(1)

V skladu s schengenskim pravnim redom se lahko državljani tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali prebivajo na ozemlju držav članic, v katerem koli 180-dnevnem obdobju 90 dni prosto gibljejo po ozemlju vseh drugih držav članic.

(2)

Generalni direktor Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je 30. januarja 2020 zaradi svetovnega izbruha koronavirusa hudega akutnega respiratornega sindroma 2 (SARS-CoV-2), ki povzroča koronavirusno bolezen 2019 (COVID-19), razglasil izredne razmere mednarodnih razsežnosti v javnem zdravju. SZO je v svoji oceni z dne 11. marca 2020 COVID-19 opredelila kot pandemijo.

(3)

Države članice so za omejitev širjenja SARS-CoV-2 sprejele nekatere ukrep, ki so vplivali na potovanja na ozemlje držav članic oziroma po njemu, kot so omejitve vstopa ali zahteve, da čezmejni potniki prestanejo karanteno ali samoosamitev ali opravijo test na okužbo s SARS-CoV-2. Te omejitve imajo škodljive posledice za osebe in podjetja, zlasti za osebe, ki živijo v obmejnih regijah in ki potujejo čez mejo vsak dan ali pogosto za namene dela, poslovanja, izobraževanja, družine, zdravstvene oskrbe ali nege.

(4)

Svet je 13. oktobra 2020 sprejel Priporočilo (EU) 2020/1475 (2), s katerim je bil uveden usklajen pristop k omejevanju prostega gibanja v odziv na pandemijo COVID-19.

(5)

Svet je 30. oktobra 2020 sprejel Priporočilo (EU) 2020/1632 (3), v katerem je državam članicam, ki jih zavezuje schengenski pravni red, priporočil, naj uporabljajo splošna načela, skupna merila, skupne pragove in skupni okvir ukrepov, vključno s priporočili o usklajevanju in komuniciranju iz Priporočila (EU) 2020/1475.

(6)

Številne države članice so začele ali nameravajo začeti pobude za izdajo potrdil o cepljenju proti COVID-19. Da pa bi se lahko taka potrdila o cepljenju učinkovito uporabljala v povezavi s čezmejnim potovanjem znotraj Unije, morajo biti popolnoma interoperabilna, usklajena, varna in preverljiva. Potreben je skupen pristop med državami članicami glede vsebine, oblike, načel in tehničnih standardov ter ravni varnosti takih potrdil o cepljenju.

(7)

Več držav članic je že pred datumom začetka uporabe te uredbe cepljene osebe izvzelo iz nekaterih omejitev potovanja. Kadar države članice priznajo dokazilo o cepljenju kot podlago za izvzetje iz omejitev potovanja, uvedenih v skladu s pravom Unije, zaradi omejitve širjenja SARS-CoV-2, kot je zahteva za prestajanje karantene, samoosamitev ali testiranje na okužbo s SARS-CoV-2, bi morale pod enakimi pogoji priznati tudi potrdila o cepljenju, ki jih izdajo druge države članice v skladu z Uredbo (EU) 2021/953 Evropskega parlamenta in Sveta (4). Za tako priznavanje bi morali veljati enaki pogoji, kar pomeni, da bi morala na primer država članica, kadar meni, da zadostuje en sam odmerek prejetega cepiva, to priznati tudi imetnikom potrdila o cepljenju, na katerem je naveden en odmerek istega cepiva.

(8)

Harmonizirani postopki na podlagi Uredbe (ES) št. 764/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (5) državam članicam ne bi smeli preprečiti, da se odločijo priznati potrdila o cepljenju, izdana za druga cepiva proti COVID-19, ki jim je pristojni organ države članice izdal dovoljenje za promet na podlagi Direktive 2001/83/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), cepiva, za katera je bila distribucija začasno dovoljena na podlagi člena 5(2) navedene direktive, in cepiva, ki jih je SZO po zaključenem postopku uvrstila na seznam cepiv za nujno uporabo. Kadar se za tako cepivo proti COVID-19 naknadno izda dovoljenje za promet na podlagi Uredbe (ES) št. 726/2004, bi obveznost priznavanja potrdil o cepljenju pod enakimi pogoji veljala tudi za potrdila o cepljenju, ki jih izda država članica za navedeno cepivo proti COVID-19, ne glede na to, ali so bila potrdila izdana pred izdajo dovoljenja po centraliziranem postopku ali po njem. Uredba (EU) 2021/953 določa okvir za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni v zvezi s COVID-19 (v nadaljnjem besedilu: digitalno COVID potrdilo EU) za olajšanje prostega gibanja med pandemijo COVID-19. Uporablja se za državljane Unije in državljane tretjih držav, ki so družinski člani državljanov Unije.

(9)

V skladu s členi 19, 20 in 21 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (7) se lahko državljani tretjih držav, ki jih zajemajo navedene določbe, prosto gibljejo po ozemljih držav članic.

