovodske izkaze za svoje prenosne in distribucijske dejavnosti, kot bi se to od njih zahtevalo, če bi te dejavnosti opravljala ločena podjetja, da se preprečijo diskriminatornost, navzkrižno subvencioniranje in izkrivljanje konkurence. Vodijo tudi računovodske izkaze, ki so lahko konsolidirani, za druge elektroenergetske dejavnosti, ki niso povezane s prenosom ali distribucijo. V računovodskih izkazih navedejo prihodek iz lastništva prenosnega ali distribucijskega sistema. Po potrebi vodijo konsolidirane računovodske izkaze za neelektroenergetske dejavnosti. Notranji računovodski izkazi za vsako dejavnost vključujejo bilanco stanja in izkaz poslovnega izida.

4.   Pri reviziji, navedeni v odstavku 2, se zlasti preveri upoštevanje zahteve glede izogibanja diskriminatornosti in navzkrižnemu subvencioniranju iz odstavka 3.

1.   Vsaka država članica na nacionalni ravni imenuje samo en regulativni organ.

2.   Odstavek 1 ne posega v imenovanje drugega regulativnega organa na regionalni ravni v državah članicah, če obstaja le en visoki predstavnik, ki jo bo v okviru odbora regulatorjev ACER zastopal in deloval kot oseba za stike na ravni Unije, in sicer v skladu s členom 21(1) Uredbe (EU) 2019/942.

3.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko država članica imenuje regulativne organe za manjše sisteme na geografsko ločenih območjih, katerih poraba je bila leta 2008 manjša od 3 % skupne porabe države članice, kateri pripada. To odstopanje ne posega v imenovanje enega samega visokega predstavnika, ki jo bo v okviru odbora regulatorjev ACER zastopal in deloval kot oseba za stike na ravni Skupnosti, in sicer v skladu s členom 21(1) Uredbe (EU) 2019/942.

4.   Države članice zagotovijo neodvisnost regulativnega organa in zagotovijo, da svoja pooblastila izvaja nepristransko in pregledno. V ta namen države članice zagotovijo, da je regulativni organ pri opravljanju regulativnih nalog, ki mu jih nalaga ta direktiva in z njo povezani pravni akti:

5.   Da zavarujejo neodvisnost regulativnega organa, države članice zlasti zagotovijo:

Države članice glede točke (d) prvega pododstavka zagotovijo ustrezen sistem rotacije za odbor ali najvišje vodstvo. Člane odbora, ali, če odbor ne obstaja, člane najvišjega vodstva, se lahko še pred koncem njihovega mandata funkcije razreši le, če ne izpolnjujejo več pogojev iz tega člena ali če so storili kršitev po nacionalnem pravu.

6.   Države članice lahko določijo naknadni pregled letnih računovodskih izkazov regulativnih organov, ki ga opravi neodvisni revizor.

7.   Komisija do 5. julija 2022 in nato vsaka štiri leta predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o skladnosti nacionalnih organov z načelom neodvisnosti, določenim v tem členu.

1.   Regulativni organ ima naslednje naloge:

2.   Kadar država članica tako določi, lahko naloge v zvezi s spremljanjem iz odstavka 1 opravljajo drugi organi in ne regulativni organ. V tem primeru je treba z rezultati takšnega spremljanja čim prej seznaniti regulativni organ.

Regulativni organi se pri opravljanju nalog iz odstavka 1 v skladu z načeli boljše ureditve po potrebi posvetujejo z operaterji prenosnih sistemov in po potrebi tesno sodelujejo z drugimi ustreznimi nacionalnimi organi, pri čemer ne posegajo v njihove posebne pristojnosti, sami pa ohranijo neodvisnost.

Odobritve regulativnega organa ali ACER v skladu s to direktivo ne posegajo v ustrezno utemeljeno prihodnje izvajanje pooblastil regulativnega organa v skladu s tem členom niti ne vplivajo na kazni, ki jih naložijo drugi pristojni organi ali Komisija.

