27.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 189/93

(1)

Cilj politike Unije na področju zunanjih meja Unije je zagotoviti učinkovito spremljanje prehajanja zunanjih meja, tudi z varovanjem meja, hkrati pa prispevati k zagotavljanju varstva in reševanja življenj. Namen varovanja meja je preprečiti nedovoljene prehode meja in čezmejno kriminaliteto ter prijeti osebe, ki so mejo prestopile v nasprotju s pravili, oziroma izvesti druge ukrepe proti njim. Varovanje meja bi moralo učinkovito preprečevati osebam, da se izognejo kontrolam na mejnih prehodih, in jih od tega odvračati. Zato varovanje meja ni omejeno na odkrivanje poskusov nedovoljenih prehodov meje, ampak vključuje tudi ukrepe, kot je prestrezanje plovil, za katere se sumi, da poskušajo vstopiti v Unijo brez opravljene mejne kontrole, in postopke ravnanja v primerih, kot sta denimo iskanje in reševanje, ki se lahko pojavijo med operacijo varovanja meja na morju, ter postopke za uspešen zaključek takšne operacije.

(2)

Za politike Unije na področju upravljanja meja, azila in priseljevanja ter njihovo izvajanje bi moralo veljati načelo solidarnosti in pravične delitve odgovornosti med državami članicami, v skladu s členom 80 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Akti Unije, sprejeti v okviru teh politik, bi morali po potrebi vsebovati ustrezne ukrepe za učinkovito izvajanje tega načela in spodbujanje delitve bremen, tudi s prostovoljnimi transferji upravičencev do mednarodne zaščite.

(3)

Področje uporabe te uredbe bi moralo biti omejeno na operacije varovanja meja, ki jih izvajajo države članice na svojih zunanjih morskih mejah v okviru operativnega sodelovanja, ki ga usklajuje Evropska agencija za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Agencija), ustanovljena z Uredbo Sveta (ES) št. 2007/2004 (2). Preiskovalni in kaznovalni ukrepi so urejeni v nacionalnem kazenskem pravu in v obstoječih instrumentih medsebojne pravne pomoči na področju pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah v Uniji.

(4)

Agencija je pristojna za usklajevanje operativnega sodelovanja med državami članicami na področju upravljanja zunanjih meja, tudi kar zadeva varovanje meja. Pristojna je tudi za pomoč državam članicam v primerih, ko je potrebna okrepljena tehnična pomoč na zunanjih mejah, ob upoštevanju dejstva, da so v nekaterih primerih to lahko humanitarne krize in reševanje na morju. Da bi se takšno sodelovanje še poglobilo, so potrebna posebna pravila v zvezi z dejavnostmi varovanja meja, ki jih v okviru operativnega sodelovanja, ki ga usklajuje Agencija, izvajajo pomorske, kopenske in zračne enote ene države članice na morskih mejah drugih držav članic ali na odprtem morju.

(5)

Sodelovanje s sosednjimi tretjimi državami je bistveno za preprečevanje nezakonitih prehodov meja, boj proti čezmejni kriminaliteti in preprečevanje izgube življenj na morju. V skladu z Uredbo (ES) št. 2007/2004 in če je v celoti zagotovljeno spoštovanje temeljnih pravic migrantov, lahko Agencija sodeluje s pristojnimi organi tretjih držav, zlasti pri analizi tveganja in usposabljanju, lajšati pa bi morala tudi operativno sodelovanje med državami članicami in tretjimi državami. Kadar sodelovanje s tretjimi državami poteka na ozemlju ali v teritorialnem morju teh držav, bi morale države članice in Agencija izpolnjevati normative in standarde, ki so vsaj enakovredni standardom iz prava Unije.