(10)

Brez poseganja v skupna pravila o prehajanju notranjih meja za osebe, kot so določena v Uredbi (EU) 2016/399 Evropskega parlamenta in Sveta (8), in da se državljanom tretjih držav, ki imajo pravico do takega potovanja, olajša potovanje po ozemlju držav članic, bi se moral okvir za izdajanje, preverjanje in priznavanja interoperabilnih potrdil o cepljenju, testu in preboleli bolezni v zvezi s COVID-19, vzpostavljen z Uredbo (EU) 2021/953, uporabljati tudi za državljane tretjih držav, ki niso zajeti že z navedeno uredbo, pod pogojem, da se zakonito nahajajo ali prebivajo na ozemlju države članice in imajo pravico do potovanja v druge države članice v skladu s pravom Unije.

(11)

Ta uredba je namenjena olajšanju uporabe načel sorazmernosti in nediskriminacije v zvezi z omejitvami potovanja med pandemijo COVID-19 ob zagotavljanju visoke ravni varovanja javnega zdravja. Ne bi se je smelo razumeti, kot da olajšuje ali spodbuja sprejemanje omejitev prostega gibanja ali omejitev drugih temeljnih pravic v odziv na pandemijo COVID-19. Poleg tega nobena zahteva po preverjanju potrdil, uvedenih z Uredbo (EU) 2021/953 does not as such justify the temporary reintroduction of border control at internal borders. Checks at internal borders should remain a measure of last resort, subject to sp, sama po sebi ni razlog za začasno ponovno uvedbo kontrol na notranjih mejah. Kontrole na notranjih mejah bi morale ostati skrajni ukrep, za katerega veljajo posebna pravila iz Uredbe (EU) 2016/399.

(12)

Ker se ta uredba uporablja za državljane tretjih držav, ki se že zakonito nahajajo ali prebivajo na ozemlju držav članic, se ne bi smela razumeti, kot da državljanom tretjih držav, ki želijo potovati v državo članico, zagotavlja pravico do digitalnega COVID potrdila EU iz te države članice pred prihodom na njeno ozemlje. Državam članicam potrdil o cepljenju ni treba izdajati na konzularnih predstavništvih.

(13)

Svet je 30. junija 2020 sprejel Priporočilo (EU) 2020/912 (9) o začasni omejitvi nenujnih potovanj v Unijo in morebitni odpravi take omejitve. Ta uredba ne zajema začasnih omejitev nenujnih potovanj v Unijo.

(14)

V skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji (PEU) in Pogodbi o delovanju Evropske unije, Danska ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Ker ta uredba nadgrajuje schengenski pravni red, se Danska v skladu s členom 4 navedenega protokola v šestih mesecih od dne, ko Svet sprejme to uredbo, odloči, ali jo bo prenesla v svoje nacionalno pravo.

(15)

Ta uredba predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda, pri katerem Irska v skladu s Sklepom Sveta 2002/192/ES (10) ne sodeluje; Irska tako ne sodeluje pri sprejetju te uredbe, ki zato zanjo ni zavezujoča in se v njej ne uporablja. Da se državam članicam omogoči, da v skladu s pogoji iz Uredbe (EU) 2021/953 sprejmejo potrdila v zvezi s COVID-19, ki jih je Irska izdala državljanom tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali prebivajo na njenem ozemlju, za namene lažjega potovanja znotraj ozemlja držav članic, bi morala Irska tem državljanom tretjih držav izdati potrdila v zvezi s COVID-19, ki so skladna z zahtevami okvira zaupanja digitalnega COVID potrdila EU. Irska in druge države članice bi morale na podlagi vzajemnosti priznati potrdila, izdana državljanom tretjih držav, za katere se uporablja ta uredba.

(16)

Ta uredba predstavlja akt, ki temelji na schengenskem pravnem redu oziroma je z njim kako drugače povezan v smislu člena 3(1) Akta o pristopu iz leta 2003, člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2005 ter člena 4(1) Akta o pristopu iz leta 2011.

(17)

Ta uredba za Islandijo in Norveško predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško o pridružitvi obeh k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (11), ki spadajo na področje iz točke C člena 1 Sklepa Sveta 1999/437/ES (12).

(18)

Ta uredba za Švico predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (13), ki spadajo na področje iz točke C člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2008/146/ES (14).

(19)

Ta uredba za Lihtenštajn predstavlja razvoj določb schengenskega pravnega reda v smislu Protokola med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo, Švicarsko konfederacijo in Kneževino Lihtenštajn o pristopu Kneževine Lihtenštajn k Sporazumu med Evropsko unijo, Evropsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo o pridružitvi Švicarske konfederacije k izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda (15), ki spadajo na področje iz točke C člena 1 Sklepa 1999/437/ES v povezavi s členom 3 Sklepa Sveta 2011/350/EU (16).

(20)

Ker cilja te uredbe, in sicer olajšati potovanje državljanov tretjih držav, ki se zakonito nahajajo ali prebivajo na ozemlju držav članic, med pandemijo COVID-19 z uvedbo okvira za izdajanje, preverjanje in priznavanje interoperabilnih potrdil v zvezi s COVID-19 o cepljenju, rezultatu testa ali preboleli bolezni osebe v zvezi s COVID-19, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(21)

Glede na nujnost razmer v povezavi s pandemijo COVID-19 bi morala ta uredba začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropske unije.

(22)

V skladu s členom 42 Uredbe (EU) 2018/1725 Evropskega parlamenta in Sveta (17) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov in Evropskim odborom za varstvo podatkov, ki sta skupno mnenje podala 31. marca 2021 (18) –