3.   Države članice zagotovijo, da se regulativni organi pooblastijo za učinkovito in hitro izvajanje nalog iz tega člena. V ta namen ima regulativni organ vsaj naslednja pooblastila:

4.   Regulativni organ v državi članici, kjer ima ENTSO za električno energijo ali telo EU ODS sedež, je pristojen za izrekanje učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni tem telesom, kadar ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz te direktive, Uredbe (EU) 2019/943 ali drugih ustreznih pravno zavezujočih odločitev regulativnih organov ali ACER, ali da izrek takih kazni predlaga pristojnemu sodišču.

5.   Ko je imenovan samostojni operater sistema v skladu s členom 44, regulativni organ poleg nalog, ki jih ima v skladu z odstavkoma 1 in 3 tega člena, opravlja tudi naslednje naloge:

6.   Ko je bil operater prenosnega sistema imenovan v skladu z oddelkom 3 poglavja VI, ima regulativni organ poleg nalog in pooblastil iz odstavkov 1 in 3 tega člena vsaj tudi naslednje naloge in pooblastila:

7.   Regulativni organi so pristojni za to, da določijo ali potrdijo vsaj nacionalne metodologije za izračun ali določitev naslednjih pogojev dovolj zgodaj pred začetkom njihove veljavnosti, razen v primerih, kadar je ACER pristojen, da določi in potrdi pogoje ali metodologije za izvajanje omrežnih kodeksov in smernic na podlagi poglavja VII Uredbe (EU) 2019/943 v skladu s členom 5(2) Uredbe (EU) 2019/942 zaradi njihove usklajene narave:

8.   Metodologije ali pogoji iz odstavka 7 se objavijo.

9.   Z namenom povečanja preglednosti na trgu in da se vsem zainteresiranim stranem zagotovijo vse potrebne informacije, odločitve ali predlogi za sklep v zvezi s tarifami za prenos in distribucijo iz člena 60(3), regulativni organi dajo javno na voljo podrobno metodologijo in osnovne stroške, uporabljene za izračun ustreznih omrežnih tarif, pri čemer ohranijo zaupnost poslovno občutljivih podatkov.

10.   Regulativni organi spremljajo upravljanje prezasedenosti v nacionalnih elektroenergetskih sistemih, vključno z interkonektorji, in izvajanje pravil upravljanja prezasedenosti. V ta namen operaterji prenosnih sistemov ali operaterji na trgu svoja pravila o upravljanju prezasedenosti, vključno z dodeljevanjem zmogljivosti, predložijo regulativnim organom. Regulativni organi lahko zahtevajo spremembe navedenih pravil.

1.   Regulativni organi so pristojni za to, da od operaterjev prenosnih sistemov in operaterjev distribucijskih sistemov po potrebi zahtevajo, da spremenijo pogoje, vključno s tarifami ali metodologijami iz člena 59 te direktive, da zagotovijo njihovo sorazmernost in nediskriminatorno uporabo v skladu s členom 18 Uredbe (EU) 2019/943. V primeru zamud pri določanju tarif za prenos in distribucijo so regulativni organi pristojni za predhodno določitev in potrditev teh tarif ali metodologij ter odločitev o ustreznih izravnalnih ukrepih, če končne tarife za prenos in distribucijo ali metodologije odstopajo od teh začasnih tarif ali metodologij.

2.   Stranka, ki se želi pritožiti zoper operaterja prenosnega ali distribucijskega sistema glede obveznosti operaterja iz te direktive, lahko pošlje pritožbo regulativnemu organu, ki v vlogi organa za reševanje sporov v dveh mesecih po prejemu pritožbe sprejme svojo odločitev. Navedeni rok se lahko podaljša za dva meseca, če regulativni organ zahteva dodatne informacije. Ta podaljšani rok se lahko dodatno podaljša s soglasjem pritožnika. Odločitev regulativnega organa je zavezujoča, dokler se ne ovrže s pritožbo.

3.   Vsaka stranka, ki utrpi škodo in ima pravico do pritožbe na odločitev o metodologijah, sprejeto v skladu s členom 59, ali če za regulativni organ velja obveznost posvetovanj, glede predlaganih tarif ali metodologij za izračun, lahko v dveh mesecih po objavi odločitve ali njenega predloga ali v krajšem roku, če to predvidijo države članice, vloži pritožbo za pregled. Ta pritožba nima odložilnega učinka.