(6)

Z evropskim sistemom varovanja meja (Eurosur), vzpostavljenim z Uredbo (EU) št. 1052/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (3), se želi okrepiti izmenjavo informacij ter operativno sodelovanje med državami članicami in z Agencijo. Na ta način naj bi se zagotovilo precej boljše spremljanje razmer in okrepljena zmogljivost za odzivanje držav članic, tudi s podporo Agencije, za namene odkrivanja in preprečevanja nezakonitega priseljevanja in čezmejnega kriminala in boja proti njima ter prispevanja k zagotavljanju varstva in reševanja življenj migrantov na zunanjih mejah držav članic. Agencija bi morala pri usklajevanju operacij varovanja meja državam članicam v skladu z navedeno uredbo zagotoviti informacije o teh operacijah in analizo teh operacij.

(7)

Ta uredba nadomešča Sklep Sveta 2010/252/EU (4), ki ga je Sodišče Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Sodišče) razveljavilo s sodbo z dne 5. septembra 2012 v zadevi C-355/10. V navedeni sodbi je Sodišče odločilo, da se učinki Sklepa 2010/252/EU ohranijo v veljavi, dokler ne začne veljati nova ureditev. Zato navedeni sklep prenehati učinkovati z začetkom veljavnosti te uredbe.

(8)

V času operacij varovanja morskih meja bi morale države članice spoštovati svoje obveznosti po mednarodnem pravu, zlasti Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, Mednarodno konvencijo o varstvu človeškega življenja na morju, Mednarodno konvencijo o iskanju in reševanju na morju, Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in njen Protokol proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, Konvencijo Združenih narodov o statusu beguncev, Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Konvencijo Združenih narodov proti mučenju in drugemu okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah ter druge ustrezne mednarodne akte.

(9)

Kadar Agencija usklajuje operacije varovanja morskih meja, bi morala svoje naloge opravljati ob celovitem upoštevanju zadevnega prava Unije, tudi Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), in zadevnega mednarodnega prava, zlasti tistega, ki je navedeno v uvodni izjavi 8.

(10)

V skladu z Uredbo (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (5), in splošnimi načeli prava Unije, bi moral biti vsak ukrep, sprejet v okviru operacije varovanja, sorazmeren z zastavljenimi cilji in nediskriminatoren ter bi moral v celoti spoštovati človekovo dostojanstvo in temeljne pravice ter pravice beguncev in prosilcev za azil, vključno z načelom nevračanja. Države članice in Agencijo zavezujejo določbe pravnega reda Unije s področja azila, zlasti Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta (6) v zvezi s prošnjami za mednarodno zaščito, vloženimi na ozemlju, tudi na mejah, v teritorialnih vodah ali tranzitnih območjih držav članic.

(11)

Uporaba te uredbe ne bi smela posegati v Direktivo 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (7), zlasti glede pomoči žrtvam trgovine z ljudmi.

(12)

To uredbo bi bilo treba uporabljati v popolni skladnosti z načelom nevračanja, kakor je opredeljeno v Listini in kot se razlaga v skladu s sodno prakso Sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice. V skladu z navedenim načelom nobene osebe ne bi smeli izkrcati oziroma prisiliti k vstopu v državo ali privesti do države ali drugače izročiti organom države, v kateri med drugim obstaja zanjo resna nevarnost, da bo podvržena smrtni kazni, mučenju, pregonu ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, ali v kateri bi bilo njeno življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, spolne usmerjenosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v kateri obstaja resna nevarnost izgona ali odstranitve ali izročitve drugi državi v nasprotju z načelom nevračanja.

(13)

Če so države članice seznanjene ali bi morale biti seznanjene, da so sistematične pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej tretji državi tolikšne, da je utemeljeno domnevati, da bi bil prosilec za azil izpostavljen resni nevarnosti, da se bo z njim ravnalo nečloveško ali ponižujoče, ali če so države članice seznanjene ali bi morale biti seznanjene, da ta tretja država izvaja prakse v nasprotju z načelom nevračanja, države članice niso odvezane svojih obveznosti po pravu Unije in mednarodnem pravu, zlasti obveznosti spoštovanja načela nevračanja, četudi med državo članico in to tretjo državo morda obstaja določen dogovor.