4.   Države članice oblikujejo ustrezne in učinkovite mehanizme za ureditev, nadzor in preglednost v izogib zlorabam prevladujočega položaja, zlasti v škodo porabnikov, in spodrivajočemu ravnanju. Ti mehanizmi upoštevajo določbe PDEU, zlasti člena 102 PDEU.

5.   Države članice zagotovijo sprejetje ustreznih ukrepov, vključno z upravnimi ukrepi ali kazenskimi postopki v skladu s svojim nacionalnim pravom, zoper fizične ali pravne osebe, ki so odgovorne v primeru nespoštovanja pravil o zaupnosti, ki jih nalaga ta direktiva.

6.   Pritožbe iz odstavkov 2 in 3 ne vplivajo na uveljavljanje pravic do pritožbe po zakonodaji Unije ali nacionalnem pravu.

7.   Odločitve regulativnih organov so v celoti utemeljene in upravičene ter dopuščajo sodni nadzor. Odločitve so na voljo javnosti, hkrati pa varujejo zaupnost poslovno občutljivih podatkov.

8.   Države članice zagotovijo ustrezne mehanizme na nacionalni ravni, v okviru katerih se lahko stranka, ki jo zadeva odločitev regulativnega organa, pritoži organu, ki je neodvisen od vpletenih strank in katere koli vlade.

1.   Regulativni organi se med seboj tesno posvetujejo, zlasti v okviru ACER, in sodelujejo ter drug drugemu in ACER zagotavljajo podatke, ki so potrebni za izpolnjevanje njihovih nalog iz te direktive. Pri izmenjavi informacij je organ, ki informacije prejme, zavezan enaki stopnji zaupnosti kot organ, ki informacije zagotovi.

2.   Regulativni organi sodelujejo vsaj na regionalni ravni za:

3.   Regulativni organi imajo pravico sklepati sporazume med seboj, da bi pospešili regulativno sodelovanje.

4.   Ukrepi iz odstavka 2 se po potrebi izvajajo v tesnem posvetovanju z drugimi zadevnimi nacionalnimi organi in brez poseganja v njihove posebne pristojnosti.

5.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 67, da dopolni to direktivo z vzpostavitvijo smernic glede obsega obveznosti regulativnih organov, da sodelujejo med seboj in z ACER.

1.   Regionalni regulativni organi regije obratovanja sistema, kjer je sedež regionalnega koordinacijskega centra, v tesnem medsebojnem usklajevanju:

2.   Države članice zagotovijo, da se regulativni organi pooblastijo za učinkovito in hitro izvajanje nalog iz odstavka 1. V ta namen imajo regulativni organi vsaj naslednja pooblastila:

3.   Regulativni organ v državi članici, kjer ima regionalni koordinacijski center sedež, je pristojen, da regionalnemu koordinacijskemu centru nalaga učinkovite, sorazmerne in odvračilne kazni, kadar ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz te direktive, Uredbe (EU) 2019/943 ali drugih ustreznih pravno zavezujočih odločitev regulativnih organov ali ACER, ali je pristojen, da naložitev takih kazni predlaga pristojnemu sodišču.

1.   Vsak regulativni organ in Komisija lahko zahtevata mnenje ACER o tem, ali je odločitev regulativnega organa v skladu z omrežnimi kodeksi in smernicami iz te direktive ali poglavja VII Uredbe (EU) 2019/943.

2.   ACER v treh mesecih po prejemu zahtevka pošlje svoje mnenje regulativnemu organu, ki ga je zahteval, oziroma Komisiji ter regulativnemu organu, ki je zadevno odločitev sprejel.

3.   Kadar regulativni organ, ki je sprejel odločitev, ne upošteva mnenja ACER v štirih mesecih od datuma prejema navedenega mnenja, ACER o tem obvesti Komisijo.

4.   Vsak regulativni organ lahko obvesti Komisijo, če meni, da odločitev drugega regulativnega organa, pomembna za čezmejno trgovino, ni v skladu z omrežnimi kodeksi in smernicami iz te direktive ali poglavja VII Uredbe (EU) 2019/943, in sicer v dveh mesecih od datuma, ko je bila ta odločitev sprejeta.

5.   Komisija lahko odloči, da bo primer nadalje raziskala, kadar v dveh mesecih po tem, ko jo je obvestila ACER v skladu z odstavkom 3 ali jo je obvestil regulativni organ v skladu z odstavkom 4, ali v treh mesecih od datuma sprejetja odločitve, če ravna na lastno pobudo, ugotovi, da obstaja resen sum, da odločitev regulativnega organa ni v skladu s smernicami iz te direktive ali iz poglavja VII Uredbe (EU) 2019/943. V takem primeru povabi regulativni organ in stranke v postopku pred regulativnim organom, da predložijo pripombe.

6.   Kadar se Komisija odloči, da bo primer nadalje raziskala, najpozneje v štirih mesecih od datuma te odločitve sprejme končno odločitev:

7.   Kadar se Komisija v roku iz odstavkov 5 in 6 ne odloči primera nadalje raziskati ali sprejeti končne odločitve, se šteje, da ne nasprotuje odločitvi regulativnega organa.

8.   Regulativni organ izpolni zahtevo Komisije po preklicu svoje odločitve v dveh mesecih in o tem obvesti Komisijo.

9.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 67 za dopolnitev te direktive z določitvijo smernic, v katerih je podrobno določen postopek za uporabo tega člena.

1.   Države članice od dobaviteljev zahtevajo, da za opravljanje svojih nalog nacionalnim organom, vključno z regulativnim organom, nacionalnim organom, pristojnim za konkurenco, in Komisiji vsaj pet let hranijo na razpolago zadevne podatke o vseh transakcijah v zvezi s pogodbami o dobavi električne energije in izvedenimi finančnimi instrumenti za trgovanje z električno energijo, ki so jih opravili s trgovci na debelo in operaterji prenosnih sistemov.

2.   Podatki vključujejo podrobnosti o značilnostih zadevnih transakcij, kot so trajanje, pravila za dobavo in poravnavo, količina, datum in ura izvedbe, cene transakcij in način identifikacije zadevnega trgovca na debelo, pa tudi določene podrobnosti o vseh neporavnanih pogodbah o dobavi električne energije in izvedenih finančnih instrumentih za trgovanje z električno energijo.

3.   Regulativni organ se lahko odloči, da nekatere od teh informacij da na razpolago udeležencem na trgu, pod pogojem, da se ne razkrijejo poslovno občutljivi podatki o posameznih akterjih na trgu ali posameznih transakcijah. Ta odstavek se ne uporablja za podatke o finančnih instrumentih, ki sodijo na področje uporabe Direktive 2014/65/EU.

4.   Ta člen ne pomeni dodatnih obveznosti za subjekte, ki sodijo na področje uporabe Direktive 2014/65/EU, do organov iz odstavka 1.

5.   Če organi iz odstavka 1 potrebujejo dostop do podatkov, ki jih hranijo subjekti, ki sodijo na področje uporabe Direktive 2014/65/EU, organi, ki so pristojni v skladu z navedeno direktivo, tem organom pošljejo zahtevane podatke.

1.   Ukrepi, ki jih lahko sprejmejo države članice na podlagi te direktive za zagotovitev enakih pogojev, so skladni s PDEU, zlasti členom 36 PDEU, in s pravom Unije.

2.   Ukrepi iz odstavka 1 so sorazmerni, nediskriminatorni in pregledni. Navedeni ukrepi se lahko začnejo izvajati šele, ko je Komisija o njih uradno obveščena in jih je odobrila.

3.   Komisija v zvezi z uradnim obvestilom iz odstavka 2 ukrepa v dveh mesecih od datuma njegovega prejema. Ta rok začne teči na dan po prejemu vseh podatkov. Če Komisija ni ukrepala v roku dveh mesecev, se šteje, da ne nasprotuje ukrepom iz obvestila.

1.   Države članice, ki lahko dokažejo, da imajo hujše težave pri obratovanju svojih majhnih povezanih sistemov in majhnih izdvojenih sistemov, lahko zaprosijo Komisijo za odstopanja od ustreznih določb členov 7 in 8 ter v poglavjih IV, V in VI.