(14)

Med operacijo varovanja meja na morju se lahko pojavijo primeri, v katerih bo potrebna pomoč osebam v nevarnosti. V skladu z mednarodnim pravom mora vsaka država poveljniku plovila, ki plove pod njeno zastavo, naložiti dolžnost, da po čim boljših močeh nemudoma pomaga vsaki osebi, ki jo najde na morju v življenjski nevarnosti, ter gre z vso možno hitrostjo na pomoč osebam, ki so v nevarnosti, kolikor lahko to stori brez resnega ogrožanja plovila, posadke ali potnikov. Takšno pomoč bi bilo treba zagotoviti ne glede na narodnost ali status oseb, ki potrebujejo pomoč, in okoliščine, v katerih se nahajajo. Poveljnik ladje in posadka ne bi smeli biti kazensko preganjani samo zaradi tega, ker so rešili ljudi v nevarnosti na morju in jih prepeljali na varen kraj.

(15)

Države članice bi morale obveznost pomagati osebam v nevarnosti izpolnjevati v skladu z veljavnimi določbami mednarodnih aktov, ki urejajo iskanje in reševanje, ter v skladu z zahtevami o varstvu temeljnih pravic. Ta uredba ne bi smela vplivati na pristojnosti organov za iskanje in reševanje, niti na njihove pristojnosti za zagotavljanje, da usklajevanje in sodelovanje poteka na način, ki omogoča prevoz rešenih oseb na varen kraj.

(16)

Kadar operativno območje operacije na morju vključuje območje iskanja in reševanja tretje države, si je treba pri načrtovanju operacije na morju prizadevati za vzpostavitev komunikacijskih poti z organi za iskanje in reševanje zadevne tretje države, da se zagotovi zmožnost odziva teh organov na primere iskanja in reševanja na njihovem območju iskanja in reševanja.

(17)

V skladu z Uredbo (ES) št. 2007/2004 se operacije varovanja meja, ki jih usklajuje Agencija, izvajajo v skladu z operativnim načrtom. Kar zadeva operacije na morju, bi operativni načrt zato moral vsebovati posebne informacije o uporabi ustrezne jurisdikcije in zakonodaje na geografskem območju, kjer poteka skupna operacija, poskusni projekt ali hitro posredovanje, vključno s sklicevanjem na pravo Unije in mednarodno pravo glede prestrezanja, reševanja na morju in izkrcanja. Operativni načrt bi moral biti pripravljen v skladu z določbami te uredbe, ki urejajo prestrezanje, reševanje na morju in izkrcanje v okviru operacij varovanja meja na morju, ki jih usklajuje Agencija, in ob upoštevanju posebnih okoliščin zadevne operacije. Vključevati bi moral postopke, ki zagotavljajo, da se osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, žrtve trgovine z ljudmi, mladoletniki brez spremstva in druge ranljive osebe identificirajo in se jim zagotovi ustrezna pomoč, tudi dostop do mednarodne zaščite.

(18)

Praksa pri uporabi Uredbe (ES) št. 2007/2004 je, da se za vsako operacijo na morju v državi članici gostiteljici vzpostavi koordinacijska struktura, ki jo sestavljajo uradniki države članice gostiteljice, gostujoči uradniki ter predstavniki Agencije, tudi uradnik za usklajevanje iz Agencije. To koordinacijsko strukturo, ki se običajno imenuje mednarodni koordinacijski center, bi bilo treba uporabiti kot kanal za komunikacijo med uradniki, ki sodelujejo v operaciji na morju, in zadevnimi organi.

(19)

Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, priznana s členoma 2 in 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter Listino, zlasti spoštovanje človekovega dostojanstva, pravico do življenja, prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja, prepoved trgovine z ljudmi, pravico do svobode in varnosti, pravico do varstva osebnih podatkov, pravico do azila in zaščite v primeru odstranitve in izgona, načeli nevračanja in prepovedi diskriminacije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva in pravice otroka. Države članice in Agencija bi morale to uredbo uporabljati v skladu z navedenimi pravicami in načeli.

(20)

Ker cilja te uredbe, in sicer sprejeti posebna pravila za varovanje morskih meja, ki ga opravljajo mejni policisti, katerih delo usklajuje Agencija, države članice ne morejo zadovoljivo doseči zaradi različne pravne ureditve in prakse, temveč se zaradi večnacionalne narave operacij lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja.

(21)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola (št. 22) o stališču Danske, ki je priložen k PEU in PDEU, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od odločitve Sveta o tej uredbi odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(22)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (8), ki sodijo na področje iz točke A člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (9).

(23)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (10), ki sodijo v področje iz točke (A) člena 1 Sklepa 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (11).

(24)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (12), ki sodijo na področje iz točke A člena 1 Sklepa 1999/437/ES, v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (13).

(25)

Ta uredba pomeni razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Združeno kraljestvo ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2000/365/ES (14); Združeno kraljestvo torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanj ni zavezujoča in se v njem ne uporablja.

(26)

Ta uredba pomeni razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Irska ne sodeluje v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (15); Irska torej ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja –

1.

„Agencija“ pomeni Evropsko agencijo za upravljanje operativnega sodelovanja na zunanjih mejah držav članic Evropske unije, ki je bila ustanovljena z Uredbo (ES) št. 2007/2004;

2.

„operacija na morju“ pomeni skupno operacijo, poskusni projekt ali hitro posredovanje, ki ga izvajajo države članice za varovanje svojih zunanjih morskih meja, usklajuje pa ga Agencija;

3.

„država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, v kateri operacija na morju poteka ali iz katere je bila sprožena;

4.

„sodelujoča država članica“ pomeni državo članico, ki sodeluje v operaciji na morju z zagotavljanjem tehnične opreme, napotitvijo mejnih policistov v okviru skupin Evropskih mejnih policistov ali drugega ustreznega osebja, vendar ni država članica gostiteljica;

5.

„sodelujoča enota“ pomeni pomorsko, kopensko ali zračno enoto, za katero je pristojna država članica gostiteljica ali sodelujoča država članica, ki sodeluje pri operaciji na morju;

6.

„mednarodni koordinacijski center“ pomeni koordinacijsko strukturo, vzpostavljeno v državi članici gostiteljici za usklajevanje operacije na morju;

7.

„nacionalni koordinacijski center“ pomeni nacionalni koordinacijski center, vzpostavljen za namene evropskega sistema nadzorovanja meja (Eurosur) v skladu z Uredbo (EU) št. 1052/2013;

8.

„operativni načrt“ pomeni operativni načrt iz člena 3a in člena 8e Uredbe (ES) št. 2007/2004;

9.

„plovilo“ pomeni vsakršno vrsto vodnega plovila, tudi čolne, barke, plavajoče ploščadi, neizpodrivna plovila in vodna letala, ki se uporablja ali se lahko uporablja na morju;

10.

„plovilo brez državne pripadnosti“ pomeni plovilo, ki ne pripada nobeni državi ali se lahko šteje za takšno plovilo, če mu nobena država ni podelila pravice, da plove pod njeno zastavo, ali če plove pod zastavami dveh ali več držav, ki jih uporablja po svoji izbiri;

11.

„Protokol proti tihotapljenju migrantov“ pomeni Protokol proti tihotapljenju migrantov po kopnem, morju in zraku, ki dopolnjuje Konvencijo Združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, podpisano v Palermu v Italiji decembra 2000;

12.