Majhni izdvojeni sistemi in Francija lahko za namene Korzike zaprosijo tudi za odstopanje od členov 4, 5 in 6.

Komisija ob spoštovanju zaupnosti obvesti države članice o takšnih vlogah, preden sprejme odločitev.

2.   Odstopanja od odstavka 1, ki jih odobri Komisija, so časovno omejena, zanje pa veljajo pogoji, katerih cilj je povečati konkurenčnost in vključenost v notranji trg ter zagotoviti, da odstopanja ne ovirajo prehoda na obnovljive vire energije, večjo prožnost, shranjevanje energije, elektromobilnost in prilagajanje odjema.

Pri najbolj oddaljenih regijah v smislu člena 349 PDEU, ki jih ni mogoče povezati s trgi električne energije Unije, odstopanje ni časovno omejeno in zanj veljajo pogoji, katerih cilj je zagotoviti, da odstopanje ne ovira prehoda na obnovljive vire energije.

Odločitve o odobritvi odstopanja se objavijo v Uradnem listu Evropske unije.

3.   Člen 43 se ne uporablja za Ciper, Luksemburg in Malto. Poleg tega se za Malto ne uporabljata člena 6 in 35, členi 44, 45, 46, 47, 48, 49, 50 in 52 pa se ne uporabljajo za Ciper.

Za namene točke (b) člena 43(1) pojem „podjetje, ki opravlja katero koli dejavnost proizvodnje ali dobave“ ne zajema končnih odjemalcev, ki opravljajo katero koli dejavnost proizvodnje in/ali dobave električne energije, bodisi neposredno ali prek podjetij, nad katerimi izvajajo individualni ali skupni nadzor, če so končni odjemalci, vključno z njihovim deležem električne energije, proizvedene v nadzorovanih podjetjih, v letnem povprečju neto porabniki električne energije in če gospodarska vrednost električne energije, ki jo prodajo tretjim osebam, ni bistvenega pomena v razmerju do njihovega preostalega poslovnega delovanja.

4.   Člen 5 se do 1. januarja 2025 ali do poznejšega datuma, določenega z odločitvijo v skladu z odstavkom 1 tega člena, ne uporablja za Ciper in Korziko.

5.   Člen 4 se ne uporablja za Malto do 5. julija 2027. To obdobje se lahko podaljša za dodatno obdobje, ki ni daljše od osmih let. Podaljšanje za dodatno obdobje se sprejme v skladu z odločitvijo v skladu z odstavkom 1.

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 61(5) in člena 63(9) se prenese na Komisijo za nedoločen čas od 4. julija 2019.

3.   Prenos pooblastila iz člena 61(5) in člena 63(9) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.   Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 61(5) in člena 63(9), začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

1.   Komisiji pomaga odbor. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011.

1.   Komisija spremlja in pregleda izvajanje te direktive ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o napredku kot prilogo k poročilu o stanju energetske unije iz člena 35 Uredbe (EU) 2018/1999.

2.   Komisija do 31. decembra 2025 pregleda izvajanje te direktive ter predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu. Komisija skupaj s poročilom ali naknadno po potrebi predloži zakonodajni predlog.

Komisija s pregledom zlasti oceni, ali so odjemalci, zlasti tisti, ki so ranljivi ali jih je prizadela energetska revščina, ustrezno zaščiteni v skladu s to direktivo.

1.   Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členi 2 do 5, členom 6(2) in (3), členom 7(1), točkama (j) in (l) člena 8(2), členom 9(2), členom 10(2) do (12), členi 11 do 24, členi 26, 28 in 29, členi 31 do 34 in 36, členom 38(2), členi 40 in 42, točko (d) člena 46(2), členoma 51 in 54, členi 57 do 59, členi 61 do 63, točke 1 do 3, 5(b) in 6 člena 70 ter prilogama I in II do 31. decembra 2020. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

Države članice uveljavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s:

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v obstoječih zakonih in drugih predpisih sklicevanja na direktivo, razveljavljeno s to direktivo, štejejo kot sklicevanja na to direktivo. Način sklicevanja in obliko izjave določijo države članice.

2.   Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.