„varen kraj“ pomeni lokacijo, kjer se šteje, da se operacije reševanja končajo in kjer varnost življenja preživelih oseb ni ogrožena, kjer je mogoče zadovoljiti njihove osnovne človeške potrebe in od koder se lahko zagotovi prevoz do naslednjega ali končnega namembnega kraja preživelih oseb, ob upoštevanju temeljnih pravic teh oseb v skladu z načelom nevračanja;

13.

„center za usklajevanje reševanja“ pomeni enoto, odgovorno za spodbujanje učinkovite organizacije služb za iskanje in reševanje ter za usklajevanje izvajanja operacij iskanja in reševanja na območju iskanja in reševanja, kot je opredeljena v Mednarodni konvenciji o iskanju in reševanju na morju;

14.

„zunanji pas“ pomeni pas, ki meji na teritorialno morje, kot je opredeljen v členu 33 Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, kadar je uradno razglašen;

15.

„obalna država članica“ pomeni državo članico, v katere teritorialnem morju ali zunanjem pasu se prestrezanje izvaja.

(a)

zahtevanje informacij in dokumentacije o lastništvu, registraciji in podrobnostih o potovanju plovila ter o identiteti, narodnosti in drugih pomembnih podatkih oseb na krovu, tudi informacij o morebitni prisotnosti oseb, ki potrebujejo nujno zdravniško pomoč, ter obveščanje oseb na krovu, da morda ne bodo smele prestopiti meje;

(b)

zaustavitev plovila, vkrcanje nanj in preiskava plovila, tovora in oseb na krovu ter zaslišanje oseb na krovu in obveščanje teh oseb, da so osebe, ki upravljajo plovilo, zaradi omogočanja potovanja lahko kaznovane.

(a)

zaseg plovila in prijetje oseb na krovu;

(b)

ukaz plovilu, naj spremeni smer, tako da zapusti teritorialno morje ali zunanji pas oziroma se izogne vstopu vanj, vključno s spremljanjem plovila ali plovbo v njegovi bližini, dokler ni potrjeno, da plovilo ohranja spremenjeno smer;

(c)

privedba plovila ali oseb na krovu v obalno državo članico v skladu z operativnim načrtom.

(a)

zahtevanje informacij in dokumentacije o lastništvu, registraciji in podrobnostih o potovanju plovila ter o identiteti, narodnosti in drugih pomembnih podatkih oseb na krovu, tudi informacij o morebitni prisotnosti oseb, ki potrebujejo nujno zdravniško pomoč;

(b)

zaustavitev plovila, vkrcanje nanj in preiskava plovila, tovora in oseb na krovu ter zaslišanje oseb na krovu in obveščanje teh oseb, da so osebe, ki upravljajo plovilo, zaradi omogočanja potovanja lahko kaznovane.

(a)

zaseg plovila in prijetje oseb na krovu;

(b)

opozorilo in ukaz plovilu, naj ne vstopa v teritorialno morje ali zunanji pas, in po potrebi zahteva, naj plovilo spremeni smer, tako da zapusti teritorialno morje ali zunanji pas;

(c)

privedba plovila ali oseb na krovu v tretjo državo ali kak drug način izročitve plovila ali oseb na krovu organom tretje države;

(d)

privedba plovila ali oseb na krovu v državo članico gostiteljico ali v sosednjo sodelujočo državo članico.

(a)

če sodelujoče enote med operacijo na morju upravičeno domnevajo, da je plovilo ali katera koli oseba na krovu v fazi negotovosti, pripravljenosti ali neposredne nevarnosti, takoj posredujejo vse razpoložljive informacije centru za usklajevanje reševanja, pristojnemu na območju iskanja in reševanja, kjer je ta položaj nastal, in so na voljo navedenemu centru za usklajevanje reševanja;

(b)

sodelujoče enote mednarodni koordinacijski center čim prej obvestijo o vseh stikih s centrom za usklajevanje reševanja in ukrepih, ki jih sprejmejo;

(c)

za plovilo ali osebe na krovu se šteje, da so v fazi negotovosti, zlasti če:

(d)

za plovilo ali osebe na krovu se šteje, da so v fazi pripravljenosti, zlasti če:

(e)

za plovilo ali osebe na krovu se šteje, da so v fazi neposredne nevarnosti, zlasti če:

(f)

sodelujoče enote zaradi preučitve, ali je plovilo v fazi negotovosti, pripravljenosti ali neposredne nevarnosti, upoštevajo in pristojnemu centru za usklajevanje reševanja posredujejo vse zadevne informacije in ugotovitve, tudi o:

(g)

medtem ko sodelujoče enote čakajo na navodila centra za usklajevanje reševanja, sprejmejo vse ustrezne ukrepe za zagotovitev varnosti zadevnih oseb;

(h)

če osebe na krovu nočejo sprejeti pomoči, čeprav velja, da je plovilo v položaju negotovosti, pripravljenosti ali neposredne nevarnosti, sodelujoča enota obvesti pristojni center za usklajevanje reševanja in sledi njegovim navodilom. Sodelujoča enota nadaljuje z izpolnjevanjem svoje dolžnosti, tako da plovilo opazuje in z vsemi potrebnimi ukrepi poskrbi za varnost zadevnih oseb, pri čemer se izogiba sprejetju kakršnih koli ukrepov, ki bi lahko poslabšali položaj ali povečali možnost poškodb ali izgube življenj;

(i)

če se center za usklajevanje reševanja tretje države, pristojen na območju iskanja in reševanja, ne odzove na informacije, ki jih posreduje sodelujoča enota, ta sodelujoča enota vzpostavi stik s centrom za usklajevanje reševanja države članice gostiteljice, razen če meni, da je za usklajevanje iskanja in reševanja primernejši drug mednarodno priznan center za usklajevanje reševanja.

(a)

v primeru prestrezanja v teritorialnem morju ali zunanjem pasu iz člena 6(1), (2) ali (6) ali člena 8(1) ali (2) se izkrcanje izvede v obalni državi članici, brez poseganja v točko (b) člena 6(2);

(b)

v primeru prestrezanja na odprtem morju iz člena 7 se lahko izkrcanje izvede v tretji državi, iz katere naj bi plovilo domnevno izplulo. Če to ni mogoče, se izkrcanje izvede v državi članici gostiteljici;

(c)

v primeru iskanja in reševanja iz člena 9 in brez poseganja v pristojnost centra za usklajevanje reševanja država članica gostiteljica in sodelujoča država članica sodelujeta s pristojnim centrom za usklajevanje reševanja, da se določi varen kraj in, ko pristojni center za usklajevanje reševanja takšen varen kraj določi, zagotovita hitro in učinkovito izkrcanje rešenih oseb.

(a)

za napotitev skupin Evropskih mejnih policistov v skladu s členom 8a Uredbe (ES) št. 2007/2004, ki tej državi članici zagotovijo hitro operativno pomoč;

(b)

Agencijo za tehnično in operativno pomoč v skladu s členom 8 Uredbe (ES) št. 2007/2004 za pomoč pri vprašanjih usklajevanja med državami članicami in/ali napotitve strokovnjakov za podporo pristojnim nacionalnim organom;

(c)

za nujno pomoč v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 515/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (19) za reševanje nujnih in posebnih potreb v izrednih razmerah.

(a)

Evropski azilni podporni urad za napotitev podporne skupine za azil v skladu s členom 13 Uredbe (EU) št. 439/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (20), ki zagotavlja strokovno znanje, zlasti v zvezi s tolmačenjem, informacijami o državah izvora ter znanjem o vodenju azilnih postopkov;

(b)

za nujno pomoč v skladu s členom 21 Uredbe (EU) št. 516/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (21) za reševanje nujnih in posebnih potreb v izrednih razmerah.